Devetnajsto poglavje

Še naprej srčno govori o Božji besedi

1. a) Katero dobro novico so razglašali Jezusovi učenci, toda kako so se na to odzvali nekateri Judje? b) Kaj se lahko vprašamo?

PRED skoraj 2000 leti je bil Božji Sin, Jezus Kristus, maziljen za bodočega kralja nad vso zemljo. Na pobudo verskih sovražnikov so ga usmrtili, toda Jehova ga je obudil od mrtvih. Odtlej je bilo po Jezusu mogoče dobiti večno življenje. Toda ko so Jezusovi učenci to dobro novico javno oznanjevali, je izbruhnilo preganjanje. Nekatere so zaprli, jih celo pretepli in jim ukazali, naj ne govorijo več o Jezusu. (Dejanja 4:1–3, 17; 5:17, 18, 40) Kaj so učenci storili zatem? Kaj bi naredil ti? Ali bi še naprej srčno oznanjeval?

2. a) Katero čudovito novico je v naših dneh treba oznaniti? b) Kdo je odgovoren za oznanjevanje dobre novice?

² Leta 1914 je bil kralj Božjega kraljestva, Jezus Kristus, v nebesih ustoličen, da vlada »sredi sovražnikov svojih«. (Psalm 110:2) Zatem so bili Satan in njegovi demoni vrženi na zemljo. (Razodetje 12:1–5, 7–12) Pričeli so se zadnji dnevi sedanje hudobne stvarnosti. Na koncu tega obdobja bo Bog celotno satansko stvarnost odstranil. (Daniel 2:44; Matevž 24:21) Preživeli bodo imeli pred seboj upanje na večno življenje na zemlji, ki bo sčasoma postala raj. Če si to dobro novico sprejel,  jo gotovo želiš deliti z drugimi. (Matevž 24:14) Kakšen odziv pa lahko pričakuješ?

3. a) Kako se ljudje odzivajo na kraljestveno sporočilo? b) Kaj bi se morali vprašati?

³ Ko boš oznanjeval kraljestveno dobro novico, jo bodo nekateri morda sprejeli, toda večina bo ravnodušna. (Matevž 24:37–39) Nekateri te bodo morda zasmehovali ali ti nasprotovali. Jezus je opozoril, da ti bodo morda nasprotovali tvoji lastni sorodniki. (Lukež 21:16–19) Do tega lahko pride tudi na delovnem mestu ali v šoli. Ponekod po svetu so celo vlade prepovedale delovanje Jehovovih prič. Ali boš, če boš kdaj v takšnih okoliščinah, še naprej srčno govoril o Božji besedi in ‚ostal neomajen v veri‘? (1. Korinčanom 16:13, NW)

Ne zanašajmo se na lastno moč

4. a) Kaj je bistveno za to, da bi dokazali, da smo zvesti Božji služabniki? b) Zakaj so krščanski shodi tako pomembni?

⁴ Da bi lahko bili zvesti Jehovovi služabniki, je bistveno, da se zanašamo na njegove priprave za našo duhovno blaginjo. Ena od teh so občinski shodi. Sveto pismo nas spodbuja, naj jih ne opuščamo. (Hebrejcem 10:23–25) Kateri vztrajajo kot zvesti Priče za Jehova, si zelo prizadevajo, da so redno navzoči na shodih skupaj s sočastilci. Na teh shodih se veča naše poznavanje Svetega pisma. Jasneje razumemo dobro znane resnice in se še bolj zavedamo, kako jih lahko uporabimo. Prav tako se v enotnem čaščenju še bolj zbližamo z našimi krščanskimi brati in sestrami ter smo spodbujeni,  da izpolnjujemo Božjo voljo. Jehovov duh nas usmerja po občini in po tem duhu je med nami Jezus. (Matevž 18:20; Razodetje 3:6, NW)

5. Kako je s shodi, kadar je delovanje Jehovovih prič prepovedano?

⁵ Ali redno obiskuješ vse shode in to, kar slišiš, da se tam obravnava, udejanjaš? Včasih, ko je delovanje Jehovovih prič prepovedano, je nujno imeti shode v majhnih skupinah po zasebnih domovih. Kraj in čas shodov se lahko spreminjata in morda shodi niso vedno ob najbolj prikladnem času, saj so lahko pozno zvečer. Toda zvesti bratje in sestre si kljub neprijetnim okoliščinam oziroma nevarnosti močno prizadevajo biti navzoči na vsakem shodu.

6. Kako kažemo, da se zanašamo na Jehova, in kako nam to lahko pomaga še naprej srčno govoriti?

⁶ Na Boga Jehova se pričnemo zanašati tako, da k njemu redno iskreno molimo, ker se zavedamo, da potrebujemo njegovo pomoč. Ali delaš to? Jezus je med svojo zemeljsko strežbo molil znova in znova. (Lukež 3:21; 6:12, 13; 22:39–44) In tisti večer, preden so ga pribili na kol, je svoje sledilce spodbujal: »Čujte in molite, da ne zajdete v izkušnjavo.« (Marko 14:38) Če se ob tem, ko oznanjujemo kraljestveno sporočilo, srečujemo z ravnodušnostjo, bi nas lahko pričelo mikati, da bi se v strežbi upočasnili. Če nas ljudje zasmehujejo ali preganjajo, bi morda bili v skušnjavi, da smo tiho in se tako ognemo težavam. Vendar če vztrajno molimo za Božji duh, da bi nam pomagal srčno govoriti, se tem  skušnjavam ne bomo vdali. (Lukež 11:13; Efežanom 6:18–20)

Poročilo o srčnem pričevanju

7. a) Zakaj si poročilo iz Dejanj apostolov zasluži, da smo nanj še posebej pozorni? b) Odgovori na vprašanja, zapisana na koncu tega odstavka, in poudari, kako nam lahko te informacije koristijo.

⁷ Poročilo, zapisano v knjigi Dejanja apostolov, si zasluži, da mu vsi namenimo še posebno pozornost. Tu je opisano, kako so apostoli in drugi zgodnji učenci – ljudje, ki so čutili kakor mi – premagali ovire ter dokazali, da so srčni in zvesti priče za Jehova. S pomočjo naslednjih vprašanj in navedenih svetopisemskih stavkov preišči del tega poročila. Ob tem razmisli, kako ti lahko prebrano osebno koristi.

Ali so bili apostoli zelo izobraženi? Ali so bili že po naravi v vsakršnih razmerah neustrašni? (Janez 18:17, 25–27; 20:19; Dejanja 4:13)

Zakaj je lahko Peter pred judovskim sodiščem, ki je obsodilo Božjega lastnega Sina, govoril tako srčno? (Matevž 10:19, 20; Dejanja 4:8)

Kaj so delali apostoli v tednih, preden so jih privedli pred sinedrij? (Dejanja 1:14; 2:1, 42)

Kako sta se odzvala Peter in Janez, ko so voditelji apostolom zapovedali, naj ne oznanjujejo več o Jezusovem imenu? (Dejanja 4:19, 20)

H komu sta se apostola ponovno zatekla po pomoč, ko so ju izpustili? Ali sta molila za to, da bi se preganjanje končalo, ali za kaj drugega? (Dejanja 4:24–31)

 Po kom je Jehova priskrbel pomoč, ko so nasprotniki skušali ustaviti oznanjevanje? (Dejanja 5:17–20)

Kako so apostoli pokazali, da so razumeli, zakaj so bili rešeni? (Dejanja 5:21, 41, 42)

Kaj so delali Jezusovi učenci tudi potem, ko so se mnogi zaradi preganjanja razkropili? (Dejanja 8:3, 4; 11:19–21)

8. Kaj navdušujočega je obrodila strežba zgodnjih učencev in kako je prišlo do tega, da lahko pri tem sodelujemo tudi mi?

⁸ Delo oznanjevanja dobre novice ni bilo zaman. Ob binkoštih leta 33 n. š. se je krstilo približno 3000 učencev. »Vse bolj je rastlo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda.« (Dejanja 2:41; 4:4; 5:14, SSP) Sčasoma je postal kristjan celo vnet preganjalec Božjega ljudstva, Savel Tarški, in pričel srčno oznanjevati resnico. Postal je znan kot apostol Pavel. (Galatom 1:22–24) Delo, ki se je pričelo v prvem stoletju, pa še ni končano. Največji zagon je dobilo v teh zadnjih dnevih in se razširilo do skrajnih mej sveta. Imamo prednost, da v tem delu sodelujemo in se pri tem učimo od zgleda zvestovdanih prič, ki so služili pred nami.

9. a) Kje vse je Pavel pričeval? b) Kako vse ti o kraljestvenem sporočilu govoriš drugim?

⁹ Kaj je storil Pavel, ko je izvedel resnico o Jezusu Kristusu? »Takoj je šel [. . .] in oznanjal, da je Jezus Božji Sin.« (Dejanja 9:20, SSP) Hvaležen je bil za Božjo nezasluženo dobrotljivost in zavedal se je, da vsakdo potrebuje dobro novico, ki jo je sam prejel. Pavel je bil Jud in po takratnem običaju je oznanjeval v shodnicah.  Pričeval pa je tudi po hišah ter razpravljal z ljudmi na trgih. In bil se je celo pripravljen preseliti na nova področja, da je tam oznanjal dobro novico. (Dejanja 17:17; 20:20; Rimljanom 15:23, 24)

10. a) Kako je Pavel s tem, kako je oznanjeval, pokazal, da ni le srčen, temveč tudi sprevideven? b) Kako bi lahko odsevali Pavlove lastnosti, ko oznanjujemo sorodnikom, sodelavcem ali sošolcem?

¹⁰ Pavel ni bil le srčen, temveč tudi sprevideven in takšni bi morali biti tudi mi. Jude je pritegnil tako, da se je z njimi pogovarjal o tem, kar je Bog obljubil njihovim praočetom. Z Grki se je pogovarjal na temelju tistega, kar je bilo njim dobro znano. Včasih je pričeval tudi tako, da je povedal, kako je sam spoznal resnico. Rekel je: »Vse pa delam zavoljo evangelija, da bi prejel delež ž njim.« (1. Korinčanom 9:20–23; Dejanja 22:3–21)

11. a) Kako se je Pavel ognil nenehnim sporom z nasprotniki? b) Kdaj bi lahko mi modro posnemali Pavlov zgled in kako? c) Odkod pride moč, da lahko vztrajno srčno govorimo?

¹¹ Pavel ni silil v nenehne spore z nasprotniki, temveč je takrat, kadar se je zaradi nasprotovanja zdelo boljše, da nekaj časa oznanjuje na drugem področju, to tudi storil. (Dejanja 14:5–7; 18:5–7; Rimljanom 12:18) Toda dobre novice se ni nikoli sramoval. (Rimljanom 1:16) Pavlu ni bilo prijetno, ko so ga nasprotniki zasramovali ali bili do njega celo nasilni, toda ‚osrčil se je v našem Bogu‘ in še naprej oznanjeval. Rekel je: »K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč, da sem oznanjevanje dopolnil.« (1. Tesaloničanom 2:2; 2. Timoteju  4:17, SSP) Jezus, glava krščanske občine, nam še naprej daje moč, ki jo potrebujemo za izpolnitev dela, ki ga je napovedal za naše dni. (Marko 13:10)

12. Kakšne dokaze imamo za to, da so kristjani srčni, in zakaj so takšni?

¹² Imamo vse razloge, da še naprej srčno govorimo o Božji besedi, kakor so to v prvem stoletju delali Jezus in drugi zvesti Božji služabniki. To ne pomeni, da smo brezobzirni ali da skušamo sporočilo vsiliti tistim, ki mu nočejo prisluhniti. Toda če so ljudje ravnodušni, ne odnehamo, pa tudi nasprotovanje nas ne utiša. Tako kot Jezus tudi mi pozornost usmerjamo na Božje kraljestvo, ki bo pravična vlada nad vso zemljo. Govorimo z zaupanjem, ker predstavljamo Jehova, Vesoljnega suverena, in ker sporočilo, ki ga oznanjujemo, ni naše, temveč njegovo. Najmočnejši motiv za to, da hvalimo Jehova, pa bi morala biti ljubezen, ki jo čutimo do njega. (Filipljanom 1:27, 28; 1. Tesaloničanom 2:13)

Za ponovitev

• Zakaj je pomembno, da se o kraljestvenem sporočilu pogovarjamo z vsakim, s katerim le moremo, toda kakšen odziv lahko pričakujemo?

• Kako lahko pokažemo, da se pri služenju Jehovu ne zanašamo na lastno moč?

• Kaj dragocenega se naučimo iz knjige Dejanja apostolov?

[Preučevalna vprašanja]

 [Slike na strani 173]

Kakor v preteklosti tudi danes Jehovovi služabniki srčno govorijo o Božji besedi