Naš pogled na pogrebe in običaje, povezane z njimi, temelji na svetopisemskim naukih, kot so na primer:

•   Normalno je, da človek žaluje za ljubljeno osebo. Jezusovi učenci so žalovali, ko jim je umrl kdo od ljubljenih. (Janez 11:33–35, 38; Apostolska dela 8:2; 9:39) Zato za nas pogrebi niso čas za veseljačenje. (Pridigar 3:1, 4; 7:1–4) Pravzaprav menimo, da je to čas, ko je treba pokazati empatijo. (Rimljanom 12:15)

•   Mrtvi se ničesar ne zavedajo. Ne glede na etnično ali kulturno okolje, iz katerega izhajamo, se ogibamo tako običajev kot praks, ki temeljijo na nesvetopisemskem verovanju, da se mrtvi zavedajo in da lahko vplivajo na živeče. (Pridigar 9:5, 6, 10) Med takšne običaje na primer spadajo: bedenje ob umrlem, prižiganje sveč, kropljenje, razkošne pogrebne slovesnosti in praznovanja ob obletnici smrti, daritve za umrle, pogovarjanje z umrlimi in prošnje k umrlim ter rituali, povezani z vdovstvom. Pri takšnih običajih in praksah ne sodelujemo, ker spoštujemo svetopisemsko zapoved: »Odidite izmed njih in se ločite [...] in nečistega se več ne dotikajte.« (2. Korinčanom 6:17)

•   Za mrtve obstaja upanje. Sveto pismo uči, da bo prišel čas, ko bodo mrtvi obujeni v življenje in ko ljudje ne bomo več umirali. (Apostolska dela 24:15; Razodetje 21:4) To upanje nam pomaga, da se pri žalnih običajih ogibamo skrajnosti, enako kot je pomagalo prvim kristjanom. (1. Tesaloničanom 4:13)

•   Sveto pismo priporoča skromnost. (Pregovori 11:2) Menimo, da pogrebi naj ne bi bili priložnost za »bahavo razkazovanje« svojega družbenega položaja ali finančnega stanja. (1. Janezovo 2:16) Ne organiziramo razkošnih pogrebov, ki so prvenstveno namenjeni zabavi ali na katerih se skuša z izjemno dragimi krstami ali ekstravagantnimi oblačili narediti vtis na navzoče.

•   Svojih pogledov na pogrebe ne vsiljujemo drugim. Glede tega upoštevamo načelo: »Vsak od nas bo torej zase dajal odgovor Bogu.« (Rimljanom 14:12) Če pa koga zanimajo naši pogledi na pogrebe, mu skušamo to pojasniti »blago in zelo spoštljivo«. (1. Petrovo 3:15)

 Kje poteka: Če se družinski člani odločijo za pogrebno slovesnost, lahko ta poteka, kjer koli želijo, na primer v kraljestveni dvorani, mrliški vežici, na domu ali pri grobu.

 Kako poteka: Pripravljen je govor, s katerim se želi vliti tolažbo pokojnikovim bližnjim. V njem se pojasni, kaj Sveto pismo uči o smrti in upanju na vstajenje mrtvih. (Janez 11:25; Rimljanom 5:12; 2. Petrovo 3:13) Pri tem se lahko spomni navzoče na pokojnikove lepe lastnosti, mogoče se lahko poudari, kaj spodbudnega se lahko naučimo iz njegove zvestobe. (2. Samuelova 1:17–27)

 Zapoje se lahko pesem, ki temelji na Svetem pismu. (Kološanom 3:16) Slovesnost se sklene s tolažilno molitvijo. (Filipljanom 4:6, 7)

 Kako je s stroški ali nabirkami: Ne zaračunavamo nobenih verskih storitev, k čemur spada tudi pogreb, niti ne pobiramo nabirk na shodih. (Matej 10:8)

 Kdo se lahko udeleži: Na pogrebni slovesnosti v kraljestveni dvorani so dobrodošli vsi, tudi tisti, ki niso Jehovove priče. Kot velja za druge naše shode, je tudi pogrebna slovesnost odprta za javnost.

 Glede tega se vsaka Jehovova priča odloči sama v skladu s svojo vestjo, oblikovano po biblijskih načelih. (1. Timoteju 1:19) Vendar pa ne sodelujemo pri verskih obredih, za katere menimo, da so v nasprotju s Svetim pismom. (2. Korinčanom 6:14–17)