Da, Jehovove priče pogosto pomagamo, ko pride do kakšne nesreče. Pomoč nudimo tako Pričam kot tudi tistim, ki niso Priče, kar je v skladu s svetopisemskim napotkom iz Galačanom 6:10: »Delajmo dobro vsem, še posebej pa tem, s katerimi smo povezani v veri.« Prav tako skušamo prizadetim nuditi čustveno in duhovno oporo, saj jo v takšnih časih še kako potrebujejo. (2. Korinčanom 1:3, 4)

 Po katastrofi skušajo starešine iz krščanskih občin, ki ležijo na prizadetem področju, priti v stik z vsemi, ki so povezani s temi občinami, da bi preverili, ali so živi in zdravi, ter ugotovili, kakšno pomoč morda potrebujejo. Starešine nato sporočijo podružničnemu uradu Jehovovih prič, odgovornemu za prizadeto področje, kakšno je stanje in kakšna pomoč je že bila nudena.

 Če tamkajšnje krščanske občine ne morejo zagotoviti potrebne pomoči, Vodstveni organ Jehovovih prič uredi, da se priskrbi vse potrebno. To je podobno temu, kako so zgodnji kristjani med lakoto poskrbeli drug za drugega. (1. Korinčanom 16:1–4) Podružnični urad, odgovoren za prizadeto področje, postavi odbore za pomoč ob nesrečah, ki vodijo in organizirajo delo. Priče z drugih področij prostovoljno žrtvujejo svoj čas in sredstva, zato da bi pomagali. (Pregovori 17:17)

 Prispevki, poslani v podružnične urade Jehovovih prič, se med drugim porabljajo tudi za to, da bi se poskrbelo za potrebe prizadetih v nesrečah. (Apostolska dela 11:27–30; 2. Korinčanom 8:13–15) Ker vse delo opravljajo neplačani prostovoljci, se dodeljena sredstva namenijo za dejansko pomoč, ne pa za administrativne stroške. S prispevki ravnamo premišljeno. (2. Korinčanom 8:20)