»Rodila sem se v družini Jehovovih prič,« pravi Rachel, ki zdaj živi v Dominikanski republiki. »Ko sem imela sedem let, se je moj oče na žalost nehal družiti z Jehovovimi pričami in začel močno nasprotovati resnici. Služenje Jehovu mi je zelo oteževal. V zameno za to, da bi nehala služiti Jehovu, mi je ponujal mobilni telefon, potovanje v Disneyland ali kreditno kartico. Včasih je celo s pestmi skušal izbiti Jehova iz moje glave. Rekel je: »Če ne boš mogla več govoriti ali hoditi, potem tudi na shode ne boš več mogla.« Ampak tudi to ni delovalo. Vedno sem bila odločena, da grem na shode.

 Moj oče je skrbno pazil, da me ni udaril takrat, ko je bila v bližini mama. Rekel mi je, naj ji ne povem, da me tepe, ker bi jo to prizadelo. Mami je govoril, da so moje modrice posledica tega, da me uči borilnih veščin.

 Bila sem še premlada in preveč sem se bala očeta, da bi mami povedala, kaj se dogaja. Zato sem vse povedala Jehovu. Živeli smo v ameriški zvezni državi Maryland. Za našo hišo je bil gozd, kamor sem hodila na dolge sprehode. V tem gozdu je bil čudovit hrast, na katerega sem rada splezala, se usedla na udobno vejo in se pogovarjala z Jehovom. Povedala sem mu svoje občutke in kaj bom naredila zanj, ko bom odrasla, če mi bo le pomagal preživeti do takrat. Povedala sem mu tudi, kaj si želim v novem svetu: rada bi imela družino in živela v miru in sreči, brez bolečine in strahu.

 Ko me je oče skušal s podkupninami in udarci odvrniti od Boga, sem vedno čutila, kako me Jehova tolaži in mi daje moč. Pomagal mi je, da sem ostala zvesta in močna.

 Krstila sem se pri desetih letih in dve leti kasneje začela pionirati. Na začetku moj oče ni vedel ne za eno ne za drugo. Ko pa je izvedel, me je tako udaril, da mi je izpahnil čeljust.

 Nekateri so mi rekli, da sem premlada za pionirko. Bali so se, da ne razumem, kako resna je ta odločitev. Po drugi strani pa sem videla, da mnogi mladi v našem kraju niso naredili veliko za Jehova. Zanimalo jih je predvsem to, kako bi se zabavali. In to, kar so delali, je bilo videti privlačno. Včasih me je zamikalo, da bi jih posnemala. Spraševala sem se: Zakaj bi oznanjevala, ko pa se lahko zabavam tako kot moji sovrstniki? Ampak vsakič, ko sem začela tako razmišljati, sem o tem molila k Jehovu.

 Ko sem bila stara okoli 15 let, je z mano stopil v stik nekdo iz neke prestižne modne agencije. Agencija mi je obljubila, da me bodo zelo dobro plačali, če bom za njih delala v Milanu. Prijalo mi je, da bi lahko bila model, se pojavljala v revijah in v dragih oblekah hodila po modnih pistah. Že tri leta sem redno pionirala in sem si mislila: Ta služba bi mi lahko finančno pomagala, da bi lahko še dolgo pionirala. Ker nas je oče zapustil, sem si mislila, da bom s tem denarjem lahko pomagala tudi mami.

 O tem sem tudi molila. Pogovorila sem se z mamo, ki je bila že dolgo pionirka, in z enim od starešin, ki smo ga vsi imeli radi in ga spoštovali. Kot običajno sem šla tudi na svoje drevo in še tam molila. Jehova je na moje molitve odgovoril po svetopisemskem stavku, ki mi ga je prebral ta starešina. To je bil Pridigar 5:4: ‚Kadar se zaobljubiš Bogu, se zaobljube ne obotavljaj izpolniti [...]. To, kar obljubiš, tudi izpolni.‘ Jehovu sem obljubila, da mu bom služila polnočasno, zato me je bilo strah, da mi bo to delo duhovno škodovalo. Odločila sem se, da ponudbo zavrnem.

 No, pa sem le preživela in odrasla! Zdaj živim srečno s svojim možem Jaserjem in najinim sinom Connorjem, ki ima devet let. Jaser je starešina, Connor je nekrščeni oznanjevalec, jaz pa sem že skoraj 27 let v polnočasni službi.

 Pogosto razmišljam o dolgih pogovorih z Jehovom, ko sem sedela na hrastovi veji v gozdu za našo hišo. Goreče sem ga prosila, naj mi pomaga, in to je naredil na čudovit način. Dajal mi je moč, me tolažil in me vodil. V življenju že ves čas občutim, kako krasen oče je. Vesela sem, da sem se odločila, da mu bom služila z vsem srcem. To je bila najbolj modra odločitev v mojem življenju.«