Virginia je Jehovova priča in ima sindrom vklenjene zavesti. Zaradi te bolezni je paralizirana. Lahko pa na rahlo premika glavo in odpira in zapira oči. Lahko vidi in sliši, ne more pa govoriti in jesti. Nekoč je bila zdrava in polna življenja, potem pa je nekega jutra leta 1997 začutila bolečino v zatilju. Bolečina je bila ostra in ni hotela popustiti. Njen mož jo je odpeljal v bolnišnico in zvečer je padla v komo. Čez dva tedna se je zbudila na intenzivni negi. Bila je paralizirana in priklopljena na ventilator. Ničesar se ni spomnila, niti ni vedela, kdo je. To je trajalo nekaj dni.

 Virginia pojasni, kaj se je zgodilo potem. »Počasi se mi je spomin začel vračati. Goreče sem molila. Nisem hotela umreti, nisem hotela, da bi moj sin odraščal brez mame. Potrebovala sem pogum, zato sem se skušala spomniti čim več vrstic iz Svetega pisma.

 Čez čas so me zdravniki premestili z intenzivne nege. Po šestih mesecih v različnih bolnišnicah in v centru za rehabilitacijo so me poslali domov. Še naprej sem bila paralizirana in povsem odvisna od drugih. Bila sem čisto obupana! Počutila sem se nekoristno, saj nisem mogla nič narediti ne za druge ne za Jehova. Bremenilo me je tudi, da ne bom mogla skrbeti za sina.

 Začela sem brati o drugih Pričah, ki so bile v podobni situaciji kot jaz, in zelo me je presenetilo, kaj vse so lahko naredile za Jehova. To me je spodbudilo, da sem začela pozitivno gledati na stvari in se osredotočati na to, kaj lahko naredim. Preden sem zbolela, nisem imela veliko časa za duhovne dejavnosti, zdaj pa sem imela na voljo cel dan, in to vsak dan. Nisem obupavala, ampak sem se raje osredotočala na svoj odnos z Jehovom.

 Naučila sem se uporabljati računalnik. Za tipkanje uporabljam programsko opremo, ki se odziva na moje premikanje glave. To mi je zelo naporno. Po drugi strani pa mi omogoča, da preučujem Sveto pismo in da druge po pismih in elektronski pošti seznanjam s svojim upanjem. Z ljudmi okoli sebe komuniciram s pomočjo table, na kateri je abeceda. Oseba pokaže na posamezno črko. Če pokaže na napačno črko, na široko odprem oči, če pokaže na pravilno črko, zaprem oči. Tako sestavljamo besede in stavke. Nekatere sestre, ki z mano preživijo veliko časa, znajo predvideti, kaj bom rekla. V tem so že prave strokovnjakinje. No, včasih se zmotijo in potem se nasmejimo.

 Zelo rada sodelujem z občino. Že ves čas na daljavo spremljam shode, zdaj po videokonferenci. Za točke z vprašanji in odgovori natipkam komentarje in potem jih nekdo prebere. Poleg tega se povežem z nekaj Pričami, da si skupaj pogledamo mesečno oddajo na JW Broadcastingu. a

 Sindrom vklenjene zavesti imam že 23 let. Včasih sem žalostna, vendar se trudim takšne občutke premagovati tako, da molim, se družim z brati in sestrami ter ostajam duhovno aktivna. S pomočjo občine lahko že več kot šest let pomožno pioniram. Trudim se biti dober zgled svojemu sinu Alessandru, ki je zdaj poročen in služi kot starešina. Oba z ženo sta redna pionirja.

 Pogosto premišljujem, kaj vse bom lahko delala, ko bo raj. Komaj čakam, da bom o Jehovu govorila s svojim glasom. To je prva stvar, ki bi jo rada naredila. Rada bi tudi šla na sprehod ob potoku in uživala v prelepi pokrajini. Zadnjih 20 let me hranijo po cevki, zato komaj čakam, da z drevesa odtrgam jabolko in zagrizem vanj. In ker sem Italijanka, se seveda že veselim, da bom lahko pripravljala in jedla svojo najljubšo italijansko hrano, tudi pico.

 ‚Upanje na rešitev‘ je kot čelada, ki ščiti moj um. (1. Tesaloničanom 5:8) Sebe že vidim v novem svetu. To mi pomaga, da sem vesela kljub telesnim omejitvam, ki bodo kmalu preteklost. Nestrpno čakam na ‚pravo življenje‘, ki nam ga je Jehova obljubil in nam ga bo omogočil po svojem Kraljestvu.« (1. Timoteju 6:19; Matej 6:9, 10)