5. poglavje

Hinduizem – iskanje osvoboditve

»V hindujski skupnosti verski običaj narekuje, da se človek zjutraj najprej okopa v bližnji reki ali pa doma, če v bližini ni reke oziroma potoka. Ljudje verjamejo, da jih to očiščuje grehov. Zatem se še pred zajtrkom odpravijo v krajevni tempelj, da bi krajevnemu bogu darovali rože in hrano. Nekateri umijejo malika ter ga okrasijo z rdečim in rumenim prahom.

V skoraj vsakem domu družina nameni čaščenju kot ali celo sobo, kjer obožuje svojega najljubšega boga. Ponekod je priljubljen bog Ganeš, bog slon. Ker je poznan kot odstranjevalec ovir, ljudje k njemu molijo predvsem za to, da bi jim naklonil srečo. Spet drugod pa najvidnejše mesto v čaščenju zavzemajo Krišna, Rama, Šiva, Durga ali druga božanstva.« (Tara Č., Katmandu v Nepalu)

1. a) Navedite nekaj hindujskih običajev. b) V čem se hindujski pogled na življenje razlikuje od pogleda prebivalcev zahodnega sveta?

KAJ je hinduizem? Ali je to le čaščenje živali, kopanje v reki Ganges in delitev ljudi na kaste, kot si zelo poenostavljeno razlagajo na Zahodu? Ali pa gre za nekaj več? Odgovor se glasi: gre za veliko več. Hinduizem je drugačno pojmovanje življenja, pogled, kateremu so zahodne vrednote povsem tuje. Zahodni svet teži k  temu, da na življenje gleda kot na časovno zaporedje dogodkov v toku zgodovine. Hinduizem pa na življenje gleda kot na ponavljajoči se krog, v katerem človeška zgodovina ni tako pomembna.

2., 3. a) Zakaj ni enostavno natančno opisati hinduizma? b) Kako indijski pisec pojasnjuje, da hinduizem ni politeistično verovanje?

² Hinduizma ni enostavno natančno opisati, saj nima točno opredeljenega verskega prepričanja, svečeniške hierarhije oziroma strukture oblasti. Ima pa svamije (učitelje) in guruje (duhovne vodje). V neki zgodovinski knjigi je hinduizem širše opisan kot »skupek verovanj in običajev, ki se pojavljajo od nastanka staroveških (in tudi najbolj svetih) spisov, Ved, pa vse do danes«. V neki drugi knjigi pa piše: »Zanesljivo lahko rečemo, da je hinduizem privrženost ali čaščenje bogov Višnuja ali Šive, ali pa boginje Šakti, oziroma njihovih inkarnacij, pojavnih oblik, zakonskih tovarišev ali roditeljev.« Sem spadajo kulti Rama in Krišna (inkarnaciji Višnuja), Durge (Šivove žene) ter Skanda in Ganeša (Šivovih sinov). Čeprav ima hinduizem 330 milijonov bogov, pa velja prepričanje, da ni politeističen. Le kako je to mogoče?

³ Indijski pisec A. Parthasarathy pojasnjuje: »Hindujci niso politeisti. Hinduizem uči o enem Bogu [. . .]. Različni bogovi in boginje hindujskega panteona so zgolj predstavniki moči in delovanja enega vrhovnega Boga v pojavnem svetu.«

4. Kaj zajema izraz »hinduizem«?

⁴ Hindujci svojemu verovanju običajno rečejo sanatana dharma, kar pomeni večni zakon ali red. Hinduizem * je zelo splošen izraz. Opisuje množico verstev  in ločin (sampradaje), ki so se tisočletja razvijale pod okriljem kompleksne staroveške hindujske mitologije. Hindujska mitologija je tako zapletena, da v New Larousse Encyclopedia of Mythology piše: »Indijska mitologija je neprehodna džungla bujnega rastja. Ko stopite vanj, pustite za seboj dnevno svetlobo in izgubite občutek za smer.« Vseeno pa bomo v tem poglavju skušali pregledati nekaj značilnosti in naukov hinduizma.

Starodavne korenine hinduizma

5. Kako razširjen je hinduizem?

⁵ Hinduizem morda ni tako razširjen kot nekatere druge večje religije, vendar pa je leta 2000 imel kakih 800 milijonov privržencev, kar je približno osmina (13 odstotkov) svetovnega prebivalstva. Večina vernikov živi v Indiji. Zato je logično, da se nam zastavlja vprašanje: Kako in zakaj je hinduizem pognal korenine v tej deželi?

6., 7. a) Kako je po mnenju nekaterih zgodovinarjev hinduizem prišel v Indijo? b) Kako se glasi hindujska legenda o vesoljnem potopu? c) V kaj so po besedah arheologa Marshalla verovali prebivalci doline Inda pred prihodom Arijcev?

⁶ Nekateri zgodovinarji pravijo, da korenine hinduizma segajo več kot 3500 let v preteklost, ko so se svetlopolti Arijci s severozahoda preselili v dolino Inda, ki se danes večinoma razteza na področju Pakistana in Indije. Od tam so šli v nižavje ob reki Ganges in naprej po vsej Indiji. Po mnenju nekaterih strokovnjakov so verski pogledi teh priseljencev izvirali iz staroveških iranskih in babilonskih naukov. V hinduizmu lahko tudi zasledimo skupno nit mnogih kultur: legendo o vesoljnem potopu. (Glej  okvir na strani 120.)

⁷ V kaj pa so verovali prebivalci doline Inda pred prihodom Arijcev? Arheolog Sir John Marshall omenja,  da je bila tam na prvem mestu »Velika boginja mati, ki jo včasih ponazarjajo kipci nosečih žensk, v glavnem pa goli ženski liki z visokim ovratnikom in pričesko. [. . .] Na drugem mestu je Moški bog, v katerem lahko takoj prepoznamo prototip zgodovinskega Šive, sedečega v položaju joge, tako da se podplati nog dotikajo, z dvignjenim falusom (kar spominja na kult linge) in obkroženega z živalmi (kar ponazarja Šivin vzdevek ‚gospodar živali‘). Zelo veliko je kamnitih podob falusa in vulve [. . .], kar kaže na kult linge in joni, Šive in njegove soproge.« (Verstva sveta – enciklopedija verstev v zgodovini človeštva) Šiva še danes častijo kot boga plodnosti, boga falusa oziroma linga. Njegova jezdna žival je bik Nandi.

8., 9. a) Kako neki hindujski učenjak nasprotuje Marshallovi teoriji? b) Kaj ta učenjak navaja v protiargument glede objektov čaščenja v hinduizmu in »krščanstvu«? c) Na čem temeljijo hindujski sveti spisi?

⁸ Hindujski učenjak Swami Sankarananda se ne strinja z Marshallovim pojasnilom. Trdi, da naj bi bili sveti  kamni, od katerih so nekateri postali znani kot šivalinge, prvotno simbol »nebesnega ognja oziroma sonca in sončevega ognja oziroma žarkov«. (The Rigvedic Culture of the Pre-Historic Indus) Po njegovih besedah »kult spolnosti [. . .] sprva ni bil verski kult. Je kasnejši produkt. Gre za izroditev originala. Tako ljudje ideal, ki je previsok, da bi ga lahko doumeli, spuščajo na svojo raven.« V protiargument zahodnjaški kritiki hinduizma navaja, da so kristjani, če jih sodimo po čaščenju križa, »privrženci kulta spolnosti«, saj je križ poganski falični simbol.

⁹ Indijska verovanja, mite in legende so sčasoma zapisali in ti zapisi tvorijo hindujske svete spise. Čeprav so zelo obsežni, ne skušajo predlagati enotnega hindujskega nauka.

Hindujski sveti spisi

10. Navedite nekaj najstarejših hindujskih spisov.

10 Najstarejši spisi so Vede, zbirka molitev in himn, poznanih kot Rigveda, Samaveda, Jadžurveda in Atharvaveda. Nastajale so več stoletij in bile dokončane okoli leta 900 pr. n. št., pozneje pa so bile dopolnjene še z drugimi spisi, kot so Brahmane in Upanišade.

11. a) Kaj vsebujejo Brahmane in kaj Upanišade? b) Kateri verovanji sta pojasnjeni v Upanišadah?

¹¹ Brahmane določajo, kako je treba izvajati obrede in žrtvovanja doma in v javnosti ter zelo podrobno opisujejo njihov globoki pomen. Ti spisi so nastali okoli leta 300 pr. n. št. oziroma pozneje. Upanišade (dobesedno »sedenje ob učitelju«), znane tudi kot Vedanta, ki so nastale nekje med letoma 600 in 300 pr. n. št., so razprave, ki na temelju hindujske filozofije razlagajo vzrok vsega razmišljanja in dejanja. Pojasnjujejo pa tudi  samsaro (preseljevanje duše) in karmo (verovanje, da je to, kar posameznik doživlja v sedanjem življenju, posledica njegovih dejanj v prejšnjem obstoju).

12. Kdo je bil Rama in kje lahko beremo njegovo zgodbo?

¹² Naslednja zbirka spisov so Purane, dolge zgodbe s prispodobami, ki vsebujejo veliko hindujskih mitov o bogovih in boginjah ter hindujskih junakih. K tej obsežni zbirki hindujskih spisov spadata tudi epa Ramajana in Mahabharata. Ramajana je zgodba o Ramu, ki je po besedah A. Parthasarathyja »najveličastnejši lik v duhovni literaturi«. To delo, ki sega nekje v četrto stoletje pr. n. št., je med najbolj priljubljenimi hindujskimi spisi. Junak Rama ali Ramačandra v očeh hindujcev velja za vzornega sina, brata in moža. Imajo ga tudi za sedmega avatarja (inkarnacijo oziroma utelešenje) Višnuja in njegovo ime je pogosto del pozdrava.

13., 14. a) Kaj je Bhagavadgita po besedah nekega hindujskega pisca? b) Kaj pomenita izraza šruti in smriti ter kaj je Manujev zakonik?

¹³ Bhaktivedanta Swami Prabhupāda, ustanovitelj Mednarodne skupnosti za zavest Krišne, je zapisal, da »Bhagavad-gītā [del Mahabharate] uči najvišjo moralnost. [. . .] V navodilih Bhagavad-gīte je začrtana pot najvišje religije in morale. [. . .] Najvišje moralno in religiozno načelo pa je zadnje navodilo Bhagavad-gīte: predati se moramo Kṛṣṇi [Krišnu].« (BG)

¹⁴ Bhagavadgita (Gospodova pesem), ki je po mnenju nekaterih »dragulj indijske duhovne modrosti«, je pogovor na bojnem polju, v katerem »Śrī Kṛṣṇa [Krišna] poučuje Svojega zaupnega prijatelja Arjuno [. . .] o samospoznavanju«. Toda Bhagavadgita je samo delček obsežne zbirke hindujskih svetih spisov. Nekatere,  denimo Vede, Brahmane in Upanišade, uvrščajo med šrute oziroma »slišano«, zato jih imajo za neposredna božanska razodetja. Druge, na primer epe in Purane, pa imajo za smrite ali »zapomnjeno«, kar pomeni, da so jih sestavili ljudje, čeprav so ti snov jemali iz razodetij. Sem denimo spada Manujev zakonik (Manusmriti), ki določa hindujsko religiozno in socialno pravo ter pojasnjuje temelj za kastni sistem. Poglejmo nekatera verovanja oziroma prepričanja, ki izhajajo iz teh hindujskih spisov.

Nauki in življenje – ahimsa in varna

15. a) Kaj je ahimsa in kaj to pomeni za džainiste? b) Kako je na ahimso gledal Gandi? c) Po čem se sikhi razlikujejo od hindujcev in džainistov?

¹⁵ Podobno kot druge religije tudi hinduizem zaznamujejo določene temeljne zamisli, ki vplivajo na razmišljanje in vsakodnevno življenje ljudi. Prav posebno je denimo načelo ahimse (v sanskrtu ahinsa) ali nenasilja, po katerem je postal zelo znan Mohandas Gandi (1869–1948), ki so mu rekli tudi Mahatma. (Glej  okvir na strani 113.) Zato se od hindujcev pričakuje, da ne bodo ubijali oziroma ne bodo nasilni do drugih bitij, kar je eden od razlogov, zakaj častijo nekatere živali, denimo krave, kače in opice. Nauka ahimse (spoštovanje življenja) se najstrožje držijo privrženci džainizma (ustanovljenega v šestem stoletju pr. n. št.), ki hodijo bosi in celo nosijo masko, s katero si zakrijejo usta, da ne bi po nesreči pogoltnili kakšne žuželke. (Glej  okvir na strani 104 in fotografijo na strani 108.) V nasprotju z njimi so sikhi znani po vojni tradiciji in med njimi je pogost priimek Singh, kar pomeni lev. (Glej  okvir na straneh 100 in 101.)

16. a) Kako večina hindujcev gleda na kastni sistem? b) Kaj je glede kastnega sistema rekel Gandi?

 ¹⁶ Splošno znana značilnost hinduizma je varna oziroma kastni sistem, zaradi katerega je družba strogo razdeljena na razrede. (Glej  okvir na strani 113.) Zunanji opazovalec enostavno ne more spregledati dejstva, da je hindujska družba zaradi tega sistema (čeprav ga budisti in džainisti zavračajo) še vedno razdeljena na sloje. Vendar tako kot se v Združenih državah Amerike in drugod ne morejo otresti rasne diskriminacije, tako je v zavesti Indijcev globoko ukoreninjen kastni sistem. V nekem smislu gre za razredno zavednost, ki jo – čeprav ne tako izrazito – lahko najdemo tudi v današnji britanski družbi in drugih deželah. (Jakob 2:1–9) Zato se v Indiji človek rodi v strogem kastnem sistemu, iz katerega skorajda ni izhoda. In povprečen hindujec ga niti ne išče. Na to, v kateri kasti se je rodil, gleda kot na vnaprej določeno in neizbežno usodo, kot na posledico svojih dejanj v prejšnjem obstoju oziroma karmo. Kako pa je nastal kastni sistem? Glede tega se moramo ponovno obrniti na hindujsko mitologijo.

17., 18. Kako hindujska mitologija opisuje nastanek kastnega sistema?

 ¹⁷ Po hindujski mitologiji so bile prvotno štiri glavne kaste, ki so nastale iz telesnih delov Puruša, praočeta človeštva. Neka himna v Rigvedi se glasi:

»Bilo je delov koliko, ko so delili Purušo?

Kako je ustom zdaj ime in rokam, stegnom, nogam?

Postala so usta brahman, iz rok vojščak je narejen.

Iz stegen obrtnik in kmet, iz nog služabnik je nastal.« (Pacheiner - Klander, Ko pesem tkem - antologija vedskih pesmi)

¹⁸ Najvišja, svečeniška kasta, brahmani, naj bi torej izšla iz Puruševih ust, njegovega najvišjega dela. Vladajoči razred oziroma bojevniki (kšatriji ali radžanja) naj bi izšli iz njegovih rok. Razred trgovcev in kmetov (vaišji) naj bi nastal iz njegovih stegen. Nižja kasta, šudri, ki so delavski razred, pa naj bi nastala iz najnižjega dela telesa, iz njegovih nog oziroma stopal.

19. Kateri kasti sta še nastali?

¹⁹ Skozi stoletja sta nastali še nižji kasti, izobčenci in nedotakljivi, ali kot jih je Mahatma Gandi prijazno poimenoval, haridžani oziroma »otroci boga Višnuja«. Čeprav je od leta 1948 nedotakljivost v Indiji zakonsko prepovedana, pa je za nedotakljive življenje še vedno zelo težko.

20. Kaj še zajema kastni sistem?

²⁰ Sčasoma so se kaste namnožile, tako da skoraj vsako rokodelstvo oziroma poklic v indijski družbi spada v svojo kasto. Ta staroveški kastni sistem, ki vsakemu določa mesto v družbi, ločuje ljudi tudi po rasah, saj »deli ljudi na rasne skupine, vse od [svetlopoltih] tako imenovanih Arijcev do ljudi [temnejše polti] preddravidskega porekla«. Varna oziroma kasta  pomeni »barva«. »V prve tri kaste so spadali Arijci, ljudje najsvetlejše polti, četrto, v kateri so bili temnejši domorodci, pa so sestavljali Nearijci.« (Donald A. Mackenzie, Myths and Legends Series—India) Življenjsko dejstvo je, da je zaradi kastnega sistema, ki ga podpira verski nauk karme, milijone ljudi v Indiji obsojenih na revščino in krivice brez vsake možnosti izhoda.

Mučen krog ponovnih rojstev

21. Kako Garuda Purana pojasnjuje vpliv karme na človekovo usodo?

²¹ Nadaljnji osnovni nauk, ki je tudi eden najpomembnejših in vpliva na moralne poglede hindujcev in njihovo življenje, je karma. Po tem nauku ima vsako dejanje svojo posledico, pozitivno ali negativno. Karma določa, kam se bo duša preselila oziroma reinkarnirala in kakšno bo njeno življenje. V Garudi Purani je to tako pojasnjeno:

»Vsak človek si sam oblikuje usodo in že na njegovo življenje v maternici vpliva to, kako je ravnal v svojem prejšnjem obstoju. Človek ne more ubežati posledicam svojih prejšnjih dejanj, pa naj je zaprt v gorski trdnjavi, se mirno ziba v naročju morja, je v varnem objemu svoje matere ali pa ga ta drži visoko nad svojo glavo. [. . .] Kar koli je čoveku namenjeno v določeni starosti oziroma ob določenem času, ga bo takrat in tistega dne zagotovo doletelo.«

Garuda Purana še nadaljuje:

»Znanje, ki si ga je človek pridobil v svojem prejšnjem rojstvu [življenju], bogastvo, ki ga je dal v miloščino v svojem prejšnjem obstoju, in dela, ki jih je opravljal v svoji prejšnji inkarnaciji, grejo pred njegovo dušo v njeno začasno bivanje.«

22. a) Kaj čaka dušo po smrti glede na hindujsko verovanje in kaj glede na to, kar uči tako imenovano krščanstvo? b) Kaj o duši uči Sveto pismo?

 ²² Na čem temelji nauk o karmi? Na verovanju v nesmrtno dušo in prav po karmi se hindujski pogled na dušo razlikuje od pogleda tako imenovanega krščanstva. Hindujci verjamejo, da duša vsakega posameznika, dživa ali prana *, gre skozi veliko inkarnacij in morda tudi skozi »pekel«. Duša si mora prizadevati, da postane eno z »Najvišjo resničnostjo«, imenovano tudi Brahman ali Brahm (ne smemo ga zamenjevati s hindujskim bogom po imenu Brahma). Po drugi strani pa pripadniki tako imenovanega krščanstva glede duše verjamejo, da jo čakajo bodisi nebesa, pekel, vice ali limb, odvisno pač od verskega prepričanja posameznika. (Pridigar 9:5, 6, 10; Psalm 146:4)

23. Kako karma vpliva na hindujski pogled na življenje? (Primerjaj Galačanom 6:7–10.)

²³ Zaradi karme so hindujci nagnjeni k verovanju v usodo. Prepričani so, da so trenutno stanje in razmere posameznika, najsibo dobre ali slabe, rezultat njegovega ravnanja v prejšnjem obstoju in zato povsem zaslužene. Hindujec si lahko prizadeva biti boljši, tako da bi bilo naslednje življenje znosnejše. Zato se je bolj pripravljen sprijazniti s svojimi razmerami kakor prebivalec zahodnega sveta. Na vse namreč gleda kot na rezultat zakona vzroka in posledice v povezavi s svojim prejšnjim življenjem. Verjame, da človek žanje to,  kar je posejal v domnevnem prejšnjem obstoju. Vse to pa seveda temelji na predpostavki, da ima nesmrtno dušo, ki se preseli v drugo življenje ter postane bodisi človek, žival ali pa rastlina.

24. Kaj je mokša in kako jo lahko hindujec doseže?

²⁴ Kaj je potemtakem končni cilj hindujskega verovanja? To, da človek doseže mokšo, ki pomeni osvoboditev oziroma odrešitev iz mučnega kroga ponovnih rojstev in različnih vrst obstoja. Gre torej za osvoboditev »duše« (ne telesa) iz telesnega obstoja. »Ker je mokša ali osvoboditev dolgotrajnega niza inkarnacij cilj vsakega hindujca, je največji dogodek v njegovem življenju v resnici smrt,« pravi neki komentator. Mokšo se lahko doseže po različnih margah oziroma poteh. (Glej  okvir na strani 110.) Kako neverjetno se ta verski nauk opira na staroveško babilonsko zamisel o nesmrtni duši!

25. V čem se hindujski pogled na življenje razlikuje od svetopisemskega?

²⁵ Glede na Sveto pismo pa je takšno preziranje in zavračanje materialnega življenja v ostrem nasprotju s tem, kar je Bog Jehova prvotno namenil ljudem. Ko je ustvaril prvega moškega in prvo žensko, jima je namenil srečno življenje na zemlji, polno radosti. Svetopisemsko poročilo pravi:

»In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril; ustvaril je moškega in žensko. Nato ju je Bog blagoslovil in jima rekel: ‚Bodita rodovitna in se namnožita. Napolnita zemljo in si jo podredita ter gospodujta morskim ribam, bitjem, ki letajo po nebu, in vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji.‘ [. . .] Potem je Bog videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« (1. Mojzesova 1:27–31)

 Svetopisemske prerokbe pravijo, da bo v bližnji prihodnosti na zemlji nastopila doba miru in pravičnosti, ko bo vsaka družina imela svoje dostojno bivališče ter se bodo lahko vsi ljudje večno veselili popolnega zdravja in življenja. (Izaija 65:17–25; 2. Petrovo 3:13; Razodetje 21:1–4)

26. Na katero vprašanje bomo odgovorili v nadaljevanju?

²⁶ Naslednje vprašanje, na katero moramo odgovoriti, je: Katerim bogovom skuša hindujec ugajati, da bi dosegel dobro karmo?

Hindujski panteon bogov

27., 28. a) Kateri bogovi tvorijo hindujski trimurti? b) Kako je ime njihovim ženam? c) Navedite še nekatere druge hindujske bogove in boginje.

²⁷ Čeprav ima hinduizem na milijone bogov, pa verniki dejansko častijo le določene priljubljene bogove in na te so osredinjene različne ločine znotraj hinduizma. Trije najpomembnejši bogovi tvorijo hindujsko trojico ali triado bogov oziroma trimurti. (Za druge hindujske bogove glej  okvir na straneh 116 in 117.)

²⁸ Trojico sestavljajo stvarnik Brahma, ohranjevalec Višnu in uničevalec Šiva. Vsak od njih ima najmanj eno  ženo. Brahma je poročen s Sarasvati, boginjo znanja. Višnujeva žena je Lakšmi, Šivova prva žena pa je bila Sati, ki je naredila samomor. Bila je prva ženska, ki se je dala sežgati v žrtvenem ognju. Skozi stoletja je na tisoče hindujskih vdov posnemalo njen mitološki zgled in se dalo sežgati na pogrebni grmadi skupaj s truplom svojega moža, četudi je danes ta običaj, imenovan sati, z zakonom prepovedan. Šiva ima še drugo ženo, ki je poznana pod različnimi imeni in nazivi. V svoji blagi pojavni obliki je Parvati in Uma ter Gauri, kar pomeni »zlata«. Kot Durga oziroma Kali pa velja za grozljivo boginjo.

29. Kako hindujci gledajo na Brahma? (Primerjaj Apostolska dela 17:22–31.)

 ²⁹ Brahma je osrednji lik hindujske mitologije, toda v čaščenju navadnega hindujca ne zavzema vidnejšega mesta. Pravzaprav je njemu posvečeno zelo malo templjev, čeprav je imenovan stvarnik Brahma. V resnici hindujska mitologija pripisuje ustvaritev fizičnega vesolja vrhovnemu bitju, počelu oziroma bistvu – Brahmanu, ki ga simbolizira sveti zlog OM oziroma AUM. Vsi trije bogovi hindujske trojice sestavljajo »Bitje«, na vse druge bogove pa gledajo kot na njegove različne pojavne oblike. Naj se torej kot vrhovnega časti katerega koli boga, hindujci menijo, da to božanstvo zajema vse. Čeprav hindujci svobodno častijo na milijone bogov, pa večina trdi, da gre samo za enega pravega Boga, ki lahko privzame različne oblike: moško, žensko ali celo živalsko. Hindujski učenjaki zato radi poudarjajo, da je hinduizem pravzaprav monoteistično verovanje, ne pa politeistično. Toda poznejša vedska zamisel zavrača idejo o vrhovnem bitju. Na njegovo mesto postavlja neosebni božanski princip ali resničnost.

30. Naštejte nekaj Višnujevih avatarjev.

³⁰ Višnu je dobrohotno sončno in kozmično božanstvo, ki je osrednji lik čaščenja privržencev višnuizma. Pojavlja se tudi v obliki desetih avatarjev ali inkarnacij, med drugim kot Rama, Krišna in Buda. * Še en njegov avatar, Višnu Narajana, je »predstavljen v obliki  človeka, ki spi na zviti kači Šeši ali Ananti in pluje po kozmičnih vodah s svojo ženo, boginjo Lakšmi, sedečo pri njegovih nogah, medtem ko se bog Brahma rodi iz lotosa, ki raste iz Višnujevega popka«. (The Encyclopedia of World Faiths)

31. Kakšen bog je Šiva?

³¹ Šiva, ki mu običajno rečejo tudi Maheša (vrhovni gospod) in Mahadeva (veliki bog), je drugi največji hindujski bog. Kult čaščenja boga Šiva se imenuje šivaizem. Šiva je opisan kot »veliki asket, največji jogi, ki sedi na pobočju Himalaje, zatopljen v meditacijo, posut s pepelom in z razmršenimi lasmi«. Znan je tudi »po svoji erotičnosti, kot prinašalec plodnosti in vrhovni gospod ustvarjanja, Mahadeva«. (The Encyclopedia of World Faiths) Šivovi častilci uporabljajo pri čaščenju  falični kipec, imenovan lingam. (Glej  slike na strani 99.)

32. a) V katerih drugih oblikah se pojavlja boginja Kali? b) Kako so jo častili?

³² Podobno kot mnoge druge svetovne religije ima tudi hinduizem svojo vrhovno boginjo, ki je lahko privlačna ali pa grozljiva. V svojih blagih pojavnih oblikah je znana kot Parvati in Uma. Njen strah zbujajoči značaj pa se kaže v Durgi oziroma Kali, krvoželjni boginji, ki se naslaja ob krvnih žrtvovanjih. Kot boginja mati oziroma Kali Ma (Črna mati zemlja) je glavno božanstvo šaktizma. Upodabljajo jo golo do bokov ter okrašeno s trupli, kačami in lobanjami. V preteklosti so ji častilci darovali ljudi, ki so jih predtem zadavili.

Hinduizem in reka Ganges

33. Zakaj je Ganges za hindujce sveta reka?

³³ Težko bi govorili o hindujskih božanstvih, ne da bi omenili hindujsko najsvetejšo reko, Ganges. Veliko hindujske mitologije je neposredno povezane z reko Ganges ali Ganga Ma (Mati Ganga), kot jo imenujejo verniki. (Glej  zemljevid na strani 123.) Recitirajo molitev, v kateri je ta reka poimenovana s 108 imeni. Zakaj pa je za hindujce reka Ganges tako sveta? Zato ker je tesno povezana z njihovim vsakodnevnim preživetjem in starodavno mitologijo. Verjamejo namreč, da je reka Ganges v preteklosti obstajala v nebesih kot Rimska cesta. Kako pa je postala reka?

34. Katera je ena od razlag o nastanku reke Ganges glede na hindujsko mitologijo?

³⁴ Večina hindujcev bi to, z nekaj različicami, pojasnila takole: Maharadža Sagara je imel 60.000 sinov. Te  je z ognjem pobil Kapila, eden od Višnujevih manifestacij. Njihove duše so bile obsojene na pekel. Rešilo bi jih le to, da bi se boginja Ganga spustila z nebes ter jih očistila in odrešila prekletstva. Bhagiratha, Sagarov pravnuk, je prosil Brahma, naj dovoli sveti Gangi priti na zemljo. Neka pripoved nadaljuje: »Ganga je odgovorila: ‚Sem tako mogočna reka, da bi lahko zdrobila zemljine temelje.‘ Tako je [Bhagiratha], zatem ko je tisoč let opravljal pokoro, odšel k bogu Šivu, največjemu od vseh asketov, in ga prepričal, da se postavi visoko nad zemljo sredi himalajskih skal in ledu. Šiva si je prepletel lase na glavi in dovolil Gangi, da je z nebes zgrmela na njegove kodre, in tako ublažil silovit padec na zemljo. Nato je Ganga nežno pritekla na zemljo, spustila se je z gora in stekla naprej po nižavju. Prinesla je vodo in s tem tudi življenje izsušeni zemlji.« (Sir Edmund Hillary, From the Ocean to the Sky)

35. Kako Višnujevi častilci razlagajo nastanek reke Ganges?

³⁵ Častilci Višnuja imajo nekoliko drugačno razlago o tem, kako je nastala reka Ganges. Glede na staroveško besedilo, Višnu Purana, se glasi takole:

»S tega področja [Višnujevega svetega bivališča] teče reka Ganges, ki odstranjuje vse grehe [. . .]. Izvira iz nohta na palcu Višnujeve leve noge.«

Oziroma kot Višnujevi častilci rečejo po sanskrtsko »Visnu-padabja-sambhuta«, kar pomeni »Rojena iz lotosu podobnega Višnujevega stopala«.

36. Kakšno moč naj bi imele Gangesove vode po verovanju hindujcev?

³⁶ Hindujci verjamejo, da ima Ganges moč odrešiti, očistiti in ozdraviti vernike. V Višnu Purani piše:

 »Svetniki, ki se očistijo s kopanjem v vodah te reke in čigar misli so vdane Kesavu [Višnuju], dosežejo končno osvoboditev. Sveta reka dan za dnem očiščuje vsa živa bitja, ko ta slišijo zanjo, ko hrepenijo po njej, ko jo vidijo, se je dotaknejo, v njej okopajo ali pa ji pojejo himne. Celo tisti, ki živijo daleč stran od nje [. . .], se razbremenijo grehov, storjenih v treh prejšnjih življenjih, če vzkliknejo ‚Ganga in Ganga‘.«

V delu Brahmanda Purana piše:

»Ganga ščiti pred stotisočimi nevarnostmi rodbino tistih, ki se v veri okopajo v njenih svetih vodah. Uniči vse zlo, ki se je nakopičilo skozi generacije. Človeku kopanje v Gangi prinese takojšnje očiščenje.«

37., 38. Zakaj se na milijone ljudi zgrinja k reki Ganges?

³⁷ Indijci se zgrinjajo k reki, da bi opravljali pudžo, obred, pri katerem darujejo cvetje, ponavljajo molitve in prejmejo od svečenika tilako (rdečo ali rumeno piko na čelo). Nato zabredejo v vodo in se v njej okopajo. Mnogi jo tudi pijejo, čeprav je zelo onesnažena z odplakami, kemikalijami in trupli. Toda za milijone Indijcev je duhovni vidik Gangesa tako privlačen, da se želijo vsaj enkrat v življenju okopati v svoji »sveti reki«, pa ne glede na to, ali je onesnažena ali ne.

³⁸ Drugi prinesejo trupla svojih ljubljenih, da bi jih sežgali na grmadi na obrežju, nato pa pepel raztresejo po reki. Prepričani so namreč, da to zagotavlja večno blaženost duši pokojnika. Tisti pa, ki so prerevni, da bi lahko plačali pogreb s sežigom, samo porinejo v reko v mrtvaški prt zavito truplo, kjer ga nato napadejo ptiči mrhovinarji ali pa enostavno razpade. To nas privede do vprašanja: Kaj hinduizem uči o življenju po smrti poleg tega, kar smo do zdaj že pregledali?

 Hinduizem in duša

39., 40. Kaj je neki hindujec komentiral glede duše?

³⁹ Bhagavadgita odgovarja:

»Kakor utelešena duša v tem telesu neprekinjeno prehaja od otroštva do mladosti in starosti, tako duša tudi ob smrti preide v drugo telo.« (BG, 2. poglavje, 13. verz, stran 79)

⁴⁰ Neki hindujec je glede tega komentiral: »Vsako živo bitje je individualna duša, katere telo se vsak trenutek spreminja. Včasih je videti kot otrok, včasih kot mladenič in včasih kot starec. Ves čas pa je v njem ista duša, ki se ne spreminja. Ob smrti nazadnje zamenja telo, tako da se preseli v drugo. In ker v naslednjem življenju zagotovo dobi novo telo – bodisi materialno bodisi duhovno – Arjuna ni imel razloga, da žaluje.« (BG, stran 79)

41. Kaj moramo jasno razumeti glede duše, če imamo v mislih to, kar piše v Svetem pismu?

⁴¹ Bodite pozorni, da v komentarju piše: »Vsako živo bitje je individualna duša.« Ta izjava je v soglasju s tem, kar pravi Sveto pismo v 1. Mojzesovi 2:7:

»Nato je Bog Jehova iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka ter mu v nosnice vdahnil dih življenja, in človek je postal živa duša.«

Toda jasno moramo razumeti: Ali je človek že sam po sebi živa duša z vsemi svojimi funkcijami in sposobnostmi ali pa ima dušo, ki je ločena od telesnih funkcij? Je torej človek duša ali ima dušo? Naslednji navedek osvetli hindujsko gledišče.

42. V čem se hindujsko verovanje in Sveto pismo razlikujeta, kar se tiče duše?

⁴² V 17. verzu drugega poglavja Bhagavadgite piše:

»Vedi, da je tisto, kar prežema celo telo, neuničljivo.  Nihče ne more uničiti nesmrtne duše.« (BG, stran 83)

Navedek je nato pojasnjen:

»V vsakem telesu torej prebiva individualna duša, znak njene prisotnosti pa je individualna zavest.« (BG, stran 83)

Medtem ko torej Sveto pismo pravi, da človek je duša, pa hinduizem uči, da človek ima dušo. To pa je velika razlika, ki močno vpliva na nauke, ki izhajajo iz teh gledišč. (3. Mojzesova 24:17, 18)

43. a) Od kod izvira nauk o nesmrtni duši? b) Katere zamisli izhajajo iz takšnega nauka?

⁴³ Nauk o nesmrtni duši pravzaprav izvira iz verskih zamisli starodavnega Babilona. Povsem razumljivo je, da iz takšnega nauka izhajajo zamisli, ki so povezane z »življenjem po smrti« in so značilne za nauke mnogih religij: reinkarnacija, nebesa, pekel, vice, limb in tako naprej. Za hindujce sta nebesa in pekel vmesna kraja, preden duša preide v naslednje utelešenje. Še posebej zanimiva je hindujska zamisel o peklu.

Hindujski nauk o peklu

44. Kako vemo, da hinduizem uči o mučenju v peklu?

⁴⁴ Verz iz Bhagavadgite se glasi:

»Ko so družinski zakoni uničeni, Janārdana, potem ljudi zagotovo čaka pekel.« (I.44, Harvard Oriental Series, 38. zvezek, 1952)

Komentar k temu pravi: »Tisti, ki v zemeljskem življenju hudo grešijo, morajo prestati različne kazni na peklenskih planetih.« Vendar se to verovanje razlikuje od večnega mučenja v peklu, o katerem uči tako imenovano krščanstvo, v naslednjem: »To kaznovanje [. . .] ni večno.« In kakšen je hindujski pekel?

45. Kako neko delo opisuje mučenje v hindujskem peklu?

 ⁴⁵ V delu Markandeja Purana je opisano, kaj čaka grešnika:

»Zatem ga Jamovi poslanci [poslanci boga mrtvih] hitro zvežejo s strašnimi vrvmi in ga vlečejo proti jugu, medtem ko se zvija pod udarci palice. Nato ga Jamovi poslanci, ki spuščajo grozne in zlovešče krike, vlečejo po področju, poraščenem z ostro kuso [rastlino], polnem trnja, mravljišč, igel in kamnov, skozi področje, na katerem je polno jam, kjer se tu in tam dvigujejo ognjeni jeziki, sonce pa neusmiljeno žge in vse požiga s svojimi žarki. Grešnik, ki ga vlečejo strašni poslanci in ga žre na stotine šakalov, pride v Jamovo hišo skozi strašljiv prehod. [. . .]

Ko je njegovo telo opečeno, čuti močno žgočo bolečino, in ko njegovo telo tepejo ali režejo, neznosno trpi.

Telo tako uničijo, bitje pa preide v drugo telo, toda vseeno trpi večno bedo zaradi svojih slabih del. [. . .]

Da bi bil očiščen grehov, ga zatem odvedejo v drug podoben pekel. Ko grešnik prestane vse pekle, prevzame življenje živali. Ko gre nato skozi življenje črvov, žuželk, muh, roparskih zveri, komarjev, slonov, dreves, konjev, krav ter še skozi druga grešna in bedna življenja, preide v človeka in se rodi kot grbavec, grd človek, pritlikavec ali čandala pukasa.«

46., 47. Kaj v Svetem pismu piše o stanju mrtvih in do kakšnega sklepa lahko pridemo?

⁴⁶ Primerjajte sedaj ta opis s tem, kar o stanju mrtvih piše v Svetem pismu:

»Živi se zavedajo, da bodo umrli, mrtvi pa se ne zavedajo ničesar in nimajo nobenega plačila več, saj je spomin nanje pozabljen. Njihova ljubezen, njihovo sovraštvo in njihova ljubosumnost so izginili in nikoli več ne bodo  imeli deleža pri ničemer, kar se bo godilo pod soncem. Vse delo, ki ti pride pod roko, opravi z vso svojo močjo, ker v šeólu, kamor greš, ni ne dela, ne načrtovanja, ne znanja, ne modrosti.« (Pridigar 9:5, 6, 10)

⁴⁷ Če torej človek nima duše, ampak je sam duša, kakor piše v Svetem pismu, potem po smrti ni nobenega zavestnega obstoja več. Ni niti blaženosti niti trpljenja. Tako izginejo vse nelogičnosti, povezane z »onostranstvom«. *

Tekmec hinduizma

48., 49. a) Za ponovitev povejte nekaj hindujskih naukov. b) Zakaj nekateri dvomijo o verodostojnosti hinduizma? c) Kdo se ni strinjal s hindujskimi nauki?

⁴⁸ Po tem kratkem pregledu smo ugotovili, da je hinduizem politeistična religija, ki temelji na monoteizmu – gre za verovanje v Brahmana, vrhovno bitje, počelo oziroma bistvo, ki ga simbolizira sveti zlog OM oziroma AUM in se kaže v različnih podobah ali manifestacijah. Poleg tega hinduizem uči strpnost in ljudi spodbuja k prijaznemu ravnanju z živalmi.

⁴⁹ Po drugi strani pa so nekateri elementi hindujskega nauka, kot so karma in krivičnost kastnega sistema, skupaj z malikovanjem in nasprotujočimi si miti, vzbudili pri nekaterih razmišljujočih ljudeh dvom o verodostojnosti te religije. Med temi je bil tudi Sidharta Gautama, ki se je rodil okoli leta 560 pr. n. št. v severovzhodni Indiji. Ustanovil je novo vero, ki se v indijskem okolju sicer ni ukoreninila, je pa zacvetela drugod, kot bo to pojasnjeno v naslednjem poglavju. To novo verovanje je bilo budizem.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

 [Okvir/slika na straneh 100, 101]

 Sikhizem – reformistična religija

Sikhizem, ki je simboliziran s tremi meči in krogom, je religija z več kot 24 milijoni vernikov. Večina živi v Pandžabu. V Amritsarju, svetem mestu Sikhov, se sredi umetnega jezera dviga Zlati tempelj. Sikhovske može zlahka prepoznamo po modrih, belih ali črnih turbanih, ki so, podobno kot dolgi neostriženi lasje, pomemben vidik njihovega verskega življenja.

Hindijska beseda sikh pomeni »učenec«. Sikhi so učenci guruja Nanaka, ustanovitelja te vere, in so poslušni naukom desetih gurujev (Nanaka in njegovih devetih naslednikov), katerih spisi so zbrani v sikhovski sveti knjigi Guru granth sahib. Zametki sikhizma segajo v začetek 16. stoletja, ko je guru Nanak želel izluščiti najboljše iz hinduizma in islama ter oblikovati združeno religijo.

Nanakovo poslanstvo lahko strnemo v stavek »Obstaja samo en Bog in on je naš Oče, potemtakem moramo vsi biti bratje«. Tako kot muslimani tudi sikhi verjamejo v enega Boga in prepovedujejo čaščenje malikov. (Psalm 115:4–9; Matej 23:8, 9) V skladu s hindujsko tradicijo verjamejo v nesmrtno dušo, reinkarnacijo in karmo. Njihov prostor čaščenja se imenuje gurdvara. (Primerjaj Psalm 103:12, 13; Apostolska dela 24:15.)

Ena od največjih zapovedi guruja Nanaka se glasi: »Vedno se spominjaj Boga, ponavljaj Njegovo ime.« O Bogu govorijo kot o »Resničnem«, vendar ga ne naslavljajo z nobenim imenom. (Psalm 83:16–18) Neka druga zapoved pa je »To, kar si si  pridobil, deli z drugimi, ki imajo manj«. V skladu s tem je v vsakem sikhovskem templju langar oziroma brezplačna kuhinja, kjer lahko vsakršni ljudje brezplačno jedo. Tam so na razpolago tudi sobe, kjer lahko popotniki zastonj prenočijo. (Jakob 2:14–17)

Zadnji guru, Gobind Singh (1666–1708), je ustanovil sikhovsko skupnost, imenovano khalsa. Njeni člani se držijo tako imenovanih petih K-jev. Ti so: keš (neostriženi lasje), kar simbolizira duhovnost, kangha (glavnik v laseh), ki simbolizira red in disciplino, kirpan (bodalo), ki simbolizira dostojanstvo, pogum in požrtvovalnost, kara (jeklena zapestnica), ki simbolizira enotnost z Bogom, ter kačh (kratke hlače kot spodnje oblačilo), ki kaže na spodobnost, nošenje teh pa je simbol moralne čistosti. (Glej The Encyclopedia of World Faiths, stran 269.)

[Slika]

Sikhovski Zlati tempelj v Amritsarju v Pandžabu (Indija)

[Slike]

Modri turban predstavlja um, širok kakor nebo – brez vsakršnih predsodkov.

Beli turban označuje človeka, ki živi sveto, zgledno življenje.

Črni turban spominja na britansko preganjanje sikhov leta 1919.

Druge barve so stvar okusa.

[Slika]

Sikhovski svečenik med obredom pripoveduje o preteklosti svetega orožja.

  [Okvir/slika na strani 104]

Džainizem – samozatajevanje in nenasilje

To religijo, katere simbol je staroveško indijsko znamenje, svastika oziroma kljukasti križ, je v šestem stoletju pr. n. št. ustanovil bogati indijski princ Nataputa Vardhamana, bolje poznan kot Vardhamana Mahavira (naziv, ki pomeni »veliki človek« oziroma »veliki junak«). Mahavira se je odločil za pot samozatajevanja in askeze. Povsem gol se je odpravil iskat spoznanje, zato je hodil »po vaseh in ravnicah osrednje Indije, da bi se odrešil kroga rojstvo-smrt-ponovno rojstvo«. (John B. Noss, Man’s Religions) Prepričan je bil, da se dušo lahko reši samo s skrajnim samozatajevanjem, samodisciplino in strogim upoštevanjem ahimse, nenasilja do vseh bitij. V upoštevanju ahimse je šel tako daleč, da je s seboj nosil mehko metlico, s katero je lahko nežno pometel vse žuželke, ki so se znašle na njegovi poti. Življenje je spoštoval tudi zato, da bi ohranil čistost in značajnost svoje duše.

Današnji Mahavirovi sledilci se v prizadevanju, da bi izboljšali svojo karmo, odločijo podobno – za samozatajevanje in spoštovanje vseh bitij. Ponovno lahko opazimo, kako močno nauk o nesmrtni človeški duši vpliva na življenje ljudi.

Danes ta religija šteje nekaj manj kot štiri milijone vernikov in večina teh je v Mumbaju in Gudžaratu v Indiji.

[Slika]

Džainist izvaja čaščenje pri nogah 17 metrov visoke podobe svetnika Gommatešvara oziroma Bahubalija v Karnataki (Indija).

 [Okvir/slika na straneh 106, 107]

Slovarček hindujskih izrazov

ahimsa (v sanskrtu ahinsa) – nenasilje; nikogar oziroma ničesar raniti ali ubiti. Temelj hindujskega vegetarijanstva in spoštovanja živali.

ašram – svetišče oziroma kraj, kjer uči guru (duhovni vodja).

atman – duh; povezan s tem, kar je nesmrtno. Pogosto napačno preveden kot duša. Glej dživa.

avatar – manifestacija ali inkarnacija hindujskega božanstva.

bhakti – predanost božanstvu, ki vodi do rešitve.

bindi – rdeča pika, ki jo imajo na čelu poročene ženske.

brahman – član najvišje, svečeniške kaste; Brahman pa je končna resničnost. Glej  stran 116.

dharma – najvišji zakon vseh stvari; določa, kaj je prav in kaj ne.

džapa – čaščenje Boga s ponavljanjem enega od njegovih imen; za štetje uporabljajo malo ali rožni venec s 108 jagodami.

dživa (ali prana) – individualna duša ali bitje.

ghat – stopnišče oziroma ploščad ob reki.

guru – učitelj oziroma duhovni vodja.

haridžani – člani kaste nedotakljivih; pomeni »Božji otroci«, kakor jih je iz sočutja poimenoval Mahatma Gandi.

joga – izvira iz korena judž in pomeni združiti ali vpreči; vključuje združitev posameznika z vesoljnim božanstvom. Na splošno je poznana kot vrsta meditacije, pri kateri je pomemben položaj telesa in nadzorovano dihanje. Hindujci imajo vsaj štiri glavne vrste joge oziroma poti. Glej  stran 110.

karma – zakon, po katerem ima vsako dejanje pozitivne ali negativne posledice v naslednjem življenju preseljene duše.

kšatriji – strokovnjaki, ljudje na oblasti in bojevniki; drugi po vrsti v kastnem sistemu.

mahant – sveti mož oziroma učitelj.

mahatma – hindujski svetnik, iz maha (veliki) in atman (duh).

maja – svet kot iluzija.

mantra – sveta formula, za katero verjamejo, da ima magično moč. Uporabljajo jo, ko koga obredno sprejmejo v ločino, ter ponavljajo v molitvah in pri zaklinjanju.

mokša ali mukti – osvoboditev iz kroga ponovnih rojstev, konec potovanja duše. Znana tudi kot nirvana, združitev posameznika z Vrhovnim, Brahmanom.

OM, AUM – besedni simbol za Brahmana, ki ga uporabljajo pri meditaciji; zvok naj bi ustvarjal mistično vibracijo; uporabljajo ga kot sveto mantro.

 paramatman – najvišji duh, vesoljni atman ali Brahman.

pudža – čaščenje.

sadhu – sveti mož; asket ali jogi.

samsara – preseljevanje večne, neminljive duše.

sraddha – pomembni obredi, s katerimi se izkaže čast prednikom in pomaga duši pokojnika doseči mokšo.

svami – učitelj ali duhovni vodja višje stopnje.

šakti – ženska sila; njena poosebitev je pogosto žena katerega izmed bogov, še posebej boga Šiva.

šudri – delavci; najnižja izmed štirih glavnih kast.

tilaka – znamenje na čelu, ki simbolizira to, da ima posameznik pri vsem, kar dela, v mislih Gospoda.

trimurti – hindujska trojica, ki jo sestavljajo Brahman, Višnu in Šiva.

Upanišade – staroveške hindujske svete pesmi. Poznane tudi kot Vedanta, končni del Ved.

vaišji – trgovci in kmetje; tretja skupina kastnega sistema.

Vede – najstarejše hindujske svete pesnitve.

[Slike]

Z leve: hindujski mahant; sadhu v položaju meditacije; guru iz Nepala

 [Okvir na strani 110]

  Štiri poti do mokše

Hinduizem ponuja vsaj štiri poti, s katerimi lahko človek doseže mokšo ali osvoboditev duše. Poznane so kot vrste jog oziroma marge, poti do mokše.

1. Karma joga: »Pot dejanja oziroma karma joga, disciplina delovanja. Karma marga pravzaprav pomeni, da človek izpolni dharmo v skladu s svojim mestom v življenju. Od vseh ljudi se pričakuje, da izpolnjujejo določene dolžnosti, denimo, da upoštevajo ahimso in se vzdržujejo alkohola in mesa. Osebna dharma posameznika pa je odvisna od pripadnosti posamezni kasti in od posameznikovega življenjskega obdobja.« (Great Asian Religions)

Ta karma se izvaja strogo znotraj mej kaste. Čistost kaste ohranjajo tako, da se ne poročajo niti ne jejo s kom, ki ne pripada njihovi kasti; kasto posameznika določa karma v njegovem prejšnjem življenju. Tako se na posameznikovo kasto ne gleda kot na krivico, ampak kot na zapuščino prejšnje inkarnacije. Po hindujski filozofiji si ljudje niso enaki. Delijo se glede na kasto, spol in v sami osnovi glede na barvo. Ponavadi je tako, da svetlejša ko je polt, višja je kasta.

2. Džnana joga: »Pot spoznanja oziroma džnana joga, disciplina znanja. V nasprotju s potjo delovanja, karmo margo, z vsemi njenimi predpisanimi nalogami za vsako življenjsko okoliščino, džnana marga priskrbuje filozofsko in psihološko pot do spoznavanja sebe in vesolja. Biti, ne delati, je ključ do džnane marge. [Poudarili mi.] Najpomembnejše pa je to, da posameznik, ki sledi tej poti, lahko doseže mokšo že v tem življenju.« (Great Asian Religions) Ta vrsta joge zajema introspektivno jogo, odtujitev od sveta in strogo ravnanje s svojim telesom. Je izraz samoobvladanja in samozatajevanja.

3. Bhakti joga: »Danes najbolj priljubljena oblika hindujske tradicije. To je pot vdanosti, bhakti marga. V nasprotju s karmo margo [. . .] je ta pot lažja, bolj spontana in se zanjo lahko odločijo ljudje obeh spolov, vseh kast ali starosti. [. . .] Človek lahko prosto izraža svoja čustva in želje, ni jih dolžan zatirati z jogijskim asketizmom. [. . .] Pri tej poti gre izključno za vdanost božanskim bitjem.« In božanstev, ki jih lahko častijo, je po tradiciji 330 milijonov. Izročilo jih uči, da vedeti pomeni ljubiti. Bhakti pravzaprav pomeni »biti čustveno navezan na izbranega boga«. (Great Asian Religions)

4. Radža joga: Zajema »posebne telesne položaje, tehnike dihanja in ritmično ponavljanje ustreznih formul za meditacijo«. (Man’s Religions) Ima osem stopenj.

 [Okvir/slika na strani 113]

  Mahatma Gandi in kastni sistem

»Nenasilje je prvi in zadnji zakon mojega prepričanja.« (Mahatma Gandi, 23. marec 1922)

Mahatma Gandi, ki je znan po svoji politiki nenasilja, s katero si je prizadeval za neodvisnost Indije od Velike Britanije (dosegli so jo leta 1947), se je boril tudi za izboljšanje kakovosti življenja milijonov sonarodnjakov. Indijski profesor M. P. Rege takole pojasnjuje: »Ahimso (nenasilje) je razglasil za temeljno moralno vrednoto, ki se je po njegovem kazala v spoštovanju dostojanstva slehernega posameznika in v skrbi za njegovo dobro. Ni priznaval veljavnosti tistih delov hindujskih spisov, ki so bili v nasprotju z ahimso, pogumno si je prizadeval za odpravo nedotakljivosti in hierarhičnega kastnega sistema ter se zavzemal za enakost žensk na vseh življenjskih področjih.«

Kaj je Gandi menil glede življenja, na kakršno so bili obsojeni nedotakljivi? V pismu Džavaharlalu Nehruju z dne 2. maja 1933 je napisal: »Zgolj z intelektualnim trudom ne bo mogoče spremeniti nič v zvezi s haridžani. Na svetu ni bolj žalostne stvari, kot je ta kasta. Vseeno pa ne morem zapustiti religije in s tem hinduizma. Življenje brez hinduizma bi mi bilo v breme. Krščanstvo, islam in mnoge druge vere imam rad skozi hinduizem. [. . .] Po drugi strani pa ga ne morem trpeti, če zagovarja nedotakljivost.« (The Essential Gandhi)

[Slika]

Mahatma Gandi (1869–1948), spoštovani hindujski voditelj in učitelj ahimse

 [Okvir/slika na straneh 116, 117]

 Nekaj bogov in boginj v hinduizmu

Aditi – mati bogov; boginja neba; Neskončna.

Agni – bog ognja.

Brahma – Bog stvarnik, stvarjenjski princip v vesolju. Eden od bogov trimurtija (triade).

 Brahman oziroma Brahm – Vrhovni, vsenavzoča bit v vesolju, simboliziran z zvokom OM ali AUM. (Glej gornji simbol.) Imenovan tudi Atman. Za nekatere hindujce je Brahman neosebno božansko počelo oziroma končna resničnost.

Buda – Gautama, ustanovitelj budizma; hindujci ga imajo za Višnujevo inkarnacijo (avatar).

Durga – Šivova žena oziroma Šakti, poenačena s Kali.

Ganeš – slonjeglavi bog, Šivov sin, Gospodar ovir, bog sreče. Imenovan tudi Ganapati in Gadžanana.

Ganga – boginja, ena izmed Šivovih žen in poosebitev reke Ganges.

Hanuman – opičji bog in zvesti Ramov sledilec.

Himalaja – bivališče snega, Parvatin oče.

Kali – Šivova temnopolta žena (Šakti) in krvoločna boginja uničenja. Pogosto je naslikana z velikim iztegnjenim rdečim jezikom.

Krišna – osma Višnujeva inkarnacija nagajive narave in božanstvo v Bhagavadgiti. Njegove ljubice so bile gopije oziroma kravje pastirice.

Lakšmi – boginja lepote in sreče; Višnujeva žena.

Manasa – boginja kač.

Manu – praoče človeštva; v uničujočem potopu ga je rešila velika riba.

Mitra – bog luči. Poznali so ga tudi Rimljani.

Nandi – bik, Šivova jezdna žival oziroma njegovo prevozno sredstvo.

Nataradža – plešoči Šiva v ognjenem obroču.

Parvati ali Uma – boginja in Šivova žena. Izražena tudi v obliki boginje Durge ali Kali.

Pradžapati – stvarnik vesolja, gospod bitij, oče bogov, demonov in vseh drugih stvarjenj. Kasneje poznan kot Brahma.

Puruša – kozmični človek. Iz njegovega telesa so nastale štiri glavne kaste.

Radha – Krišnova žena.

Rama, Ramačandra – sedma inkarnacija boga Višnuja. Epska pripoved Ramajana opisuje zgodbo Rama in njegove žene Site.

Sarasvati – boginja znanja in žena stvarnika Brahma.

 Soma – bog; soma pa je mamilo in eliksir življenja.

Šašthi – boginja, ki pri porodu varuje ženo in otroka.

Šiva – bog plodnosti, smrti in uničenja; del trimurtija. Med njegovimi simboli sta trizob in falus.

Višnu – bog ohranjevalec življenja; tretji član trimurtija.

[Vir slike]

(Temelji na seznamu iz knjige Mitologija – ilustrirana enciklopedija.)

[Slike]

Od zgoraj levo, v smeri urinega kazalca: Nataradža (plešoči Šiva), Sarasvati, Krišna, Durga (Kali)

 [Okvir na strani 120]

Hindujska legenda o potopu

»Zjutraj so Manuju [praočetu ljudi in prvemu zakonodajalcu] prinesli vodo za umivanje. [. . .] Med umivanjem mu je v roke prišla riba [Višnu v svoji inkarnaciji kot Matsja].

Naročila mu je: ‚Skrbi zame, pa te bom rešila!‘ ‚Pred čim me boš rešila?‘ ‚Potop bo odnesel vsa ta bitja – tega te bom rešila!‘ ‚Kako naj skrbim zate?‘«

Riba je poučila Manuja, kako naj to stori. »Nato mu je rekla: ‚Tega in tega leta bo prišel ta potop. Zato me poslušaj in naredi ladjo. Ko bodo vode narasle, stopi v ladjo in jaz te bom rešila.‘«

Manu je ubogal ribo in riba je med potopom odvlekla ladjo na »severno goro. Nato mu je rekla: ‚Rešila sem te. Priveži ladjo k drevesu, toda pazi, da zaradi vode ne ostaneš na gori. Čim se bodo vode polegle, se počasi spusti!‘« (Satapatha-Brahmana; primerjaj 1. Mojzesova 6:9–8:22.)

 [Zemljevid/slike na strani 123]

(Lega besedila – glej publikacijo)

 Reka Ganges na svoji poti od Himalaje pa vse do Kolkate in delte v Bangladešu preteče nekaj več kot 2400 kilometrov.

INDIJA

Kolkata (Kalkuta)

Ganges

[Slike]

Ganga Ma se z vrha Šivove glave spušča po njegovih laseh.

Pobožni hindujci na ghatu, ki se v mestu Vārānasi, znanem tudi kot Benares, kopajo v Gangesu.

 [Slika na strani 96]

Ganeš, hindujski slonjeglavi bog sreče, Šivov in Parvatin sin

[Slike na strani 99]

 Lingami (falični simboli), ki jih častijo hindujci. Na enem lingamu je Šiva (bog plodnosti) vklesan v kamen, okrog drugega pa je prikazan s štirimi glavami.

[Slika na strani 108]

Džainistične nune imajo usta pokrita z masko (mukha-vastrika), da ne bi ubile žuželk, ki bi jim zašle v usta.

[Slika na strani 115]

V Tamil Naduju bog varuh igra na piščal pred kačo. V Bengalu častijo Manaso, boginjo kač, da bi se zaščitili pred strupenimi kačami.

[Slika na strani 118]

Višnu z ženo Lakšmi na zviti kači Ananti in štiriglavim Brahmom. Brahma je na lotosovem cvetu, ki raste iz Višnujevega popka.