Odkar se je začela pandemija covida-19, so naši bratje in sestre prilagodili svoj način oznanjevanja svetopisemskega sporočila, s katerim tolažijo druge. Ne oznanjujejo več na javnih krajih in ne obiskujejo več ljudi na njihovih domovih, ampak oznanjujejo večinoma po telefonu in pismih. a Oznanjevalci se zelo trudijo in veliko ljudi ceni njihovo delo. Očitno je, da jih Jehova blagoslavlja. (Pregovori 16:3, 4) Poglejmo nekaj doživetij iz neke otoške države.

 Pred začetkom pandemije je Helen redno obiskovala mlajšo žensko. Večkrat ji je ponudila svetopisemski tečaj, ampak ona ga je vedno zavrnila. Kljub temu ji je Helen en dan, preden se je zaradi covida-19 začelo popolno zaprtje države, dala Sveto pismo in knjigo What Can the Bible Teach Us? (Kaj se lahko naučimo iz Svetega pisma?). Nekoliko zatem ji je Helen spet ponudila svetopisemski tečaj in ji pojasnila, da bi ga lahko imeli po telefonu. Tokrat je ženska tečaj sprejela. V preučevanju Svetega pisma je zelo uživala, zato je Helen kmalu vprašala, ali bi lahko imeli tečaj vsak dan. Prav tako je začela redno spremljati shode po telefonu. V svojem življenju je začela upoštevati to, kar se je naučila iz Svetega pisma, in ne samo to, zdaj o tem govori tudi z drugimi.

 Jehovove priče v neki občini so se odločile policistom napisati pisma, da bi se jim zahvalile, ker dobro opravljajo svoje delo. Policisti so bili nad pismi zelo presenečeni. Eden od njih je Jeffersonu, ki je občinski starešina, rekel: »Mislil sem, da Jehovove priče ne marate policije.« Jefferson mu je nato pojasnil, da to ne drži. Policisti so bili nad pohvalami tako navdušeni, da so pisma obesili pri vhodu v policijsko postajo. Nek drug policist pa je rekel: »To bo mogoče pomagalo, da bodo tudi drugi ljudje imeli takšen pozitiven odnos do nas.«

 Edna in Ednalyn sta redni pionirki. b Ker doma nista imeli dostopa do interneta, se nista mogli povezati na občinske shode po videokonferenci. Zato sta po telefonu poklicali sosedo, ki ni Priča, in jo vprašali, ali bi lahko dobili dostop do njenega brezžičnega interneta. Ponudili sta se, da prispevata za kritje stroškov interneta. Soseda je bila zelo prijazna in jima je dovolila, da brezplačno uporabljata njen internet. Ko sta ju Edna in Ednalyn povabili, da z njima spremlja shod, je to sprejela. Zdaj ta soseda, eden od njenih otrok in dve vnukinji preučujejo Sveto pismo s Pričami in redno obiskujejo krščanske shode.

 Bratje in sestre so povabili svoje sosede, sodelavce in druge na javni govor, ki je potekal virtualno. Ellaine, ki dela v bolnišnici, je najprej imela pomisleke glede tega, ali naj povabi sodelavce. Mislila je, da nekateri zdravniki negativno gledajo na Jehovove priče. Kljub temu je zdravnikom v bolnišnici po telefonu poslala kratko sporočilo in jih prijazno povabila na govor. Ellaine se je še posebej obotavljala, ali naj povabi enega zdravnika in zdravnico – zakonski par. Ko pa je o tem razmislila in molila, se je odločila, da jima vseeno pošlje vabilo. Žena je odgovorila: »Torej hočeš, da postanem Jehovova priča?« Ellaine ji je rekla, da so na shodih dobrodošli vsi, ne samo Jehovove priče. Naslednji dan je Ellaine presenečena opazila, da sta se ta zakonca zgodaj povezala na shod. Rekla je: »Še pred koncem shoda mi je pisala žena in rekla: ‚To je prvič, da sem na shodu Jehovovih prič. Zelo mi je všeč. Hvala, da si me povabila.‘«

 Ellaine je na shod povabila 20 zdravnikov in na njeno presenečenje se jih je 16 odzvalo na povabilo. Svoje občutke je opisala z besedami apostola Pavla: »Vesela sem, da sem zbrala pogum in svojim sodelavcem povedala za ‚Božjo dobro novico‘.« (1. Tesaloničanom 2:2)

 Obdobje pandemije je težko za vse. Vendar naši bratje in sestre v tej otoški državi in drugod po svetu delajo vse, kar lahko, da bi tolažili druge in jim pomagali. Tako ostajajo veseli in pozitivno naravnani. (Apostolska dela 20:35)