Da. Posameznik lahko izstopi iz naše skupnosti na dva načina:

•   Z uradno izjavo. Posameznik lahko ustno ali pisno izrazi svojo odločitev, da ne želi več biti Jehovova priča.

•   Z dejanjem. Posameznik lahko stori kaj, s čimer pokaže, da ne želi več pripadati naši svetovni bratovščini. (1. Petrovo 5:9) Denimo, morda se pridruži drugi veri in da jasno vedeti, da je ne namerava zapustiti. (1. Janezovo 2:19)

 Ne. Če posamezniku oslabi vera, je to povsem drugače, kakor če bi izstopil iz naše skupnosti oziroma se razdružil. Pogosto je tako, da tisti, ki začasno manj sodelujejo v čaščenju Jehova ali pa povsem nehajo sodelovati, trpijo zaradi malodušja, vendar to še ne pomeni, da so se odrekli svoji veri. Takšnih se ne ogibamo, ampak jim skušamo biti v tolažbo in oporo. (1. Tesaloničanom 5:14; Juda 22) Če takšen posameznik želi pomoč, mu v prvi vrsti duhovno pomagajo starešine v krščanski občini. (Galačanom 6:1; 1. Petrovo 5:1–3)

 Vendar starešine nimajo pravice koga siliti ali pritiskati nanj, da bi ostal Jehovova priča. Vera je stvar posameznikove osebne odločitve. (Jozue 24:15) Prepričani smo, da morajo tisti, ki častijo Boga, to delati prostovoljno in iz srca. (Psalm 110:3; Matej 22:37)