Rodil sem se v mestu Calgary v provinci Alberta v Kanadi. Ko sem bil dojenček, sta se starša ločila in z mamo sva se preselila k njenim staršem. Babica in dedek sta naju imela zelo rada. Bil sem zelo vesel otrok. Še danes se rad spominjam svojega mirnega otroštva.

 Ko sem imel sedem let, se je moje življenje spremenilo na slabše. Mama se je ponovno poročila z mojim očetom. Preselili smo se v St. Louis v ameriški zvezni državi Misuri in kmalu sem ugotovil, da je oče lahko precej krut. Ko sem na primer prvi dan šole prišel domov, je izvedel, da so me drugi otroci tepli in da jim jaz nisem vrnil. Bil je jezen, zato me je udaril bolj, kot so me udarili otroci v šoli! To »lekcijo« sem si vzel k srcu in se že pri sedmih letih prvič stepel.

 Mama je zaradi očetovih izbruhov jeze postala zagrenjena. Pogosto sta se glasno prepirala. Ko sem imel 11 let, sem začel zlorabljati droge in alkohol. Postajal sem vse bolj agresiven in se pogosto pretepal na ulici. Do konca srednje šole me je nasilno vedenje povsem spremenilo.

 Pri 18 letih sem se pridružil ameriškim marincem. Med urjenjem, ki sem ga bil deležen, sem se učil ubijati. Po petih letih sem zapustil vojsko. Ker sem želel svojo kariero nadaljevati v Zveznem preiskovalnem uradu, sem se odločil za študij psihologije. Študij sem začel v Združenih državah in ga nadaljeval v Kanadi, kamor sem se ponovno preselil.

 Na univerzi sem postal popolnoma razočaran nad ljudmi in družbo. Ljudje so bili videti tako sebični, vse na svetu je izgledalo povsem prazno in problemi človeštva so bili videti nerešljivi. Izgubil sem upanje, da lahko ljudje spremenijo svet na boljše.

 Ker v življenju nisem videl smisla, se je moje življenje začelo vrteti okoli alkohola, drog, denarja in spolnosti. Hodil sem z ene zabave na drugo in od ene ženske do druge. Ker sem bil deležen vojaškega urjenja, sem se veliko pretepal. Imel sem svoj čut za pravico, zato sem se spravil na vsakega, ki se mi je zdel do drugih nepošten. V resnici pa sem postal še večji suženj nasilja.

 Nekega dne, ko sva bila s prijateljem zadrogirana in sva v kleti mojega doma pripravljala nezakonito pošiljko marihuane, me je prijatelj vprašal, ali verjamem v Boga. Odgovoril sem: »Če je Bog odgovoren za trpljenje na svetu, z njim nočem imeti nič!« Naslednji dan, ki je bil moj prvi dan v novi službi, me je sodelavec, ki je bil Jehovova priča, vprašal: »Misliš, da je za trpljenje na svetu kriv Bog?« To vprašanje, ki je bilo postavljeno ob ravno pravem času, me je presenetilo in v meni vzbudilo zanimanje. V naslednjih šestih mesecih sva imela veliko pogovorov. Pokazal mi je svetopisemske odgovore na nekatera življenjska vprašanja, ki so me najbolj mučila.

 Moja zaročenka, s katero sem takrat živel, ni želela poslušati tega, kar sem se učil. Neko nedeljo sem ji povedal, da sem domov povabil Priče, da bi z nama preučevale Sveto pismo. Naslednji dan, ko sem se vrnil iz službe, sem videl, da je iz hiše vzela svoje stvari in me zapustila. Šel sem ven in se razjokal. Molil sem k Bogu in ga rotil, naj mi pomaga. Takrat sem v molitvi prvič uporabil Božje osebno ime Jehova. (Psalm 83:18)

 Dva dni kasneje sem z zakonskim parom Prič imel prvi svetopisemski tečaj. Ko sta odšla, sem še naprej bral knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. a Še isto noč sem jo prebral do konca. To, kar sem se naučil o Bogu Jehovu in njegovem Sinu, Jezusu Kristusu, mi je seglo do srca. Videl sem, da je Jehova sočuten in da mu ni vseeno, ko trpimo. (Izaija 63:9) Še posebej se me je dotaknila ljubezen, ki jo Bog čuti do mene, in žrtev, ki jo je njegov Sin dal zame. (1. Janezovo 4:10) Spoznal sem, da je bil Jehova z mano potrpežljiv, saj »ne želi, da bi bil kdo pokončan, ampak želi, da bi se vsi pokesali«. (2. Petrovo 3:9) Čutil sem, da me je Jehova pritegnil k sebi. (Janez 6:44)

 Še isti teden sem začel obiskovati shode Jehovovih prič. Imel sem dolge lase in uhane. Moj videz je bil kar malo strašljiv. Ampak Priče so z mano ravnale kot z dolgo izgubljenim družinskim članom. Vedli so se kot pravi kristjani. Počutil sem se, kot da sem spet doma z dedkom in babico, samo da je bilo še lepše.

 Kmalu je to, kar sem se učil iz Svetega pisma, začelo spreminjati moje življenje. Ostrigel sem si lase, nehal živeti nemoralno ter nisem več zlorabljal drog in alkohola. (1. Korinčanom 6:9, 10; 11:14) Želel sem razveseljevati Jehova. Ko sem spoznal, da mu kaj, kar sem počel, ni všeč, me je to zadelo v srce, zato nisem nikoli opravičeval svojega ravnanja. Rekel sem si: Tako se ne moreš več obnašati. Brez obotavljanja sem želel spremeniti svoje razmišljanje in ravnanje, zato sem kmalu začel čutiti koristi tega, da ubogam Jehova. Devetindvajsetega julija 1989, šest mesecev po prvem svetopisemskem tečaju, sem se krstil kot Jehovova priča.

 Sveto pismo mi je pomagalo spremeniti osebnost. Ko sem se v preteklosti soočil s sovražnikom, sem se pogosto odzval nasilno. Toda sedaj se zelo trudim, da sem »v miru z vsemi ljudmi«. (Rimljanom 12:18) Zaslug za to ne pripisujem sebi, ampak Jehovu, saj mi je pri tem pomagala moč njegove Besede in svetega duha. (Galačanom 5:22, 23; Hebrejcem 4:12)

 Danes nisem več suženj drog, nasilja in nemoralnih želja, ampak se trudim razveseljevati Boga Jehova in mu dati najboljše. K temu spada tudi to, da ga drugim pomagam spoznati. Nekaj let po krstu sem se preselil v drug del sveta, da bi pomagal oznanjevati na področju, kjer se je potrebovalo več oznanjevalcev. V vseh teh letih sem z veseljem poučeval mnoge ljudi in videl, kako jim je Sveto pismo izboljšalo življenje. Prav tako sem zelo vesel, da je Jehovova priča postala tudi moja mama. K temu so med drugim prispevale moje pozitivne spremembe v razmišljanju in vedenju.

 Leta 1999 sem v Salvadorju diplomiral v šoli, ki se danes imenuje Šola za oznanjevalce Kraljestva. Ta šola me je usposobila, da goreče oznanjujem ter poučujem in pastirjujem v občini. Kasneje tega leta sem se poročil s čudovito sestro Eugenio. Sedaj skupaj služiva kot polnočasna oznanjevalca v Gvatemali.

 Danes nisem več razočaran nad življenjem, ampak sem neizmerno srečen. Upoštevanje svetopisemskih načel me je osvobodilo spolne nemorale in nasilja, moje življenje pa napolnilo s pravo ljubeznijo in mirom.