6. poglavje

Budizem – iskanje razsvetljenja brez Boga

1. a) Kako razširjen je budizem v zahodni družbi? b) Zakaj se je na Zahodu budizem tako razširil?

BUDIZEM, o katerem se je zunaj Azije na prehodu v 20. stoletje vedelo bore malo, je postal svetovna religija. Pravzaprav je marsikdo na Zahodu precej presenečen, ko izve, da se budizem širi tudi v njegovi soseski. Močan razlog za razširjenost budizma je mednarodno preseljevanje beguncev. Večje azijske skupnosti lahko zato najdemo v Zahodni Evropi, Severni Ameriki, Avstraliji in drugod. Ko priseljenci najdejo dom v novi državi, se z njimi tam ustali tudi njihova vera. Obenem pa z budizmom osebno prihaja v stik vse več prebivalcev zahodnega sveta. Zaradi tega kot tudi zaradi vsedopuščajočega stališča in duhovnega upada tradicionalnih Cerkva se nekateri spreobrnejo k tej »novi« veri. (2. Timoteju 3:1, 5)

2. Kje vse lahko danes najdemo pripadnike budizma?

² Glede na raziskavo, ki jo je leta 2010 opravil Raziskovalni center Pew, je na svetu skoraj 500 milijonov budistov in velika večina teh živi v azijskih državah, kot so Japonska, Južna Koreja, Kitajska, Mjanmar, Šrilanka in Tajska. Samo na Kitajskem je okoli 250 milijonov posameznikov, ki se izrekajo za budiste. Kako  je ta religija nastala? Kateri so budistični nauki in običaji?

Problem zanesljivega vira

3. Kateri pisni viri o Budovem življenju so na voljo?

³ »To, kar je danes znanega o Budovem življenju, temelji predvsem na pričevanju kanoničnih spisov, od katerih so najobsežnejši in najbolj podrobni tisti, ki so napisani v paliju, jeziku stare Indije,« piše v knjigi World Religions—From Ancient History to the Present. Iz časa Sidharta Gautama torej ni nobenega pisnega gradiva, ki bi pričalo o tem ustanovitelju budizma, ki je živel v šestem stoletju pr. n. št. na severu Indije. To pa je seveda problem. In ta postane še večji, ko ugotovimo, kdaj in kako so nastali ti »kanonični spisi«.

4. Kako so se sprva ohranjali pristni Budovi nauki?

⁴ Po budističnem izročilu naj bi kmalu po Gautamovi smrti sklicali koncil, na katerem se je zbralo 500 menihov, da bi določili prvotne Učiteljeve nauke. O tem, ali se je to v resnici zgodilo, budistični učenjaki in zgodovinarji še vedno precej razpravljajo. Poleg tega ne smemo spregledati pomembnega dejstva, da celo sami budistični spisi priznavajo, da naukov, ki naj bi jih določili za pristne, Budovi učenci niso zapisali, temveč so jih hranili v svojem spominu. Zapis teh naukov in s tem nastanek svetih spisov je sledil šele veliko pozneje.

5. Kdaj so nastali spisi v paliju?

⁵ Glede na šrilanške zapise iz četrtega in šestega stoletja n. št. so najzgodnejši »kanonični spisi« v paliju nastali med vladanjem kralja Vattagamanija Abhaya v prvem stoletju pr. n. št. Druga poročila o Budovem življenju pa so se pojavila v pisni obliki šele morda v prvem ali celo petem stoletju n. št., skoraj tisoč let po Budovi smrti.

6. Kakšne negativne kritike lahko beremo glede »kanoničnih spisov«? (Primerjaj 2. Timoteju 3:16, 17.)

 ⁶ Zato so po opažanjih Abingdon Dictionary of Living Religions »te ‚biografije‘ zelo poznega izvora ter polne legend in mitov. Poleg tega so ti najstarejši kanonični spisi nastali na podlagi ustnih izročil, ki so se prenašala  dolga stoletja in očitno je, da so bila medtem večkrat popravljena in se jim je veliko dodalo«. Neki učenjak je celo »trdil, da ne moremo Gautamu s popolno gotovostjo pripisati niti ene samcate besede iz zapisanega nauka«. Ali so takšne kritike upravičene?

Budovo spočetje in rojstvo

7. Kako budistični spisi opisujejo Budovo spočetje?

⁷ Razmislimo o naslednjih navedkih iz Džatake, dela palijskega kanona, in Budačarite, spisa o Budovem življenju v sanskrtu, ki je nastal v drugem stoletju n. št. Najprej si poglejmo pripoved o tem, kako je kraljica Mahamaja spočela Buda v svojih sanjah.

»Štirje angeli varuhi so prišli, jo vzdignili skupaj z njenim ležiščem in jo odnesli v himalajsko pogorje. [. . .] Zatem so prišle žene teh angelov varuhov, jo odvedle k jezeru Anotatta in jo okopale, da bi bila čista vsakega človeškega madeža. [. . .] Nedaleč proč je bil Srebrni hrib in na njem zlat dvorec. Tam so razprostrle božansko ležišče z vzglavjem obrnjenim proti vzhodu in jo polegle nanj. Tedaj je bodoči Buda postal sijajen bel slon. [. . .] Povzpel se je po Srebrnem hribu navzgor in [. . .] trikrat obkrožil materino ležišče, s svojo desno stranjo obrnjeno proti njej, nato pa jo je udaril po desnem boku in videti je bilo, kakor da vstopa v njeno maternico. Tako je sredi poletja med praznovanjem prišlo do spočetja.«

8. Kaj je bilo napovedano glede Budove prihodnosti?

⁸ Ko je kraljica povedala te sanje svojemu možu, je ta zbral 64 uglednih hindujskih svečenikov, jih pogostil, jim dal oblačila in zaprosil za razlago sanj. Takole so mu odgovorili:

»Naj te to ne skrbi, o veliki kralj! [. . .] Dobil boš sina. Če bo nenehno živel na dvoru, bo postal vesoljni vladar, če pa  bo dvor zapustil in se odmaknil od sveta, bo postal Buda in pregnal bo oblake greha in nespametnosti tega sveta.«

9. Do katerih nenavadnih dogodkov naj bi prišlo po tem, ko so svečeniki napovedali Budovo prihodnost?

⁹ Zatem naj bi se po pripovedi zgodilo 32 čudežev:

»Nenadoma je doživelo potres vseh deset tisoč svetov, stresli so se in zatrepetali. [. . .] V vseh peklih je ugasnil ogenj; [. . .] bolezni med ljudmi so izginile; [. . .] vsi glasbeni inštrumenti so se oglasili, ne da bi kdo zaigral nanje; [. . .] voda v mogočnem oceanu je postala sladka; [. . .] vseh deset tisoč svetov se je združilo v vence nepredstavljive lepote.«

10. Kako budistični sveti spisi opisujejo Budovo rojstvo?

¹⁰ Zatem se je v parku dreves salovcev, imenovanem Lumbini, na neobičajen način rodil Buda. Ko je kraljica hotela prijeti vejo najvišjega salovca v gaju, ji je drevo ustreglo in se upognilo, tako da jo je lahko dosegla. Nato je stoje in držeč se za vejo rodila.

»Iz maternice je izšel kakor pridigar, ki se spusti s svojega učiteljskega sedeža, ali kakor človek, ki se spušča po  stopnicah, z iztegnjenimi rokami in nogami, čist vsakršne nečistosti maternice svoje matere. [. . .]

Takoj po rojstvu se je [bodoči Buda] čvrsto postavil z obema nogama na tla, naredil sedem korakov proti severu z belim baldahinom nad svojo glavo, pregledal vse štiri strani sveta in vzkliknil z glasom brez primere: ‚Sem glavni na vsem svetu, najboljši in najpomembnejši; to je moje zadnje rojstvo; nikoli več se ne bom rodil!‘«

11. Kaj so sklenili nekateri strokovnjaki glede zgodb o Budovem življenju, ki so zapisane v svetih spisih?

¹¹ Tako podrobne so tudi zgodbe iz njegovega otroštva, o stikih z mladimi občudovalkami, o njegovih popotovanjih  in o skoraj vsakem dogodku iz njegovega življenja. Morda ne preseneča, da ima večina strokovnjakov te pripovedi za mite in legende. Neki uslužbenec Britanskega muzeja je celo dejal, da je zaradi »neštetih legend in čudežev [. . .] enostavno nemogoče ugotoviti resnico o Budovem življenju«.

12., 13. a) Povejte tradicionalno zgodbo o Budovem življenju. b) Katero leto na splošno velja za leto Budovega rojstva? (Primerjaj Luka 1:1–4.)

¹² Kljub tem mitom je med ljudmi široko sprejeta tradicionalna pripoved o Budovem življenju. V nekem novejšem delu, A Manual of Buddhism, izdanem v Kolombu na Šrilanki, najdemo naslednjo poenostavljeno zgodbo:

»Na polno luno maja leta 623 pr. n. št. se je na območju Nepala v Šakjevem klanu rodil indijski princ Siddhattha Gotama. * Kralj Šudhodana je bil njegov oče, kraljica Mahamaja pa njegova mati. Kraljica je nekaj dni po rojstvu otroka umrla, zato je zanj skrbela Mahapadžapati Gotami.

Pri šestnajstih se je poročil s sestrično, lepo princeso Jašodaro.

Skoraj trinajst let srečnega zakona je živel v razkošju, ne da bi kaj vedel o življenjskih nevšečnostih zunaj vrat palače.

Toda sčasoma je spoznal resnico. V 29. letu, v katerem je tudi doživel življenjsko prelomnico, se mu je rodil sin Rahula. Na svojega otroka je gledal kot na oviro, saj je spoznal, da vsi, ki se rodimo, tudi zbolimo in umremo.  Ko je tako doumel, da je življenje vsakega človeka zaznamovano s trpljenjem, je sklenil najti zdravilo za to vsesplošno bolezen človeštva.

Zato se je odpovedal užitkom življenja na dvoru in neke noči odšel zdoma [. . .], si ostrigel lase, nadel preprosto asketsko oblačilo in se podal na iskanje Resnice.«

¹³ Teh nekaj biografskih podrobnosti je pravo nasprotje fantazijskih pripovedi, ki jih najdemo v »kanoničnih spisih«. Poleg tega so te informacije (razen letnice Gautamovega rojstva) splošno sprejete.

Kako je dosegel razsvetljenje

14. Kaj je bila prelomnica v Gautamovem življenju?

¹⁴ Kaj je bila prej omenjena »življenjska prelomnica« v Gautamovem življenju? Do tega je prišlo, potem ko je prvič v življenju videl bolnega človeka, starca in mrtveca. Po teh izkušnjah ga je začelo mučiti vprašanje o smislu življenja: Zakaj se ljudje rodimo – ali samo za to, da trpimo, se postaramo in umremo? Zatem naj bi po pripovedi zagledal svetega moža, ki se je v iskanju resnice odpovedal svetu. To je Gautama navedlo, da se je tudi sam odrekel svoji družini, imetju in nazivu princa ter naslednjih šest let iskal odgovor pri hindujskih učiteljih in gurujih, vendar brez uspeha. Iz zgodb izvemo, da se je nato predal meditaciji, postu, jogi in skrajnemu samozatajevanju, vendar tudi v tem ni našel duhovnega miru ne razsvetljenja.

15. Kako je Gautama navsezadnje dosegel svoje domnevno razsvetljenje?

¹⁵ Sčasoma pa je doumel, da je skrajno zatajevanje prav tako nekoristno kakor vdajanje užitkom, kot je to počel na dvoru. Tako je pričel zagovarjati pot, ki jo je imenoval »srednja pot« – ogibati se je začel skrajnostnih  življenjskih slogov, ki jih je izkusil. Sklenil je, da se mora odgovor skrivati nekje v njegovi lastni zavesti, zato se je usedel pod pipal, indijsko figovo drevo, in pričel meditirati. Uprl se je vsem napadom in skušnjavam hudobnega duha Mara ter vztrajal v meditaciji štiri tedne (nekateri pravijo sedem tednov), dokler naj ne bi presegel vse spoznanje in razumevanje ter dosegel razsvetljenje.

16. a) Kaj je postal Gautama? b) Kako različne ločine gledajo na Buda?

¹⁶ Tako je, če se izrazimo z budistično terminologijo, Gautama postal Buda – Prebujeni oziroma Razsvetljeni. Dosegel je najvišji mogoči cilj, nirvano, stanje popolnega miru in razsvetljenja, stanje, v katerem je bil osvobojen vseh želja in trpljenja. Poleg tega je postal znan kot Šakjamuni (modrec iz klana Šakja) in je zase pogosto rekel, da je Tathagata (tisti, ki je prišel [poučevat]). Seveda različne budistične ločine gledajo nanj različno. Za nekatere je bil samo človek, ki je našel pot do razsvetljenja in je o tej poti učil svoje sledilce. Za druge je zadnji v nizu Bud, ki so prišli na svet poučevat oziroma oživit dharmo (v paliju dhamma), Budov nauk oziroma pot. Spet tretji ga imajo za bodisatvo, tistega, ki je dosegel razsvetljenje, vendar je odložil svoj vstop v nirvano, zato da bi še drugim pomagal pri njihovem iskanju razsvetljenja. Kakor koli že, razsvetljenje je osrednjega pomena v vseh šolah budizma.

Kaj je razsvetljenje?

17. a) Kje je imel Buda prvič svojo pridigo in komu je govoril? b) Na kratko pojasnite »štiri plemenite resnice«.

¹⁷ Potem ko je Gautama dosegel razsvetljenje in premagal svoje začetne zadržke, je kot Buda pričel učiti svojo novonajdeno resnico oziroma dharmo. Prvo in  verjetno tudi najpomembnejšo pridigo je imel v Vārānasiju (Benares) v jelenjem parku, kjer je govoril petim bhikšujem – učencem oziroma menihom. V njej je učil, da se mora človek, če želi doseči odrešitev, ogibati tako uživaštva kot tudi askeze ter izbrati »srednjo pot«. Poleg tega mora razumeti »štiri plemenite resnice« (glej  okvir na naslednji strani) in se po njih ravnati. Na kratko jih lahko povzamemo takole:

1. Ves obstoj je trpljenje.

2. Trpljenje izhaja iz želje oziroma hlepenja.

3. Trpljenja je konec, ko ni več želje.

4. Želja izgine z upoštevanjem »osmere poti«, z obvladovanjem svojega vedenja, razmišljanja in prepričanja.

18. Od kod je Buda, kot je sam dejal, dobil razsvetljenje? (Primerjaj Job 28:20, 21, 28; Psalm 111:10.)

¹⁸ Ta pridiga o »srednji poti« in »štirih plemenitih resnicah« je strnjeno bistvo razsvetljenja in po splošnem mnenju povzetek celotnega Budovega nauka. (V nasprotju s tem primerjaj Matej 6:25–34; 1. Timoteju 6:17–19; Jakob 4:1–3; 1. Janezovo 2:15–17.) Gautama ni trdil, da je snov za to pridigo dobil po božanskem navdihnjenju, temveč jo je pripisal sebi z besedami »To je odkril Tathagata«. Pravijo, da naj bi na smrtni postelji rekel učencem: »Sami iščite rešitev, iščite jo v resnici; ne zanašajte se na nikogar, ampak le nase.« Buda torej ni podpiral mišljenja, da razsvetljenje prihaja od Boga, temveč je učil, da je to plod posameznikovega prizadevanja z razvijanjem ustreznega razmišljanja in z dobrimi deli.

19. Zakaj so Budovi sodobniki radi sprejeli njegovo sporočilo?

¹⁹ Ni težko razumeti, zakaj so Indijci takratnih dni radi sprejeli Budov nauk. Ta je namreč obsojal pohlep  in pokvarjene verske običaje, ki so jih podpirali hindujski brahmani oziroma svečeniška kasta, pa tudi strog asketizem džainistov in drugih mističnih ločin. Poleg tega je odpravil žrtvovanja in obrede, neštete bogove in boginje in obremenjujoč kastni sistem, ki je obvladoval sleherni vidik življenja ljudi. Skratka, ta nauk je vsakomur, ki bi postal Budov sledilec, obljubljal osvoboditev.

 Širjenje budizma

20. a) Kaj je »trojni dragulj« budizma? b) V kolikšnem obsegu je pridigal Buda?

²⁰ Ko je pet bhikšujev sprejelo Budov nauk, so postali prvi člani sanghe oziroma meniške skupnosti. Tako je nastal »trojni dragulj« (triratna) budizma, namreč Buda, dharma in sangha – to troje naj bi pomagalo ljudem stopiti na pot razsvetljenja. Gautama Buda je bil zdaj pripravljen, zato je odšel pridigat podolgem in počez po dolini Gangesa. Poslušat so ga prihajali ljudje vseh družbenih slojev in postali so njegovi učenci. Ko je pri 80 letih umrl, je bil že splošno znan in spoštovan mož. Pravijo, da naj bi bile njegove zadnje besede učencem naslednje: »Vse sestavljene reči razpadejo. Vztrajno si prizadevajte za svojo odrešitev.«

21. a) Kdo je močno prispeval k širjenju budizma? b) Kakšen je bil rezultat njegovih prizadevanj?

²¹ V tretjem stoletju pr. n. št., približno 200 let po Budovi smrti, se je pojavil človek, ki je dal budizmu največjo podporo – cesar Ašoka, ki si je podjarmil večino Indije. Ker mu je bilo žal zaradi pokola in nemirov, ki jih je povzročil s svojimi zavzetji, je sprejel budizem in mu dal državno podporo. Zgradil je verske objekte, skliceval koncile in spodbujal ljudi, naj živijo po Budovih smernicah. Poleg tega je poslal budistične misijonarje v vse dele Indije, na Šrilanko, v Sirijo, Egipt in Grčijo. Tako je budizem predvsem zaradi njegovega prizadevanja zrasel iz indijske ločine v svetovno religijo. Zato ni nič čudnega, da nekateri gledajo na Ašoka kot na drugega ustanovitelja budizma.

22. Kako se je budizem razširil po vsej Aziji?

²² Iz Šrilanke se je nato budizem razširil proti vzhodu v Mjanmar, na Tajsko in v druge dele Indokine. Na severu  je segel v Kašmir in srednjo Azijo. Odtod so budistični menihi že v prvem stoletju n. št. ponesli svojo vero čez težko prehodna gorovja in neprijazne puščave na Kitajsko. Od Kitajske pa je bil le še majhen korak do Koreje in Japonske, zato se je budizem razširil tudi tja. Sprejeli pa so ga tudi severno od Indije, v Tibetu, kjer se je zlil s krajevnimi verovanji in se pojavil kot lamaizem. Tam je obvladoval celotno versko in politično  življenje. Do šestega oziroma sedmega stoletja n. št. se je budizem že dodobra ukoreninil po vsej jugovzhodni Aziji in Daljnem vzhodu. Kako pa je bilo z budizmom v Indiji?

23. Kaj se je zgodilo z budizmom v Indiji?

²³ Medtem ko je budizem zunaj Indije širil svoj vpliv, pa je v svoji deželi počasi usihal. Tamkajšnji menihi so bili tako zatopljeni v filozofske in metafizične študije, da so pričeli izgubljati stik z laiki. Zaton budizma v Indiji pa je še pospešila izguba kraljevega pokroviteljstva in to, da so v budistično verovanje pričele pronicati hindujske zamisli in običaji. Sčasoma so propadli celo takšni budistični sveti kraji, kot sta Lumbini, kjer se je Gautama rodil, in Bodh Gaja, kjer je doživel »razsvetljenje«. Do 13. stoletja je budizem v Indiji, svoji rojstni deželi, praktično izumrl.

24., 25. Do katerih nadaljnjih sprememb v budizmu je prišlo v 20. stoletju?

 ²⁴ V 20. stoletju je budizem doživljal še druge spremembe. Politični nemiri na Kitajskem, v Mongoliji, Tibetu in državah jugovzhodne Azije so mu zadali hud udarec. Na tisoče samostanov in templjev so uničili, več stotisoč menihov in nun pa izgnali, zaprli ali celo ubili. Toda budistični vpliv se še vedno močno čuti v razmišljanju in navadah prebivalcev teh dežel.

²⁵ V Evropi in Severni Ameriki pa je videti, da je budistična zamisel, da posameznik išče »resnico« v sebi, za ljudi zelo privlačna, poleg tega je meditacija, ki spada k budističnemu verovanju, za številne ljudi dobrodošel pobeg iz kaotičnega zahodnjaškega življenja. Zanimivo je, da je Tenzin Gyatso, izgnani tibetanski dalajlama, v predgovoru knjige Living Buddhism napisal: »Morda je danes vloga budizma ta, da prebivalce zahodnega sveta spomni, da ima njihovo življenje tudi duhovni vidik.«

Različne poti budizma

26. Kako je razdeljen budizem?

²⁶ Čeprav se o budizmu navadno govori kot o eni religiji, je ta v resnici razdeljen na različne budistične šole. Vsaka ima svojo razlago o Budu in tem, kar je učil, zato ima tudi vsaka svoje nauke, običaje in svete spise. Te šole pa so še nadalje razdeljene na številne skupine ter ločine in na mnoge od njih močno vplivajo krajevne navade in izročila.

27., 28. Kako bi opisali teravadski budizem? (Primerjaj Filipljanom 2:12; Janez 17:15, 16.)

²⁷ Na Šrilanki, Mjanmaru, Tajskem, Kambodži in Laosu najdemo budistično šolo teravado (kar pomeni »nauk prednikov«) oziroma hinajano (kar pomeni  »mali voz«). Ta šola je po mnenju nekaterih konservativna. Poudarja pridobivanje modrosti, pa tudi to, da človek doseže odrešitev s tem, da se odpove svetu in postane menih, torej se posveti meditaciji in študiju v samostanu.

²⁸ V nekaterih od teh dežel je nekaj vsakdanjega videti mlade moške z obrito glavo, v oblačilih žafranaste barve in bosih nog, ter s skodelico, s katero za preživetje beračijo pri laikih, ki so jih dolžni podpirati. Povsem običajno je, da moški vsaj del svojega življenja preživijo v samostanu. Najvišji cilj samostanskega življenja je postati arhat, tisti, ki je dosegel duhovno popolnost ter je osvobojen bolečine in trpljenja, ki sta povezana s krogom ponovnih rojstev. Buda je pokazal pot; od vsakogar pa je odvisno, ali bo šel po njej.

29. Navedite značilnosti mahajanskega budizma. (Primerjaj 1. Timoteju 2:3, 4; Janez 3:16.)

²⁹ Mahajana (kar pomeni »veliki voz«) pa je budistična šola, ki prevladuje na Kitajskem, Japonskem, v Koreji in Vietnamu. Tako je poimenovana zato, ker poudarja Budov nauk, da sta »resnica in pot rešitve za vsakogar, najsibo da živi v jami, samostanu ali hiši. [. . .] To ni le za tiste, ki se odpovejo svetu.« Osnovno mahajansko načelo je, da je Buda tako zelo ljubeč in sočuten, da nikogar ne prikrajšuje za odrešitev. Glede na ta nauk imamo vsi Budovo naravo, zato lahko vsakdo postane Buda, razsvetljeni ali bodisatva. Človek ne doseže razsvetljenja s strogo samodisciplino, temveč z vero v Buda in sočutjem do vsega, kar je živo. Seveda je ta nauk privlačnejši za praktično misleče množice. Toda liberalnejša narava tega nauka je omogočila nastanek številnih skupin in kultov.

30. Kaj je cilj pripadnikov budistične šole »čista dežela«? (Primerjaj Matej 6:7, 8; 1. kraljev 18:26, 29.)

 ³⁰ Med številnimi mahajanskimi ločinami, ki so nastale na Kitajskem in Japonskem, sta tudi budistični šoli čista dežela in zen. Prva osredinja svoje verovanje v rešilno moč Buda Amida, ki je svojim sledilcem obljubljal ponovno rojstvo v čisti deželi ali zahodnem raju,  deželi radosti in zadovoljstva, v kateri prebivajo bogovi in ljudje. Od tam je le še korak do nirvane. Vernik se s ponavljanjem molitve »Verujem v Buda Amida«, ki jo včasih izreče tudi tisočkrat na dan, notranje očisti, da bi dosegel razsvetljenje ali ponovno rojstvo v zahodnem raju.

31. Kaj je značilno za zen budizem? (Primerjaj Filipljanom 4:8.)

³¹ Zen budizem (šola čan budizma na Kitajskem) je tako poimenovan po meditaciji, ki je zanj značilna. Besedi čan (v kitajščini) in zen (v japonščini) sta prevoda sanskrtske besede dhyāna, ki pomeni »meditacija«. To gibanje uči, da študij, dobra dela in obredi niso tako pomembni. Posameznik lahko doseže razsvetljenje s premišljevanjem o nesmiselnih ugankah, denimo »Kakšen zvok nastane, če ploskneš samo z eno roko?« in »Kaj lahko najdemo tam, kjer ni nič?«. Mistična narava zen budizma se odraža v prefinjenih umetnostih, kot so okraševanje s cvetjem, kaligrafija, slikanje s tušem, poezija, parkovno vrtnarstvo in drugo, kar je zahodni svet rad sprejel. Danes lahko centre za zen meditacijo najdemo v mnogih zahodnih državah.

32. Kakšno čaščenje je značilno za tibetanski budizem?

³² In končno je tu še tibetanski budizem oziroma lamaizem, ki mu včasih rečejo tudi mantrajana (kar pomeni »mantra voz«). To ime je dobil zato, ker pripisuje veliko pomembnost izgovarjanju mantr, nizov zlogov, ki imajo pomen ali pa tudi ne, in jih dolgo ponavljajo. Ta oblika budizma ne poudarja modrosti ali sočutja, temveč čaščenje, ki zajema obrede, molitve, magijo in spiritizem. Molitve ponavljajo več tisočkrat na dan s pomočjo molilnih jagod in molilnih mlinčkov. Vernik se  lahko nauči opravljati zapletene obrede samo, če ga o tem osebno pouči kdo od lam ali samostanskih voditeljev, od katerih sta najbolj znana dalajlama in pančenlama. Po lamovi smrti začnejo iskati otroka, v katerega naj bi se lama reinkarniral in bo zato naslednji duhovni voditelj. Izraz »lama« pa se na splošno uporablja tudi za vse menihe, ki so nekoč po neki oceni sestavljali približno petino vsega prebivalstva Tibeta. Nekateri lame so bili tudi učitelji, zdravniki, posestniki ali politične osebnosti.

33. Zakaj razdeljenost v budizmu spominja na tako imenovano krščanstvo? (Primerjaj 1. Korinčanom 1:10.)

³³ Te glavne budistične smeri pa so razdeljene še na številne manjše skupine ali ločine. Verniki sledijo določenemu voditelju, kot je denimo Ničiren na Japonskem, ki je učil, da samo mahajanska Lotosova sutra vsebuje  prave Budove nauke, ali pa budistični nuni Ching Hai v Tajvanu, h kateri se zgrinjajo množice. Budizem se v tem pogledu ne razlikuje veliko od tako imenovanega krščanstva, ki je prav tako razdeljeno na številne verske skupnosti in ločine. Pravzaprav ni nič neobičajnega, da ljudje, ki se imajo za budiste, sodelujejo pri taoističnih ali šintoističnih običajih, čaščenju prednikov in celo pri običajih tako imenovanega krščanstva. * Vse te budistične ločine trdijo, da njihovo verovanje in običaji temeljijo na tem, kar je učil Buda.

Tri košare in drugi budistični spisi

34. Kaj moramo upoštevati pri pregledovanju budističnih naukov?

³⁴ Nauki, ki so jih pripisovali Budu, so se prenašali ustno. Zapisali so jih šele stoletja zatem, ko ga ni bilo več. Zato v najboljšem primeru predstavljajo to, kar so njegovi sledilci v poznejših generacijah mislili, da je rekel in naredil. Vse skupaj pa je postalo še bolj zapleteno zaradi dejstva, da je bil budizem do časa, ko so pričeli nastajati spisi, že razdeljen na številne šole. Zato različna besedila predstavijo povsem različne verzije budizma.

35. Kateri so najstarejši budistični spisi?

³⁵ Najstarejši budistični spisi so bili napisani v približno prvem stoletju pr. n. št. v paliju, za katerega menijo, da je bil soroden Budovemu maternemu jeziku. Teravadska šola jih priznava za pristna besedila. Sestavljajo 31 knjig, zbranih v tri zbirke, imenovane Tipitaka (v sanskrtu Tripitaka), kar pomeni »tri košare«. Vinajapitaka (kar pomeni »košara reda«) vsebuje predvsem pravila in predpise za menihe in nune. Sutapitaka  (kar pomeni »košara govorov«) vsebuje pridige, prilike in izreke učitelja Buda in njegovih vodilnih učencev. Zadnja, Abhidhamapitaka (kar pomeni »košara višjega nauka«), pa je razprava o budističnih naukih.

36. Kaj je značilno za mahajanske budistične spise?

³⁶ Spisi mahajanske šole pa so večinoma napisani v sanskrtu, kitajščini in tibetanščini ter so zelo obsežni. Samo kitajske spise sestavlja več kot 5000 zvezkov. Vsebujejo veliko zamisli, ki jih ni v starejših spisih, denimo pripovedi o Budah, ki naj bi jih bilo toliko, kot je peska v Gangesu, živeli pa naj bi nešteto milijonov let in vsak naj bi vodil lastni Budov svet. Neki pisec ni prav nič pretiraval, ko je dejal, da ta besedila »zaznamuje raznolikost, zelo bogata domišljija, slikovite osebnosti in pretirano ponavljanje«.

37. Katere težave so povezane z mahajanskimi spisi? (Primerjaj Filipljanom 2:2, 3.)

³⁷ Ni treba posebej dodajati, da lahko ta zelo abstraktna dela razumejo le redki. Zato se je budizem v svojem kasnejšem razvoju močno oddaljil od prvotnega Budovega namena. Glede na to, kar piše v Vinajapitaki, je Buda hotel, da bi njegove nauke razumeli vsakršni ljudje, ne le izobraženci. Zaradi tega je tudi vztrajal, naj se njegove zamisli uči v jeziku navadnih ljudi, ne pa v svetem, a mrtvem hindujskem jeziku. Zato mahajanski budisti na ugovarjanje teravadskih budistov, češ da mahajanske knjige niso kanonične, odgovarjajo, da je Gautama Buda sprva učil preproste in nevedne ljudi, toda učenim in modrim je odkril nauke, ki so jih pozneje zapisali v mahajanskih knjigah.

 Krog karme in samsare

38. a) V čem se budistični in hindujski nauki razlikujejo in v čem so si podobni? b) Kakšen je budistični pogled na dušo v teoriji in kakšen v praksi?

³⁸ Čeprav je budizem do določene mere osvobodil ljudi spon hinduizma, pa so njegove temeljne ideje še vedno zapuščina hindujskih naukov o karmi in samsari. Budizem, ki ga je prvotno učil Buda, se od hinduizma razlikuje v tem, da zanika obstoj nesmrtne duše in uči, da je posameznik »kombinacija fizičnih in duševnih sil oziroma energij«. * Toda svoje nauke še vedno temelji na ideji, da vsi ljudje potujejo iz enega življenja v drugo skozi nešteta ponovna rojstva (samsara) ter nosijo  posledice preteklih in sedanjih dejanj (karma). Čeprav je budistično sporočilo o razsvetljenju in osvoboditvi iz kroga samsare in karme za marsikoga privlačno, pa se nekateri sprašujejo: Kako trden je temelj tega verovanja? Kakšni dokazi obstajajo za to, da je posameznikovo trpljenje posledica njegovih dejanj v prejšnjem življenju? Ali sploh obstajajo kakšni dokazi za prejšnje življenje?

39. Kako neki budistični spis pojasnjuje zakon karme?

³⁹ Neka razlaga zakona karme se glasi takole:

»Kamma [palijska beseda za karmo] je sama po sebi zakon. Toda to še ne pomeni, da mora obstajati tudi zakonodajalec. Za naravne zakone, kot je gravitacija, ni potreben zakonodajalec. Enako tudi za zakon kamme ni potreben zakonodajalec. Ta zakon deluje sam od sebe, brez kakršnega koli posega zunanje, neodvisne nadzorne sile.« (A Manual of Buddhism)

40. a) O čem pričajo naravni zakoni? b) Kaj govori Sveto pismo o vzroku in posledici?

⁴⁰ Ali je takšno sklepanje res razumno? Ali za naravne zakone res ni bil potreben zakonodajalec? Raketni strokovnjak dr. Wernher von Braun je nekoč dejal: »Naravni zakoni v vesolju so tako natančni, da nam ni težko zgraditi vesoljske ladje za polet na Mesec in preračunati čas poleta do delčka sekunde natančno. Te zakone je nekdo moral postaviti.« O zakonu vzroka in posledice pa govori tudi Sveto pismo. In v njem beremo: »Boga se ne da zasmehovati. Kar namreč človek seje, to bo tudi žel.« (Galačanom 6:7) Nič ne govori o tem, da zakon ne potrebuje zakonodajalca, temveč opozarja na to, da se »Boga [. . .] ne da zasmehovati«, s čimer nakazuje, da je ta zakon pognal v tek tisti, ki ga je zasnoval, Bog Jehova.

41. a) V čem se zakon karme razlikuje od človeških sodišč? b) Primerjajte karmo s tem, kar obljublja Sveto pismo.

 ⁴¹ V Svetem pismu pa tudi piše, da je plačilo za greh smrt in da je človek, ki je umrl, oproščen svojega greha. Celo sodišča priznavajo, da se za storjeno kaznivo dejanje ne sme nikogar dvakrat obsoditi. Zakaj bi se torej kdo, ki je s smrtjo že plačal za svoje grehe, moral ponovno roditi samo za to, da bi spet trpel posledice svojih preteklih dejanj? Poleg tega, kako se lahko kdo pokesa in popravi, če ne ve, zaradi česa je bil kaznovan? Ali je to res pravično? Ali je v skladu z usmiljenjem, ki naj bi bila ena od najizrazitejših Budovih lastnosti? V nasprotju s tem pa lahko v Svetem pismu, v katerem piše, da je plačilo za greh smrt, takoj zatem beremo: »Toda dar, ki ga daje Bog, je večno življenje po Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« Da, ta knjiga obljublja, da bo Bog opravil z vso pokvarjenostjo, grehom in smrtjo ter bo človeštvu prinesel svobodo in popolnost. (Rimljanom 6:7, 23; 8:21; Izaija 25:8)

42. Kako neki budistični učenjak pojasnjuje ponovno rojstvo?

⁴² Kar se tiče ponovnih rojstev, pa budistični učenjak dr. Walpola Rahula daje naslednje pojasnilo:

»Bitje ni nič drugega kot kombinacija fizičnih in duševnih sil oziroma energij. To, čemur pravimo smrt, je popolno nedelovanje fizičnega telesa. Ali ob tem vse te sile in energije povsem prenehajo delovati? Budizem odgovarja: ,Ne.‘ Volja, hotenje, želja, žeja po obstoju, nadaljevanju, postajanju več in več je izredna sila, ki poganja cela življenja, cele eksistence, celó ves svet. To je največja sila, največja energija na svetu. Budizem pravi, da ta sila ne neha delovati s prenehanjem delovanja telesa, kar pomeni smrt; temveč deluje naprej v drugi obliki, povzročajoč ponovno bivanje, ki se imenuje ponovno rojstvo.«

43. a) Kaj z biološkega gledišča določa genski ustroj posameznika? b) S katerim »dokazom« včasih skušajo podpreti ponovno rojstvo? c) Ali je takšen »dokaz« za ponovno rojstvo utemeljen?

 ⁴³ V trenutku spočetja prevzame posameznik 50 odstotkov genov od enega starša in 50 odstotkov od drugega. Zato je nemogoče, da bi bil lahko kdo 100-odstotno takšen, kot je bil kateri koli človek pred njim. Ponovnega rojstva pravzaprav ne moremo podpreti z nobeno znano znanstveno metodo. Tisti, ki verjamejo v ponovno rojstvo, pogosto navajajo v dokaz doživetja ljudi, ki trdijo, da se spomnijo obrazov, dogodkov in krajev, ki jih niso še nikoli videli. Ali je to logično? Trditi, da je kdo, ki se spominja nekoga ali nečesa iz preteklosti, moral takrat tudi živeti, je tako kot vztrajati pri zamisli, da je kdo, ki lahko napoveduje prihodnost (in takih, ki pravijo, da so tega zmožni, ni malo), moral v prihodnosti tudi živeti. Očitno torej sploh ne gre za to.

44. Primerjajte svetopisemsko razlago o »duhu« z budističnim naukom o ponovnem rojstvu.

⁴⁴ Več kot 400 let pred Budom je Sveto pismo že govorilo o življenjski sili. Glede tega, kaj se zgodi s človekom ob njegovi smrti, beremo: »Tedaj se prah vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k pravemu Bogu, ki ga je dal.« (Pridigar 12:7) Beseda »duh« je prevod hebrejske besede rúah, ki se nanaša na življenjsko silo, katera »poganja« vsa živa bitja, ljudi in živali. (Pridigar 3:18–22) Toda pomembna razlika med naukom o ponovnem rojstvu in svetopisemskim pogledom na življenjsko silo je v tem, da rúah označuje neosebno silo, ki nima lastne volje niti ne ohranja osebnosti ali katere koli druge značilnosti pokojnika. Ob smrti posameznika ta sila oziroma duh ne preide v nobeno drugo osebo, temveč »se  vrne k pravemu Bogu, ki ga je dal«. Povedano drugače, vsak obet na to, da bo človek kdaj spet živel – upanje na vstajenje – je popolnoma v Božjih rokah. (Janez 5:28, 29; Apostolska dela 17:31)

Nirvana – doseči nedosegljivo?

45. Kako budizem pojasnjuje nirvano?

⁴⁵ To nas pripelje do Budovega nauka o razsvetljenju in odrešitvi. Če uporabimo budistična poimenovanja, gre pri odrešitvi navsezadnje za osvoboditev iz zakona karme in samsare, kot tudi za dosego nirvane. Kaj pa je nirvana? Budistični spisi pravijo, da je ni mogoče opisati oziroma pojasniti, temveč da jo lahko posameznik samo doživi. To niso nebesa, kamor naj bi šel človek po smrti, temveč nekaj, kar lahko vsakdo doseže, in to že tukaj, zdaj. Beseda nirvana naj bi pomenila »ugasnitev, izbris«. Zato jo nekateri definirajo kot prenehanje vseh strasti in želja; biti brez vseh občutkov, kot so bolečina, strah, želja, ljubezen ali sovraštvo; stanje večnega miru, počitka in nespremenljivosti. V samem bistvu naj bi šlo za prenehanje posameznikovega obstoja.

46., 47. a) Od kod po budističnem nauku izvira odrešitev? b) Zakaj je budistični pogled na izvor odrešitve v nasprotju s tem, kar nam govorijo izkušnje?

⁴⁶ Buda je učil, da razsvetljenje in odrešitev – popolnost nirvane – ne izvirata od Boga oziroma zunanje sile, temveč da izhajata iz človeka samega, iz tega, da si prizadeva delati dobro in imeti prave misli. Ob tem se postavlja vprašanje: »Ali lahko kaj popolnega pride iz nepopolnega?« Ali ni res, da naše lastne izkušnje potrjujejo to, kar je rekel hebrejski prerok Jeremija, namreč da »človek nima oblasti nad svojo potjo« in da mu  »ni [. . .] dana oblast, da usmerja svoje korake«? (Jeremija 10:23) Če nihče ne more popolnoma nadzorovati svojega ravnanja niti v preprostih vsakdanjih rečeh, ali bi bilo potem logično razmišljati, da lahko kdo zgolj z lastnim prizadevanjem doseže večno odrešitev? (Psalm 146:3, 4)

⁴⁷ Človeštvo je podobno posamezniku, ki je obtičal v živem pesku. Kaj malo verjetno je, da lahko pride ven sam od sebe. Podobno smo vsi ljudje ujeti v zanko greha in smrti in iz nje se ne more nihče rešiti sam, brez pomoči. (Rimljanom 5:12) Toda Buda je učil, da je rešitev odvisna povsem in zgolj od človekovega lastnega prizadevanja. Njegove poslovilne besede učencem so bile: »Zanašajte se nase, ne na zunanjo pomoč; oklepajte se resnice kakor luči; sami iščite rešitev, iščite jo v resnici; ne zanašajte se na nikogar, ampak le nase.«

Razsvetljenje ali razočaranje?

48. a) Kako glede na neko knjigo vplivajo na ljudi zapleteni budistični nauki, kot je nirvana? b) Kakšen je ponekod rezultat nedavnega povečanega zanimanja za budistične nauke?

⁴⁸ Kako nauki, kot je na primer nirvana, vplivajo na ljudi? Ali v vernikih prebujajo pravo vero in vdanost? Knjiga Living Buddhism poroča, da v nekaterih budističnih državah celo »menihi komaj kdaj razmišljajo o vzvišenih stvareh, o katerih uči njihova vera. Na splošno velja prepričanje, da je brezupno nestvarno pričakovati, da bi človek dosegel nirvano. Meditacija je postala nekaj redkega. Menihi se poleg tega, da občasno pregledujejo Tipitako, posvečajo predvsem temu, da bi dobrohotno vplivali na družbo in spodbujali harmonijo v njej.« Podobno japonska World Encyclopedia  takole komentira nedavno oživitev zanimanja za budistične nauke: »Bolj podroben, ko postaja študij budizma, bolj se oddaljuje od svojega prvotnega namena – da bi vodil ljudi. Gledano s tega vidika, nedavna težnja k preučevanju budizma še ne pomeni, da se bo v ljudeh ponovno prebudila živa vera. Treba je namreč upoštevati, da vera takrat, ko postane stvar zapletene metafizične učenosti, začne izgubljati svojo moč.«

49. Kaj je postal budizem za mnoge vernike?

⁴⁹ Budistično temeljno načelo je, da znanje in razumevanje vodita k razsvetljenju in odrešitvi. Toda zaradi zapletenih naukov različnih budističnih šol so se verniki znašli v omenjenem »brezupno nestvarnem« položaju, z verovanjem, ki je za večino nedoumljivo. Zanje budizem pomeni samo to, da delajo dobro, opravljajo določene obrede in se ravnajo po preprostih pravilih. Ne ukvarja se s tehtnimi življenjskimi vprašanji, kot so: Od kod smo prišli? Zakaj smo tukaj? Kakšna je prihodnost človeka in zemlje?

50. Katero vprašanje se nam poraja, ko pomislimo na izkušnjo nekaterih iskrenih budistov? (Primerjaj Kološanom 2:8.)

 ⁵⁰ Nekateri iskreni budisti so spoznali, da sta z zapletenimi nauki in obremenjujočimi obredi današnjega budizma povezana zmeda in razočaranje. Morda so človekoljubna prizadevanja budističnih skupin in združenj v nekaterih državah mnogim res zmanjšala bolečino in trpljenje, ki ju doživljajo. Vendar ali je budizem, ki naj bi bil za vse ljudi vir pravega razsvetljenja in osvoboditve, izpolnil to, kar je obljubljal?

Razsvetljenje brez Boga?

51. a) Kaj nam neka pripoved pove o Budovih naukih? b) O čem pomembnem Budovi nauki ne govorijo? (Primerjaj 2. kroniška 16:9; Psalm 46:1; 145:18.)

⁵¹ Po pripovedih o Budovem življenju je bil ta učitelj nekoč s svojimi učenci v gozdu. Pobral je pest listja in rekel učencem: »Tega, kar sem vas naučil, je kakor listja v moji roki, tega, česar vas nisem, pa je kakor vsega listja v gozdu.« Očitno je hotel reči, da jih je naučil le delček tega, kar je vedel. Vendar v vsem tem manjka nekaj pomembnega: Gautama Buda ni pravzaprav nič povedal o Bogu, pa tudi zase ni nikoli trdil, da bi bil Bog. Pravijo, da naj bi nekoč svojim učencem rekel »Če je Bog, si ne morem predstavljati, da bi ga zanimale moje vsakodnevne stvari« in »Ni bogov, ki bi lahko človeku pomagali ali bi mu želeli pomagati«.

52. a) Kakšen je budistični pogled na Boga? b) Kaj je budizem zanemaril?

⁵² Tako budizem resnično malo prispeva k človekovemu iskanju pravega Boga. V The Encyclopedia of World Faiths piše, da »se zgodnji budizem, kot se zdi, ni ukvarjal z vprašanjem obstoja Boga in vsekakor ni učil o Bogu oziroma od vernikov ni pričakoval, da bodo  verovali vanj«. Ker budizem poudarja, da mora vsak človek sam iskati odrešitev ter se za razsvetljenje obrniti vase, v svoj um ali zavest, je v resnici agnostičen, če ne celo ateističen. (Glej  okvir na strani 145.) Ljudi je resda skušal osvoboditi hindujskih okovov praznoverja in nedoumljive množice mitoloških bogov, vendar je zašel v drugo skrajnost. Zanemaril je temeljni koncept o Vrhovnem bitju, po volji katerega vse obstaja in deluje. (Apostolska dela 17:24, 25)

53. Kaj lahko rečemo o tem, kako uspešno je iskanje razsvetljenja brez Boga? (Primerjaj Pregovori 9:10; Jeremija 8:9.)

⁵³ Zaradi takšnega vase zaverovanega in neodvisnega načina razmišljanja je nastal pravi labirint legend, tradicij, zapletenih naukov in razlag, ki so jih v stoletjih razvile številne šole in ločine. Iz tega, kar naj bi prineslo ljudem preprosto rešitev zapletenih življenjskih problemov, je zrasel verski in filozofski sistem, ki ga večina ljudi ne more razumeti. Povprečni budist je, prav nasprotno, prezaposlen s čaščenjem malikov in relikvij, bogov in demonov, duhov in prednikov ter z mnogimi drugimi običaji, ki imajo kaj malo skupnega s tem, kar je učil Gautama Buda. Jasno je, da iskanje razsvetljenja brez Boga ni uspešno.

54. Navedite imena verskih mislecev na Daljnemu vzhodu, katerih nauke bomo pregledali v nadaljevanju.

⁵⁴ V približno istem času, kot je Gautama Buda iskal pot do razsvetljenja, sta na drugem delu azijske celine živela filozofa, ki sta s svojimi zamislimi sčasoma vplivala na milijone ljudi. To sta bila Laozi in Konfucij, modreca, ki jima sledi že več rodov Kitajcev in drugih. Kaj sta učila in kako sta vplivala na človekovo iskanje Boga? To bomo pregledali v naslednjem poglavju.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

[Okvir na strani 139]

 Budove »štiri plemenite resnice«

Buda je razložil svoj temeljni nauk v tako imenovanih »štirih plemenitih resnicah«. V nadaljevanju citiramo iz govora Dhammacakkappavattana Sutta. Citate navajamo iz dela Štiri plemenite resnice avtorja Ajahna Sumedha, po prevodu Bhikkhuja Nyánavisuddhija:

▪ »Kaj je Plemenita resnica trpljenja? Rojstvo je trpljenje, starost je trpljenje, bolezen je trpljenje, smrt je trpljenje, odsotnost vsega prijetnega je trpljenje, prisotnost neprijetnega je trpljenje, neizpolnjena pričakovanja so trpljenje [. . .]

▪ Kaj je Plemenita resnica o viru trpljenja? To je hlepenje, ki ohranja bivanje in ki ga spremljata užitek in poželenje, ki najde užitek zdaj v tem, zdaj v čem drugem: ali z drugimi besedami: poželenje po čutnih užitkih, želja po bivanju in želja po izničenju [. . .]

▪ Kaj je Plemenita resnica o koncu trpljenja? To je popolno razstrastenje in konec prav tega hotenja, njega opustitev, odrekanje in osvobojenje, odstranitev taistega hotenja [. . .]

▪ Kaj je Plemenita resnica o poti, ki vodi h koncu trpljenja? To je Osmeročlena pot, ki je: Pravilno razumevanje, Pravilna naravnanost misli, Pravilno govorjenje, Pravilna dejanja, Pravilno preživljanje, Pravilen napor, Pravilna pazljivost in Pravilna zbranost.«

[Okvir na strani 145]

 Budizem in Bog

»Budizem uči o poti k popolni dobroti in modrosti brez osebnega Boga; o najvišjem spoznanju brez ‚razodetja‘; [. . .] o možnosti odkupa brez posredovanja odkupitelja, o rešitvi, pri kateri je vsakdo sam svoj rešitelj.« (The Message of Buddhism, napisal Bhikkhu Subhadra, navedeno v delu What Is Buddhism?)

Ali to pomeni, da so budisti ateisti? Knjiga What Is Buddhism?, ki jo je izdala londonska družba Buddhist Lodge, odgovarja: »Če z izrazom ateist mislite na nekoga, ki zavrača koncept o osebnem Bogu, potem smo ateisti.« V nadaljevanju pravi: »Razvijajoči se um z enako lahkoto sprejme zamisel, da vesolje vodi trden zakon, kakor lahko sprejme koncept o neki oddaljeni Osebi, ki je ne more videti, ki prebiva kdovekje in je nekoč iz nič ustvarila vesolje, ki je danes prežeto s sovraštvom, krivicami, neenakostjo ter neskončnim trpljenjem in večnimi spori.«

Budizem torej v teoriji ne podpira verovanja v Boga oziroma Stvarnika. Toda v skoraj vsaki državi, kjer najdemo budizem, so budistični templji in stupe, budistični verniki pa molijo k podobam in relikvijam različnih Bud in bodisatev, jim prinašajo daritve ter jim izkazujejo svojo vdanost. Buda, ki ni nikoli trdil, da je Bog, je postal bog v polnem pomenu besede.

Zemljevid na strani 142]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Do sedmega stoletja n. št. se je budizem razširil iz Indije po vsej vzhodni Aziji.

INDIJA

Vārānasi (Benares)

Bodh Gaja

3. STOLETJE PR. N. ŠT. ŠRILANKA

1. STOLETJE PR. N. ŠT. KAŠMIR

SREDNJA AZIJA

1. STOLETJE N. ŠT. KITAJSKA

MJANMAR

TAJSKA

KAMBODŽA

JAVA

4. STOLETJE N. ŠT. KOREJA

6. STOLETJE N. ŠT. JAPONSKA

7. STOLETJE N. ŠT. TIBET

[Slike na strani 131]

Budistični templji po svetu se med seboj razlikujejo v stilu.

Chengde (severna Kitajska)

Kōfu (Japonska)

New York (ZDA)

Chiang Mai (Tajska)

[Slika na strani 133]

Na kamnitem reliefu, Majine sanje, v Gandhari (Pakistan) je prikazan bodoči Buda kot bel slon v svetniškem siju, ki vstopa v desni bok kraljice Maje, da bi spočela.

[Slike na strani 134]

Budistični menihi in drugi verniki v templju v New Yorku

[Slike na strani 141]

Podobe Buda z značilnimi gestami

vstop v nirvano

poučevanje

meditiranje

upiranje skušnjavi

[Slika na strani 147]

Svečan sprevod na Budov rojstni dan v Tokiu (Japonska). Bel slon v ozadju simbolizira Buda.

[Slike na strani 150]

Strani iz Lotosove sutre (10. stoletje) v kitajščini, na katerih je opisana moč bodisatve Kuan Jin, da reši ljudi pred ognjem in poplavami. Bodisatva Ksitigarbha (desno) je bil priljubljen v 14. stoletju v Koreji.

 [Slika na strani 155]

Budistični zvitek iz Kjota (Japonska), ki prikazuje mučenje v »peklu«.

 [Slike na strani 157]

Budisti danes častijo (v smeri urinega kazalca, od zgoraj levo) lingam v Bangkoku (Tajska), Budov zob, relikvijo v Kandyju (Šrilanka) in Budove podobe, kot denimo v Singapurju in New Yorku.

[Slike na strani 158]

Budistka, ki moli pred družinskim oltarjem, in otroka, ki sodelujeta pri čaščenju v templju.