9. poglavje

Judovstvo – iskanje Boga v Svetih spisih in tradiciji

1., 2. a) Kdo so bili nekateri znani Judje, ki so vplivali na zgodovino in kulturo? b) Kaj bi se nekateri ljudje utegnili vprašati?

MOJZES, Jezus, Mahler, Marx, Freud in Einstein – kaj so vsi ti moški imeli skupnega? Vsi so bili Judje in vsi so tako ali drugače vplivali na zgodovino in kulturo človeštva. Zelo očitno je, da so Judje že več tisoč let opazni člani družbe. O tem priča sama Biblija.

² Judovstvo v nasprotju z drugimi starodavnimi religijami in kulturami temelji na zgodovini, in ne na mitologiji. Toda kdo bi se morda vprašal: Zakaj naj bi se zanimali za Jude in njihovo religijo, judovstvo, če pa jih je od več kot 6 milijard vseh ljudi samo 14,5 milijona?

Zakaj bi nas moralo zanimati judovstvo?

3., 4. a) Iz česa so sestavljeni Hebrejski spisi? b) Zakaj naj bi med drugim pretehtali judovsko religijo in njene korenine?

³ Med drugim zato, ker korenine judovske religije segajo kakih 4000 let v preteklost in ker druge velike religije bolj ali manj temeljijo na njenih Svetih spisih. (Glej  okvir na strani 220.) Krščanstvo, ki ga je ustanovil Jezus (hebrejsko Ješua), Jud iz prvega stoletja, ima svoje korenine v Hebrejskih spisih. In kot je razvidno iz Korana, tudi islam za svoj obstoj veliko dolguje tem spisom. (Koran, 2. sura 49–57; 32. sura 23, 24) Ko torej preučujemo  judovsko religijo, obenem preučujemo tudi izvor več sto drugih religij in ločin.

⁴ Še en pomemben razlog, zakaj naj bi se zanimali za judovstvo, je ta, da judovska religija predstavlja bistven člen pri iskanju pravega Boga. Glede na Hebrejske spise je Abram, praoče Judov, že pred skoraj 4000 leti častil pravega Boga. * Potemtakem je razumno, da se vprašamo, od kod izvirajo Judje in kako je nastala njihova vera? (1. Mojzesova 17:18)

Od kod izvirajo Judje?

5., 6. Od kod, na kratko povedano, izvirajo Judje in njihovo ime?

⁵ Splošno gledano, so Judje potomci starodavne hebrejsko govoreče semitske skupine. (1. Mojzesova 10:1, 21–32; 1. kroniška 1:17–28, 34; 2:1, 2) Pred skoraj 4000 leti se je njihov praoče Abram iz cvetoče kaldejske prestolnice Ur v Sumeriji preselil v kanaansko deželo, za  katero je Bog rekel: »Tvojemu potomstvu bom dal to deželo.« * (1. Mojzesova 11:31–12:7) V 1. Mojzesovi 14:13 je omenjen kot »Hebrejec Abram«, vendar je bilo njegovo ime kasneje spremenjeno v Abraham. (1. Mojzesova 17:4–6) Z njegovim sinom Izakom in vnukom Jakobom, ki je kasneje dobil ime Izrael, se je začela rodovna linija Judov. (1. Mojzesova 32:27–29) Izrael je imel dvanajst sinov in iz njih je izšlo dvanajst rodov. Eden od njih je bil Juda in iz njegovega imena je nazadnje nastala beseda »Jud«. (2. kraljev 16:6)

⁶ Sčasoma se je pričel izraz »Jud« nanašati na vse Izraelce, in ne le na Judove potomce. (Estera 3:6; 9:20) Ker so bili leta 70 n. št., ko so Rimljani Jeruzalem zravnali z zemljo, uničeni judovski rodovniški zapisi, ne more danes noben Jud točno določiti, iz katerega rodu izhaja. Kljub temu se je starodavna judovska religija skozi tisočletja razvijala in spreminjala. Danes judovstvu pripada milijone ljudi, ki živijo v Republiki Izrael in diaspori (judovske skupnosti, raztresene po svetu). Na čem pa temelji ta religija?

Mojzes, Postava in narod

7. Kaj je Bog prisegel Abrahamu in zakaj?

⁷ Leta 1943 pr. n. št. * je Bog izbral Abrama za svojega posebnega služabnika, kasneje pa mu je zaradi zvestobe, ki jo je pokazal s tem, da je bil pripravljen žrtvovati svojega sina Izaka (čeprav do dejanskega žrtvovanja  nikoli ni prišlo), dal slovesno prisego. (1. Mojzesova 12:1–3; 22:1–14) V njej je rekel naslednje: »Prisegel sem pri sebi, govori GOSPOD [hebrejsko: יהוה, JHVH]: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu, [. . .] s tvojimi potomci [semenom, NW] se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.« To prisego je ponovil Abrahamovemu sinu in vnuku ter je kasneje veljala za Judov rod in Davidovo rodovno linijo. Ta strogo monoteistična zamisel o osebnem Bogu, ki ima neposreden stik z ljudmi, je bila edinstvena v takratnem starodavnem svetu in je postala temelj judovske religije. (1. Mojzesova 22:15–18; 26:3–5; 28:13–15; Psalm 89:4, 5, 29, 30, 36, 37 [Psalm 89:3, 4, 28, 29, 35, 36, NW])

8. Kdo je bil Mojzes in kakšno vlogo je imel v Izraelu?

⁸ Bog je zato, da bi izpolnil svoje obljube, ki jih je dal Abrahamu, položil temelj za nastanek naroda, tako da je z Abrahamovimi potomci sklenil posebno zavezo. Ta zaveza je bila vpeljana po Mojzesu, velikem hebrejskem voditelju in posredniku med Bogom in Izraelom. Kdo je bil Mojzes in zakaj je tako pomemben za Jude? Biblijsko poročilo iz Druge Mojzesove knjige nam pove, da se je rodil v Egiptu (1593 pr. n. št.) izraelskim staršem, ki so bili skupaj z drugimi Izraelci sužnji v ujetništvu. Bog ga je izbral, da je povedel njegovo ljudstvo v svobodo  v Obljubljeno deželo Kanaan. (5. Mojzesova 6:23; 34:10) Mojzes je izpolnil pomembno nalogo kot posrednik Postavine zaveze, ki jo je Bog dal Izraelcem, poleg tega pa je bil tudi njihov prerok, sodnik, voditelj in zgodovinar. (2. Mojzesova 2:1–3:22)

9., 10. a) Kaj je bila Postava, posredovana po Mojzesu? b) Katere vidike življenja je zajemalo deset zapovedi? c) Katero obveznost je Izraelcem določevala Postavina zaveza?

⁹ Postava, ki so jo Izraelci sprejeli, je vsebovala deset besed oziroma zapovedi in več kot 600 zakonov, ki so sestavljali obsežno zbirko navodil in smernic za vsakodnevno vedenje. (Glej  okvir na strani 211.) Obsegala je določila glede posvetnega in svetega – zakone, povezane s fizičnimi in moralnimi vidiki življenja, pa tudi uredbe glede čaščenja Boga.

¹⁰ Postavina zaveza oziroma verska ustava je veri očakov dala obliko in vsebino. Zato so Abrahamovi potomci postali narod, predan služenju Bogu. Judovska religija je tako pričela dobivati določno obliko, Judje pa so postali narod, organiziran za to, da časti svojega Boga in mu služi. V 2. Mojzesovi 19:5, 6 jim je Bog obljubil: »Če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste [. . .] kraljestvo duhovnikov in svet narod.« Tako naj bi Izraelci postali izbrano ljudstvo, ki bi izpolnjevalo Božji namen. Vendar je bila izpolnitev obljub iz Postavine zaveze odvisna od izpolnjevanja pogoja »če boste res poslušali«. To posvečeno ljudstvo je bilo sedaj zavezano svojemu Bogu. Zato je lahko Bog kasneje (v osmem stoletju pr. n. št.) Judom rekel: »Vi ste moje priče, govori GOSPOD [hebrejsko: יהוה, JHVH], in moji služabniki, ki sem jih izvolil.« (Izaija 43:10, 12)

 Narod duhovnikov, prerokov in kraljev

11. Kako je prišlo do duhovništva in kraljevanja?

¹¹ Ko so bili Izraelci še v pustinji in so bili namenjeni proti Obljubljeni deželi, je bilo v rodovni liniji Mojzesovega brata Arona ustanovljeno duhovništvo. Velik prenosni sveti šotor je postal za Izraelce središče čaščenja in darovanja žrtev. (2. Mojzesova knjiga, poglavja 26–28) Čez čas so Izraelci prispeli v Obljubljeno deželo, Kanaan, in jo osvojili, prav kakor je zapovedal Bog. (Jozue 1:2–6) Sčasoma so Izraelcem pričeli vladati kralji. Leta 1077 pr. n. št. je zakraljeval David iz Judovega rodu. V času njegovega vladanja je trajno središče izraelskega kraljevanja in duhovništva postal Jeruzalem. (1. Samuelova 8:7)

12. Kaj je Bog zagotovil Davidu?

¹² Po tem, ko je David umrl, je njegov sin Salomon v Jeruzalemu zgradil veličasten tempelj, ki je nadomestil sveti šotor. Bog je z Davidom sklenil zavezo za Kraljestvo, s katero mu je zagotovil, da bo pravica do vladanja za vedno ostala v njegovi rodovni liniji, kar je pomenilo, da bo maziljeni kralj, Mesija, nekega dne prišel iz Davidovega rodu. Prerokbe so nakazovale, da bo ta mesijanski kralj oziroma »seme« omogočilo Izraelcem, pa tudi vsem drugim narodom, da bodo živeli pod popolno vladavino. (1. Mojzesova 22:18, NW) To upanje je pognalo korenine in pričakovanje Mesija je postalo jasna značilnost judovske religije. (2. Samuelova 7:8–16; Psalm 72:1–20; Izaija 11:1–10; Zaharija 9:9, 10)

13. Koga je Bog uporabil, da bi korigiral neposlušne Izraelce? Povejte primer.

¹³ Vendar pa so Judje dopustili, da je nanje vplivala kriva religija Kanaancev in drugih okoliških narodov.  Zaradi tega so ogrozili svoj zavezni odnos z Bogom. Da bi jih Bog korigiral in privedel nazaj, jim je pošiljal preroke, ki so ljudstvu posredovali njegova sporočila. Tako je prerokovanje postalo še ena edinstvena značilnost judovske religije in predstavlja večji del Hebrejskih spisov. Pravzaprav je 18 knjig Hebrejskih spisov poimenovanih po prerokih. (Izaija 1:4–17)

14. Kako so se z razvojem dogodkov uresničile napovedi izraelskih prerokov?

¹⁴ Med temi pomembnimi preroki so bili Izaija, Jeremija in Ezekiel, ki so svarili pred Jehovovo neogibno kaznijo, ki je čakala narod, če ne bo opustil malikovanja. Ta kazen ga je doletela leta 607 pr. n. št., ko je Jehova zaradi njegovega odpadništva takratni svetovni velesili, Babilonu, dovolil, da poruši Jeruzalem in njegov tempelj ter narod odpelje v ujetništvo. Napovedi prerokov so se izkazale za resnične in 70-letno izgnanstvo Izraelcev, ki je trajalo večino šestega stoletja pr. n. št., je zgodovinsko dejstvo. (2. kroniška 36:20, 21; Jeremija 25:11, 12; Daniel 9:2)

15. a) Kako je nova oblika čaščenja pognala korenine med Judi? b) Kako so sinagoge vplivale na čaščenje v Jeruzalemu?

¹⁵ Leta 539 pr. n. št. je Perzijec Kir premagal Babilon in Judom dovolil, da se vrnejo v svojo deželo ter obnovijo tempelj v Jeruzalemu. Nekaj Judov se je na to odzvalo, večina pa je ostala med Babilonci in se še naprej prepuščala njihovemu vplivu. Kasneje je na Jude vplivala perzijska kultura. Zaradi tega so se judovske skupnosti začele pojavljati na Bližnjem vzhodu in v Sredozemlju. V vsaki skupnosti se je razvila nova oblika čaščenja in v vsakem mestu je zrasla sinagoga, zato da bi se v njej zbirali Judje. Seveda se s takšnim ravnanjem ni več toliko  poudarjala potreba po tem, da se v Jeruzalemu obnovi tempelj. Tako razkropljeni Judje so sedaj resnično živeli v diaspori. (Ezra 2:64, 65)

Judovstvo vznikne v grški preobleki

16., 17. a) Kateri novi vpliv je v četrtem stoletju pr. n. št. preplavljal Sredozemlje? b) Kdo so bili tisti, ki so igrali pomembno vlogo pri širjenju grške kulture, in kako so to počeli? c) V kakšni preobleki se je judovstvo pojavilo na svetovnem prizorišču?

¹⁶ Do četrtega stoletja pr. n. št. so bile judovske skupnosti nenehno izpostavljene spremembam in so tako zlahka podlegle vplivom nejudovske kulture, ki je preplavljala Sredozemlje, pa tudi druge kraje. Vplivi so prihajali iz Grčije in zato je judovstvo dobilo helenistično preobleko.

¹⁷ Leta 332 pr. n. št. je grški general Aleksander Veliki z bliskovitim vojaškim pohodom osvojil Bližnji vzhod, in ko je prispel v Jeruzalem, so ga Judje sprejeli z odprtimi rokami. * Aleksandrovi nasledniki so nadaljevali s helenizacijo, tako da so v vsak del imperija ponesli grški jezik, kulturo in filozofijo. Tako je prišlo do mešanja grške in judovske kulture, kar je imelo presenetljive rezultate.

18. a) Zakaj je bil potreben grški prevod Hebrejskih spisov, Septuaginta? b) Kateri vidik grške kulture je še posebej vplival na Jude?

¹⁸ Judje v diaspori niso več govorili hebrejsko, ampak grško. Zato je na začetku tretjega stoletja pr. n. št. nastal prvi grški prevod Hebrejskih spisov, imenovan  Septuaginta. Ta prevod je številnim Nejudom pomagal, da so se bolje seznanili z judovsko religijo in jo pričeli spoštovati, nekateri pa so to vero tudi sprejeli. * Judje so po drugi strani začeli spoznavati grško miselnost in nekateri med njimi so celo postali filozofi, kar je bilo za Jude nekaj čisto novega. Eden takšnih je bil Filon Aleksandrijski iz prvega stoletja n. št., ki si je judovstvo prizadeval pojasniti z vidika grške filozofije, kakor da to dvoje izraža enake osnovne resnice.

19. Kako je neki judovski pisec opisal obdobje mešanja grške in judovske kulture?

¹⁹ To obdobje mešanja grške in judovske kulture je judovski pisec Max Dimont povzel z besedami: »Judovski učenjaki, obogateni s platonsko miselnostjo, aristotelsko logiko in evklidsko znanostjo, so se lotili Tore z novimi orodji. [. . .] Temu, kar je Bog razodel Judom, so začeli dodajati grško umovanje.« Dogodki, ki so se zvrstili pod rimsko vladavino, ki si je podredila grški imperij in nato leta 63 pr. n. št. še Jeruzalem, so utrli pot še izrazitejšim spremembam.

Judovstvo pod rimsko oblastjo

20. Kakšne verske razmere so vladale med Judi v prvem stoletju n. št.?

²⁰ Za judovstvo je bilo prvo stoletje n. št. posebno obdobje. Max Dimont pravi, da je lovilo ravnotežje med »grškim umovanjem in rimskim mečem«. Zaradi političnega zatiranja in razlag mesijanskih prerokb, še zlasti  tistih iz Danielove knjige, so imeli Judje visoka pričakovanja. Bili so razdeljeni v različne stranke. Farizeji so bolj poudarjali ustno postavo kot pa darovanje žrtev v templju. (Glej  okvir na strani 221.) Saducejem sta bila pomembnejša tempelj in duhovništvo. Obstajali pa so tudi eseni, zeloti in herodovci. Vsi ti so imeli različna mnenja tako na verskem kot filozofskem področju. Judovski voditelji so se imenovali rabiji (mojstri, učitelji), ki jim je zaradi poznavanja Postave vse bolj rasel ugled in so postali nova vrsta verskih voditeljev.

21. Kateri dogodki so drastično vplivali na Jude v prvih dveh stoletjih n. št.?

²¹ Judovstvo so še naprej pestili notranji in zunanji razkoli, še zlasti v izraelski deželi. Nazadnje je prišlo do odkritega upora proti Rimu, zato so leta 70 n. št. rimske čete napadle Jeruzalem, ga opustošile, do tal požgale njegov tempelj, prebivalce pa pregnale. Sčasoma Judje sploh niso več smeli v Jeruzalem. Ker je judovstvo izgubilo svoj tempelj in svojo deželo, njegovi pripadniki  pa so se razkropili po vsem rimskem imperiju, se je zato, da bi preživelo, pojavila potreba po novi verski podobi.

22. a) Kako je na judovstvo vplivalo uničenje templja v Jeruzalemu? b) Kako imajo Judje razdeljeno Biblijo? c) Kaj je Talmud in kako je nastal?

²² Z uničenjem templja so saduceji izginili, ustna postava, ki so jo farizeji kovali v zvezde, pa je postala osrednji del novega, rabinskega judovstva. Darovanja žrtev v templju in romanja so bila nadomeščena z intenzivnim učenjem, molitvami in bogovdanimi deli. Pripadniki judovstva so tako lahko častili svojega Boga kjer koli, kadar koli in v katerem koli kulturnem okolju. Rabiji so ustno postavo spravili v pisno obliko in ji dodali svoje komentarje, nato pa na podlagi teh komentarjev napisali še več komentarjev. Vse skupaj je postalo znano kot Talmud. (Glej  okvir na strani 221.)

23. Čemu se je pod vplivom grške miselnosti pričela pripisovati večja pomembnost?

²³ Kakšen je bil rezultat teh različnih vplivov? Max Dimont je v svoji knjigi Jews, God and History pojasnil, da so baklo judovske ideologije in religije resda nosili farizeji, vendar »so to baklo v resnici prižgali grški filozofi«. Čeprav je bil precejšen del Talmuda zelo legalističen, pa so njegove ponazoritve in razlage jasno odsevale vpliv grške filozofije. Grške verske zamisli, kot je denimo zamisel o neumrljivi duši, so bile izražene z izrazi, značilnimi za judovstvo. V tem novem rabinskem obdobju je med Judi spoštovanje do Talmuda – ki je bil do tedaj že mešanica legalistične in grške filozofije – zraslo do te mere, da so ga v srednjem veku cenili bolj kot samo Biblijo.

 Judovstvo v srednjem veku

24. a) Kateri glavni skupnosti sta se v srednjem veku pojavili med Judi? b) Kako sta vplivali na judovstvo?

²⁴ V srednjem veku (od okoli 500 do 1500 n. št.) sta vzniknili dve judovski skupnosti – sefardski Judje, ki so živeli pod muslimansko oblastjo v Španiji, in aškenaški Judje, ki so živeli v srednji in vzhodni Evropi. Obe skupnosti sta imeli rabinske učenjake, katerih zapisi in miselnost so vse do današnjih dni temelj za pojasnjevanje judovske religije. Zanimivo je, da so se številni običaji in verski obredi današnjega judovstva pravzaprav pojavili šele v srednjem veku. (Glej  okvir na strani 231.)

25. Kaj je Katoliška cerkev nazadnje naredila z Judi v Evropi?

²⁵ V dvanajstem stoletju je več držav začelo izganjati Jude. To pojasnjuje izraelski pisec Abba Eban v knjigi My People—The Story of the Jews: »V vsaki državi [. . .], ki je padla pod enostranski vpliv Katoliške cerkve, je zgodba enaka: strašno poniževanje, mučenje, prelivanje krvi in izganjanje.« Nazadnje je leta 1492 po istem vzorcu ravnala tudi Španija, ki je znova prišla pod katoliško oblast, in odredila izgon vseh Judov s svojega ozemlja. Tako so bili do konca 15. stoletja Judje izgnani iz skoraj celotne zahodne Evrope, zato so zbežali v vzhodno Evropo in dežele ob Sredozemskem morju.

26. a) Zakaj so bili Judje razočarani? b) Kateri glavni frakciji sta nastali v judovstvu?

²⁶ V stoletjih zatiranja in preganjanja so se med Judi v različnih delih sveta pojavili številni samooklicani mesije, od katerih so bili vsi bolj ali manj sprejeti, toda  na koncu so za seboj pustili le razočaranje. V 17. stoletju so Judje potrebovali nov zagon, da bi se jim povrnila moč in bi se izvlekli iz tega temačnega obdobja. Sredi 18. stoletja se je za stisko, ki je tlačila Jude, pojavila rešitev. To je bil hasidizem (glej  okvir na strani 226), mešanica misticizma in verske vznesenosti, ki sta bila vidna pri vsakodnevnem čaščenju in drugih dejavnostih. Približno takrat je filozof Moses Mendelssohn, nemški Jud, ponudil drugačno rešitev, s tem da je predstavil haskalo oziroma razsvetljenstvo, ki je vodilo v »sodobno judovstvo«, kot ga imenuje zgodovina.

Od »razsvetljenstva« do sionizma

27. a) Kako je Moses Mendelssohn vplival na judovsko razmišljanje? b) Zakaj so številni Judje zavrnili vero v osebnega Mesija?

²⁷ Po mnenju Mosesa Mendelssohna (1729–1786) bi bili Judje v svetu sprejeti, če bi se osvobodili spon Talmuda in bi sprejeli zahodnjaško kulturo. V svojem času je bil Mendelssohn v nejudovskem svetu eden najbolj spoštovanih Judov. Toda zaradi ponovnih izbruhov nasilnega antisemitizma v 19. stoletju, še zlasti v »krščanski« Rusiji, so se razblinile sanje pripadnikov tega gibanja, zato so se mnogi kasneje osredotočili na politiko, ki bi lahko Judom ponudila zavetje. Zavrnili so zamisel o osebnem Mesiju, ki bi Jude popeljal nazaj v Izrael, in se nekoliko drugače lotili ustanavljanja judovske države. Tako je nastal sionizem, čigar osrednji namen je bil, glede na neki vir, »sekularizacija [. . .] judovskega mesijanstva«.

28. Kateri dogodki v 20. stoletju so vplivali na mišljenje Judov?

²⁸ Pokol kakih šest milijonov evropskih Judov v nacističnem holokavstu (1935–1945) je sionizmu dal odločilni zagon in z Judi je sočustvoval cel svet. Sanje sionistov  so se uresničile leta 1948, ko je bila ustanovljena država Izrael, kar nas privede do današnjega judovstva in vprašanja, kaj verjamejo sodobni Judje.

Bog je eden

29. a) Kaj je, enostavno rečeno, sodobno judovstvo? b) Kaj je značilno za judovsko religijo? c) Kateri so nekateri od judovskih praznikov in običajev?

²⁹ Enostavno rečeno, je judovstvo religija naroda. To pomeni, da posameznik, ki se spreobrne v judovstvo, postane Jud tako po narodnosti kot po veri. Judovstvo je monoteistična religija v najstrožjem pomenu besede in uči, da Bog posega v zgodovino človeštva, še posebej takrat, ko so vpleteni Judje. K njihovemu čaščenju Boga spada več vsakoletnih praznikov in različni običaji. (Glej  okvir na straneh 230 in 231.) Čeprav vsi Judje ne sprejemajo vseh naukov oziroma doktrin, pa je verovanje v enost Boga, ki jo opisuje molitev Šema, temelječa na 5. Mojzesovi 6:4, osrednji del sinagoškega bogoslužja: »Poslušaj, Izrael: GOSPOD je naš Bog, GOSPOD je edini!«

30. a) Kot kakšnega Judje dojemajo Boga? b) Kako se judovski pogled na Boga razlikuje od krščanskega?

³⁰ Verovanje v enega Boga se je preneslo tudi na krščanstvo in islam. Rabi dr. J. H. Hertz je rekel: »Ta vzvišena izjava o absolutnem monoteizmu je bila vojna napoved vsakršnemu politeizmu [. . .]. Šema prav tako ne priznava krščanskega nauka o Trojici, saj ta oskrunja enost Boga.« * Sedaj pa si nekoliko pobliže poglejmo judovsko verovanje glede posmrtnega življenja.

 Smrt, duša in vstajenje

31. a) Kako je nauk o neumrljivosti duše postal del judovske vere? b) Kakšno dilemo je povzročil nauk o neumrljivosti duše?

³¹ Eden od osnovnih naukov sodobnega judovstva je, da ima človek neumrljivo dušo, ki preživi smrt telesa. Toda ali ta nauk izvira iz Biblije? Encyclopaedia Judaica odkrito priznava: »Judovstvo je nauk o neumrljivosti duše verjetno sprejelo pod grškim vplivom.« Vendar je s tem nastala doktrinalna dilema. V isti enciklopediji je pojasnjeno: »Vera v vstajenje se pravzaprav bije z vero v neumrljivost duše. Prva se nanaša na splošno vstajenje ob koncu dni, ko bodo mrtvi vstali iz grobov, medtem ko se druga nanaša na stanje duše po smrti telesa.« Kako so judovski teologi rešili to dilemo? »Veljalo je, da po smrti posameznika njegova duša živi naprej v kaki drugi sferi (kar je pripeljalo do najrazličnejših verovanj glede nebes in pekla), medtem ko njegovo telo leži v grobu in čaka na čas, ko bo nastopilo fizično vstajenje vseh umrlih tukaj na zemlji.«

32. Kaj v Bibliji piše o mrtvih?

³² Univerzitetni predavatelj Arthur Hertzberg je napisal: »V [hebrejski] Bibliji je prizorišče človekovega življenja ta svet. Ne obstaja nauk o nebesih in peklu, le vse  bolj okrepljena zamisel o končnem vstajenju mrtvih v času konca dni.« To je preprosta in točna razlaga biblijskega nauka, da mrtvi »ne vedo ničesar več« in da ni »ne dela ne preudarjanja ne spoznanja ne modrosti [. . .] v podzemlju [šeolu oziroma splošnem grobu človeštva], kamor greš«. (Pridigar 9:5, 10; Daniel 12:1, 2; Izaija 26:19)

33. Kako so Judje sprva gledali na nauk o vstajenju?

³³ V Encyclopaedii Judaici piše, da je »v dobi rabinov nauk o vstajenju mrtvih veljal za enega osrednjih naukov judovstva« in »ga je bilo treba ločiti od verovanja [. . .] v neumrljivost duše«. * Vendar je danes obratno – nauk o neumrljivosti duše sprejemajo vse veje judovstva, nauka o vstajenju mrtvih pa ne.

34. Kako Talmud v nasprotju z Biblijo prikazuje dušo? Kaj o njej pravijo kasnejši pisci?

³⁴ Talmud, na katerega je vplival helenizem, je v nasprotju z Biblijo poln razlag in zgodb ter celo opisov neumrljive duše. Kasneje je judovsko mistično izročilo, kabala, šlo celo tako daleč, da je prevzelo nauk o reinkarnaciji (preseljevanju duš), ki je v bistvu starodavni hindujski nauk. (Glej 5. poglavje.) Danes je ta nauk v Izraelu splošno sprejet za judovskega in igra pomembno vlogo v hasidski veroizpovedi in literaturi. Na primer, Martin Buber je v svoji knjigi Tales of the Hasidim—The Later Masters zapisal zgodbo o duši iz šole Elimeleha, rabija iz Lisenska: »Na dan poravnave, ko je rabi Abraham Jehošua recitiral avodo, molitev, v kateri se večkrat omenja služba velikega duhovnika v jeruzalemskem templju, odlomka ‚Zato je govoril‘ ni nikoli  izrekel, temveč je dejal ‚Zato sem govoril‘. Ni namreč pozabil časa, ko je bila njegova duša v telesu velikega duhovnika v Jeruzalemu.«

35. a) Kakšno stališče je zavzelo reformirano judovstvo glede nauka o neumrljivosti duše? b) Kaj jasnega Biblija uči o duši?

³⁵ Reformirano judovstvo je šlo tako daleč, da je zavrnilo verovanje v vstajenje. To besedo je odstranilo iz svojih molitvenikov in priznava samo verovanje v neumrljivost duše. Koliko jasnejša je biblijska zamisel, izražena v 1. Mojzesovi 2:7: »GOSPOD Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.« Telo in duh oziroma življenjska sila skupaj tvorita »živo dušo«. * (1. Mojzesova 2:7; 7:22; Psalm 146:4) Kadar torej umre grešni človek, umre duša. (Ezekiel 18:4, 20) Človek se po smrti ničesar več ne zaveda. Njegova življenjska sila se vrne k Bogu, ki mu jo je dal. (Pridigar 3:19; 9:5, 10; 12:7) Resnično biblijsko upanje za mrtve je vstajenje – hebrejsko: techiyát hammetím oziroma »oživitev mrtvih«.

36., 37. Kaj sta zvesta Hebrejca iz biblijskih dni verjela glede prihodnjega življenja?

³⁶ Nad tem sklepom utegnejo biti presenečeni celo mnogi Judje, toda dejstvo je, da je vstajenje že tisočletja resnično upanje za častilce pravega Boga. Pred kakimi 3500 leti je zvesti Job med doživljanjem stiske govoril o času, ko ga bo Bog obudil iz šeola oziroma groba. (Job 14:14, 15) Tudi prerok Daniel je bil prepričan, da bo obujen »ob koncu dni«. (Daniel 12:2, 13)

 ³⁷ Iz Biblije ni nikjer razvidno, da bi ta zvesta Hebrejca verjela, da imata neumrljivo dušo, ki bi živela po smrti. Očitno sta imela dovolj razlogov za vero v to, da se ju bo Vrhovni gospod, ki ima v vesolju preštete vse zvezde in jih nadzira, spomnil ob času vstajenja. Bila sta zvesta njemu in njegovemu imenu, on pa bo zvest njima. (Psalm 18:26 [25, NW]; 147:4; Izaija 25:7, 8; 40:25, 26)

Judovstvo in Božje ime

38. a) Kaj se je skozi stoletja dogajalo z rabo Božjega imena? b) Iz česa je izpeljano Božje ime?

³⁸ Judovstvo uči, da Božje ime sicer obstaja v pisni obliki, vendar je preveč sveto, da bi ga izgovarjali. * Zato se je v zadnjih 2000 letih pravilna izgovorjava izgubila. Vendar Judje niso vedno tako razmišljali. Pred približno 3500 leti je Bog po Mojzesu rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: ,GOSPOD [hebrejsko יהוה, JHVH], Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov me je poslal k vam.‘ To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod. (2. Mojzesova 3:15; Psalm 135:13) Katero je bilo to ime? Podčrtna opomba v Tanahu pravi: »Ime JHVH (tradicionalno se bere Adonaj, kar pomeni ‚GOSPOD‘) je tukaj povezano s korenom hayah oziroma ‚biti‘.« Torej gre pri tem za Božje sveto ime, ki se pojavi v obliki tetragrama oziroma štirih hebrejskih soglasnikov JHVH (Jahve) in je v latinski pisavi skozi stoletja v slovenščini postalo znano kot JEHOVA.

39. a) Zakaj je Božje ime pomembno? b) Zakaj so Judje nehali izgovarjati Božje ime?

³⁹ Judje že od nekdaj pripisujejo veliko pomembnost Božjemu osebnemu imenu, čeprav je dejanska raba tega  imena od preteklosti do danes doživela drastične spremembe. V knjigi Everyman’s Talmud je dr. A. Cohen napisal: »‚Prepoznavnemu Imenu‘ (Shem Hamephorash), ki ga je Bog razodel izraelskemu narodu, namreč tetragram JHVH, je bila pripisana posebna čast.« Božje ime je bilo deležno časti, ker je predstavljalo in označevalo osebnost samega Boga. Navsezadnje je Bog sam razodel svoje ime in svojim častilcem naročil, naj ga uporabljajo. To potrjuje dejstvo, da se Božje ime v Hebrejskih spisih pojavi na 6828 mestih. Toda pobožni Judje menijo, da je nespoštljivo izgovarjati Božje osebno ime. *

40. Kaj sta judovska strokovnjaka izjavila glede rabe Božjega imena?

⁴⁰ Glede starodavne rabinske (ne pa biblijske) prepovedi izgovarjanja Božjega imena je rabi A. Marmorstein v svoji knjigi The Old Rabbinic Doctrine of God napisal: »V nekem obdobju je bila ta prepoved [rabe Božjega imena] med Judi popolnoma neznana. [. . .] Niti v Egiptu niti v Babilonu Judje niso poznali niti niso imeli zakona, ki bi prepovedoval rabo Božjega imena oziroma tetragrama v vsakodnevnih pogovorih ali pri pozdravljanju. Toda od tretjega stoletja pr. n. št. pa do tretjega stoletja n. št. je takšna prepoved obstajala in se je deloma upoštevala.« V preteklosti ni bila raba Božjega imena le dovoljena, temveč, kot pravi dr. Cohen, je »bil čas, ko so svobodno in odprto rabo Imena priporočali celo laiki. [. . .] Takšno priporočilo naj bi temeljilo na želji, da bi se Izraelci s tem ločevali od [Nejudov].«

41. Kateri vplivi so po besedah nekega rabija pripeljali do prepovedi rabe Božjega imena?

 ⁴¹ Kaj pa je potem privedlo do prepovedi uporabljanja Božjega imena? Doktor Marmorstein odgovarja: »Zaradi helenističnega [grškega] nasprotovanja judovski religiji ter odpadništva duhovnikov in uglednežev je bilo uvedeno ter uveljavljeno pravilo, da se v svetišču [jeruzalemskem templju] ne sme izgovarjati tetragram.« Judje so v svoji preveliki gorečnosti, da ne bi Božjega imena uporabljali po nemarnem, povsem zatrli njegovo izgovorjavo ter spodkopali in oslabili identiteto pravega Boga. Pod združenim pritiskom verskega nasprotovanja in odpadništva so Judje povsem nehali uporabljati Božje ime.

42. Na kaj kažejo biblijski zapisi glede rabe Božjega imena?

⁴² Toda dr. Cohen pravi: »Videti je, da v času, ko je nastajala Biblija, ni bilo nobenega pomisleka glede rabe [Božjega imena] v vsakodnevnih pogovorih.« Očak Abraham je »klical GOSPODOVO ime«. (1. Mojzesova 12:8) Večina piscev Hebrejskih spisov je brez zadržkov, toda spoštljivo uporabljala Božje ime vse do zadnje knjige, ki jo je napisal Malahija v petem stoletju pr. n. št. (Ruta 1:8, 9, 17)

43. a) Kaj je več kot očitno glede judovske rabe Božjega imena? b) Kaj je bila med drugim posredna posledica tega, da so Judje nehali uporabljati Božje ime?

⁴³ Več kot očitno je, da so starodavni Hebrejci uporabljali in izgovarjali Božje ime. Marmorstein glede spremembe, ki je nastopila kasneje, priznava: »V tem času, v prvi polovici tretjega stoletja [pr. n. št.], je opaziti veliko spremembo, kar se tiče rabe Božjega imena, zaradi česar je prišlo do številnih sprememb v judovskih teoloških in filozofskih naukih, in ta vpliv je mogoče čutiti  še danes.« Ena od posledic neizgovarjanja Božjega imena je ta, da je v teološkem vakuumu, do katerega je prišlo zaradi zamisli o anonimnem Bogu, lažje nastal krščanski nauk o Trojici. * (2. Mojzesova 15:1–3)

44. Kaj se je med drugim še zgodilo, ker se ni smelo uporabljati Božje ime?

⁴⁴ Z zavračanjem rabe Božjega imena čaščenje pravega Boga izgublja vrednost. Neki komentator je dejal: »Kadar se za Boga uporablja beseda ‚Gospod‘, potem je ta izraz, čeprav pravilen, na žalost hladen in suhoparen. [. . .] Treba je imeti v mislih, da se takrat, ko se JHVH oziroma Adonaj prevaja z ‚Gospod‘, v številne vrstice Stare zaveze vnaša pridih abstraktnosti, formalnosti in oddaljenosti, kar je povsem drugače od izvirnega besedila.« (The Knowledge of God in Ancient Israel) Kako žalostno je, da vzvišenega in pomenljivega imena Jahve oziroma Jehova ni v številnih biblijskih prevodih, medtem ko se v izvirnih hebrejskih besedilih odkrito pojavlja več tisočkrat! (Izaija 43:10–12)

Ali Judje še vedno pričakujejo Mesija?

45. Kateri biblijski temelj obstaja za vero v Mesija?

⁴⁵ V Hebrejskih spisih obstaja veliko prerokb, ki so Judom pred več kot 2000 leti vlivale upanje glede Mesijevega prihoda. V 2. Samuelovi 7:11–16 je bilo nakazano, da bo Mesija Davidov potomec. V Izaiju 11:1–10 je  za Mesija prerokovano, da bo vsemu človeštvu prinesel pravičnost in mir. V Danielu 9:24–27 je kronološki zapis tega, kdaj se bo Mesija pojavil in kdaj bo umrl.

46., 47. a) Kakšnega Mesija so pričakovali Judje, ki so živeli pod rimsko oblastjo? b) Kako se je pričakovanje Judov glede Mesija spremenilo?

⁴⁶ V Encyclopaedii Judaici je pojasnjeno, da so bila v prvem stoletju pričakovanja glede Mesija velika. Bil naj bi »karizmatičen Davidov potomec, za katerega so bili Judje v času rimske nadvlade prepričani, da ga bo Bog poslal zato, da bo zlomil jarem poganov in zavladal nad obnovljenim izraelskim kraljestvom«. Toda bojevitega Mesija, kakršnega so pričakovali Judje, ni bilo na spregled.

⁴⁷ V The New Encyclopædii Britannici piše, da je bilo mesijansko upanje bistvenega pomena, da je judovski narod skupaj prestal mnoge stiske: »Nedvomno je judovstvo povečini preživelo zaradi svoje neomajne vere  v mesijanske obljube in prihodnost.« Ko pa se je v 18. in 19. stoletju začelo pojavljati sodobno judovstvo, so številni Judje nehali pasivno čakati na Mesija. In nazadnje je marsikdo zaradi nacističnega holokavsta izgubil potrpežljivost in upanje. Na sporočilo o Mesiju so pričeli gledati kot na oviro, zato so mu pripisali drugačen pomen, češ da gre zgolj za novo obdobje blaginje in miru. Od takrat je za Jude kot celoto težko reči, da pričakujejo osebnega Mesija, čeprav obstajajo izjeme.

48. Katera vprašanja se upravičeno postavljajo glede judovstva?

⁴⁸ Zaradi te prelevitve v nemesijansko religijo se postavljajo tehtna vprašanja. Je bilo judovstvo tisoče let v zmoti, ker je učilo, da naj bi se Mesija pojavil kot človek? Katera oblika judovstva bo pomagala posamezniku najti Boga? Ali je to starodavno judovstvo, okiteno z grško filozofijo? Ali katera od nemesijanskih oblik judovstva, ki so nastale v zadnjih 200 letih? Ali pa obstaja katera druga pot, ki se dosledno in točno oklepa mesijanskega upanja?

49. K čemu so spodbujeni iskreni pripadniki judovstva?

⁴⁹ S temi vprašanji v mislih iskrenim pripadnikom judovstva predlagamo, da znova preiščejo temo o Mesiju, tako da pregledajo trditve glede Jezusa iz Nazareta, vendar ne tistih, ki jih je predstavilo krščanstvo, temveč tiste, ki so jih judovski pisci predstavili v Grških spisih. Obstaja namreč velika razlika. Krščanske religije so s svojim nebiblijskim naukom o Trojici, ki je očitno nesprejemljiv vsakemu Judu, ki ceni čisto resnico – »GOSPOD je naš Bog, GOSPOD je edini« – prispevale k temu, da so Judje zavrnili Jezusa. (5. Mojzesova 6:4) Zato vas vabimo, da si brez predsodkov preberete naslednje poglavje in se seznanite z Jezusom, kakršnega opisujejo Grški spisi.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

[Poudarjeno besedilo na strani 217]

Sefardski in aškenaški Judje sestavljajo dve ločeni skupnosti.

  [Okvir/slika na strani 211]

Deset zapovedi za čaščenje in ravnanje

Milijoni so že slišali za deset zapovedi, vendar je malo takšnih, ki so jih tudi prebrali. Zato v nadaljevanju navajamo večji del teh zapovedi.

▪ »Ne imej drugih bogov poleg mene!«

▪ »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi.« [V davnem letu 1513 pr. n. št. je bila ta prepoved glede malikovanja nekaj posebnega.]

▪ »Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga.«

▪ »Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! [. . .] Zato je GOSPOD blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.«

▪ »Spoštuj očeta in mater.«

▪ »Ne ubijaj!«

▪ »Ne prešuštvuj!«

▪ »Ne kradi!«

▪ »Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu!«

▪ »Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!« (2. Mojzesova 20:3–17)

Prve štiri zapovedi se neposredno dotikajo vere in čaščenja, druge pa usmerjajo pozornost na povezavo med pravilnim ravnanjem in primernim odnosom s Stvarnikom.

[Slika]

Kljub edinstvenemu zakoniku, ki ga je Bog dal Izraelcem, so ti častili zlato tele in s tem posnemali sosednje poganske narode (Zlato tele, Biblos).

 [Okvir/slika na straneh 220, 221]

 Sveta besedila Hebrejcev

Najstarejša hebrejska sveta besedila se imenujejo Tanah. To ime je sestavljeno iz treh delov, vsak od njih pa vsebuje prvo črko imena treh knjig judovske Biblije v hebrejščini: Tora (Postava), Nebiim (Preroki) in Ketubim (Spisi), torej TaNaKh. Te knjige so bile v hebrejščini in aramejščini napisane v obdobju od 16. stoletja do 5. stoletja pr. n. št.

Judje verjamejo, da so bile napisane po različnih in vedno manj pomembnih stopnjah navdihnjenja. Zato so jih razvrstili po naslednjem vrstnem redu pomembnosti:

Tora – Prvih pet Mojzesovih knjig oziroma Peteroknjižje (iz grščine za »pet zvitkov«) ali Postava, ki jo sestavljajo Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri in Devteronomij. Vendar se lahko izraz Tora nanaša tudi na judovsko Biblijo kot celoto in na ustno Toro ter Talmud (glej  naslednjo stran).

Nebiim – Preroki, med katere spadajo knjige od Jozueta do velikih prerokov (Izaija, Jeremija in Ezekiel) ter dvanajst »malih« prerokov (od Ozeja do Malahija).

Ketubim – Spisi, ki zajemajo pesniška dela – Psalmi, Pregovori, Job, Visoka pesem in Žalostinke. Mednje spadajo tudi Ruta, Pridigar, Estera, Daniel, Ezra, Nehemija ter Prva in Druga kroniška knjiga.

    Talmud

S stališča Nejudov je Tanah oziroma judovska Biblija najpomembnejše judovsko besedilo. Vendar pa Judje menijo drugače. Marsikdo od njih bi se strinjal z naslednjimi besedami rabina Adina Steinsaltza: »Če je Biblija temelj judovstva, potem je Talmud osrednji steber, ki se dviguje iz tega temelja in podpira celotno duhovno in intelektualno strukturo. [. . .] Nobeno drugo delo nima primerljivega vpliva na teorijo in prakso judovskega življenja.« (The Essential Talmud) Kaj je torej Talmud?

Ortodoksni Judje verjamejo, da Bog na gori Sinaj Mojzesu ni dal le zapisane Postave oziroma Tore, temveč tudi natančna pojasnila, kako jo je treba izpolnjevati, ter navodilo, da je treba ta pojasnila ustno posredovati drugim. To se je imenovalo ustna Tora. Ta je v pisni obliki skupaj s kasneje dodanimi komentarji in pojasnili povzeta v Talmudu, ki so ga od 2. stoletja n. št. do srednjega veka sestavljali rabini.

Talmud je običajno razdeljen na dva glavna dela:

Mišna: Zbirka komentarjev, ki dopolnjujejo svetopisemsko Postavo in temeljijo na razlagah rabinov, imenovanih tanaiti (učitelji). Pisali so jo od konca drugega do začetka tretjega stoletja n. št.

Gemara (prvotno imenovana Talmud): Zbirka komentarjev glede Mišne. Rabini so jo sestavili v kasnejšem obdobju (od tretjega do šestega stoletja n. št.).

Talmud poleg teh dveh glavnih delov lahko vsebuje tudi komentarje glede Gemare, ki so jih napisali rabini v srednjem veku. Med njimi sta izstopala rabina Raši (Salomon Ben Izak, 1040–1105), ki je poskrbel za to, da je zapleten jezik v Talmudu postal veliko razumljivejši, in Rambam (Mojzes Ben Maimon, bolj znan kot Majmonid, 1135–1204), ki je Talmud preuredil v strnjeno različico (Mišna Tora), tako da je postal dostopen vsem Judom.

[Slike]

Spodaj: staroveška Tora, shranjena v tako imenovani Esterini grobnici v Iranu; desno: hvalnica, ki temelji na Svetem pismu, napisana v hebrejščini in jidišu.

 [Okvir/slike na straneh 226, 227]

 Judovstvo – religija številnih nazorov

Med glavnimi vejami judovstva obstajajo velike razlike. Judovstvo navadno daje velik poudarek verskim običajem. Zaradi razprav, ki se bolj vrtijo okrog običajev kot pa naukov, je med Judi prišlo do precejšnjih nesoglasij, zato so v judovstvu nastale tri glavne veje.

ORTODOKSNO JUDOVSTVO – To gibanje ima hebrejski Tanah za navdihnjeno besedilo, poleg tega pa priznava, da je Mojzes na gori Sinaj od Boga istočasno prejel tako ustno kot pisno Postavo. Pripadniki tega gibanja se zelo natančno držijo zapovedi obeh Postav. Verjamejo, da Mesija še mora priti in povesti Izrael v zlato dobo. Znotraj gibanja obstajajo nasprotujoča si mnenja, zato so se pojavile različne frakcije. Ena od njih je hasidizem.

Hasidi (pomeni »pobožni«) – Veljajo za ultraortodoksne. Frakcijo je ustanovil Izrael Ben Eliezer, znan tudi kot Baal Šem Tov (Gospodar dobrega imena), sredi 18. stoletja v Vzhodni Evropi. Njeni člani se ravnajo po nauku, ki poudarja glasbo in ples, kar jih ponese v mistično veselje. Mnogi njihovi nauki, med katere spada tudi nauk o reinkarnaciji, temeljijo na judovskih mističnih knjigah, znanih kot kabala. Danes so voditelji te frakcije rebeji (kar v jidišu pomeni »rabini«) oziroma cadiki, ki v očeh njihovih sledilcev veljajo za najpravičnejše moške oziroma svetnike.

Največ hasidov danes živi v Združenih državah Amerike in Izraelu. Zanje je značilen poseben vzhodnoevropski stil oblačenja iz 18. in 19. stoletja, ki zajema večinoma črna oblačila, s katerimi zelo izstopajo, še posebej v sodobnih mestih. Danes je ta frakcija razdeljena na več sekt, ki jih vodijo različni ugledni rebeji. Ena od zelo dejavnih skupin so ljubaviči, ki goreče spreobračajo Jude. Nekatere skupine verjamejo, da ima samo Mesija pravico obnoviti Izrael kot judovsko državo, zato ne priznavajo današnje republike Izrael.

REFORMIRANO JUDOVSTVO (znano tudi kot liberalno in progresivno) – To gibanje je svoje  korenine pognalo v Zahodni Evropi na začetku 19. stoletja. Temelji na zamislih Mosesa Mendelssohna, judovskega intelektualca iz 18. stoletja, ki je bil prepričan, da bi morali Judje privzeti zahodno kulturo, ne pa da se razdružujejo od Nejudov. Pripadniki tega gibanja ne priznavajo, da je Tora od Boga razodeta resnica. Judovski zakoni glede prehrane, čistosti in oblačenja so po njihovem mnenju zastareli. Verjamejo v tako imenovano »mesijansko dobo svetovnega bratstva«. Zadnja leta se vračajo k bolj tradicionalnemu judovstvu.

KONSERVATIVNO JUDOVSTVO – Pojavilo se je leta 1845 v Nemčiji kot veja reformiranega judovstva, saj naj bi to zavračalo preveč običajev tradicionalnega judovstva. Pripadniki tega gibanja ne priznavajo, da je Mojzes prejel ustno Postavo od Boga, temveč trdijo, da so to Postavo napisali rabini, ki so skušali judovstvo prilagoditi novi dobi. Podrejajo se rabinskemu zakonu in svetopisemskim smernicam, če se »skladajo s sodobnimi zahtevami za judovsko življenje«. (The Book of Jewish Knowledge) Obrede opravljajo v hebrejščini in angleščini ter se ravnajo po strogih zakonih o prehrani (kašrut). Med bogoslužjem je moškim in ženskam dovoljeno sedeti skupaj, kar pa ne velja za pripadnike ortodoksnega judovstva.

[Slike]

Levo: Judje ob Zidu objokovanja v Jeruzalemu; zgoraj: Jud med molitvijo, v ozadju Jeruzalem

 [Okvir/slike na straneh  230, 231]

 Nekateri pomembnejši prazniki in običaji

Večina judovskih praznikov temelji na Svetem pismu in se na splošno navezuje bodisi na letne čase, ki zaznamujejo različne žetve, ali pa na zgodovinske dogodke.

▪ Šabat – Sedmi dan judovskega tedna (od sončnega zahoda v petek do sončnega zahoda v soboto) velja za dan, s katerim se posveti teden. Posebno obhajanje tega dne je pomemben del čaščenja. Judje se v sinagogi zberejo k branju Tore in k molitvi. (2. Mojzesova 20:8–11)

▪ Jom kipur – Dan poravnave, slovesni praznik, za katerega sta značilna post in samopreiskava. Označuje sklepni del desetih spokorniških dni. Ti dnevi se pričnejo z roš hašono oziroma judovskim novim letom, ki glede na judovski posvetni koledar nastopi septembra. (3. Mojzesova 16:29–31; 23:26–32)

▪ Sukot (zgoraj desno) – Praznik kolib ali šotorov oziroma praznik spravljanja. Namenjen je obhajanju žetve in označuje konec glavnega dela poljedelskega leta. Poteka oktobra. (3. Mojzesova 23:34–43; 4. Mojzesova 29:12–38; 5. Mojzesova 16:13–15)

▪ Hanuka – Praznik posvečenja. Ta priljubljeni praznik poteka decembra v spomin na dogodek, ko so bili Judje po roki Makabejcev osvobojeni sirsko-grške nadvlade in so decembra 165 pr. n. št. ponovno posvetili tempelj v Jeruzalemu. Za ta praznik je značilno, da se osem dni prižigajo sveče.

▪ Purim – Praznik žrebov. Obhaja se konec februarja ali na začetku marca v spomin na rešitev Judov v Perziji pred Hamanom in njegovo genocidno zaroto v petem stoletju pr. n. št. (Estera 9:20–28)

▪ Pesah – Praznik pasha. Vpeljan v spomin na osvoboditev Izraelcev iz egiptovskega suženjstva (1513 pr. n. št.). Je največji in najstarejši judovski praznik. Začne se 14. nisana (po judovskem koledarju) in običajno poteka  konec marca ali v začetku aprila. Judovske družine se zberejo k pashalni večerji, imenovani seder. V naslednjih sedmih dneh ne smejo zaužiti nič kvasa. To obdobje se imenuje praznik nekvašenih kruhkov (maca). (2. Mojzesova 12:14–20, 24–27)

 Nekateri judovski običaji

▪ Obreza – Za judovske dečke je to pomemben obred, ki se opravi, ko so stari osem dni. Ponavadi se imenuje Abrahamska zaveza, saj je bila obreza znamenje zaveze med Bogom in Abrahamom. Moški, ki se spreobrnejo v judovstvo, se prav tako morajo dati obrezati. (1. Mojzesova 17:9–14)

▪ Bar micva (spodaj) – Še en pomembni judovski obred, ki dobesedno pomeni »sin zapovedi«. Ta izraz »označuje dosego tako verske kot uradne zrelosti, obenem pa tudi dogodek, ko je ta status uradno podeljen dečkom, starim 13 let in en dan«. Judovski običaj je postal šele v 15. stoletju n. št. (Encyclopaedia Judaica)

▪ Mezuza (zgoraj) – Judovski dom je navadno zlahka prepoznaven po mezuzi, zvitku v škatlici, ki je pritrjen na desno stran podboja vrat. Mezuza je pravzaprav majhen pergament, ki je zvit in shranjen v škatlici, na njem pa so zapisane besede iz 5. Mojzesove 6:4–9 in 11:13–21. Škatlica je pritrjena na podboj vrat vsake sobe, v kateri se prebiva.

▪ Jarmulka (moška čepica) – V Encyclopaedii Judaici piše: »Ortodoksni judje [. . .] menijo, da je pokrivanje glave, tako zunaj kot znotraj sinagoge, znamenje predanosti judovski tradiciji.« Nikjer v Tanahu ni omenjeno pokrivanje glave med bogoslužjem, zato Talmud ne pravi, da je ta običaj obvezen. Pripadnice hasidizma imajo ves čas pokrito glavo ali pa si jo pobrijejo in nosijo lasuljo.

[Slika na strani 206]

Abram (Abraham), praoče Judov, je pred skoraj 4000 leti častil Boga Jehova.

[Slika na strani 208]

Davidova zvezda – nebiblijski simbol Izraela in judovstva

[Slika na strani 215]

Judovski pisar, ki prepisuje hebrejsko besedilo.

[Slika na strani 222]

Hasidska judovska družina obhaja šabat.

[Slika na strani 233]

Pobožni Judje, ki imajo na roki in čelu privezan filakterij oziroma škatlico, v kateri so zvitki z molitvami.