Sporno vprašanje, s katerim se moramo vsi spoprijeti
Šesto poglavje
Sporno vprašanje, s katerim se moramo vsi spoprijeti
1., 2. a) Katero sporno vprašanje je v Edenu sprožil Satan? b) Kako se iz njegovih besed vidi, da je zastavil to vprašanje?
VPLETEN si v največje sporno vprašanje, s katerim se je sploh kdaj spoprijelo človeštvo. Od tega, na katero stran se boš postavil, bo odvisna tvoja večna prihodnost. Sporno vprašanje se je pojavilo ob uporu v Edenu. Takrat je Satan vprašal Evo: »Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?« Eva je odgovorila, da je Bog glede enega drevesa rekel: »Ne jejta od njega [. . .], da ne umreta.« Zatem je Satan Jehova naravnost obtožil laži, ko je rekel, da Evino in Adamovo življenje ni odvisno od ubogljivosti Bogu. Trdil je, da Bog svojim stvarjenjem odteguje nekaj dobrega – zmožnost, da bi si v življenju sami postavljali merila. Rekel je: »Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo.« (1. Mojzesova 3:1–5)
2 Satan je pravzaprav rekel, da bi bilo ljudem bolje, če bi se sami odločali, kakor pa da ubogajo Božje zakone. S tem je izzval Božji način vladanja in sprožil najpomembnejše sporno vprašanje, namreč vprašanje Božje vesoljne suverenosti oziroma njegove pravice do vladanja. Ob tem pa se je zastavilo tudi vprašanje: Kaj je za ljudi boljše – Jehovovo vladanje ali vladanje, ki bi bilo od njega neodvisno? Jehova bi resda lahko takoj usmrtil Adama in Evo, toda s tem bi komajda zadovoljivo rešil sporno vprašanje suverenosti. S tem da je dovolil človeški družbi razvijati se kar veliko časa, je lahko razkril, kaj neodvisnost od njega in njegovih zakonov pravzaprav prinaša.
3. Katero drugotno sporno vprašanje je postavil Satan?
3 Po dogodku v Edenu pa Satan ni nehal napadati Jehovove pravice do vladanja. Podvomil je tudi o tem, ali bodo druga stvarjenja zvestovdana Jehovu. To je postalo drugotno sporno vprašanje, tesno povezano s prvim. Podvomil je namreč tudi o Adamovih in Evinih potomcih ter o vseh duhovnih Božjih sinovih, tudi o Jehovovem zelo ljubljenem prvorojenem Sinu. V Jobovih dneh je denimo trdil, da tisti, ki služijo Bogu Jehovu, tega ne delajo iz ljubezni do njega in njegovega vladanja, temveč iz sebičnih razlogov. Trdil je, da bodo v nadlogah vsi popustili sebičnim željam. (Job 2:1–6; Razodetje 12:10)
Kaj je dokazala zgodovina
4., 5. Kaj dokazuje zgodovina glede tega, ali lahko človek sam usmerja svoje korake?
4 Pri spornem vprašanju suverenosti je bistveno naslednje: Bog ni ljudi ustvaril tako, da bi živeli neodvisno od njegovega vladanja in bili ob tem uspešni. Njim v dobro jih je naredil odvisne od njegovih pravičnih zakonov. Prerok Jeremija je priznal: »Vem, o GOSPOD, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje. Kaznuj [Prevzgoji, NW] me, GOSPOD.« (Jeremija 10:23, 24) Božja Beseda zato spodbuja: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj.« (Pregovori 3:5) Prav kakor je Bog naredil, da se mora človeštvo za svoje preživetje pokoravati njegovim fizikalnim zakonom, tako je določil tudi moralne zakone in če bi jih ubogali, bi živeli složno.
5 Jasno je torej, da je Bog vedel, da človeška družina ne bo nikoli uspešno usmerjala svoje poti brez njegovega vladanja. Ljudje so v brezuspešnem poizkusu, da bi bili neodvisni od Božje vlade, ustanovili različne politične, gospodarske in verske sisteme. Te razlike pa so ljudi privedle do nenehnih medsebojnih sporov in odtod v nasilje, vojne in smrt. »Človek vlada ljudem v njih nesrečo.« (Propovednik 8:9) Prav to se je dogajalo skozi vso človeško zgodovino. Kot je bilo napovedano v Božji Besedi, hudobni ljudje in sleparji ‚napredujejo v slabem‘. (2. Timoteju 3:13) V 20. stoletju, ko je človeštvo tako močno znanstveno in industrijsko napredovalo, smo bili priča najhujšim nesrečam doslej. Zelo se je izkazalo, kako resnične so besede iz Jeremija 10:23, da ljudje nismo bili ustvarjeni, da bi lahko usmerjali svoje korake.
6. Kako bo Bog kmalu končal človekovo neodvisnost od njega?
6 Tragične, dolgoročne posledice neodvisnosti od Boga so enkrat za vselej pokazale, da vladanje ljudi ne more nikoli uspeti. Edina pot do sreče, enotnosti, zdravja in življenja je Božje vladanje. In Božja Beseda kaže, da Jehova kmalu ne bo več prenašal neodvisnega človekovega vladanja. (Matevž 24:3–14; 2. Timoteju 3:1–5) Kmalu bo posegel v človeške zadeve in uvedel svojo vladavino nad zemljo. Biblijska prerokba pravi: »V dneh teh kraljev [sedanjih človeških vlad] ustanovi Bog nebes kraljestvo [v nebesih], ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu [na zemlji ljudje ne bodo nikoli več vladali]; vsa ona [današnja] kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« (Daniel 2:44)
Preživetje v Božji novi svet
7. Kdo bo preživel, ko bo Božja vlada odstranila človeško?
7 Kdo bo preživel, ko bo Božja vlada odstranila človeško? Biblija odgovarja: »Pravični [tisti, ki priznavajo Božjo pravico do vladanja] bodo prebivali v deželi, pošteni bodo ostali v njej, hudobne [tiste, ki ne priznavajo Božje pravice do vladanja] pa bodo iztrebili iz dežele.« (Pregovori 2:21, 22, SSP) Podobno je psalmist zapisal: »Še malo namreč, in brezbožnika ne bo več [. . .]. Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej.« (Psalm 37:10, 29)
8. Kako bo Bog popolnoma opravičil svojo suverenost?
8 Po tem, ko bo Bog uničil Satanovo stvarnost, bo uvedel novi svet, v katerem ne bo niti sledu o pogubnem nasilju, vojnah, revščini, trpljenju, bolezni in smrti, ki so tisočletja zasužnjevali človeštvo. Biblija čudovito opiše, kako bo blagoslovljeno poslušno človeštvo: »[Bog] obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« (Razodetje 21:3, 4) Bog bo po nebeški kraljestveni vladi pod Kristusom popolnoma opravičil (oziroma dokazal) Svojo pravico, da je naš Suvereni, torej naš Vladar. (Rimljanom 16:20; 2. Petrov 3:10–13; Razodetje 20:1–6)
Kako so se odzvali na sporno vprašanje
9. a) Kako so tisti, ki so bili zvestovdani Jehovu, gledali na njegovo besedo? b) Kako je Noe dokazal zvestovdanost in kako lahko njegov zgled koristi nam?
9 Vso zgodovino so živeli verni možje in žene, ki so dokazali, da so zvestovdani Jehovu kot suverenu. Vedeli so, da je njihovo življenje odvisno od tega, da ga poslušajo in ubogajo. Eden takšnih mož je bil Noe. Zato mu je Bog rekel: »Konec vsega mesa se je približal predme [. . .]. Naredi si ladjo [barko, NW].« Noe se je podložil Jehovovemu vodstvu. Drugi ljudje tistega časa pa so kljub opozorilom živeli, kakor da se ne bo zgodilo nič nenavadnega. Toda Noe je gradil velikansko barko in bil polno zaposlen s tem, da je drugim oznanjeval o Jehovovih pravičnih poteh. Poročilo v nadaljevanju pravi: »To stori Noe; vse stori prav tako, kakor mu je zapovedal Bog.« (1. Mojzesova 6:13–22; Hebrejcem 11:7; 2. Petrov 2:5)
10. a) Kako sta se Abraham in Sara zavzemala za Jehovovo suverenost? b) Kako nam lahko koristi zgled Abrahama in Sare?
10 Dober zgled v zavzemanju za Jehovovo suverenost sta bila tudi Abraham in Sara, saj sta storila vse, kar jima je Jehova zapovedal. Živela sta v kaldejskem Uru, ki je bilo cvetoče mesto. Toda ko je Jehova Abrahamu rekel, naj odide v drugo deželo, ki je ni poznal, se je Abraham ‚napotil, kakor mu je bil zapovedal GOSPOD‘. Sara je dotlej nedvomno udobno živela, saj je imela dom, prijatelje in sorodnike. Toda podrejala se je Jehovu in svojemu možu ter odšla v kanaansko deželo, čeprav ni vedela, kakšne razmere jo tam čakajo. (1. Mojzesova 11:31–12:4; Dejanja 7:2–4)
11. a) V kakšnih okoliščinah se je Mojzes zavzemal za Jehovovo suverenost? b) Kako nam lahko Mojzesov zgled koristi?
11 Mojzes je bil naslednji, ki se je zavzemal za Jehovovo suverenost. Tako je ravnal tudi v najtežjih okoliščinah, ko se je večkrat osebno soočil z egiptovskim faraonom. K njemu ni šel, ker bi bil tako zelo samozavesten. Nasprotno, dvomil je, da bi mogel dovolj dobro govoriti. Toda ubogal je Jehova. Z njegovo podporo in s pomočjo brata Arona je trdovratnemu faraonu vedno znova sporočal Jehovovo besedo. Ostro so ga kritizirali celo nekateri Izraelci. Toda Mojzes je zvestovdano naredil vse, kar mu je Jehova zapovedal, in po njem je bil Izrael osvobojen iz Egipta. (2. Mojzesova 7:6; 12:50, 51; Hebrejcem 11:24–27)
12. a) Kaj kaže, da zvestovdanost Jehovu ne pomeni samo tega, da upoštevamo, kar je Bog dal zapisati? b) Kako nam lahko razumevanje te vrste zvestovdanosti pomaga udejanjati to, kar je zapisano v Prvem Janezovem listu 2:15?
12 Jehovu zvestovdani ljudje niso mislili, da se od njih pričakuje, da ubogajo samo to, kar je Bog dal zapisati. Ko je Potifarjeva žena skušala zapeljati Jožefa, da bi z njo prešuštvoval, Bog še ni dal nobene napisane zapovedi, s katero bi prešuštvo prepovedal. Toda Jožef je poznal zakonsko ureditev, ki jo je Jehova ustanovil v Edenu. Zavedal se je, da Bogu ne bi ugajalo, če bi imel spolne odnose z ženo drugega moža. Jožefa ni zanimalo, kako daleč bi mu Bog dovolil iti v tem, da bi bil podoben Egipčanom. Zavzemal se je za Jehovove poti, tako da je poglobljeno premišljeval o tem, kako Bog ravna s človeštvom, nato pa je po tistem, kar je razpoznal kot Božjo voljo, tudi vestno ravnal. (1. Mojzesova 39:7–12; Psalm 77:11, 12)
13. Kako se je izkazalo, da je Hudič lažnik, ko je šlo za a) Joba? b) tri Hebrejce?
13 Tisti, ki resnično poznajo Jehova, se ne odvrnejo od njega niti, ko so hudo preizkušani. Satan je tudi za Joba, pa čeprav je Jehova o njem odobravajoče govoril, trdil, da bo zapustil Jehova, če bo le ob svoje veliko imetje ali zdravje. Toda Job je dokazal, da je Hudič lažnivec, četudi sam ni vedel, zakaj ga preplavljajo nesreče. (Job 2:9, 10) Stoletja pozneje je Satan še vedno skušal dokazati svoje, zato je razjarjenega babilonskega kralja navedel, da je trem mladim Hebrejcem zagrozil s smrtjo v razbeljeni peči, če se ne bodo v znak čaščenja poklonili pred podobo, ki jo je postavil. Ko so bili prisiljeni izbrati med ubogljivostjo kraljevi zapovedi in Jehovovemu zakonu glede malikovanja, so kralju odločno dali vedeti, da služijo Jehovu in da je on njihov Vrhovni suveren. Zvestoba Bogu jim je bila dragocenejša od tedanjega življenja! (Daniel 3:14–18)
14. Kako lahko nepopolni ljudje dokažemo, da smo Jehovu resnično zvestovdani?
14 Mar naj iz takšnih zgledov sklenemo, da mora biti človek popoln, da bi lahko bil zvestovdan Jehovu, oziroma da se je tisti, ki je naredil kako napako, povsem izneveril? Nikakor ne! Biblija poroča, da tudi Mojzes tu in tam ni prav ravnal. Jehovu to ni ugajalo, vseeno pa Mojzesa ni zavrgel. Tudi apostoli Jezusa Kristusa so imeli slabosti. Jehova upošteva, da smo podedovali nepopolnost, zato je vesel, če njegove volje v nobenem pogledu ne spregledamo namerno. Če se zaradi slabosti pregrešimo, je pomembno, da se iskreno pokesamo in prenehamo napačno ravnati. Tako pokažemo, da resnično ljubimo to, kar Jehova pravi, da je dobro, in sovražimo, kar on pokaže, da je slabo. Na temelju naše vere v to, da ima Jezusova žrtev moč odkupiti greh, lahko pred Bogom veljamo za čiste. (Amos 5:15; Dejanja 3:19; Hebrejcem 9:14)
15. a) Kdo je od vseh ljudi ohranil popolno značajnost do Boga in kaj je s tem dokazal? b) Kako nam koristi to, kar je Jezus naredil?
15 Toda ali je popolna ubogljivost Jehovovi suverenosti za ljudi res nekaj nemogočega? Odgovor na to vprašanje je bil 4000 let kakor »sveta skrivnost«. (1. Timoteju 3:16, NW) Resda je bil Adam ustvarjen popoln, toda v bogovdanosti ni dal popolnega zgleda. Kdo bi torej lahko dal takšen zgled? Vsekakor nihče izmed njegovih grešnih potomcev. Edini človek, ki je to lahko storil, je bil Jezus Kristus. (Hebrejcem 4:15) Jezus je s tem, kar je s svojim življenjem dosegel, dokazal, da bi Adam, ki je živel v boljših okoliščinah, lahko ohranil popolno značajnost, če bi le hotel. Ni bila napaka v Božjem stvarjenjskem delu. Jezus Kristus je torej zgled, ki si ga ne prizadevamo posnemati le takrat, ko gre za poslušnost Božjemu zakonu, ampak tudi ko gre za osebno vdanost Jehovu, Vesoljnemu suverenu. (5. Mojzesova 32:4, 5)
Kako se bomo odzvali mi?
16. Zakaj moramo nenehno paziti na to, kako gledamo na Jehovovo suverenost?
16 Danes se mora vsak od nas soočiti s spornim vprašanjem vesoljne suverenosti. Če javno izjavimo, da smo na Jehovovi strani, postanemo Satanova tarča. Na nas bo pritiskal z vseh strani in to do konca njegove hudobne stvarnosti. Ne smemo dopustiti, da bi postali nepazljivi. (1. Petrov 5:8) Z našim ravnanjem namreč kažemo, na kateri strani stojimo pri največjem spornem vprašanju o Jehovovi suverenosti in drugotnem vprašanju naše značajnosti do Boga v preizkušnjah. Ne moremo si privoščiti, da bi nam nezvestovdano ravnanje bilo nepomembno samo zato, ker je v svetu običajno. Da bi ostali značajni, si moramo prizadevati ravnati po Jehovovih pravičnih merilih povsod v življenju.
17. Od kod izvirata laž in kraja, zaradi česar naj bi se ju ogibali?
17 Ne moremo na primer posnemati Satana, ki je »oče laži«. (Janez 8:44) Pri vsem, kar delamo, moramo biti resnicoljubni. Mladi v Satanovi stvarnosti staršem pogosto ne povedo resnice. Toda krščanski mladi ne ravnajo tako in s tem dokazujejo, da je Satanova obtožba, da se bo Božje ljudstvo v preizkušnji odpovedalo svoji značajnosti, lažna. (Job 1:9–11; Pregovori 6:16–19) Potem so tu še poslovne navade, s katerimi bi lahko posameznik kazal, da je na strani ‚očeta laži‘ in ne Boga resnice. Takšnih navad se ogibamo. (Miha 6:11, 12) Podobno tudi kraja ni nikoli upravičena, pa čeprav je kdo v potrebi oziroma je človek, ki se ga je okradlo, bogat. (Pregovori 6:30, 31; 1. Petrov 4:15) Kraja je v nasprotju z Božjimi zakoni, ne glede na to, ali živimo v kraju, kjer je to nekaj običajnega, ali če je ukradena stvar malenkostna. (Lukež 16:10; Rimljanom 12:2; Efežanom 4:28)
18. a) Kako vse bo človeštvo preizkušeno ob koncu Kristusove tisočletne vlade? b) Kaj naj bi nam že sedaj prišlo v navado?
18 Med tisočletno Kristusovo vlado bodo Satan in njegovi demoni v breznu, zato ne bodo mogli vplivati na človeštvo. Kakšno olajšanje bo to! Toda po tisoč letih bodo za malo časa izpuščeni. Satan in tisti, ki ga bodo posnemali, bodo pritiskali na druge iz obnovljenega človeštva, ki bodo ostali značajni do Boga. (Razodetje 20:7–10) Če bomo takrat imeli prednost živeti, kako se bomo odzvali na sporno vprašanje o vesoljni suverenosti? Ker bo takrat vsak človek popoln, bo vsaka nezvestovdanost namerna in se bo končala z večnim uničenjem. Kako pomembno je, da nam že sedaj pride v navado, da se pozitivno odzovemo na kakršno koli navodilo, ki nam ga Jehova priskrbi po svoji Besedi ali organizaciji! S takšnim ravnanjem kažemo, da smo Jehovu resnično vdani kot našemu Vesoljnemu suverenu.
Za ponovitev
• S katerim pomembnim spornim vprašanjem se moramo vsi soočiti? Kako smo se vanj vpletli?
• Kaj je bilo izrednega pri tem, kako vse so staroveški možje in žene dokazali značajnost Jehovu?
• Zakaj je pomembno, da s svojim vedenjem častimo Jehova vsak dan?
[Preučevalna vprašanja]
