Rodil sem se v mestu La Ceiba v Hondurasu kot najmlajši od petih otrok in edini fant. Poleg tega sem bil v družini edini gluh. Živeli smo v nevarni soseski in smo bili zelo revni. Stvari so se še poslabšale, ko mi je v delovni nesreči umrl oče. Takrat sem imel okoli štiri leta.

 Mama je po svojih najboljših močeh skrbela zame in za moje sestre, vendar je redko imela dovolj denarja, da mi je lahko kupila oblačila. Ko je deževalo, me je pogosto zeblo, saj nisem imel toplih oblačil.

 Med odraščanjem sem se naučil honduraškega znakovnega jezika, zaradi česar sem lahko komuniciral z drugimi gluhimi. Toda moja mama in sestre niso znale znakovnega jezika, zato so se z menoj sporazumevale samo z nekaj gestami in izmišljenimi kretnjami. Kljub temu me je mama imela rada in me je ščitila pred nevarnostmi. Z nekaj kretnjami, ki jih je znala, me je opozarjala pred slabimi navadami, kot sta kajenje in zloraba alkohola. Hvaležen sem, da sem zaradi tega odrasel brez odvisnosti od substanc.

 Ko sem bil otrok, me je mama jemala s sabo v katoliško cerkev, vendar nisem nič razumel, ker mi ni nihče tolmačil v znakovni jezik. Bilo mi je zelo dolgčas, zato sem pri desetih letih nehal hoditi v cerkev. Vseeno sem o Bogu želel izvedeti več.

 Leta 1999, ko sem bil star 23 let, sem srečal žensko iz Združenih držav, ki je pripadala evangeličanski cerkvi. Učila me je o Svetem pismu in ameriški znakovni jezik. To, kar sem se naučil o Svetem pismu, mi je bilo tako všeč, da sem se odločil postati pastor. Zato sem se preselil v Portoriko, kjer sem obiskoval krščanski center za usposabljanje gluhih. Ko sem se leta 2002 vrnil v La Ceibo, sem s pomočjo nekaj prijateljic ustanovil cerkev za gluhe. Ena od teh prijateljic, ki ji je ime Patricia, je kasneje postala moja žena.

 Kot pastor naše cerkve sem imel pridige v honduraškem znakovnem jeziku, kazal sem slike svetopisemskih zgodb in zgodbe uprizarjal, da so jih gluhi lahko razumeli. Prav tako sem obiskoval gluhe ljudi v bližnjih mestih, jih spodbujal in jim pomagal reševati njihove probleme. Šel sem celo na misijonarsko potovanje v Združene države in Zambijo. Toda v resnici o Svetem pismu sploh nisem vedel veliko. Govoril sem samo to, kar so drugi povedali meni in kar sem razumel iz slik. Pravzaprav sem imel več vprašanj kot odgovorov.

 Nekega dne je nekaj članic moje cerkve začelo o meni širiti laži. Govorile so, da sem pijanec in da sem prevaral ženo. Bil sem razočaran in jezen. Kmalu zatem sva s Patricio zapustila to cerkev.

 Mene in Patricio so pogosto obiskale Jehovove priče, vendar sva jih vedno zavrnila. Ko pa sva zapustila našo cerkev, se je Patricia strinjala, da jo zakonca Thomas in Liccy, ki sta Priči, začneta poučevati o Svetem pismu. Presenečen sem bil, da znata znakovni jezik, čeprav nista gluha. Zato sem se kmalu pridružil Patricii pri preučevanju Svetega pisma.

 Nekaj mesecev sva preučevala s pomočjo videoposnetkov v ameriškem znakovnem jeziku. Ko pa sta najini prijateljici obtožili Jehovove priče, da so sledilci ljudi, sva s preučevanjem Svetega pisma prenehala. Čeprav mi je Thomas predstavil dokaze, da Jehovove priče ne sledijo človeškim voditeljem, mu nisem verjel.

 Čez nekaj mesecev je Patricia padla v globoko depresijo. Molila je k Bogu, naj ji ponovno pošlje Jehovove priče. Kmalu za tem je Patricio obiskala soseda, ki je bila Jehovova priča, in ji predlagala, da jo obišče Liccy. Liccy se je izkazala za pravo prijateljico. Vsak teden je obiskala Patricio, jo spodbujala in z njo preučevala Sveto pismo. Jaz pa sem o Pričah še vedno imel dvome.

 Leta 2012 so Jehovove priče sodelovale v posebni oznanjevalski akciji, v kateri so ponujale videoposnetek Ali bi radi spoznali resnico? v honduraškem znakovnem jeziku. Liccy je videoposnetek prinesla tudi nama. Med ogledom sem šokiran spoznal, da veliko naukov, ki sem jih učil, na primer nauk o peklenskem ognju in o neumrljivosti duše, sploh ni zapisanih v Svetem pismu.

 Naslednji teden sem šel v kraljestveno dvorano Jehovovih prič, da bi govoril s Thomasom. Rekel sem mu, da želim gluhe ljudi učiti resnico o Svetem pismu, vendar ne kot Jehovova priča. Moj cilj je bil, da ustanovim novo in ločeno cerkev za gluhe. Thomas me je pohvalil za mojo obnovljeno gorečnost, vendar mi je pokazal Efežanom 4:5, kjer je poudarjena potreba po enotnosti znotraj prave krščanske občine.

 Thomas mi je dal videoposnetek Dejavna vera Jehovovih prič, 1. del: Prihod iz teme v ameriškem znakovnem jeziku. Ta videoposnetek prikaže, kako je skupina moških skrbno preiskovala Sveto pismo, da bi razumela resnico o osnovnih naukih. Ko sem ga gledal, sem v teh možeh prepoznal samega sebe. Tako kot oni sem tudi jaz iskal resnico. Ta videoposnetek me je prepričal, da Jehovove priče učijo resnico, saj njihovo verovanje temelji samo na Svetem pismu. Zato sem ponovno pričel preučevati Sveto pismo. Leta 2014 sva se s Patricio krstila kot Jehovovi priči.

 Občina Jehovovih prič mi je všeč, ker je moralno čista, prav kakor je čist Bog. Častilci so čisti pri svojem govorjenju in ravnanju z drugimi. So miroljubni in drug drugega spodbujajo. Vse Priče so enotne in učijo iste svetopisemske resnice ne glede na to, kje živijo in kateri jezik govorijo.

 Užival sem, ko sem spoznaval, kaj Sveto pismo v resnici uči. Naučil sem se na primer, da je Jehova vsemogočni Bog in najvišji nad vso zemljo. Rad ima tako gluhe kot tiste, ki slišijo. Hvaležen sem Bogu, da me ima rad. Naučil sem se tudi, da bo zemlja postala čudovit raj in da bomo lahko povsem zdravi uživali večno življenje. Kako zelo si želim videti dan, ko bo to postalo resničnost!

 S Patricio se z drugimi gluhimi zelo rada pogovarjava o Svetem pismu. Sedaj ga preučujeva z nekaterimi člani naše nekdanje cerkve. Kot pastor sem imel vprašanja o tem, kar sem učil, zdaj pa jih nimam več. Odgovore sem končno dobil, ko sem z Jehovovimi pričami preučeval Sveto pismo.