12. poglavje

Islam – do Boga po poti podrejenosti

[Slikovno gradivo – arabske pismenke]

1., 2. a) S katerimi besedami se prične Koran? b) Zakaj so te besede za muslimane tako pomembne? c) V katerem jeziku je bil napisan Koran in kaj pomeni ta beseda v arabščini?

»V IMENU edinega Boga [Alaha], Milostnega, Usmiljenega!« Tako se glasi prevod gornjega arabskega stavka, vzetega iz Korana. V nadaljevanju piše: »Slava edinemu Bogu, Gospodarju svetov, Milostnemu, Usmiljenemu, vladarju sodnega dne! Le tebe častimo, k tebi se po pomoč zatekamo. Usmeri nas na pravo pot, pot tistih, ki si jim naklonil svojo milost, ne onih, ki so izzvali tvoj srd, niti onih, ki so zablodili.« (Koran, sura 1:1–7, EM) *

² Te besede sestavljajo prvo poglavje oziroma suro El-Fatiha (Odprtje knjige) Korana, muslimanske svete knjige. Glede na to, da je vsak peti človek na svetu musliman in da predani muslimani ponavljajo te vrstice več kot enkrat v vsaki od petih molitev, kolikor jih izrečejo na dan, so te besede največkrat recitirane besede na svetu.

3. Kako razširjen je islam?

 ³ Glede na neki vir je po svetu več kot milijarda muslimanov, zaradi česar je islam ena največjih verskih skupnosti na svetu. Morda je tudi najhitreje rastoča večja religija, saj se vztrajno širi v Afriki in zahodnem svetu.

4. a) Kaj pomeni izraz »islam«? b) Kaj pomeni beseda »musliman«?

⁴ Za muslimane je izraz »islam« zelo pomemben, saj pomeni »podrejenost«, »vdanost« ali »predanost« Alahu, poleg tega po besedah nekega zgodovinarja »izraža  najgloblja čustva teh, ki poslušajo Mohamedovo oznanilo«. Izraz »musliman« pomeni »izpovedovalec islama«.

5. a) Kaj muslimani verjamejo glede islama? b) Katere podobnosti obstajajo med Svetim pismom in Koranom?

⁵ Muslimani verjamejo, da je njihova vera vrhunec razodetij, ki so jih dobili starodavni verni Hebrejci in kristjani. Toda njihovi nauki se v marsičem razlikujejo od svetopisemskih, čeprav Koran navaja hebrejske in grške spise Svetega pisma. * ( Glej okvir na strani 285.) Da bi bolje razumeli muslimansko vero, moramo vedeti, kako, kje in kdaj je imela svoj začetek.

Mohamed poklican za preroka

6. a) Kateri kraj je veljal za arabsko središče čaščenja v Mohamedovih dneh? b) Kaj govori izročilo glede Kabe?

⁶ Mohamed se je rodil okoli leta 570 n. št. v Meki (arabsko Makkah) v Savdski Arabiji. Njegov oče Abdulah  je umrl že pred njegovim rojstvom. Mati Amina pa mu je umrla, ko je imel kakih šest let. V tistem času je bilo za Arabce središče čaščenja Alaha v dolini Meke, kjer še danes stoji svetišče Kaba, preprosta zgradba v obliki kocke. Tam so častili črni meteorit. Po islamskem izročilu je »Kabo po nebeškem vzorcu najprej postavil Adam, po vesoljnem potopu pa sta jo ponovno zgradila Abraham [Ibrahim] in Izmael [Ismail]«. (Philip K. Hitti, History of the Arabs) Kaba je postala svetišče 360 poganskih malikov, za vsak dan v lunarnem letu enega.

7. Kateri verski običaji so motili Mohameda?

⁷ Mohamed je med odraščanjem pričel dvomiti o verskih običajih svojih dni. John Noss je v svoji knjigi Man’s Religions napisal: »[Mohameda] so motili nenehni prepiri med poglavarji Kurejšev [pleme, ki mu je Mohamed pripadal] zaradi odkritih religioznih interesov in takšnih, ki so bili povezani s častjo. Še bolj pa je bil nezadovoljen nad prvobitnimi preostanki arabske vere, nad malikovalskim politeizmom in animizmom, nemoralnimi verskimi zbori in drugimi prireditvami, pitjem, igranjem na srečo, takrat priljubljenimi plesi in nad tem, da so nezaželjene novorojene deklice žive zakopali, česar niso počeli samo v Meki, temveč po vsej Arabiji.« (Sura 6:137)

8. V katerih okoliščinah je bil Mohamed poklican za preroka?

⁸ Mohamed je bil poklican za preroka, ko je bil star približno 40 let. Imel je navado, da je sam zahajal v votlino na bližnji gori Hira, da bi poglobljeno premišljeval, in ob eni od teh priložnosti je, kot je sam trdil, prejel klic, da postane prerok. Muslimansko izročilo pravi, da mu je tam angel, ki se je kasneje predstavil kot Gabriel (Džibril), ukazal, naj bere oziroma recitira v Alahovem  imenu. Mohamed se na to sprva ni odzval, zato ga je angel zgrabil in tako močno stiskal, da Mohamed ni več mogel zdržati. Zatem mu je angel ponovil zapoved. Ker se Mohamed spet ni odzval, ga je angel ponovno pričel daviti. To se je zgodilo trikrat, dokler ni Mohamed pričel recitirati to, kar danes velja za prvo razodetje od številnih, ki sestavljajo Koran. Po nekem drugem izročilu naj bi slišal božansko navdihnjena razodetja kakor zvonjenje zvona. (Sahih al-Bukhari)

Razodetja, iz katerih je nastal Koran

9. Kaj naj bi bilo prvo Mohamedovo razodetje? (Primerjaj Razodetje 22:18, 19.)

⁹ Kaj naj bi bilo prvo razodetje, ki ga je prejel Mohamed? Islamski viri so si na splošno edini, da je bilo to prvih pet vrstic 96. sure z naslovom El-Alek (Zarodek), ki se glasi takole:

»V imenu Alaha, Milostnega, Usmiljenega!

Beri v Imenu Gospodarja tvojega, Ki ustvarja,

človeka iz zarodka ustvarja!

Beri, plemenit je tvoj Gospodar,

Ki pero poučuje,

Ki človeka o tem, česar ne ve, poučuje.« (KJ)

10.–12. Kako se je ohranil Koran?

¹⁰ V arabskem delu Sahih al-Bukhari piše, da je Mohamed odgovoril: »Ne znam brati.« Zato si je moral vsa razodetja vtisniti v spomin, da jih je lahko ponavljal in recitiral. Arabci so bili vešči v učenju na pamet in Mohamed ni bil nobena izjema. V kolikšnem času je dobil celotno sporočilo Korana? Na splošno velja prepričanje, da je prejemal razodetja kakih 20 do 23 let, od približno leta 610 n. št. do svoje smrti leta 632 n. št.

 ¹¹ Glede na pojasnila muslimanskih virov naj bi Mohamed vedno, ko je dobil razodetje, to nemudoma zrecitiral tistim, ki so se po naključju znašli v bližini. Ti so se ga naučili na pamet in ga z recitiranjem ohranjali živega. Ker Arabci takrat še niso poznali proizvodnje papirja, so pisarji Mohamedova razodetja napisali na preproste, takrat dostopne materiale, na primer kamelje lopatice, palmove liste, les in pergament. Toda današnjo obliko je Koran dobil šele po prerokovi smrti, in sicer pod vodstvom njegovih naslednikov in tovarišev. To je bilo med vladanjem prvih treh kalifov oziroma muslimanskih vladarjev.

¹² Prevajalec Muhammad Pickthall je napisal: »Vse sure Korana so napisali pred Prerokovo smrtjo, poleg tega se je veliko muslimanov naučilo cel Koran na pamet. Toda napisane sure so se med ljudmi porazgubile, in ko je v bitki [. . .] umrlo veliko tistih, ki so znali cel Koran na pamet, so celoten Koran zbrali in ga zapisali.«

13. a) Na katerih treh virih sloni islamski nauk in življenjske smernice? b) Kako gledajo na prevajanje Korana nekateri islamski učenjaki?

¹³ Islamsko življenje vodijo tri avtoritete: Koran, hadisi in šeriat. (Glej  okvir na strani 291.) Muslimani verjamejo, da je Koran v arabščini najčistejša oblika razodetja,  saj, kot pojasnjujejo, je bil to jezik, ki ga je uporabljal Bog, ko je govoril po Gabrielu. V suri 43:3 piše: »Razodevamo jo [Knjigo] kot Koran v arabskem jeziku, da bi razumeli.« (EM) Zato na vsak prevod gledajo kot na razvodenelo besedilo, ki je izgubilo nekaj svoje čistosti. Pravzaprav nekateri islamski učenjaki nočejo prevajati Korana. Ti po besedah predavatelja islamske zgodovine dr. J. A. Williamsa pravijo, da je »prevajanje vedno izdajstvo«, zato »muslimani niso nikoli odobravali poskusov, da bi se Koran prevedlo v drug jezik, in so včasih to celo prepovedali«.

 Širjenje islama

14. Kateri dogodek v islamski zgodovini so določili za začetek islamskega koledarja?

¹⁴ Mohamed je ustanovil svojo vero kljub močnemu nasprotovanju. Zavračali so ga tako prebivalci Meke kot tudi njegovo lastno pleme. Po 13 letih preganjanja in osovraženosti je svoje dejavnosti preselil na sever v mesto Jasrib, ki je po njegovem prihodu postalo znano kot Medina, prerokovo mesto. Njegova preselitev oziroma hidžra leta 622 n. št. je bila za islamsko zgodovino tako pomembna, da so to letnico pričeli uporabljati za začetek islamskega koledarja. *

15. Kako je Meka postala glavno središče islamskih romarjev?

¹⁵ Pozneje je Mohamed osvojil Meko. Ta se mu je vdala januarja 630 n. št. (8 A. H.) in tako je postal njen vladar. S pridobljeno politično in versko oblastjo je očistil Kabo malikovalskih podob in jo določil za središče romanj v Meko, za kar velja še danes. (Glej  strani 289,  303.)

16. Kako daleč se je razširil islam?

¹⁶ V nekaj desetletjih po Mohamedovi smrti leta 632 n. št. se je islam razširil vse do Afganistana in celo Tunizije v severni Afriki. Do osmega stoletja je vera sledilcev Korana prodrla v Španijo in segla do francoske meje. Profesor Ninian Smart je v svoji knjigi Background to the Long Search napisal: »S človeškega vidika je bilo to, kar je dosegel arabski prerok, ki je živel v šestem in sedmem stoletju po Kristusu, resnično osupljivo. Človeško gledano, je bil začetnik nove civilizacije. Seveda pa muslimani v tem vidijo Božjo roko in vse zasluge pripisujejo Alahu.«

 Mohamedova smrt povzroči razkol

17. Kateri večji problem je nastopil v islamu po Mohamedovi smrti?

¹⁷ Prerokova smrt je izzvala težave. Mohamed je namreč umrl brez moškega potomca in ne da bi jasno določil svojega naslednika. Philip Hitti je napisal: »Kalifat [oblast in naziv kalifa] je zato najstarejši problem v islamu. In ta problem je še vedno živ. [. . .] Muslimanski zgodovinar Al-Shahrastani [1086–1153] se je takole izrazil: ‚Noben islamski spor ni povzročil večjega prelivanja krvi kakor kalifat (imamat).‘« Kako so to težavo rešili leta 632 n. št.? »Za Mohamedovega naslednika je bil (8. junija 632) z neke vrste volitvami, v katerih so sodelovali voditelji iz glavnega mesta Medina, določen Abu Bakr.« (History of the Arabs)

18., 19. V čem se suniti ne strinjajo s šiiti?

¹⁸ Prerokov naslednik je imel vlogo voditelja, halifa oziroma kalifa. Vendar je to, komu resnično pripada nasledstvo, postalo v islamu vzrok za razkole. Sunitski muslimani ne izbirajo kalifov glede na prerokove krvne vezi, temveč jih izvolijo. Zato verjamejo, da so bili zakoniti Mohamedovi nasledniki prvi trije kalifi Abu Bakr (Mohamedov tast), Omar (prerokov svetovalec) in Osman (prerokov zet).

¹⁹ Šiitski muslimani temu nasprotujejo. Trdijo, da pravi voditelji izhajajo iz prerokovega krvnega sorodstva, po njegovem bratrancu in zetu Aliju (polno ime Ali ibn Abu Talib), prvem imamu (voditelju in nasledniku), ki je bil poročen z Mohamedovo najljubšo hčerko Fatimo. Iz te zakonske zveze sta se rodila Mohamedova vnuka Hasan in Husein. Poleg tega šiiti trdijo, da »sta Alah in njegov Prerok na začetku jasno določila, da bo Mohamedov  edini zakoniti naslednik Ali, vendar so si njegovo legitimno oblast s prevaro prilastili prvi trije kalifi«. (History of the Arabs) Seveda se suniti s tem ne strinjajo.

20. Kaj se je zgodilo z Mohamedovim zetom Alijem?

²⁰ Kaj se je zgodilo z Alijem? Ko je vladal kot četrti kalif (656–661 n. št.), se je med njim in njegovim tekmecem, sirskim guvernerjem Muavijem, vnel boj za oblast. Zapletla sta se v bitko, nato pa sta se, zato da bi preprečila nadaljnje prelivanje krvi, odločila za arbitrarno reševanje spora. Alijeva odločitev, da sprejme arbitražo, je oslabila njegovo oblast in odvrnila veliko njegovih privržencev, tudi skupino, ki je postala znana kot haridžiti (secesionisti). Ti so zatem postali njegovi smrtni sovražniki. Leta 661 n. št. je haridžitski gorečnež z zastrupljeno sabljo umoril Alija. Suniti in šiiti so postali nasprotniki. Sunitska veja islama si je zatem izbrala voditelja izmed Omajadov, bogatih poglavarjev v Meki, ki niso bili del prerokove družine.

21. Kaj verjamejo šiiti glede Mohamedovih naslednikov?

²¹ Za šiite je bil po Alijevi smrti pravi naslednik prerokov vnuk Hasan, Alijev prvorojenec. Vendar se je Hasan temu položaju odrekel, zatem pa so ga umorili. Novi imam je postal njegov brat Husein, vendar ga je 10. oktobra 680 n. št. umorila omajadska vojska. Njegova smrt oziroma mučeništvo, kot na to gledajo šiiti, je močno vplivala na Alijevo stranko (šiat Ali) in ta vpliv se čuti še danes. Verjamejo, da je bil Ali pravi Mohamedov naslednik in prvi »imam [voditelj] z božansko zaščito pred napakami in grehom«. V očeh šiitov so bili Ali in njegovi nasledniki nezmotljivi učitelji »z božanskim darom brezhibnosti«. Večina šiitov verjame, da je bilo samo 12 pravih imamov in da je zadnji, Mohamed  al-Muntazar, izginil (leta 878 n. št.) »v votlini velike mošeje v Samarri, ne da bi imel kakega potomca«. Tako »je postal ‚skriti (mustatir)‘ ali ‚pričakovani (muntazar) imam‘. [. . .] Ob svojem času se bo pojavil kot Mahdi (tisti, ki ga vodi Bog) ter obnovil pravi islam, premagal ves svet in pred koncem vseh stvari uvedel kratek milenij.« (History of the Arabs)

22. Kako se šiiti slovesno spominjajo Huseinovega mučeništva?

²² Šiiti se vsako leto slovesno spominjajo mučeništva imama Huseina. V procesijah si nekateri zadajajo rane z noži in meči ali pa se še kako drugače trpinčijo. V novejših časih so v javnosti pritegnili veliko pozornost zaradi svoje gorečnosti za islamske cilje. Vendar predstavljajo le kakih 20 odstotkov vseh muslimanov po svetu, saj je večina muslimanov sunitov. Sedaj pa si poglejmo nekaj islamskih naukov ter bodimo pozorni na to, kako islamska vera vpliva na vsakodnevno življenje muslimanov.

Vrhovni je Bog, ne pa Jezus

23., 24. Kako so Mohamed in muslimani gledali na judovstvo in krščanstvo?

²³ Tri glavne monoteistične svetovne religije so judovstvo, krščanstvo in islam. Toda do takrat, ko se je proti začetku sedmega stoletja n. št. pojavil Mohamed, sta prvi dve, vsaj po njegovem mnenju, skrenili s poti resnice. Glede na nekatere islamske komentatorje se v Koranu pravzaprav čuti zavračanje pripadnikov judovstva in krščanstva, saj beremo: »Ne [pot] onih, ki so izzvali tvoj srd, niti onih, ki so zablodili.« (Sura 1:7, EM) Zakaj pa?

²⁴ V nekem komentarju h Koranu piše, da so »ljudje Knjige zgrešili: Judje so prelomili zavezo ter obrekovali  Marijo in Jezusa [. . .], kristjani pa so povzdignili Jezusa, Apostola, na položaj, enak Božjemu«, z naukom o Trojici. (Sura 4:153–176, AYA)

25. Katero podobno misel lahko najdemo v Koranu in Svetem pismu?

²⁵ Glavni islamski nauk je, poenostavljeno rečeno, tako imenovana šahada ali izpoved vere, ki jo zna vsak musliman na pamet, »La ilah illa Allah; Muhammad rasul Alla« (»Bog je en sam in Mohamed je njegov odposlanec«). To je v skladu z besedami iz Korana: »Vaš Bog pa je edini Bog. Ni drugega boga razen njega – Milostnega, Usmiljenega.« (Sura 2:163, EM) Ta misel je bila izrečena že 2000 let prej, ko je bil staroveški Izrael povabljen: »Poslušaj, Izrael: Jehova, naš Bog, je en Jehova.« (5. Mojzesova 6:4) To največjo zapoved je kakih 600 let pred Mohamedom ponovil tudi Jezus in zapis o tem je ohranjen v Marku 12:29. Poleg tega Jezus zase ni nikoli rekel, da je Bog oziroma da mu je enak. (Marko 13:32; Janez 14:28; 1. Korinčanom 15:28)

26. a) Kako muslimani gledajo na Trojico? b) Ali je Trojica svetopisemski nauk?

 ²⁶ Glede Božje edinosti v Koranu piše: »Verujte v Boga in njegove poslance! Ne govorite: ‚Bog je trojstvo.‘ Boljše bo za vas, če nehate tako govoriti. Gospod je edini Bog.« (Sura 4:171, EM) Vendar ne smemo spregledati tega, da pravo krščanstvo ne uči nauka o Trojici. Ta nauk je poganskega izvora, ki so ga po smrti Kristusa in njegovih apostolov uvedli odpadniki krščanstva. (Glej 11. poglavje.) *

Duša, vstajenje, raj (dženet) in peklenski ogenj

27. Kaj pravi Koran o duši in o vstajenju? (Primerjaj s 3. Mojzesovo 24:17, 18; Pridigarjem 9:5, 10; Janezom 5:28, 29.)

²⁷ Islam uči, da ima človek dušo, ki gre v onostranstvo. V Koranu beremo: »Gospod vzame človekovo dušo v trenutku smrti – tudi dušo spečih. Tiste, ki jim je namenil smrt, zadrži.« (Sura 39:42, EM) Obenem je 75. sura povsem posvečena temu, čemur rečejo »kijamet«, kar pomeni »oživljanje« oziroma »vstajenje« (AYA). Deloma se glasi takole: »Mar človek misli, da ne bomo zbrali njegovih kosti?! Mar ta [ki je ustvaril] ni sposoben oživiti mrtvih?!« (Sura 75:3, 40, EM)

28. Kako je v Koranu opisan pekel? (Primerjaj z Jobom 14:13; Jeremijem 19:5; 32:35; Apostolskimi deli 2:25–27; Rimljanom 6:7, 23.)

²⁸ Po Koranu ima lahko duša različno usodo – lahko gre v nebeški rajski vrt (dženet) ali pa je kaznovana s peklenskim ognjem. V Koranu beremo: »Sprašujejo: ‚Kdaj bo napočil sodni dan?‘ Takrat ko se bodo cvrli v ognju! ‚Izkusite svojo kazen!‘« (Sura 51:12–14, EM) »Trpeli bodo že na tem svetu, na onem pa še bolj!  Nihče jih ne more ubraniti pred Gospodom!« (Sura 13:34, EM) Zastavlja tudi vprašanje: »A ti veš, kaj to bo? Ogenj žareč!« (Sura 101:10, 11, JK) Ta strahotna usoda je podrobno opisana z besedami: »Vse, ki ne verjamejo našim znamenjem, bomo resnično pražili na ognju! Brž ko se jim bo koža prežgala, jo bomo nadomestili z novo; naj izkusijo pravo trpljenje! Gospod je zares mogočen in moder!« (Sura 4:56, EM) V nadaljnjem opisu pa beremo: »Pekel bo postal zaseda. Za vedno bodo ostali v njem. Tam ne bodo okusili hladu, pa tudi pijače ne – razen vrele vode in tekočega gnoja.« (Sura 78:21, 23–25, EM)

29. Primerjaj islamski in svetopisemski nauk o duši in njeni usodi.

²⁹ Muslimani verjamejo, da gre duša mrtvega človeka v barzak ali »pregrado«, »kraj oziroma stanje, v katerem bodo ljudje po smrti in pred sodbo«. (Sura 23:99, 100, AYA, podčrtna opomba) Tam je duša povsem zavestna. Če je bil človek hudoben, doživlja to, čemur rečejo »kaznovanje v grobu«, če pa je bil veren in zvest, uživa srečo. Vendar morajo tudi verni okusiti nekoliko trpljenja zaradi tistih nekaj grehov, ki so jih storili v svojem življenju. Na sodni dan bo vsakdo moral sprejeti svojo večno usodo, s čimer se bo končalo to vmesno stanje. *

30. Kaj je glede na Koran obljubljeno pravičnim? (Primerjaj z Izaijem 65:17, 21–25; Lukom 23:43; Razodetjem 21:1–5.)

 ³⁰ Pravičnim so obljubljeni nebeški rajski vrtovi: »Tiste pa, ki verujejo in opravljajo dobra dela, bomo  zagotovo popeljali v rajske vrtove, prepredene z rekami. V njih bodo ostali za večno.« (Sura 4:57, EM) »Res bodo Danes raja stanovalci z uživanjem prevzeti, oni in žene njihove v hladu, na naslonjačih naslonjeni!« (Sura 36:55, 56, JK) »V Psalmih, ki so sledili Postavi, smo zapisali, da bodo nasledili zemljo moji vrli služabniki.« (Sura 21:105, EM) Podčrtna opomba k tej suri v prevodu AYA usmerja bralca na Psalm 25:13 in 37:11, 29, kot tudi na Jezusove besede, zapisane v Mateju 5:5. Ob omembi žen pa se nam porodi še eno vprašanje.

Monogamija ali poligamija?

31. Kaj pravi Koran o poligamiji? (Primerjaj s 1. Korinčanom 7:2; 1. Timoteju 3:2, 12.)

³¹ Ali je pri muslimanih predpisana poligamija? Koran jo resda dovoljuje, toda mnogi muslimani imajo samo eno ženo. Ker so v krvavih pobojih mnoge žene postale vdove, je Koran dal muslimanom možnost, da se odločijo za poligamni zakon, z besedami: »Če vas je strah, da ne boste pravični do osirotelih deklet, se poročite, a le s tistimi, ki so vam dovoljene – z dvema, tremi ali štirimi. Če pa se bojite, da ne boste mogli biti vsem enako naklonjeni, se poročite le z eno ali pa s tistimi, ki jih imate v lasti.« (Sura 4:3, EM) V Mohamedovi biografiji, ki jo je napisal Ibn Hišam, je omenjeno, da se je Mohamed poročil s 15 let starejšo bogato vdovo Hadidžo. Po njeni smrti se je poročil s številnimi ženskami. Ob svoji smrti je zapustil devet vdov.

32. Kaj je muta?

³² Druga oblika zakonske zveze v islamu se imenuje muta. Definirana je kot »posebna pogodba med moškim in žensko, ki vključuje ponudbo in sprejem zakonske zveze za določen čas ob točno določeni doti, ki  je podobna doti ob sklenitvi trajnega zakona«. (Mustafa al-Rafii, Islamuna) Suniti jo imenujejo poroka iz užitka, šiiti pa začasni zakon. Isti vir pravi: »Otroci [takšnih zakonskih zvez] so legitimni in imajo enake pravice kakor otroci iz trajnega zakona.« Ta oblika začasnega zakona je bila očitno v navadi že v Mohamedovih dneh in prerok jo je dopuščal. Suniti vztrajajo, da naj bi bila pozneje prepovedana, toda imamiti, največja šiitska skupina, verjamejo, da je ta oblika zakona še vedno veljavna. Dejstvo je, da se za takšen zakon odločijo mnogi. To se dogaja še posebej takrat, ko sta mož in žena dlje časa ločena drug od drugega.

Islam in vsakdanje življenje

33. Navedite stebre islama in islamske verske nauke.

³³ Islam sloni na petih stebrih oziroma glavnih dolžnostih in šestih osnovnih verskih naukih. (Glej  okvirja na straneh 296 in  303.) Ena od dolžnosti predanega muslimana je ta, da petkrat na dan moli (namaz ali salat) obrnjen proti Meki. Na muslimanski dan počitka (petek) se moški ob klicu mujezina, ki z minareta mošeje razglaša poziv, zgrnejo v mošejo (džamijo) k molitvi. Danes z mnogih mošej ne razglaša več klica mujezin, temveč predvajajo posnetke njegovega poziva.

34. Kaj je mošeja in za kaj jo uporabljajo?

³⁴ Mošeja (arabsko masdžid) je muslimanski kraj čaščenja, ki ga je kralj Fahd Ibn Abdul Aziz iz Savdske Arabije imenoval »temeljni kamen za klicanje Boga«. Mošejo je opisal kot »kraj molitve, preučevanja, pravnih in sodnih procesov, posvetovanja, oznanjevanja, vodstva, izobraževanja in priprave. [. . .] Mošeja je srce  muslimanske družbe.« Danes je te prostore čaščenja mogoče najti po vsem svetu. Ena najznamenitejših mošej v zgodovini je Mezquita v Córdobi (Španija), ki je več stoletij veljala za največjo na svetu. Danes njen osrednji del zavzema katoliška katedrala.

Konflikt s tako imenovanim krščanstvom in napetosti znotraj cerkve

35. Kakšni odnosi so v preteklosti vladali med islamom in katolicizmom?

³⁵ Islam se je od začetka sedmega stoletja razširil proti zahodu v severno Afriko, proti vzhodu pa v Pakistan, Indijo in Bangladeš ter vse do Indonezije. Pri tem je prišel v spor z militantno Katoliško cerkvijo, ki je zato, da bi osvobodila Sveto deželo iz rok muslimanov, organizirala križarske pohode. Leta 1492 sta kraljica Izabela in kralj Ferdinand v Španiji ponovno uveljavila katolicizem. Muslimani in Judje so se morali spreobrniti ali pa so jih izgnali iz države. Vzajemna strpnost, ki je prevladovala med vladanjem muslimanov v Španiji, je pozneje pod katoliško inkvizicijo povsem izginila. Toda islam je preživel in v 20. stoletju doživel ponovno oživitev in veliko rast.

36. Kaj se je med širjenjem islama dogajalo s Katoliško cerkvijo?

³⁶ Medtem ko se je islam širil, je Katoliška cerkev preživljala viharne čase in skušala ohranjati enotnost znotraj svojih vrst. Toda na obzorju sta se že risala dva močna dejavnika, ki sta kmalu še bolj pretresla cerkev, ki si je nepopustljivo prizadevala ohraniti enovito podobo. To sta bila tiskarski stroj in Sveto pismo v ljudskem jeziku. V naslednjem poglavju bomo videli, kako se je zaradi teh in še drugih dejavnikov tako imenovano krščanstvo naprej delilo.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

[Okvir na strani 285]

 Koran in Sveto pismo

»On ti razodeva Knjigo, pravo resnico, ki potrjuje prejšnje. Postavo in Evangelij je razodel že prej, kot vodilo ljudem, in razodel je Besedo, ki ločuje resnico od neresnice.« (Sura 3:3, 4, EM)

»Skoraj vsaka zgodovinska pripoved v Koranu ima svojo svetopisemsko vzporednico. [. . .] Še posebej izstopajo Adam, Noe, Abraham (omenjen je kakih 70-krat v 25 surah, njegovo ime je tudi naslov 14. sure), Izmael, Lot, Jožef (njemu je posvečena 12. sura), Mojzes (njegovo ime se pojavlja v 34 surah), Savel, David, Salomon, Elija, Job in Jona (po katerem je imenovana 10. sura). Zgodba o ustvaritvi Adama in njegovem padcu v greh je omenjena 5-krat, vesoljni potop 8-krat in Sodoma prav tako 8-krat. Koran pravzaprav vsebuje več vzporednic s Peteroknjižjem kakor s katerim koli drugim delom Biblije. [. . .]

Od oseb iz Nove zaveze so posebej omenjeni samo Zaharija, Janez Krstnik, Jezus (Isa) in Marija. [. . .] Primerjalno preučevanje [. . .] koranskih in biblijskih pripovedi [. . .] ne odkriva nikakršne besedne odvisnosti med njimi [ni neposrednega navajanja].« * (History of the Arabs)

[Podčrtna opomba]

 [Okvir na strani 291]

Trije viri učenja in vodstva

Koran, sveta knjiga, za katero pravijo, da naj bi jo Mohamedu razodel angel Gabriel. Pomen in besede Korana v arabskem jeziku veljajo za navdihnjene.

Hadis ali suna, ki opisuje »Prerokova dejanja, besede in tiha odobravanja (taqrīr) [. . .], ki so jih zapisali v drugem stoletju (A. H.) in tako zapečatili njihovo vsebino. Hadis je torej poročilo o Prerokovih dejanjih oziroma besedah.« Lahko pa opisujejo tudi dejanja oziroma besede »ljudi, s katerimi se je Mohamed tesno družil, ali njihovih naslednikov«. Za navdihnjeno velja samo sporočilo hadisov. (History of the Arabs)

Šeriat oziroma verski zakon, ki temelji na načelih Korana ter vodi celotno življenje muslimanov, tako v verskem, političnem, kot tudi družbenem pogledu. »Vsa človekova dejanja so razvrščena v pet pravnih kategorij: 1. to, kar je absolutna dolžnost (fard) [vključuje to, da se posameznika za storjeno dejanje nagradi, za nestorjeno pa kaznuje], 2. pohvalna oziroma priporočljiva dejanja (mustahab) [zajema nagrado za storjeno dejanje, toda za nestorjeno posameznik ni kaznovan], 3. dopustna dejanja (mubah), ki so pravno nevtralna, 4. graje vredna dejanja (makruh), ki se ne odobravajo, vendar tudi ne kaznujejo, in 5. prepovedana dejanja (haram), ki se kaznujejo.« (History of the Arabs)

[Okvir na strani 296]

 Šest stebrov vere

1. Vera v enega Boga, Alaha. (Sura 23:116, 117)

2. Vera v angele. (Sura 2:177)

3. Božansko navdihnjene knjige: Tevrat (Peteroknjižje), Indžil (Evangeliji), Zebur (Psalmi), Abrahamovi zvitki, Koran.

4. Vera v preroke, vendar v eno samo sporočilo. Prvi prerok je bil Adam. Med drugimi so bili Abraham, Mojzes, Jezus in »pečat glasnikov vere« – Mohamed. (Sura 4:136; 33:40, EM)

5. Vera v sodni dan: ko bodo vsi mrtvi obujeni oziroma bodo vstali iz grobov.

6. Vera v usodo, pa naj ta prinese dobro ali slabo. Nič se ne zgodi, ne da bi to že vnaprej določil Bog.

 [Okvir na strani 303]

  Pet stebrov islama

1. Ponavljanje izpovedi vere (šahada), ki se glasi: »Bog je en sam in Mohamed je njegov odposlanec.« (Sura 33:40)

2. Molitev (namaz ali salat) petkrat na dan, pri čemer je treba biti obrnjen proti Meki. (Sura 2:144)

3. Dajanje miloščine (zakat), dolžnost prispevati določen odstotek od dohodka in vrednosti svojega imetja. (Sura 24:56)

4. Postenje (savm), še posebej med enomesečnim praznikom ramadanom (ramazanom). (Sura 2:183–185)

5. Romanje (hadž). Vsak musliman mora enkrat v življenju odpotovati v Meko, samo bolezen in revščina sta opravičljiva razloga, da tega ne naredi. (Sura 3:97)

 [Okvir/slika na straneh 304, 305]

Vera Bahaʼi – prizadevanje za svetovno enotnost

¹ Vera Bahaʼi ni islamska ločina, temveč gibanje, ki je izšlo iz babizma, skupine v Perziji (današnjem Iranu), ki se je leta 1844 odcepila od šiitske veje islama. Voditelj babistov je bil Mirza Ali Mohamed iz Širaza, ki je zase rekel, da je Bab (»vrata«) in imam mahdi (»dobro usmerjeni voditelj«) Mohamedovega rodu. Perzijske oblasti so ga leta 1850 usmrtile. Leta 1863 je Mirza Husajn Ali Nuri, pomemben član babistov, »razglasil, da je on ‚Tisti, ki ga bo Bog razodel‘ in ga je napovedal Bab«. Poleg tega je privzel ime Baha Ulah (»Božja slava«) in ustanovil novo vero – vero Bahaʼi.

² Baha Ulaha so izgnali iz Perzije, kasneje pa so ga zaprli v izraelskem mestu Akko. Tam je napisal svoje glavno delo Kitab-i-Aqdas (Sveta knjiga) in iz doktrin vere Bahaʼi razvil obsežen nauk. Po njegovi smrti je voditelj novonastale vere postal njegov sin Abdul Baha, nato njegov pravnuk Shoghi Effendi Rabbani, leta 1963 pa je to vlogo prevzel upravni organ, ki se imenuje Univerzalna hiša pravičnosti.

³ Pripadniki te vere verjamejo, da se je Bog razodel ljudem po »božanskih manifestacijah«, med katerimi so bili Abraham, Mojzes, Krišna, Zaratustra, Buda, Jezus, Mohamed, Bab in Baha Ulah. Prepričani so, da so ti poslanci prišli usmerjat človeštvo v njegovih stopnjah razvoja in z Babom naj bi se pričela nova doba za človeštvo. Pravijo, da je njegovo sporočilo najbolj izpopolnjeno razodetje Božje volje in da je to glavno od Boga dobljeno orodje, ki bo omogočilo vzpostavitev svetovne enotnosti. (1. Timoteju 2:5, 6)

⁴ Vera Bahaʼi temelji med drugim na predpostavki, »da so vse večje religije sveta božanskega izvora in da so njihova osnovna načela v popolnem medsebojnem soglasju [. . .], razlikujejo se samo v nepomembnih vidikih svojih naukov«. (2. Korinčanom 6:14–18; 1. Janezovo 5:19, 20)

⁵ K naukom te vere spadajo enost Boga, neumrljivost  duše ter biološki, duhovni in družbeni razvoj človeštva. Po drugi strani pa njeni pripadniki zavračajo običajno pojmovanje angelov. Prav tako ne priznavajo Trojice, hindujskega nauka o reinkarnaciji, kot tudi tega ne, da je človek izgubil popolnost, zato tudi ne verujejo v odkupnino po krvi Jezusa Kristusa. (Rimljanom 5:12; Matej 20:28)

⁶ Med glavnimi značilnostmi vere Bahaʼi sta nauk o bratstvu med ljudmi in enakopravnost žensk. Pripadniki te vere živijo v monogamnih zakonih. Vsaj enkrat dnevno molijo katero od treh molitev, ki jih je razodel Baha Ulah. Postijo se od sončnega vzhoda do sončnega zahoda, in to vseh 19 dni bahajskega meseca »ala«, ki sovpada z marcem. (Bahajski koledar je sestavljen iz 19 mesecev po 19 dni, vsebuje pa tudi nekaj prestopnih dni.)

⁷ Vera Bahaʼi nima številnih obredov niti nima duhovščine. Člani lahko postanejo vsi, ki verujejo v Baha Ulaha in sprejemajo njegove nauke. K čaščenju se shajajo na prvi dan vsakega bahajskega meseca.

⁸ Člani vere Bahaʼi menijo, da jim je poverjeno poslanstvo doseči duhovno prevlado v svetu. Svojo vero si prizadevajo širiti s pogovori, zgledom, sodelovanjem v družbenih projektih in z informativnimi kampanjami. Zagovarjajo popolno poslušnost zakonom države, v kateri živijo, in razen sodelovanja v volitvah se ne vpletajo v politiko. Kadar je mogoče, izberejo civilno vojaško službo, vendar niso ugovorniki vesti.

⁹ Misijonarsko usmerjena vera Bahaʼi je v zadnjih nekaj letih doživela precejšnjo rast. Po nedavnih ocenah je po vsem svetu kakih 7,5 milijona vernikov, čeprav nekateri viri navajajo, da naj bi jih bilo približno 5 milijonov.

[Preučevalna vprašanja]

1., 2. Kako se je začela vera Bahaʼi?

3.–7. a) Kaj med drugim uči vera Bahaʼi? b) V čem se bahajski nauki razlikujejo od svetopisemskih?

8., 9. Kakšno je poslanstvo vere Bahaʼi?

[Slika]

Bahajsko svetišče pri svetovnem centru v Haifi (Izrael)

[Slike na strani 286]

Po muslimanskem izročilu naj bi se Mohamed dvignil v nebesa s te skale, na kateri stoji molilnica Svetišče na skali (Jeruzalem).

 [Slike na strani 289]

 Muslimanski romarji v Meki sedemkrat obhodijo Kabo in se dotaknejo Črnega kamna ali pa ga poljubijo (spodaj levo).

[Slika na strani 290]

Velja prepričanje, da je treba brati Koran v arabščini.

 [Slike na strani 298]

V smeri urinega kazalca, od zgoraj levo: Svetišče na skali (Jeruzalem); mošeje v Iranu, Južni Afriki in Turčiji

[Slike na strani 303]

Mezquita v Córdobi je bila nekoč največja mošeja na svetu (njen osrednji del sedaj zavzema katoliška katedrala).