»Veselja, ki ga lahko občutiš, ko služiš tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev, se enostavno ne da opisati z besedami!« Te občutke je izrazil Joshua, ki živi v Združenih državah Amerike in je nekaj časa služil v Gvajani. Enako čutijo mnoge Priče, ki služijo v tej južnoameriški državi, kjer je področje za oznanjevanje zelo plodno. a Kaj praktičnega se lahko naučimo od teh oznanjevalcev? Kako ti lahko to pomaga, da bi se pripravil na služenje v drugi deželi, če si to želiš?

 Brat Linel je pred selitvijo v Gvajano oznanjeval na redko obdelanem področju v svoji deželi, v Združenih državah Amerike. »Dvajset nas je bilo dodeljenih na eno od podeželskih področij Zahodne Virginije,« pravi. »Oznanjevanje in druženje z brati in sestrami sta mi v teh dveh tednih spremenila življenje! Postal sem še bolj odločen, da Jehovu služim z vsemi močmi.«

 Zakonca Garth in Erica sta začela resno razmišljati o služenju v drugi deželi in sta izbrala Gvajano. Zakaj? »Poznala sva zakonski par, ki se je preselil tja,« pojasni Erica. »Njuna navdušenost in ljubezen do tega, kar sta delala, sta naju spodbudili, da sva se tudi midva preselila.« Erica in Garth sta preživela tri srečna leta na tej »čudoviti dodelitvi«, kot jo opisujeta. Garth pravi: »Okusila sva služenje v drugi deželi in bilo je dobro.« Z ženo sta bila kasneje povabljena v šolo Gilead in zdaj služita v Boliviji.

 Svetopisemska načela nas spodbujajo, da živimo preprosto. (Hebrejcem 13:5) Prav tako smo spodbujeni, da izračunamo stroške, ko sprejemamo pomembne odločitve. (Luka 14:26–33) Med te odločitve vsekakor spada tudi selitev v drugo deželo. Garth piše: »Preden sva se odpravila v Gvajano, sva morala z Erico poenostaviti življenje. To je pomenilo, da sva morala prodati svoje podjetje, hišo in vse nepotrebne reči, ki sva jih imela v njej. Za to sva potrebovala nekaj let. Medtem sva željo po služenju v Gvajani ohranjala tako, da nama je bil to še naprej cilj in da sva tja odpotovala vsako leto.«

 Razmisliti je treba tudi o prihodkih. V nekaterih deželah lahko oznanjevalci, ki se tja preselijo, tudi delajo, če to zakon dovoljuje. Nekateri opravljajo isto delo kot v svoji deželi, tako da delajo na daljavo z računalnikom. Drugi se odločijo, da se začasno vrnejo na delo domov. Zakonca Paul in Sinead sta se zaradi dela enkrat letno vrnila na Irsko. Tako sta v Gvajani lahko služila 18 srečnih let, od tega sedem let skupaj s hčerko, ki se jima je rodila.

 V Psalmu 37:5 piše: »Zaupaj svojo pot Jehovu, zanesi se nanj, in on bo vse uredil.« Christopher in Lorissa iz Združenih držav sta redno molila glede svojega cilja, da bi služila v tujini. Poleg tega sta se med družinskim čaščenjem pogovarjala o tem, kaj morata narediti, da bi se uspešno preselila, in razmislila o prednostih in slabostih selitve. Ker jima je učenje jezika velik izziv, sta izbrala Gvajano, kjer je uradni jezik angleščina.

 Nato sta upoštevala načelo, zapisano v Pregovorih 15:22: »Kjer ni zaupnega pogovora, načrti propadejo, uspeh pa prinese množica svetovalcev.« Pisala sta podružničnemu uradu, ki nadzoruje delo v Gvajani, b in navedla, kdaj sta na razpolago ter kakšne so njune okoliščine. Obenem sta se pozanimala glede zdravstvene oskrbe, podnebja in krajevnih navad. Podružnica je odgovorila na njuna vprašanja in ju povezala s starešinstvom ene od občin na območju, kamor sta se kasneje preselila.

 Prej omenjeni Linel zdaj služi kot potujoči nadzornik v Gvajani. Tudi on je pred selitvijo upošteval načelo iz Pregovorov 15:22. Takole pravi: »Varčeval sem za pot in se pogovarjal z drugimi, ki so služili v tujini. O svojem cilju sem se pogovoril z družino, starešinami in okrajnim nadzornikom. Poleg tega sem prebral vse, kar sem v naših publikacijah našel glede služenja, kjer je večja potreba po oznanjevalcih.«

 Mnogi, ki želijo služiti v drugi deželi, se modro odločijo, da jo najprej obiščejo. Zakonca Joseph in Christina pravita: »Ko sva prvič obiskala Gvajano, sva tam ostala tri mesece. To je bilo dovolj dolgo, da sva izkusila, kako je tam. Nato sva se vrnila domov, uredila vse potrebno in se preselila.«

 Tisti, ki želijo uspešno služiti Bogu v drugi deželi, morajo biti požrtvovalni in pripravljeni, da se prilagodijo krajevnim razmeram in običajem. Tisti, ki se na primer preselijo iz hladnejših krajev v tropske, pogosto ugotovijo, da je v njihovem novem domu polno različnih žuželk. Prej omenjeni Joshua pravi: »Nisem bil navajen na toliko žuželk. In tukaj v Gvajani so videti večje! Ampak sčasoma sem se navadil nanje. Prav tako sem ugotovil, da jih je veliko manj, če doma vzdržujem čistočo. K temu spada pomivanje posode, odnašanje smeti in redno čiščenje stanovanja.«

 Prilagoditi se življenju v drugi deželi lahko pomeni tudi prilagoditi se neznanim jedem in naučiti se, kako jih pripraviti. »S sostanovalcem sva prosila krajevne brate in sestre, da naju naučijo pripraviti jedi z lokalnimi sestavinami,« se spominja Joshua. »Ko sva se naučila kaj novega, sva na obrok povabila brate in sestre iz občine. To je bila tudi lepa priložnost, da sva jih spoznala in z njimi spletla prijateljstvo.«

 Paul in Kathleen glede krajevnih običajev pravita: »Prilagoditi se novim pravilom obnašanja in oblačenja v tropskih krajih je bilo za naju nekaj novega. Zato sva morala biti ponižna in se prilagoditi, ne da bi pri tem kršila svetopisemska načela. To, da sva se prilagodila krajevni kulturi, naju je zbližalo z občino in pozitivno vplivalo na najino oznanjevanje.«

 Mnogi mislijo enako kot Joseph in Christina, ki pravita: »Blagoslovi daleč odtehtajo izzive in težave. To, da sva stopila iz cone udobja, nama je pomagalo, da sva prilagodila svoje prioritete. Nekatere stvari so nama zdaj manj pomembne. Vsaka izkušnja naju je spodbudila, da za Jehova še naprej delava vse, kar lahko. Postala sva res vesela in zadovoljna.«

 Prej omenjena Erica pravi: »Služenje v drugi deželi je meni in možu pomagalo, da sva še bolj razumela, kaj pomeni zaupati Jehovu. Pomagal nama je na različne načine, ki jih prej še nisva izkusila. In ker sva nove izkušnje doživljala skupaj, sva se kot mož in žena še bolj zbližala.«