4. poglavje

Iskanje neznanega s pomočjo magije in spiritizma

1. Kaj je Pavel rekel Atenčanom na Areopagu in zakaj?

»MOŽJE Atenčani, vidim, da se bogov v vsem bojite bolj kakor drugi.« (Apostolska dela 17:22) S temi besedami se je krščanski apostol Pavel obrnil na množico, ki se je zbrala na Areopagu oziroma Marsovem griču v staroveških Atenah. To je izrekel, ker je malo predtem opazil, da je »mesto polno malikov«. (Apostolska dela 17:16) Kaj je pravzaprav videl?

2. Po čem se je videlo, da se Atenčani bojijo bogov?

² Pavel je v tem svetovljanskem mestu nedvomno videl nešteto grških in rimskih bogov in bilo je jasno, da na življenje tamkajšnjih prebivalcev močno vpliva čaščenje teh božanstev. Iz strahu, da bi spregledali kakšno pomembno ali mogočno božanstvo, s čimer bi lahko izzvali njegovo jezo, so Atenčani med drugim častili tudi »Neznanega boga«. (Apostolska dela 17:23) Očitno je bilo, da se bojijo bogov.

3. Ali so se samo Atenčani bali bogov?

³ Seveda pa se božanstev, še zlasti neznanih, niso bali samo Atenčani v prvem stoletju. Ta strah že tisočletja močno vpliva na življenje skoraj celotnega človeštva. Marsikje po svetu je s kakim božanstvom ali duhovi neposredno ali posredno povezan skoraj vsak vidik  posameznikovega življenja. Kot smo videli v prejšnjem poglavju, miti staroveških Egipčanov, Grkov, Rimljanov, Kitajcev in drugih izvirajo iz zamisli o bogovih in duhovih, ki so igrali pomembno vlogo v zasebnih in državnih zadevah. V srednjem veku so se po celotnem krščanskem svetu razširile zgodbice o alkimistih, čarovnikih in čarovnicah. Danes pa stanje ni kaj dosti drugačno.

Današnji običaji in praznoverje

4. Navedite nekaj običajev, ki so očitno povezani z božanstvi oziroma duhovi.

⁴ Naj se ljudje zavedajo ali ne, so mnoge stvari, ki jih počnejo, povezane s praznoverjem, in nekatere šege oziroma običaji so povezani z božanstvi oziroma duhovi. Ali ste denimo vedeli, da ima praznovanje rojstnega dne svoj izvor v astrologiji, ki pripisuje velik pomen temu, katerega dne se je človek rodil? Od kod pa izhaja torta za rojstni dan? Vse kaže, da je povezana z grško boginjo Artemido, saj so njen rojstni dan praznovali z medenimi kolači v obliki lune, ki so jih okrasili s svečkami. Ali ste vedeli, da nošenje črnine na pogrebih izvira iz prepričanja, da je tako mogoče prelisičiti zle duhove, ki ob teh priložnostih prežijo na ljudi? Zaradi takih oblačil naj bi bili namreč zanje manj opazni. Nekateri črnci v Afriki se iz istega razloga pobarvajo z belo barvo, žalujoči v drugih deželah pa si, zato da jih duhovi ne bi prepoznali, nadenejo oblačila nenavadnih barv.

5. Navedite nekaj običajnih vraž, ki jih poznate.

⁵ Poleg teh priljubljenih običajev imajo ljudje povsod po svetu svoje vraže in strahove. Na Zahodu denimo razbito ogledalo, črna mačka, hoja pod lestvijo in, odvisno od kraja, torek ali petek 13. napovedujejo nekaj slabega.  Na Vzhodu si Japonci oblečejo kimono tako, da levo stran oblačila preklopijo preko desne, saj nasprotno storijo samo pri pokojnikih. Ko gradijo svojo hišo, pazijo, da zgradba nima oken ali vrat na severovzhodni strani, da demoni, ki naj bi prihajali s te smeri, ne bi našli vhoda. Na Filipinih pokojniku sezujejo čevlje in jih pred pokopom postavijo poleg njegovih nog zato, da bi mu lahko »sveti« Peter izrekel dobrodošlico. Ko starejši opozarjajo otroke, naj se lepo vedejo, pokažejo na luno ter jim rečejo, da je obraz, ki ga vidijo na njej, »sveti« Mihael, ki jih opazuje in si zapisuje vse, kar delajo.

6. Koliko so ljudje vpleteni v spiritizem danes?

 ⁶ Verovanje v duhove in božanstva pa se ne odraža samo v navidez neškodljivih običajih in vražah. V primitivnih skupnostih kot tudi v moderni družbi ljudje delajo marsikaj, da bi imeli pod nadzorom hudobne duhove oziroma da bi jih pomirili ter si pridobili naklonjenost dobrih duhov. Ob tem morda najprej pomislimo na ljudi v odmaknjenih džunglah in gorah, ki se, ko so bolni ali v stiski, obračajo k duhovnim medijem, zdravilcem in šamanom (spiritističnim svečenikom). Vendar tudi ljudje v mestih, večjih in manjših, poiščejo astrologe, jasnovidce in vedeževalce, da bi izvedeli za svojo prihodnost ali pa da bi jim ti pomagali priti do pomembnih odločitev. K njim se navdušeno zatekajo celo nekateri, ki pravijo, da pripadajo kaki religiji. Mnogim pa so spiritizem, črna magija in okultizem postali religija.

7. Katera vprašanja moramo preiskati?

⁷ Od kod izvira praznoverje in vse omenjene praktike? Ali gre le za različne načine, s katerimi se skušajo ljudje približati Bogu? In kar je najpomembnejše, kako vse to vpliva na njih same? Da bi dobili odgovore na ta vprašanja, se moramo ozreti v človeško zgodovino in dobiti vsaj bežen vpogled v prvobitne oblike čaščenja.

Stremenje za neznanim

8. Po kateri edinstveni značilnosti se ljudje razlikujemo od nižjih bitij?

⁸ Človek ima v nasprotju s tem, kar pravijo evolucionisti, prirojene duhovne sposobnosti, kar ga ločuje od nižjih bitij in ga povzdiguje nadnje. V sebi nosi močno željo, da odkrije neznano. Od nekdaj si zastavlja vprašanja, kot so: Kaj je smisel življenja? Kaj se zgodi z nami, ko umremo? V kakšnem odnosu smo z materialnim  svetom oziroma, natančneje povedano, z vesoljem? Človek pa stremi tudi za tem, da bi dosegel nekaj višjega ali močnejšega od sebe, saj bi mu to pomagalo pridobiti nekoliko nadzora nad svojim okoljem in svojim življenjem. (Psalm 8:3, 4; Pridigar 3:11; Apostolska dela 17:26–28)

9. Kako je neki učenjak opisal »duhovnost«?

⁹ Ivar Lissner je v svoji knjigi Man, God and Magic to misel izrazil takole: »Lahko se samo čudimo temu, kako vztrajno si človek že vso zgodovino prizadeva videti to, kar ni očitno na prvi pogled. Svojih moči ni nikoli porabljal samo za to, da bi si pridobil materialne stvari, ki jih potrebuje za preživetje. Od nekdaj raziskuje, tipa naprej in si prizadeva za nedosegljivim. Ta nenavadna gonilna sila, s katero se vsak že rodi, je njegova duhovnost.«

10. Kaj kaže, da ima človek naravno željo po tem, da bi se približal Bogu?

¹⁰ Seveda tisti, ki ne verjamejo v Boga, na stvari ne gledajo s tega vidika. To človekovo nagnjenje običajno pripisujejo njegovim potrebam, psihološkim ali katerim drugim, kot smo to videli v 2. poglavju. Vendar ali ni res, da se večina ljudi v nevarnosti ali obupu običajno najprej obrne po pomoč k Bogu ali k neki višji sili? To dejstvo se v stoletjih ni prav nič spremenilo. Zato Lissner nadaljuje: »Nihče, ki raziskuje najstarejša primitivna ljudstva, ne more spregledati tega, da imajo vsa neko predstavo o Bogu, močno razvito zavest o vrhovnem bitju.«

11. Kaj se je razvilo iz človekovega stremenja za neznanim? (Primerjaj Rimljanom 1:19–23.)

¹¹ Seveda je to, kako so si ljudje v preteklosti prizadevali zadovoljiti svojo prirojeno željo po tem, da bi  dosegli neznano, povsem druga stvar. Nomadski lovci in pastirji so trepetali pred močjo zveri. Poljedelci so bili posebej pozorni na spremembe vremena in letnih časov. Prebivalci tropskega gozda so ravnali povsem drugače od ljudi, ki so prebivali v pustinjah ali gorah. Ljudje so zaradi različnih potreb in strahov razvili osupljivo množico verskih običajev, da bi si, tako so vsaj upali, pridobili naklonjenost dobrohotnih bogov in obenem pomirili zlohotne.

12. Katere skupne značilnosti lahko opazimo v religioznih običajih ljudstev po vsem svetu?

¹² Vsi ti verski običaji pa imajo kljub veliki raznolikosti nekatere skupne značilnosti. Med njimi so čaščenje duhov in nadnaravnih sil ter strah pred njimi, ukvarjanje z magijo, astrologija, napovedovanje prihodnosti s pomočjo znamenj in druge metode vedeževanja. Ko bomo pregledovali te značilnosti, bomo opazili, da so močno vplivale na religiozne predstave ljudi po vsem svetu in v vseh dobah – tudi na poglede današnjih ljudi.

 Duhovi in nadnaravne sile

13. Kaj vse je begalo ljudi v davnini?

¹³ Življenje ljudi v davnini se je zdelo polno skrivnosti. Nenehno so se dogajale čudne stvari, ki si jih niso znali razložiti in so jih begale. Tako denimo niso razumeli, kako lahko čvrst človek nenadoma zboli, zakaj nebo v obdobju, ko bi moralo deževati, ne da dežja ali zakaj golo drevo, ki je navidez brez življenja, ob določenem letnem času ozeleni in postane polno življenja. Skrivnostni so se zdeli celo človekova lastna senca, bitje srca in dih oziroma sapa.

14., 15. Čemu je človek, zato ker ni imel ne ustreznih smernic ne znanja, največkrat pripisal stvari, ki si jih ni znal razložiti? (Primerjaj 1. Samuelova 28:3–7.)

¹⁴ Glede na to, da ima človek prirojeno nagnjenje k duhovnemu, je povsem naravno, da je te skrivnostne stvari in dogodke pripisoval kakšni nadnaravni sili. Toda ker ni imel ne ustreznih smernic ne znanja, je njegov svet kmalu postal poln duš, duhov, prikazni in demonov. Severnoameriški Indijanci Algonkini denimo za človekovo dušo uporabljajo izraz otačuk, ki pomeni »njegova senca«, Malajci v jugovzhodni Aziji pa verjamejo, da takrat, ko človek umre, njegova duša zbeži skozi nosnice. Danes je verovanje v duhove in duše pokojnih kot tudi prizadevanje, da bi tako ali drugače z njimi komunicirali, mogoče najti skorajda povsod po svetu.

¹⁵ Ljudje so podobno razmišljali tudi glede drugih stvari v naravi (sonce, luna, zvezde, morje, reke, gore). Zdele so se jim žive in menili so, da kot takšne neposredno vplivajo na njihove dejavnosti. Ker je bilo videti, da sestavljajo povsem svoj svet, so jih poosebili v  duhove in božanstva, nekatera dobra in koristna, druga pa zla in škodljiva. Tako je čaščenje stvarstva postalo pomemben element skoraj vseh religij.

16. Kako zgodovina kaže, da so ljudje častili duhove, božanstva in različne svete stvari?

¹⁶ Takšna verovanja lahko najdemo v religiji skoraj vsake staroveške civilizacije. Babilonci in Egipčani so častili bogove sonca, lune in ozvezdij. Med njihovimi objekti čaščenja so bile tudi živali. Hindujci so znani po celem panteonu bogov, imajo jih namreč na milijone. Kitajci imajo že od nekdaj svoje svete gore in rečna božanstva. V navadi pa je tudi čaščenje prednikov, s katerim izkazujejo sinovsko spoštovanje. Staroveški druidi z Britanskega otočja so imeli hrast za sveto drevo ter so posebej častili belo omelo, ki je rasla na njem. Pozneje so k množici božanstev prispevali še Grki in Rimljani, tako da se je verovanje v duhove, božanstva, duše, demone in v svete stvari vseh vrst močno ukoreninilo.

17. Kako se v današnjih dneh vidi, da je čaščenje stvarstva še vedno živo?

¹⁷ Resda danes nekateri na takšna verovanja gledajo kot na praznoverje, toda podobne predstave je še vedno mogoče zaslediti v verovanju številnih ljudi po svetu. Nekateri so še vedno prepričani, da so določene gore, reke, skale neobičajnih oblik, stara drevesa in še marsikaj drugega sveti in jih kot take tudi častijo. Na takšnih krajih postavljajo oltarje ter gradijo svetišča in templje. Hindujcem je na primer sveta reka Ganges. Od vsega  si najbolj želijo, da bi se vsaj enkrat v življenju okopali v tej reki in da bi potem, ko umrejo, njihov pepel raztrosili po njej. Budisti si štejejo v izjemno prednost izvajanje čaščenja v templju v mestu Bodh Gaya (Indija), kjer naj bi Buda dobil razsvetljenje pod bodhijevim drevesom. V Mehiki gredo katoličani po kolenih v baziliko Naše Gospe iz Guadalupe, v Franciji pa se želijo okopati v »sveti« vodi v lurškem svetišču, saj upajo, da jim bo ta prinesla čudežno ozdravitev. Čaščenje stvarstva namesto Stvarnika je še vedno zelo razširjeno. (Rimljanom 1:25)

Pojavi se magija

18. K čemu je vodilo verovanje v duhove in božanstva?

¹⁸ Ko so ljudje sprejeli zamisel, da naj bi bil neživi svet poln duhov, dobrih in slabih, je to zlahka vodilo k naslednjemu koraku – k poskusom, da bi komunicirali z dobrimi duhovi ter si pridobili njihovo vodstvo in blagoslov ter da bi nekako pomirili hudobne duhove. Tako so stopili v svet magije, s katero se v skoraj vsakem narodu ukvarjajo še danes. (1. Mojzesova 41:8; 2. Mojzesova 7:11, 12; 5. Mojzesova 18:9–11, 14; Izaija 47:12–15; Apostolska dela 8:5, 9–13; 13:6–11; 19:18, 19)

19. a) Kaj je magija? b) Zakaj magija v toliko ljudeh vzbuja zaupanje?

¹⁹ Magija je v sami osnovi prizadevanje človeka, da bi imel naravne ali nadnaravne sile pod svojim nadzorom oziroma jih primoral, da bi izpolnjevale njegove zahteve. Ljudje v primitivnih skupnostih, ki niso poznali pravega vzroka za marsikaj, kar se jim je zgodilo v vsakdanjem življenju, so verjeli, da lahko dosežejo to, kar si želijo, s ponavljanjem magičnih besed, z uroki ali s kakšnim obredom. Nekateri obredi so tudi dejansko  učinkovali, in tako so ljudje menili, da lahko magiji zaupajo. Poročajo denimo, da so na Mentavajskih otokih zahodno od Sumatre zdravilci (pravzaprav je šlo za mage oziroma vrače) presenetljivo uspešno zdravili ljudi, ki so imeli diarejo. Njihov magični recept je bil, da se morajo bolniki uleči blizu roba pečine z obrazom navzdol in od časa do časa polizati tla. Zakaj je bilo to učinkovito? Tamkajšnja prst je vsebovala kaolin, belo glino, ki je danes običajna sestavina nekaterih zdravil proti diareji.

20. Kako je magija pričela obvladovati življenje ljudi?

²⁰ Nekaj tovrstnih uspehov je zasenčilo vse pretekle zmote in potrdilo sloves teh posameznikov. Kmalu jih je skupnost zelo cenila in do njih čutila strahospoštovanje. Postali so svečeniki, poglavarji, šamani, zdravilci, vrači in mediji. Ljudje so prihajali k njim s svojimi problemi, na primer za to, da bi jih ozdravili ali pa preprečili, da bi zboleli, da bi našli izgubljene predmete, razkrili tatove, jih obvarovali zlega ali da bi se maščevali. Sčasoma je nastalo ogromno praznovernih običajev in obredov, povezanih s temi zadevami kot tudi z rojstvom, polnoletnostjo, zaroko, poroko, smrtjo, pokopom in drugimi dogodki v življenju. Magija je zaradi svoje moči in skrivnostnosti kmalu pričela obvladovati vsak vidik človekovega življenja.

Plesi za dež in uroki

21., 22. Kaj je »posnemovalna magija«? Navedite primer.

²¹ Magični običaji različnih narodov se resda zelo razlikujejo, toda osnovne zamisli, na katerih temeljijo, so osupljivo podobne. Kot prvo si poglejmo zamisel, da podobno izzove podobno – da se lahko želen učinek doseže s posnemanjem. Temu včasih rečejo posnemovalna magija. Na primer, ko so bili severnoameriški Indijanci  plemena Omaha v nevarnosti, da bodo zaradi pomanjkanja dežja ob pridelek, so plesali okoli posode z vodo. Zatem je eden od njih srknil nekaj vode in jo izpljunil v zrak, da bi posnemal pršenje ali deževanje. Če pa si je kdo želel zagotoviti uspeh v lovu na medveda, se je povaljal po zemlji kakor ranjen medved.

²² Obredi drugih ljudstev so bili bolj izpopolnjeni, zajemali so lahko pobožne pesmi in darovanje. Kitajci so naredili velikega papirnatega ali lesenega zmaja, svojega boga dežja, in ga v procesiji nosili okrog ali pa so podobo svojega božanstva odnesli iz templja in jo postavili na sonce, tako da bi njihov bog občutil vročino in jim morda poslal dež. K obredu vzhodnoafriškega plemena Ngoni spada to, da v lonček, zakopan v zemljo v templju dežja, vlijejo nekoliko piva, nato pa molijo: »Gospodar Chauta, svoje srce si zaprl pred nami. Kaj želiš, da storimo? Vsi bomo pomrli! Daj svojim otrokom dež, mi ti darujemo pivo.« Nato popijejo preostalo pivo, zatem pa pojejo, plešejo ter stresajo veje, namočene v vodi.

23. Kako je prišlo do čarovništva in izrekanja urokov? (Primerjaj 3. Mojzesova 19:31; 20:6, 27; 5. Mojzesova 18:10–13.)

²³ Druga zamisel, na kateri temelji magija, je, da reči, ki so bile nekoč v lasti nekega človeka, nanj še vedno vplivajo, četudi jih nima več pri sebi. Tako so začeli izrekati uroke s pomočjo kake reči, ki je nekoč pripadala tistemu, na katerega so hoteli vplivati. V Evropi in Angliji so še v 16. in 17. stoletju verjeli v čarovnike in čarovnice, ki lahko s takšno močjo škodujejo drugim. Naredili so na primer voščeno podobo nekega posameznika in vanjo zabadali igle, napisali njegovo ime na list papirja, nato pa papir sežgali, zakopali košček njegovega oblačila ali pa storili kaj z njegovimi lasmi, odrezki nohtov, z  njegovim potom ali pa celo blatom. Da je bilo takšno in podobno početje res zelo razširjeno, se vidi iz dejstva, da je angleški parlament leta 1542, 1563 in 1604 sprejel zakone, s katerimi so razglasili čarovništvo za zločin, ki se kaznuje s smrtjo. To obliko magije so skozi stoletja tako ali drugače izvajali skoraj vsi narodi.

Prihodnost v znamenjih

24. a) Kaj je vedeževanje? b) Kako so vedeževali Babilonci?

²⁴ Ljudje se pogosto obrnejo k magiji zato, da bi izvedeli kaj, kar jim je prikrito, ali da bi s pomočjo znamenj dobili vpogled v prihodnost. To imenujemo vedeževanje in po tem so bili zelo poznani Babilonci. Glede na knjigo Magic, Supernaturalism, and Religion so bili ti »pravi mojstri v napovedovanju prihodnosti iz jeter in črevesja zaklanih živali, iz ognja in dima ter iz sijaja dragih kamnov; dogodke so napovedovali iz žuborenja studencev in oblike rastlin. [. . .] Atmosferski pojavi, dež, oblaki, veter in strele, so po njihovem mišljenju napovedovali nekaj strašnega; znamenja prihodnjih dogodkov  pa so videli tudi v pokanju pohištva in lesenih panelov. [. . .] Muhe in druge žuželke ter psi so bili prinašalci okultnih sporočil.«

25. Kaj sta Ezekiel in Daniel zapisala glede vedeževanja v staroveškem Babilonu?

²⁵ V svetopisemski knjigi Ezekiel je opisano, kaj je babilonski kralj storil na enem od svojih vojaških pohodov: »Babilonski kralj stoji na razpotju, na začetku tistih dveh poti, in vedežuje. Trese puščice, vprašuje hišne bogove in gleda v jetra.« (Ezekiel 21:21) Poleg tega so bili ljudje, ki so klicali duhove, čarovniki in svečeniki, ki so se ukvarjali z magijo, sestavni del babilonskega dvora. (Daniel 2:1–3, 27, 28)

26. Katera oblika vedeževanja je bila priljubljena med Grki?

²⁶ Z različnimi oblikami vedeževanja pa so se ukvarjali tudi drugi narodi, tako na Vzhodu kot na Zahodu. Grki so se obračali na preročišča, da bi dobili nasvete glede večjih političnih dogodkov kot tudi glede vsakdanjih zasebnih zadev, kot so poroka, potovanje  in otroci. Med najbolj znanimi preročišči je bil orakelj v Delfih. Tam naj bi ljudem odgovarjal bog Apolon po svečenici Pitiji, njene nepovezane besede pa so jim svečeniki razlagali tako, da so sestavljali dvoumne verze. Zelo znan primer tega je odgovor, ki ga je dobil lidijski kralj Krez. Rečeno mu je bilo: »Če bo Krez prekoračil reko Halis, bo uničil veliko državo.« Na koncu se je izkazalo, da je bila mogočna država, ki jo je doletelo uničenje, njegova lastna! Ko je Krez v želji, da bi vdrl v Kapadokijo, prečkal reko Halis, ga je porazil Perzijec Kir.

27. Kako razširjeno je bilo vedeževanje v Rimu?

²⁷ Na Zahodu je vedeževanje doseglo vrhunec z Rimljani, ki niso storili skoraj ničesar, ne da bi prej poizvedeli, kaj nakazujejo znamenja. Ljudje vseh družbenih slojev so verjeli v astrologijo, čarovništvo, talismane, napovedovanje usode in še v mnoge druge oblike vedeževanja. Poleg tega so po besedah priznanega poznavalca rimske zgodovine Edwarda Gibbona »različne načine oboževanja, ki so bili razširjeni v takratnem rimskem  svetu, imeli za enako verodostojne«. Znameniti državnik in govornik Cicero je bil vešč v prepoznavanju znamenj iz letov ptic. Rimski zgodovinar Petronij je nekoč pripomnil, da mora biti v nekaterih rimskih mestih, glede na številčnost religij in kultov v njih, več bogov kakor prebivalcev!

28. Kako so vedeževali stari Kitajci?

²⁸ Na Kitajskem so izkopali več kot 100.000 vedeževalskih želvjih oklepov in kosti iz drugega tisočletja pr. n. št. (dinastija Shang). Z njimi so svečeniki iz Shangove dinastije iskali božansko vodstvo v zvezi z vsem mogočim, najsibo da je šlo za vreme ali pa za premike čet. Svečeniki so na kosti v staroveški pisavi napisali vprašanja, nato pa kosti segrevali. Nastale razpoke so preiskali in na iste kosti napisali odgovore. Nekateri učenjaki so prepričani, da so se iz te staroveške pisave razvile kitajske pismenke.

29. Kateri princip vedeževanja je začrtan v delu Yi jing?

²⁹ Najbolj znano kitajsko staroveško delo o vedeževanju je Yi jing (Knjiga premen; z izgovarjavo ji čing), ki naj bi ga v 12. stoletju pr. n. št. napisala prva cesarja dinastije Zhou – Wen Wang in Zhou Kung. Vsebuje podrobna pojasnila o medsebojnem vplivu dveh nasprotnih si sil, jina in janga (temno – svetlo, negativno – pozitivno, ženska – moški, luna – sonce, zemlja – nebo itn.), glede katerih še danes mnogi Kitajci verjamejo, da kot osnovni načeli vladata vsem človekovim zadevam. * Bralce uči, da se vse nenehno spreminja in da ni nič  trajnega. Če želi človek biti uspešen v tem, česar se loti, mora poznati vse spremembe določenega trenutka in ravnati v skladu z njimi. Zato ljudje postavljajo vprašanja, nato mečejo kocko, potem pa se po odgovore obrnejo na knjigo Yi jing. Yi jing je na Kitajskem že veliko stoletij temelj za napovedovanje prihodnosti, geomantijo in druge oblike vedeževanja.

Od astronomije do astrologije

30. Opišite razvoj zgodnje astronomije.

³⁰ Izjemen red, o katerem pričajo sonce, luna, zvezde in planeti, že od nekdaj osuplja ljudi na zemlji. V Mezopotamiji so odkrili zvezdne kataloge, ki naj bi segali v 18. stoletje pr. n. št. Na podlagi takšnih informacij so lahko Babilonci napovedali številne astronomske dogodke, med drugim tudi lunine mrke, pojav in izginotje ozvezdij ter gibanje planetov. Egipčani, Asirci, Kitajci, Indijci, Grki, Rimljani in drugi staroveški narodi so prav tako opazovali nebo in podrobno zapisovali astronomske dogodke. Iz teh zapisov so sestavili svoje koledarje in vnaprej določili letne dejavnosti.

31. Kako se je iz astronomije razvila astrologija?

³¹ Astronomska opažanja so pokazala, da določena dogajanja na zemlji potekajo sočasno z določenimi dogodki na nebu. Opazili so denimo, da je nov letni čas tesno sledil spremenjenemu položaju sonca, plima in oseka sta se izmenjavali v skladu z luno, Nil pa je vsako leto poplavljal po pojavu najsvetlejše zvezde, Sirij. Povsem logično so sklenili, da imajo nebesna telesa pomembno vlogo pri teh in drugih dogajanjih na zemlji. Zato so Egipčani Sirij imenovali »Prinašalec Nila«. Zamisel, da zvezde vplivajo na dogajanje na zemlji, je kmalu porodila idejo, da bi nebesna telesa lahko napovedovala  prihodnost. Tako se je iz astronomije razvila astrologija. Kmalu so kralji in cesarji imeli na svojem dvoru poklicne astrologe, da so se lahko glede pomembnih državnih zadev obrnili na zvezde. K zvezdam pa so se glede svoje prihodnosti obračali tudi navadni ljudje.

32. Kako so se Babilonci ukvarjali z astrologijo?

³² Sedaj so se na prizorišču zopet pojavili Babilonci. Na zvezde so gledali kot na nebeška domovanja bogov, prav kakor so bili templji njihovo zemeljsko bivališče. To je porodilo zamisel, da se zvezde združi v ozvezdja, poleg tega pa so pričeli tudi razmišljati, da spremembe na nebu, kot so mrki ali pojavi nekaterih svetlih zvezd ali kometov, napovedujejo žalost in vojno na zemlji. Med artefakti, ki so jih izkopali v Mezopotamiji, je na stotine poročil, ki so jih astrologi sestavili za kralje. Na nekaterih denimo piše, da skorajšnji lunin mrk napoveduje poraz sovražnika, pojav nekega planeta v območju določenega ozvezdja pa naznanja »velik srd« na zemlji.

33. Kaj je rekel Izaija glede Babiloncev, ki »opazujejo zvezde«?

³³ To, kako zelo so se Babilonci zanašali na to obliko vedeževanja, se lahko vidi tudi iz porogljivih besed, ki jih je prerok Izaija izrekel zoper njih, ko je napovedal uničenje Babilona: »Še naprej izrekaj svoje uroke in se na veliko ukvarjaj s čaranjem, kar s trudom delaš že od svoje mladosti. [. . .] Naj zdaj vstanejo in te rešijo tisti, ki častijo nebo in opazujejo zvezde, tisti, ki ob mlaju oznanjajo, kaj te bo doletelo.« (Izaija 47:12, 13)

34. Kdo so bili »magi«, ki so prišli k malemu Jezusu?

³⁴ Iz Babilona se je astrologija razširila v Egipt, Asirijo, Perzijo, Grčijo, Rim in Arabijo. Zelo zapletene sisteme astrologije so imeli tudi Hindujci in Kitajci na Vzhodu. »Magi«, ki so po poročilu evangelista Mateja prišli k malemu  Jezusu, so bili »astrologi iz vzhodnih krajev«. (Matej 2:1, pdč. op. v Slovenskem standardnem prevodu; 2:2) Nekateri učenjaki menijo, da so ti astrologi morali biti iz kaldejske in medoperzijske astrološke šole v Partiji, nekdanji perzijski satrapiji, ki je pozneje postala neodvisen partski imperij.

35. Katera oblika astrologije se je razvila za časa Grkov?

³⁵ Astrologijo, kakršno poznamo danes, pa so razvili Grki. V drugem stoletju n. št. je Klavdij Ptolemej, grški  astronom iz Aleksandrije (Egipt), zbral vse astrološke informacije v delo Tetrabiblos (Štiri knjige), ki še danes velja za temeljno astrološko delo. Na podlagi njegovega dela se je razvilo to, kar danes poznamo kot natalno astrologijo. To je sistem za napovedovanje človekove prihodnosti s preučevanjem njegove rojstne astrološke karte oziroma horoskopa – karte, ki prikazuje položaj sonca, lune in različnih planetov med ozvezdji, kot naj bi bili vidni v rojstnem kraju posameznika v trenutku njegovega rojstva.

36. Iz česa se vidi, da so ljudje pričeli spoštovati astrologijo?

³⁶ Do 14. in 15. stoletja je bila astrologija na Zahodu že splošno sprejeta. Začeli so jo poučevati kot predmet na univerzah, za katerega je bilo potrebno tudi znanje jezikov in matematike. Na astrologe so gledali kot na učenjake. Shakespearova dela so polna namigov na to, da naj bi astrološka znamenja vplivala na človekove zadeve. Zasebne astrologe je imel celo vsak kraljevi dvor in številni plemiči, tako da so se lahko z njimi nemudoma posvetovali. Ljudje se skorajda ničesar niso lotili, ne da bi se prej pozanimali, kaj pravijo zvezde, pa naj je šlo za vojno, gradnjo, posel ali potovanje. Astrologija je postala zelo spoštovana.

37. Kako je znanstveni napredek vplival na astrologijo?

³⁷ Čeprav so spoznanja astronomov, kot sta bila Kopernik in Galileo, ter poznejša znanstvena odkritja močno ovrgla prepričanje, da naj bi bila astrologija znanstvena veda, je ta preživela vse do danes. (Glej  okvir na strani 85.) Ta skrivnostna obrt, s katero so se pričeli ukvarjati Babilonci, jo zatem razvili Grki in izpopolnili Arabci, ima še vedno zelo velik vpliv na vsakršne ljudi – od državnikov do povsem navadnih ljudi – ne glede  na to, ali živijo v tehnično razvitih državah ali pa v odmaknjenih vaseh v državah v razvoju.

Usoda, zapisana na obrazu in dlani

38. Kako so nastale nove oblike vedeževanja, povezane z roko in obrazom?

³⁸ Za tiste, ki se jim iskanje preroških znamenj na nebu zdi preveč abstraktno, so na voljo druge hitrejše in dostopnejše metode vedeževanja. V delu Zohar oziroma Sefer ha-zohar (v hebrejščini »Knjiga sijaja«), besedilu judovskega misticizma iz 13. stoletja, piše: »Na nebesnem svodu, ki obdaja vesolje, lahko vidimo veliko podob, ki jih oblikujejo zvezde in planeti. Razkrivajo prikrite stvari in globoke skrivnosti. Podobno so na naši koži, v katero je odeto naše telo, poteze in oblike, ki so zvezde našega telesa.« Iz te zamisli so se porodile nove oblike vedeževanja oziroma napovedovanja prihodnosti. Vedeževalci so pričeli iskati preroška znamenja na obrazu in dlaneh, kar je še vedno razširjena praksa tako na Vzhodu kot na Zahodu. Toda jasno je, da branje z obraza in roke izvira iz astrologije in magije.

39. Kaj je fiziognomika in kaj pomeni v praksi?

³⁹ Fiziognomika je napovedovanje prihodnosti iz značilnosti obraza, na primer oblike oči, nosu, zob in ušes. Na to temo je leta 1531 v Strasbourgu izdal knjigo Johannes ab Indagine. V njej je objavil nazorne slike obrazov z različnimi oblikami oči, nosa, ušes in tako naprej ter svojo razlago teh značilnosti. Zanimivo je, da je z besedami Jezusa Kristusa, zapisanimi v Mateju 6:22, »Če je torej tvoje oko preprosto, bo vse tvoje telo svetlo«, utemeljeval svojo zamisel, da naj bi velike, svetle in okrogle oči kazale na značajnost in dobro zdravje, udrte in majhne oči pa na zavistnost, hudobnost in sumničavost. Toda v  podobni knjigi Physiognomonia, izdani leta 1533, je njen avtor Bartolommeo Cocles trdil, da velike in okrogle oči označujejo muhastega in lenega človeka.

40. a) Kaj je hiromantika? b) Kako so skušali hiromantiko utemeljiti s Svetim pismom?

⁴⁰ Po mnenju vedeževalcev je roka takoj za glavo drugi del telesa, ki najbolj odseva sile od zgoraj. Tako je nastala še ena priljubljena oblika vedeževanja – hiromantika, ki ji rečejo tudi branje z dlani. S pomočjo črt na dlani si hiromantiki prizadevajo ugotoviti človekov  značaj in napovedati usodo. V srednjem veku so za to dejavnost skušali najti podporo v Svetem pismu. Tako so navajali stavke, kot denimo »On pečati roko vsakega zemeljskega človeka, da bi vsak smrtni človek spoznal njegovo delo« in »V njeni desnici je dolgo življenje, v levici pa sta bogastvo in slava«. (Job 37:7; Pregovori 3:16) Pregledali so tudi izbokline oziroma blazinice na dlani, saj so te po njihovem predstavljale planete in so zato razkrivale nekaj o posamezniku in njegovi prihodnosti.

41. Kako se z vedeževanjem ukvarjajo na Vzhodu?

⁴¹ Napovedovanje prihodnosti s preučevanjem značilnosti obraza in roke je danes izjemno priljubljeno na Vzhodu. Poleg posameznikov, ki se z branjem z obraza in roke ter s svetovanjem ukvarjajo poklicno, je zelo veliko takšnih, ki to počnejo ljubiteljsko, saj je na voljo množica knjig in publikacij različnih zahtevnostnih stopenj. Mnogim je branje z dlani le zabava, vendar številni jemljejo te stvari zelo resno. Toda na splošno se ljudje ne zadovoljijo le z eno obliko vedeževanja. Ko jih tarejo hudi problemi ali so pred pomembnimi odločitvami, se najprej obrnejo na svoje bogove, tako da obiščejo tempelj (najsibo budistični, taoistični, šintoistični ali kateri drugi), nato se posvetujejo z astrologom, da izvedo, kaj pravijo zvezde, zatem z vedeževalcem, da jim bere z dlani in obraza, po vsem tem pa pridejo domov in molijo k družinskim prednikom. Upajo, da bodo nekje že našli odgovor, ki jim bo ustrezal.

Zgolj nedolžna zabava?

42. K čemu je vodila ljudi njihova naravna želja po tem, da bi poznali prihodnost?

⁴² Povsem naravno je, da si želimo vedeti, kaj nam prinaša prihodnost. Vsi si tudi želimo biti srečni in  se ogniti slabemu. Zato so se ljudje skozi vsa stoletja obračali po smernice k duhovom in božanstvom. Pričeli so se ukvarjati s spiritizmom, magijo, astrologijo in se zapletli v praznoverje. Nosili so amulete in talismane, da bi jih ti ščitili, ter se obračali na zdravilce in šamane, ko so hoteli ozdraveti. Danes še vedno mnogi nosijo amulete za srečo ali podobice za zaščito, imajo spiritistične seanse, uporabljajo ouija plošče, kristalne krogle, horoskop in tarot karte. Videti je, da se človeštvo, kar zadeva spiritizem in praznoverje, ni kaj veliko spremenilo.

43. a) Kako mnogi gledajo na spiritizem, magijo in vedeževanje? b) Kateri vprašanji sta ostali še neodgovorjeni?

⁴³ Seveda se mnogi zavedajo, da je vse to prazno in da nima nobene prave podlage. Poleg tega pravijo, da se s tem ukvarjajo le za zabavo. Nekateri celo trdijo, da sta magija in vedeževanje za ljudi koristni, ker dajeta psihološko oporo tistim, ki bi jih bilo sicer preveč strah ovir, s katerimi se srečujejo v življenju. Toda ali je vse to res zgolj nedolžna zabava oziroma psihološka opora? Kaj se v resnici skriva za spiritističnimi in magičnimi praktikami, ki smo jih obravnavali v tem poglavju, kot tudi za številnimi drugimi, ki jih nismo niti omenili?

44. Kaj je v samem bistvu temelj vseh dejavnosti, povezanih s spiritizmom, magijo in vedeževanjem?

⁴⁴ Pri obravnavanju različnih oblik spiritizma, magije in vedeževanja smo opazili, da so tesno povezane z verovanjem v duše umrlih ter v duhove, dobre in hudobne. Verovanje v duhove, magijo in vedeževanje torej v samem bistvu temelji na obliki politeizma, ki ima svoje korenine v nauku o nesmrtnosti človeške duše. Ali je to dober temelj, na katerem naj bi temeljila posameznikova  vera? Bi vi sprejeli čaščenje, ki temelji na takšni osnovi?

45. S kakšnim vprašanjem v zvezi s hrano, darovano malikom, so se srečali kristjani v prvem stoletju?

⁴⁵ S podobnimi vprašanji so se srečevali tudi kristjani v prvem stoletju. Živeli so med Grki in Rimljani, ki so imeli številne bogove in božanstva ter svoje obrede. K enemu od obredov je spadalo to, da so darovali hrano malikom, nato pa jo pojedli. Ali bi lahko kdo, ki je zares imel rad pravega Boga in mu želel ugajati, sodeloval pri takšnih obredih? Bodimo pozorni, kako je na to vprašanje odgovoril apostol Pavel.

46. Kaj so Pavel in drugi zgodnji kristjani verovali v zvezi z Bogom?

⁴⁶ »Glede uživanja hrane, darovane malikom, pa vemo, da malik ni nič na tem svetu in da je Bog samo eden. So sicer taki, ki jim pravijo ‚bogovi‘, bodisi v nebesih bodisi na zemlji (in res je mnogo ‚bogov‘ in mnogo ‚gospodov‘), vendar pa je za nas v resnici en Bog, Oče, iz katerega je vse in mi zanj.« (1. Korinčanom 8:4–6) Za Pavla in druge kristjane v prvem stoletju prava vera ni zajemala čaščenja številnih bogov, ni bila politeistična. Nasprotno, bili so vdani samo »enemu Bogu, Očetu«, čigar ime razkriva Sveto pismo, ko pravi: »Da bi ljudje spoznali, da si edino ti, ki ti je ime Jehova, Najvišji nad vso zemljo!« (Psalm 83:18)

47. Kako je Pavel razkril, kdo so pravzaprav »bogovi« in »gospodi« v nebesih in na zemlji?

⁴⁷ Vendar ne spreglejmo naslednjega: resda je apostol Pavel rekel, da »malik ni nič«, toda ni rekel, da »bogovi« in »gospodi«, h katerim se ljudje obračajo z magijo, vedeževanjem in žrtvovanjem, ne obstajajo. Za kaj torej gre? Pavel je to razkril kasneje v istem pismu, ko je  napisal: »Hočem namreč reči, da narodi to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom, ne Bogu.« (1. Korinčanom 10:20) Da, narodi so po svojih bogovih in gospodih dejansko častili demone – angelska oziroma duhovna bitja, ki so se uprla pravemu Bogu in se pridružila svojemu voditelju, Satanu Hudiču. (2. Petrovo 2:4; Juda 6; Razodetje 12:7–9)

48. Katere nevarnosti so povezane z okultizmom in kako se jim je mogoče ogniti?

⁴⁸ Ljudje pogosto pomilujejo tako imenovana primitivna ljudstva, ki so sužnjevala praznoverju in svojim strahovom. Pravijo, da se jim gnusijo njihova krvava žrtvovanja in kruti obredi. In to povsem upravičeno. Vendar lahko še danes slišimo o vuduju, satanističnih kultih in celo o žrtvovanju ljudi. Resda gre pri tem po vsej verjetnosti za izjemne primere, vendar dokazujejo, da je zanimanje ljudi za okultizem še vedno zelo živo. Morda gre na začetku le za »nedolžno zabavo« in radovednost, toda pogosto vodi v tragedijo in smrt. Prav zares je modro poslušati svetopisemsko svarilo: »Bodite razsodni, budno pazite. Vaš nasprotnik, Hudič, hodi okrog kakor rjoveč lev in si prizadeva, da bi koga požrl.« (1. Petrovo 5:8; Izaija 8:19, 20)

49. Kaj bomo pregledali v naslednjih poglavjih te knjige?

⁴⁹ Sedaj ko smo preiskali izvor religije, raznolikost staroveške mitologije in različne oblike spiritizma, magije in praznoverja, se bomo osredinili na večje svetovne religije: hinduizem, budizem, taoizem, konfucianizem, šintoizem, judovstvo, Cerkve tako imenovanega krščanstva in islam. Kako so te religije nastale? Kaj učijo? Kakšen vpliv imajo na svoje vernike? Ta in še druga vprašanja bomo pregledali v naslednjih poglavjih.

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]

[Poudarjeno besedilo na strani 76]

Videti je bilo, da nekateri magični postopki delujejo.

 [Okvir na strani 85]

 Ima astrologija znanstveno podlago?

Astrologija trdi, da lahko sonce, luna, zvezde in planeti vplivajo na dogajanje na zemlji in da razporeditev teh nebesnih teles v trenutku človekovega rojstva vpliva na njegovo življenje. Toda znanstvena odkritja temu močno oporekajo. Poglejmo:

▪ Izsledki astronomov, kot so bili Kopernik, Galileo in Kepler, so jasno pokazali, da zemlja ni središče vesolja. Danes je tudi znano, da zvezde, ki navidezno sestavljajo določeno ozvezdje, sploh niso povezane med seboj. Nekatere so lahko daleč v vesolju, druge pa so lahko sorazmerno blizu. Zato so zodiakalne značilnosti, ki jih pripisujejo različnim ozvezdjem, povsem namišljene.

▪ Zgodnji astrologi niso vedeli za planete Uran, Neptun in Pluton, saj so jih odkrili šele po izumu teleskopa. Le kako so torej njihov »vpliv« pojasnjevale astrološke karte, ki so nastale stoletja predtem? In zakaj naj bi bil »vpliv« kakega planeta »dober«, drugega pa »slab«, ko vendar znanost ve, da so planeti zgolj mrtve gmote kamenja ali plinov, ki z veliko hitrostjo potujejo po vesolju?

▪ Genetika je razkrila, da se naše temeljne osebnostne značilnosti ne oblikujejo ob rojstvu, temveč ob spočetju, ko se ena od milijonov očetovih spolnih celic združi z jajčecem matere. Astrologija pa temelji horoskop posameznika na trenutku njegovega rojstva. Ta devetmesečna razlika bi za človeka po astroloških merilih morala pomeniti povsem drugačne osebnostne značilnosti.

▪ Danes sonce opravi navidezno pot med določenimi ozvezdji (z vidika opazovalca na zemlji) en mesec kasneje kakor pred 2000 leti, ko so nastale astrološke karte in tabele. Zato človeka, ki se rodi konec junija ali na začetku julija, astrologi uvrstijo v znamenje Raka (zelo občutljiv, čemeren, zadržan). Toda sonce je v tem času v resnici v ozvezdju Dvojčkov, zaradi česar bi moral biti človek komunikativen, živahen in zgovoren.

Astrologija očitno nima nobenega racionalnega ali znanstvenega temelja.

[Slike na strani 71]

Razbito ogledalo, črna mačka in nekatere številke so znane vraže. Izgovarjava kitajske pismenke za število »štiri« zveni v kitajščini in japonščini kot beseda »smrt«.

[Slike na strani 74]

Levo: Bazilika Marije iz Guadalupe (Mehika), kjer katoličani molijo za čudežno ozdravitev. Desno: Stonehenge (Anglija), kjer naj bi starodavni druidi častili sonce.

[Slika na strani 80]

Nekateri ljudje se po nasvete obračajo k šamanom in vračem.

[Slika na strani 81]

Drugi imajo spiritistične seanse, uporabljajo ouija plošče, kristalne krogle, tarot karte ali pa berejo z dlani.

[Slike na strani 82]

Na Vzhodu ima vedeževanje s pomočjo napisov na želvjih oklepih ter simbolov jin in jang že zelo dolgo zgodovino.

[Slike na strani 87]

Mnogi ljudje berejo horoskop v prepričanju, da položaj sonca, lune, planetov in zvezd v trenutku njihovega rojstva vpliva na njihovo življenje.

[Slike na strani 90]

Posameznik s stresanjem posodice iztrese vedeževalsko palčko in tako dobi sporočilo ter njegovo razlago.