Šintoizem – iskanje Boga na Japonskem
8. poglavje
Šintoizem – iskanje Boga na Japonskem
»Moj oče je bil šintoistični svečenik, zato smo morali vsako jutro pred zajtrkom na kamidani [šintoistični hišni oltar] darovati kozarec vode in skodelico dušenega riža. Potem smo skodelico vzeli z oltarja in pojedli riž. Prepričana sem bila, da nas bodo zaradi tega bogovi ščitili.
Ko smo kupovali novo hišo, smo s pomočjo šamana oziroma spiritističnega medija skrbno preverili, ali je njena lokacija boljša od tiste, kjer je stala stara hiša. Šaman nas je opozoril na tri demonska vrata in nam naročil, naj jih obredno čistimo po očetovih navodilih. Tako smo jih enkrat mesečno čistili s soljo.« (Mayumi T.)
1. (Skupaj z uvodom) Predvsem kje se ljudje izpovedujejo za šintoiste in kakšni so verski običaji nekaterih šintoistov?
ŠINTOIZEM prevladuje na Japonskem. V enciklopediji Nihon Shukyo Jiten, ki govori o japonskih religijah, piše: »Nastanek šintoizma je tesno povezan z razvojem japonske etnične kulture; šintoizem je verska kultura, ki ni nikoli obstajala zunaj okvirjev te etnične družbe.« Toda japonski vpliv v poslovnem in kulturnem svetu je danes tako razširjen, da bi nas moralo zanimati, kateri verski dejavniki so oblikovali zgodovino Japonske in osebnost njenih prebivalcev.
2. V kolikšnem obsegu šintoizem vpliva na življenje Japoncev?
2 Na Japonskem se za šintoiste izpoveduje več kot 91,000.000 ljudi, kar predstavlja približno tri četrtine prebivalstva, vendar je neka raziskava pokazala, da po načelih šintoizma živi le 2,000.000 ljudi oziroma 3 odstotki odrasle populacije. Sugata Masaaki, preučevalec šintoizma, pravi: »Vsakdanje življenje Japoncev je tako zelo prepleteno s šintoizmom, da se ti komaj zavedajo njegovega obstoja. Zanje šintoizem ni toliko religija, kot je sestavni del njihovega vsakdana. Je kot zrak, ki ga dihajo.« Celo tisti, ki so do religije ravnodušni, kupujejo šintoistične amulete, ki naj bi jih varovali med vožnjo, prirejajo tradicionalne šintoistične poroke in porabljajo svoj denar za vsakoletne šintoistične praznike.
Kako je nastal?
3., 4. Kaj je pripeljalo do tega, da se je japonska religija začela imenovati šintoizem?
3 Izraz »šintoizem« se je pojavil v osmem stoletju n. št., zato da bi se naredila razlika med religijo Japoncev in budizmom, ki je pričel prodirati v njihovo deželo. »Seveda je ‚religija Japoncev‘ [. . .] obstajala že pred prihodom budizma,« pojasnjuje Sachiya Hiro, strokovnjak za japonsko religijo, »vendar je to bila religija, vsidrana v podzavest ljudi, ki so jo sestavljali običaji in ‚šege‘. Z nastopom budizma pa so se ljudje začeli zavedati dejstva, da vse te šege tvorijo japonsko religijo, drugačno od budizma, ki je prišel iz tujih dežel.« Kako pa je nastala ta japonska religija?
4 Težko je natančno določiti, kdaj se je pojavil šintoizem oziroma »religija Japoncev«. Ko so ljudje pričeli gojiti riž na razmočenih tleh, je bila »za tovrstno namakalno poljedeljstvo potrebna dobro organizirana in stabilna skupnost,« piše v Kodansha Encyclopedia of Japan, »zato so se razvili obredi, povezani s poljedeljstvom, ki so kasneje imeli v šintoizmu zelo pomembno vlogo«. Tako so si ljudje takrat izmislili nešteto bogov narave in jih pričeli častiti.
5. a) Kako šintoisti gledajo na umrle? b) Kako se njihov pogled na umrle razlikuje od biblijskega gledišča?
5 Poleg takšnega čaščenja bogov so ljudje iz strahu pred dušami umrlih vpeljali tudi obrede, s katerimi so hoteli te duše pomiriti. Iz tega se je razvilo čaščenje duhov prednikov. Glede na šintoistično verovanje ima duša pokojnega še vedno svojo osebnost in je takoj po tem, ko človek umre, omadeževana z madežem smrti. Medtem ko žalujoči opravljajo obrede v spomin preminulega, se duša očisti vse zlobe ter si nadene miroljubno in dobrohotno naravo. Sčasoma se duša prednika povzdigne na položaj zavetnika oziroma božanstva. Tako lahko vidimo, da je vera v neumrljivo dušo nekaj temeljnega tudi v tej religiji ter narekuje stališča in dejanja njenih pripadnikov. (Psalm 146:4; Pridigar 9:5, 6, 10)
6., 7. a) Kako so šintoisti gledali na svoje bogove? b) Kaj je shintai in zakaj je pomemben v šintoizmu? (Primerjaj 2. Mojzesova 20:4, 5; 3. Mojzesova 26:1; 1. Korinčanom 8:5, 6.)
6 Ljudje so menili, da so bogovi narave in bogovi prednikov duhovi, ki »lebdijo« v zraku in ga tako napolnjujejo. Med prazniki so verniki klicali bogove, naj se spustijo na določena področja, ki so bila posvečena za to priložnost. Bogovi naj bi se začasno naselili v predmete čaščenja, imenovane shintai, kot so na primer drevesa, kamni, ogledala in meči. Te obrede klicanja bogov so opravljali šamani ali spiritistični mediji.
7 Kasneje so ljudje na področjih, kamor so se spuščali bogovi in so bila začasno posvečena za praznike, zgradili svetišča. Ta so bila namenjena dobrohotnim bogovom, za katere so verniki menili, da so jim naklonjeni. Sprva niso izdelovali podob bogov, ampak so častili predmete, v katerih naj bi prebivali duhovi bogov. Takšen predmet čaščenja oziroma shintai je lahko bila celo gora, kot je denimo Fudži. Sčasoma se je število bogov tako povečalo, da so Japonci skovali izraz yaoyorozu-no-kami, ki dobesedno pomeni »osem milijonov bogov« (kami pomeni »bogovi« ali »božanstva«). Ta izraz danes pomeni »nešteto bogov«, saj v šintoizmu število božanstev nenehno narašča.
8. a) Kako je glede na šintoistični mit nastala Amaterasu Omikami in kaj jo je navedlo na to, da spet daje svetlobo? b) Kako je Amaterasu Omikami postala državno božanstvo in kako so bili z njo povezani cesarji?
8 Glede na to, da so se šintoistični obredi pričeli opravljati predvsem v svetiščih, je vsak klan svojemu zavetniku postavil svetišče. Toda ko je cesarjeva družina v sedmem stoletju n. št. združila narod, je bila na položaj državnega božanstva povzdignjena boginja sonca Amaterasu Omikami, ki je postala osrednji lik šintoističnih bogov. (Glej okvir na strani 191.) Čez nekaj časa je nastal mit, da je cesar neposreden potomec te boginje. Da bi se temu mitu utrdila veljava, sta bili v osmem stoletju n. št. spisani dve pomembni šintoistični knjigi Kojiki in Nihon shoki. Ti knjigi sta z miti, ki so poveličevali člane cesarjeve družine kot božje potomce, pomagali utrjevati vrhovno oblast cesarjev.
Religija praznikov in obredov
9. a) Zakaj je neki strokovnjak rekel, da je šintoizem religija z veliko predlogov »brez«? b) Kako pomembni so v šintoizmu nauki? (Primerjaj Janez 4:22–24.)
9 Knjigi šintoistične mitologije Kojiki in Nihon shoki ne veljata za navdihnjeni. Zanimivo je, da šintoizem nima znanega ustanovitelja ali kake svoje svete knjige. »Šintoizem je religija, v kateri se velikokrat pojavi predlog ,brez‘,« pojasnjuje Shouichi Saeki, strokovnjak za šintoizem. »Je brez določnih naukov in brez dorečene teologije. In pravzaprav brez kakršnih koli pravil, ki bi se jih bilo treba držati. [. . .] Čeprav sem odrasel v družini, ki je tradicionalno pripadala šintoizmu, se ne spomnim, da bi bil deležen kakšne posebne verske vzgoje.« (Poudarili mi.) Šintoistom niso pomembni nauki in pravila, včasih pa niti to ne, kaj častijo. »Celo v svetišču, posvečenem kakemu bogu,« pravi neki strokovnjak za šintoizem, »so tega boga pogosto nadomestili z drugim in včasih ljudje, ki so častili te bogove in molili k njim, sploh niso opazili spremembe.«
10. Kaj je šintoistom najpomembnejše?
10 Kaj je torej pomembno šintoistom? V neki knjigi o japonski kulturi piše: »Sprva so v šintoizmu na dela, ki so prispevala k slogi in preskrbljenosti majhne skupnosti, gledali kot na ,dobra‘, na tista, ki so takšno slogo ovirala, pa kot na ,slaba‘.« Živeti v miru z bogovi, naravo in člani skupnosti je veljalo za najvišjo vrednoto. Če je znotraj skupnosti kar koli skalilo ta mir, se je to štelo za slabo, ne glede na to, ali je bilo moralno sporno ali ne.
11. Kakšno vlogo imajo pri šintoistih prazniki v povezavi s čaščenjem in vsakodnevnim življenjem?
11 Šintoizem nima uradnih naukov, zato k miru v skupnosti spodbuja z obredi in prazniki. V enciklopediji Nihon Shukyo Jiten je pojasnjeno: »V šintoizmu je najpomembnejše to, ali obhajamo praznike ali ne.« (Glej okvir na strani 193.) Skupno veseljačenje na praznikih, posvečenim bogovom prednikov, je prispevalo k temu, da so ljudje, ki so sestavljali skupnost gojiteljev riža, med seboj sodelovali. Večji prazniki so bili, in še vedno so, povezani z gojenjem riža. Vsako pomlad vaščani kličejo »boga riževih polj«, naj stopi k njim v vas, in ga prosijo za dobro letino. Jeseni pa se bogovom zahvalijo za pridelek. Med prazniki svoje bogove nosijo na mikoshiju oziroma prenosnem svetišču ter si z njimi delijo riževo vino (sake) in hrano.
12. Katera očiščevalna obreda opravljajo šintoisti in zakaj?
12 Šintoisti verjamejo, da morajo biti očiščeni vsakršne moralne pokvarjenosti in greha, če želijo biti povezani z bogovi. In zaradi tega se je pojavila potreba po obredih. Obstajata dva načina, kako očistiti človeka ali predmet. Eden se imenuje oharai, drug pa misogi. Pri obredu oharai šintoistični duhovnik očisti predmet ali človeka tako, da maha z vejo zimzelenega drevesa sakaki, na katero je privezan papir ali platno, pri obredu misogi pa se uporablja voda. Ta očiščevalna obreda sta za šintoizem tako zelo pomembna, da je neki japonski učenjak dejal: »Mirno lahko rečemo, da brez teh obredov šintoizem ne more obstajati [kot religija].«
Prilagodljivost šintoizma
13., 14. Kako se je šintoizem prilagajal drugim religijam?
13 Prazniki in obredi so ostali stalnica šintoizma kljub temu, da je ta skozi leta doživljal spremembe. Kakšne pa? Neki strokovnjak za šintoizem jih primerja s preoblačenjem lutke. Ko se je na Japonskem pojavil budizem, se je šintoizem odel z njegovimi nauki. Ko so ljudje potrebovali moralna merila, si je nadel konfucianizem. Šintoizem je res izredno prilagodljiva religija.
14 Sinkretizem (spajanje elementov ene religije z elementi druge) se je v šintoizmu pojavil že zelo zgodaj. V šintoizem so se pritihotapile zamisli tako konfucianizma kot taoizma, ki sta na Japonskem znana kot »pot jina in janga«, vendar niti približno v tolikšnem obsegu, kot so se zamisli budizma.
15., 16. a) Kako so se šintoisti odzvali na budizem? b) Kako je prišlo do spajanja šintoizma in budizma?
15 Ko si je budizem preko Kitajske in Koreje utrl pot na Japonsko, so Japonci svoje tradicionalne verske običaje poimenovali šintoizem oziroma »pot bogov«. Vendar pa so bili Japonci s prihodom nove religije razdvojeni glede tega, ali naj budizem sprejmejo ali ne. Zagovorniki budizma so pravili: »Vse sosednje države tako častijo bogove. Zakaj bi morala biti Japonska izjema?« Nasprotniki budizma pa so ugovarjali: »Če bomo častili bogove sosednjih dežel, bomo razjezili naše bogove.« Po desetletjih razprtij so zmagali zagovorniki budizma. Ko je proti koncu šestega stoletja n. št. princ Shotoku sprejel budizem, je ta nova religija na Japonskem pognala korenine.
16 Ko se je budizem širil na podeželje, je naletel na krajevna šintoistična božanstva, ki so močno vplivala na vsakdanje življenje tamkajšnjih ljudi. Obe religiji sta morali za skupni obstoj narediti kompromis. K njunemu združevanju so pripomogli budistični menihi, ki so živeli v gorah in so bili znani po samodisciplini. Ker so gore predstavljale bivališča šintoističnih božanstev, so bile asketske navade teh menihov povod za mešanje budizma s šintoizmom, kar je vodilo v gradnjo džinž ali svetišč-templjev. * Ko je budizem prevzel pobudo za oblikovanje verskih teorij, je postopoma prišlo do spajanja teh dveh religij.
17. a) Kaj pomeni beseda kamikaze? b) Kakšno povezavo ima kamikaze s prepričanjem, da so Japonci božji narod?
17 V tem času se je začelo med Japonci krepiti prepričanje, da so božji narod. V 13. stoletju, ko so Mongoli napadli Japonsko, se je razširilo verovanje v kamikaze, kar dobesedno pomeni »božji veter«. Mongoli so z močnim ladjevjem dvakrat napadli otok Kjušu in obakrat so jim načrte prekrižale nevihte. Japonci so te nevihte oziroma vetrove (kaze) pripisali šintoističnim bogovom (kami), kar je slednjim izredno dvignilo ugled.
18. Kako se je šintoizem kosal z drugimi religijami?
18 Ljudje so vedno bolj zaupali šintoističnim božanstvom, zato so nanje gledali kot na prabogove, medtem ko so na Bude (»razsvetljeni«) in bodisatve (bodoči Bude, ki drugim pomagajo doseči razsvetljenje; glej strani 136–138, 145, 146) gledali zgolj kot na začasna krajevna božanstva. Zaradi tega konflikta med šintoizmom in budizmom so nastale različne šintoistične šole. Nekateri so dajali v ospredje budizem, drugi so poveličevali šintoistične bogove, spet tretji pa so se oprijeli kasnejše različice konfucianizma, da bi olepšali svoje nauke.
Čaščenje cesarja in šintoizem kot državna religija
19. a) Kakšen je bil namen šintoističnega preporoda? b) Do kakšnega razmišljanja so pripeljali nauki Norinaga Motoorija? c) K čemu nas Bog spodbuja, naj naredimo?
19 Šintoistični teologi so po mnogih letih sprejemanja kompromisov prišli do sklepa, da se je njihova religija umazala s kitajskim verskim razmišljanjem. Zato so vztrajali pri tem, da se ljudje vrnejo k stari japonski tradiciji. V 18. stoletju je bila na pobudo učenjaka Norinaga Motoorija, enega najpomembnejših teologov šintoizma, ustanovljena nova šola, znana kot šintoistični preporod. Motoori je iskal izvor japonske kulture, zato je preučeval klasična dela, še posebej šintoistično knjigo Kojiki. Učil je o vzvišenosti boginje sonca Amaterasu Omikami, vzrok naravnih pojavov pa je nejasno pripisal drugim bogovom. Poleg tega je učil, da je božja previdnost nepredvidljiva in da je nespoštljivo, če bi jo ljudje skušali razumeti. Njegova osnovna zamisel je bila: Nič ne sprašuj in bodi podrejen božji previdnosti. (Izaija 1:18)
20., 21. a) Kako je skušal eden od šintoističnih teologov odstraniti »kitajske« vplive v šintoizmu? b) Do ustanovitve katerega gibanja je pripeljala Hiratova filozofija?
20 Eden od Norinagovih sledilcev, Atsutane Hirata, je dopolnil njegovo zamisel in skušal očistiti šintoizem vsakršnih »kitajskih« vplivov. Kaj je Hirata naredil? Šintoizem je zlil z odpadniško »krščansko« teologijo! Amenominakanushi-no-kami, božanstvo omenjeno v Kojikiju, je poistovetil s »krščanskim« bogom, ki vlada vesolju, in ga opisal kot boga z dvema podrejenima bogovoma – »božanstvom vrhovne moči porajanja (Takami-musubi) in božansko močjo porajanja (Kami-musubi), ki naj bi predstavljala načela moškega in ženske«. (Religions in Japan) Da, od rimskokatoliške vere je Hirata prevzel nauk o troedinem bogu, čeprav ta ni nikoli postal eden vodilnih šintoističnih naukov. Vendar je s spajanjem tako imenovanega krščanstva in šintoizma nazadnje vcepil krščansko obliko monoteizma v um sovernikov. (Izaija 40:25, 26)
21 Hiratova teologija je postala temelj za gibanje, imenovano »Čaščenje cesarja«, ki je povzročilo strmoglavljenje fevdalnih vojaških diktatorjev in šogunov ter ponovno vzpostavitev cesarske oblasti leta 1868. Zaradi slednjega so bili Hiratovi učenci postavljeni na položaje vladnih pooblaščencev, odgovornih za šintoizem, obenem pa so dejavno spodbujali k temu, da bi šintoizem postal državna religija. Glede na takratno novo ustavo so na cesarja, ki je veljal za neposrednega potomca boginje sonca Amaterasu Omikami, začeli gledati kot na »svetega in neranljivega«. Tako je cesar postal vrhovni bog šintoizma, ki je bil državna religija. (Psalm 146:3–5)
Šintoistični »sveti spisi«
22., 23. a) Katera dva odloka je izdal cesar? b) Zakaj sta ta dva odloka veljala za sveta?
22 Čeprav je imel šintoizem svoja zgodovinska poročila, obrede in molitve zbrane v Kojikiju, Nihongiju in Yengishikiju, je kot državna religija potreboval svojo sveto knjigo. Leta 1882 je cesar Meiji izdal Cesarski odlok vojski in mornarici. Ker je ta odlok prihajal od samega cesarja, so ljudje nanj gledali kot na japonske svete spise. Moški v vojski so ga začeli uporabljati pri vsakodnevnem meditiranju. Odlok je poudarjal, da je posameznikova dolžnost, da poravna svoje dolgove in obveznosti do cesarja, ki je veljal za boga, pomembnejša od katere koli druge dolžnosti.
23 Tridesetega oktobra 1890 je cesar izdal Cesarski odlok o izobrazbi, ki je prav tako postal del šintoističnih svetih spisov. Po besedah raziskovalca Shigeyoshija Murakamija ta odlok »ni le postavil temeljev šolskemu izobraževanju, temveč je dejansko predstavljal svete spise šintoizma kot državne religije«. Odlok je jasno pokazal, da je »zgodovinska« povezava med mitološkimi cesarjevimi predniki in njihovimi podložniki temelj izobrazbe. Kako so Japonci gledali na te odloke?
24. a) Navedite primer, kako so ljudje gledali na cesarjev odlok. b) Kako je šintoizem kot državna religija prispeval k čaščenju cesarja?
24 »Ko sem bila še otrok, je namestnik ravnatelja vzel v roke leseno škatlo, jo pridržal v višini oči ter jo v takšnem položaju poln spoštovanja prinesel h katedru,« se spominja Asano Koshino. »Ravnatelj je vzel škatlo in iz nje potegnil zvitek, na katerem je bil zapisan Cesarjev odlok o izobraževanju. Med branjem odloka smo morali imeti sklonjene glave, vse dokler nismo slišali sklepnih besed, ki so se glasile ,Ime njegovega Veličanstva in njegov pečat‘. Ta odlok smo tolikokrat slišali, da smo ga znali na pamet.« Šolski sistem, ki je temeljil na mitologiji, je dosegel, da je bil do leta 1945 celoten narod popolnoma predan cesarju. Šintoizem, ki se je uveljavil kot državna religija, je veljal za nadreligijo, 13 šintoističnih sekt, ki so učile drugačne nauke, pa je bilo uvrščenih k nekakšnemu sektaškemu šintoizmu.
Japonska verska misija – osvojiti svet
25. Kako so ljudje gledali na japonskega cesarja?
25 Šintoizem je imel tudi svoj idol. »Vsako jutro sem se s sklenjenimi rokami obrnil proti soncu, simbolu boginje Amaterasu Omikami, in nato pogledal na vzhod proti cesarjevi palači ter počastil cesarja,« se spominja Masato, starejši Japonec. Podložniki so cesarja častili kot boga. Ker je veljal za potomca boginje sonca, so nanj gledali kot na najvišjega tako v politiki kot v religiji. Neki japonski profesor je dejal: »Cesar je utelešen bog. Je poosebitev božanstva.«
26. Kateri nauk je nastal zaradi čaščenja cesarja?
26 Zaradi takšnega prepričanja je nastal nauk, da je »središče fizičnega sveta mikadova [cesarjeva] zemlja. Iz tega središča moramo razširiti Veliki Duh po celem svetu. [. . .] To, da se velika Japonska razširi po celem svetu in da se ves svet povzdigne v deželo Bogov, je danes nujna naloga ter naš večni in nespremenljivi cilj.« (The Political Philosophy of Modern Shinto, avtor D. C. Holtom) Videti je, da religija nikakor ni bila ločena od države!
27. Kako je vojska izkoristila čaščenje japonskega cesarja?
27 John B. Noss je v svoji knjigi Man’s Religions napisal: »Japonska vojska je brez omahovanja izkoristila to gledišče in ga vpletla v svojo vojaško propagando, češ, da je osvajanje drugih dežel svéta misija Japonske. Iz teh besed je jasno razviden nastop nacionalizma, s katerim so prepojene vse vrednote religije.« V kakšno nesrečo so bili pahnjeni Japonci in drugi narodi, in to predvsem zaradi šintoističnega mita, da je cesar utelešen bog, ter mešanja religije z nacionalizmom!
28. Kakšno vlogo je šintoizem igral pri japonskih vojaških dejavnostih?
28 Japonci na splošno niso imeli nobene druge izbire, kot da častijo cesarja, in sicer tako, kakor sta narekovala šintoizem ter cesarska ureditev. Nauk Norinaga Motoorija »Nič ne sprašuj in bodi podrejen božji previdnosti« je prodrl v um Japoncev in jih imel v oblasti. Leta 1941 je bil celoten narod mobiliziran ter vpleten v drugo svetovno vojno, in sicer v imenu državne religije in iz predanosti »živemu človeku-bogu«. Japonci so bili prepričani, da so božji narod in da bo božji veter oziroma kamikaze zapihal, ko bodo nastopile težave. Vojaki in njihove družine so rotili svoje bogove oziroma zavetnike za uspeh v vojni.
29. Zakaj je po drugi svetovni vojni veliko ljudi izgubilo vero?
29 Leta 1945 je bil ta »božji« narod poražen, ko sta Hirošimo in večino Nagasakija uničili atomski bombi. Šintoizmu so se s tem močno zamajala tla pod nogami. Čez noč je domnevno nepremagljivi božanski vladar Hirohito postal zgolj poražen človeški cesar. Vera Japoncev se je sesula. Kamikaze se je izneveril narodu. V enciklopediji Nihon Shukyo Jiten piše: »Med drugim so bili ljudje razočarani, ker so se čutili izdane. [. . .] Še hujše pa je bilo to, da šintoizem ni dal nobene versko napredne in primerne razlage za dvome, ki so se porajali zaradi [poraza]. Zato je versko nezrel odziv ‚Ni ne boga ne Buda‘ postal splošno sprejet.«
Pot do prave sloge
30. a) Kaj se lahko naučimo iz tega, kar se je med drugo svetovno vojno zgodilo s šintoizmom? b) Zakaj je nujno, da uporabljamo razum, ko gre za to, koga bomo častili?
30 Pot, ki jo je ubral šintoizem, kaže, da bi moral vsak posameznik raziskati tradicionalne nauke, po katerih se ravna. Šintoisti so s podpiranjem militarizma morda res skušali najti pot do složnega življenja s svojimi sosedi, vendar pa to ni prispevalo niti k svetovnemu miru niti k slogi v družinah, saj so v vojni izgubili življenje številni možje in sinovi. Preden komu posvetimo svoje življenje, se moramo prepričati, kdo je ta oseba in zakaj se ji želimo posvetiti. Neki krščanski učitelj je Rimljanom, ki so nekdaj častili cesarja, napisal: »Prosim, da svoje telo izročite kot živo, sveto žrtev, sprejemljivo Bogu. Tako boste sveto službo opravljali z razumom.« Prav kakor so se morali kristjani v Rimu z razumom odločiti, komu se bodo posvetili, je tudi za nas nadvse pomembno, da uporabimo svoj razum, ko se odločamo, koga bomo častili. (Rimljanom 12:1, 2)
31. a) Kaj zadošča večini šintoistov? b) Na katero vprašanje je treba odgovoriti?
31 Šintoistom pri njihovi veri na splošno ni toliko pomembno, katerega boga častijo. »Ljudem,« pravi Hidenori Tsuji, učitelj japonske verske zgodovine, »je bilo čisto vseeno, ali gre za bogove ali Bude. Vse dokler so bodisi eni ali drugi uslišali prošnje za dobro letino, ozdravitev in varnost v družini, so bili zadovoljni.« Toda ali jih je to pripeljalo do pravega Boga in njegovih blagoslovov? Zgodovina daje jasen odgovor.
32. Kaj bo obravnavalo naslednje poglavje?
32 Šintoisti so svoja prepričanja temeljili na mitologiji in so pri svojem iskanju boga povišali navadnega človeka – svojega cesarja – v božanstvo oziroma v tako imenovanega potomca boginje sonca Amaterasu Omikami. Vendar se je pravi Bog več tisoč let pred nastopom šintoizma razodel nekemu vernemu semitu v Mezopotamiji. Naslednje poglavje bo obravnavalo ta pomembni dogodek in njegov izid.
[Podčrtna opomba]
^ odst. 16 Na Japonskem se verske zgradbe šintoistov imenujejo svetišča, verske zgradbe budistov pa templji.
[Preučevalna vprašanja]
[Okvir na strani 191]
Boginja sonca v šintoistični mitologiji
Glede na neki šintoistični mit si je pred davnimi časi bog Izanagi »obrisal svoje levo oko in tako se je rodila velika boginja Amaterasu, boginja sonca«. Kasneje jo je Susanovo, bog morja, tako prestrašil, da se je »skrila v nebeško skalno votlino in vhod zaprla z velikim kamnom. Svet je zajela tema.« Zato so bogovi skovali načrt, kako bi Amaterasu privabili iz votline. Prinesli so kikirikajoče peteline, ki so priklicali zoro, in naredili veliko zrcalo. Po drevesih sakaki so razobesili dragulje in trakove iz blaga. Nato je boginja Ama no Uzume pričela plesati in z nogami udarjati ob vedro. Med svojim divjim plesom je odvrgla oblačila, bogovi pa so prasnili v smeh. Vse to je pri Amaterasu zbudilo radovednost, zato je pokukala ven in se zagledala v zrcalu. Odsev jo je zvabil iz votline, bog moči pa jo je zgrabil za roko in jo zvlekel ven. »Svet so znova obsijali žarki boginje sonca.« (New Larousse Encyclopedia of Mythology; primerjaj 1. Mojzesova 1:3–5, 14–19; Psalm 74:16, 17; 104:19–23)
[Okvir na strani 193]
Šintoizem – religija praznikov
Japonsko leto je polno verskih praznikov oziroma matsurijev. Spodaj je navedenih nekaj najpomembnejših.
▪ Shogatsu oziroma praznovanje novega leta, ki poteka od 1. do 3. januarja.
▪ Setsubun; med tem praznikom 3. februarja v domovih in zunaj njih mečejo fižolčke, pri tem pa vpijejo »Hudič ven, sreča noter«.
▪ Hinamatsuri ali festival deklic poteka 3. marca. Razstavljene so lutke, ki prikazujejo staroveško cesarjevo družino.
▪ Festival dečkov se odvija 5. maja; na drogovih so obešeni koinobori (zastavice v obliki krapov, ki simbolizirajo moč).
▪ Tsukimi je posvečen občudovanju polne lune sredi jeseni; med tem praznikom darujejo okrogle riževe kolačke in prve pridelke letine.
▪ Kanname-sai je praznik, med katerim cesar oktobra daruje prvi pridelek riža.
▪ Niiname-sai obhaja cesarjeva družina v mesecu novembru, ko cesar, ki velja za glavnega duhovnika šintoizma, zaužije riž, ki je zrasel tistega leta.
▪ Shichi-Go-San, kar pomeni »sedem-pet-tri«, šintoistične družine praznujejo 15. novembra. Sedmo, peto in tretje leto veljajo za prelomno v otrokovem življenju; takrat so otroci oblečeni v barvit kimono in obiščejo družinsko svetišče.
▪ Japonci obhajajo tudi številne budistične praznike, med drugim Budov rojstni dan 8. aprila in festival obon 15. julija. Ob koncu festivala po morju ali reki spustijo laterne, »da bi duhove prednikov vodile nazaj v drugi svet«.
[Slika na strani 188]
Predana šintoistka prosi bogove za naklonjenost.
[Slika na strani 189]
Šintoizem pomeni »pot bogov«.
[Slika na strani 190]
Predmet čaščenja oziroma shintai je lahko včasih celo gora, kot je denimo Fudži.
[Slike na strani 195]
Šintoisti nesejo mikoshi oziroma prenosno svetišče; (zgoraj) praznik aoi v Kjotu, med katerim so ljudje okrašeni z listi rožlina (aoi).
[Slika na strani 196]
Mahanje z vejo zimzelenega drevesa, na katero je privezan papir ali platno, naj bi očistilo ljudi in predmete ter jim zagotovilo varnost.
[Slike na strani 197]
Japoncu se ne zdi napačno, če moli tako pred šintoističnim (levo) kot budističnim oltarjem.
[Slika na strani 198]
Cesarja Hirohita (na odru) so ljudje častili kot potomca boginje sonca.
[Slika na strani 203]
Mlada ženska na svetišče pritrjuje emo oziroma leseno molilno ploščico, ki jo je kupila.
