Irma, ki živi v Nemčiji, je stara skoraj 90 let. Po dveh hudih padcih in več operacijah ne more več oznanjevati od hiše do hiše tako kot nekoč. Irma zdaj drugim govori o svoji veri tako, da piše pisma sorodnikom in znancem. Njena pisma s spodbudami in tolažbo so med ljudmi tako dobro sprejeta, da jo ti pogosto pokličejo in vprašajo, kdaj bo prispelo naslednje pismo. Poleg tega dobi veliko zahvalnih pisem, v katerih jo ljudje prosijo, da jim ponovno piše. Irma pravi: »Vse to me osrečuje in mi pomaga, da sem duhovno aktivna.«

 Irma pošilja pisma tudi ljudem v domovih za ostarele in pravi: »Poklicala me je starejša gospa in mi rekla, da jo je po smrti moža moje pismo zelo potolažilo. Hrani ga v svoji Bibliji in ga pogosto zvečer prebere. Neka druga ženska, ki ji je nedavno umrl mož, je rekla, da ji je moje pismo pomagalo bolj kot duhovnikova pridiga. Imela je veliko vprašanj, zato me je prosila, če me lahko obišče.«

 Neka Irmina znanka, ki ni Priča, se je preselila daleč stran. Prosila je Irmo, naj ji kaj piše. »Vsa moja pisma je shranila,« pravi Irma. »Ko je umrla, me je poklicala njena hči. Povedala mi je, da je prebrala vsa pisma, ki sem jih poslala njeni mami, in me prosila, če lahko tudi njej pišem pisma s svetopisemskimi temami.«

 Irma nadvse uživa v oznanjevanju. »Jehova rotim, naj mi še naprej daje moč, da mu lahko služim,« pravi. »Ne morem več od hiše do hiše, vendar naredim toliko, kolikor zmorem.«