»Če res hočeš spoznavati Boga, se drži Jehovovih prič.« Te besede so me osupnile. Takrat sem komaj začel preučevati z Jehovovimi pričami. Ampak da bi lažje razumeli moj odziv, naj vam na kratko predstavim svoje življenje.

 Rodil sem se v mestu Quezaltepeque v Salvadorju. Bil sem šesti od petnajstih otrok. Starša sta me učila poštenosti in spoštovanja zakonov. Poleg tega so se pri nas občasno oglasile Jehovove priče, kot je Leonardo, da bi nas poučevale o Svetem pismu. Ta pouk me ni zanimal in sprejemal sem eno slabo odločitev za drugo. Pri štirinajstih sem s prijatelji iz šole pričel uživati alkohol in jemati droge. Drug za drugim so pustili šolo in se pridružili tolpi, jaz pa sem sledil njihovemu slabemu zgledu. Dneve smo preživljali na ulici, izsiljevali denar in kradli, da bi lahko plačali svoje užitke.

 Tolpa, ki sem se ji pridružil, je postala moja družina. Prepričan sem bil, da ji dolgujem zvestobo. Na primer, nekega dne je eden od članov naše tolpe pod vplivom drog napadel mojega soseda. Temu je med pretepom uspelo obvladati mojega prijatelja in je poklical policijo. Hotel sem, da ga izpusti, zato sem se ves besen s težko palico lotil njegovega avta. Sosed me je rotil, naj neham, ko sem razbijal šipo za šipo in uničeval avto. Vendar ga nisem poslušal.

 Ko sem jih imel 18, se je naša tolpa spopadla s policijo. Ravno sem hotel vreči doma izdelano bombo, ko mi je ta, še sam ne vem kako, eksplodirala v roki. Spomnim se samo, da sem zagledal svojo raztrgano roko. Nato sem omedlel. Ko sem se v bolnišnici prebudil, so mi povedali, da sem izgubil desno roko in sluh v desnem ušesu ter skoraj oslepel na desno oko.

 Toda po izhodu iz bolnišnice sem se kljub poškodbam takoj vrnil k tolpi. Vendar me je kmalu zatem aretirala policija in sem bil poslan v zapor. Tam so se moje vezi s člani tolpe še okrepile. Cel dan smo tičali skupaj – od zajtrka, ko smo pokadili prvo cigareto iz marihuane, pa do večera, ko smo šli spat.

 V zaporu me je obiskal Leonardo. Med pogovorom je pokazal na tatu na moji desni rami. »Ali veš, kaj pomenijo te tri vtetovirane pike?« me je vprašal. »Seveda,« sem rekel, »seks, droge in rokenrol.« Leonardo je nato rekel: »Jaz bi raje rekel, da pomenijo bolnica, zapor in smrt. V bolnici si bil, v zaporu si zdaj ... torej veš, kaj sledi.«

 Ob teh besedah sem se zgrozil. Prav je imel. Sam sebi sem kopal grob. Leonardo me je povabil, da bi z njim preučeval Sveto pismo, in jaz sem to sprejel. Spoznanje iz Svetega pisma me je spodbudilo, da sem spremenil svoje življenje. V tej knjigi na primer piše, da »slaba družba pokvari dobre navade«. (1. Korinčanom 15:33) Torej sem si moral najprej poiskati nove prijatelje. Zato sem namesto sestankov s tolpo pričel obiskovati shode Jehovovih prič, ki so bili organizirani v zaporu. Na teh shodih sem spoznal Andrésa, ki se je v zaporu krstil kot Jehovova priča. Predlagal mi je, da bi skupaj zajtrkovala. Tako dneva nisem več začel s cigareto iz marihuane, ampak sva z Andrésom vsako jutro razpravljala o kakšni svetopisemski vrstici.

 Člani tolpe so pri meni takoj zaznali spremembe. Zato mi je eden od vodij tolpe rekel, da bi rad govoril z mano. Strah me je bilo. Nisem vedel, kaj mi bo naredil, ko bo izvedel za moje namere, saj je tolpo skoraj nemogoče zapustiti. Dejal mi je: »Opazili smo, da ne prihajaš več na naše sestanke, ampak da hodiš na shode Jehovovih prič. Kam to vodi?« Povedal sem mu, da želim še naprej preučevati Sveto pismo in delati spremembe v svojem življenju. Na moje presenečenje mi je rekel, da me bo tolpa spoštovala, vse dokler bom dokazoval, da res hočem postati Jehovova priča. Nato je dodal: »Če res hočeš spoznavati Boga, se drži Jehovovih prič. Pričakujemo, da boš nehal početi slabe stvari. Čestitam ti. Na pravi poti si. Priče ti res lahko pomagajo. Z mano so preučevale v Združenih državah, pa še nekateri moji sorodniki so Priče. Ne boj se. Kar tako naprej.« Po eni strani me je bilo še vedno strah, po drugi strani pa sem bil neznansko vesel. V srcu sem se zahvalil Jehovu. Počutil sem se kot ptica, ki je osvobojena iz kletke, in sem razumel Jezusove besede: »Spoznali boste resnico, in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:32)

 Toda nekateri moji nekdanji prijatelji so me preizkušali s tem, da so mi ponujali droge. Priznati moram, da sem tu in tam popustil. Vendar sem sčasoma po mnogih iskrenih molitvah končno le premagal svoje slabe navade. (Psalm 51:10, 11)

 Ko sem bil izpuščen iz zapora, so bili mnogi prepričani, da se bom vrnil na stara pota, a se nisem. Nekam pa sem se pogosto vračal, in sicer v zapor, da sem se z zaporniki pogovarjal o tem, kar sem se naučil iz Svetega pisma. Nazadnje so se moji bivši prijatelji prepričali, da sem se spremenil. Žal ni bilo tako z mojimi nekdanjimi sovražniki.

 Nekega dne, ko sva s sovernikom oznanjevala, so naju nenadoma obkolili oboroženi člani nekdaj rivalske tolpe in me hoteli ubiti. Sovernik jim je prijazno, vendar pogumno pojasnil, da ne pripadam več tolpi. Sam sem medtem skušal ostati miren. Mene so pretepli in opozorili, naj ne stopim več v ta konec, nato pa so spustili orožje in naju izpustili. Biblija je res spremenila moje življenje. V preteklosti bi se skušal maščevati. Toda zdaj sem upošteval nasvet iz 1. Tesaloničanom 5:15, kjer piše: »Glejte, da ne bo nihče nikomur vračal hudega s hudim, temveč si med seboj, pa tudi v odnosih z drugimi, vedno prizadevajte za to, kar je dobro.«

 Vse odkar sem Jehovova priča, se trudim biti pošten. To ni lahko. Vendar mi s pomočjo Boga Jehova, svetopisemskih nasvetov in podpore mojih novih prijateljev v tem uspeva. Nikdar več se nočem vrniti k prejšnjim dejanjem. (2. Petrovo 2:22)

 Nekoč sem bil nasilen in poln jeze. Prepričan sem, da me danes ne bi bilo več, če bi nadaljeval s takšnim nasilniškim življenjem. To, kar sem spoznal iz Svetega pisma, me je preoblikovalo. Opustil sem slabe navade. Naučil sem se biti miroljuben do svojih nekdanjih sovražnikov. (Luka 6:27) Poleg tega zdaj uživam prijateljstva, ki mi pomagajo razvijati dobre lastnosti. (Pregovori 13:20) Moje življenje je srečno in ima namen – služiti Bogu, ki mi je bil pripravljen odpustiti vse slabo, kar sem storil. (Izaija 1:18)

 Leta 2006 sem obiskal posebno šolo za usposabljanje samskih krščanskih oznanjevalcev. Nekaj let kasneje sem se poročil, tako da imam sedaj čudovito ženo, s katero vzgajava najino hčerko. Večino svojega časa posvečam poučevanju drugih o svetopisemskih načelih, ki so pomagala meni. Sem tudi starešina v krajevni občini Jehovovih prič in prizadevno pomagam mladim, da ne bi delali istih napak, kot sem jih jaz v njihovih letih. Zdaj si ne kopljem več groba, temveč v svojem življenju gradim za večno prihodnost, ki jo Bog obljublja v Svetem pismu.