10. poglavje

Krščanstvo – ali je bil Jezus pot do Boga?

Do sedaj smo, če odmislimo poglavje o judovstvu, obravnavali večje religije, ki večinoma temeljijo na mitologiji. Sedaj bomo pregledali še eno religijo, ki trdi, da pomaga ljudem približati se Bogu – krščanstvo. Na čem torej temelji krščanstvo: na mitih ali zgodovinskih dejstvih?

1. a) Zakaj zgodovina tako imenovanega krščanstva vzbuja nekaterim resne dvome o krščanstvu? b) Kakšna razlika je nakazana z izrazoma »tako imenovano krščanstvo« in »krščanstvo«?

ZGODOVINA tako imenovanega krščanstva * s svojimi vojnami, inkvizicijo, križarskimi pohodi in versko hinavščino nikakor ne govori v prid krščanstvu. Iskreni muslimani in drugi pravijo, da zavračajo krščanstvo zaradi moralnega propada in pokvarjenosti zahodnega »krščanskega« sveta. In res, tako imenovani krščanski narodi so izgubili svoj moralni kompas in doživeli brodolom na čereh nevere, pohlepa in svobodnega vdajanja užitkom.

2., 3. a) Kakšna očitna razlika je med ravnanjem oziroma vedenjem zgodnjih kristjanov in ravnanjem pripadnikov današnjega tako imenovanega krščanstva? b) Navedite nekaj vprašanj, na katera bomo dobili odgovor v nadaljevanju.

 ² O tem, da so bila merila prvotnega krščanstva drugačna od današnjega vsedopuščajočega življenjskega sloga, govori profesorica Elaine Pagels v svoji knjigi Adam, Eve, and the Serpent, v kateri lahko beremo: »Mnogi kristjani v prvih štirih stoletjih so bili ponosni na to, da so obvladovali svoje spolne želje, se ogibali poligamije in pogosto tudi razveze, ki jo je judovska tradicija dovoljevala, poleg tega so zavračali zunajzakonsko spolnost, ki je bila med njihovimi poganskimi sodobniki splošno sprejeta in h kateri sta spadali tudi prostitucija in homoseksualnost.«

³ Zato se je povsem umestno vprašati: Ali zgodovina tako imenovanega krščanstva in njegovo današnje moralno stanje res odsevata nauke Jezusa Kristusa? Kakšen človek je bil Jezus? Ali je pomagal ljudem približati se Bogu? Je bil res Mesija, ki so ga napovedovale hebrejske prerokbe? To je nekaj vprašanj, ki jih bomo pregledali v tem poglavju.

Kakšna so bila Jezusova priporočila?

4. Kakšno očitno razliko smo pri preučevanju religij opazili med krščanstvom in njegovim izvorom na eni strani ter večjimi svetovnimi religijami na drugi strani?

⁴ V prejšnjih poglavjih smo videli, da je imela pri skoraj vseh večjih svetovnih religijah pomembno vlogo mitologija. V predhodnem poglavju, v katerem smo obravnavali začetke judovstva, pa nismo začeli z miti, temveč z zgodovinsko osebnostjo, Abrahamom, ter njegovimi predniki in potomci. Pri krščanstvu in njegovem ustanovitelju, Jezusu, prav tako ne bomo pričeli z mitologijo, temveč z zgodovinsko osebnostjo. (Glej  okvir na strani 237.)

5. a) Katera tri priporočila so govorila za to, da je Jezus res obljubljeno Abrahamovo »seme«? b) Kdo je napisal Krščanske grške spise?

 ⁵ Krščanski grški spisi, na splošno bolj znani kot Nova zaveza (glej  okvir na strani 241), se pričnejo s stavkom: »Knjiga o življenju Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina.« (Matej 1:1) Je to zgolj neutemeljena trditev Mateja, ki je bil nekdaj judovski davkar, nato pa postal Jezusov bližnji učenec in je tudi napisal njegov življenjepis? Ne. V naslednjih 15 vrsticah so navedeni Abrahamovi potomci vse do Jakoba, glede katerega beremo: »Jakobu se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere se je rodil Jezus, ki se imenuje Kristus.« Jezus je bil torej dejansko potomec Abrahama, Juda in Davida in je kot takšen imel tri priporočila, da je resnično napovedano »seme« iz Prve Mojzesove knjige 3:15 in Abrahamovo »seme«. (1. Mojzesova 22:18; 49:10; 1. kroniška 17:11)

6., 7. Zakaj je bilo pomembno, kje se je Jezus rodil?

⁶ Nadaljnje priporočilo za to, da je Jezus res mesijansko Seme, je bil njegov rojstni kraj. Kje se je Jezus rodil? Matej pravi, da se je rodil »v dneh kralja Heróda v Betlehemu v Judeji«. (Matej 2:1) To dejstvo potrjuje poročilo zdravnika Luka, v katerem glede bodočega Jezusovega posvojitelja piše: »Jožef [je] krenil iz Galileje, iz Názareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, saj je bil iz Davidove hiše in družine, da bi se dal popisat skupaj z Marijo, ki jo je dobil za ženo, kakor mu je bilo obljubljeno, in je bila takrat že proti koncu svoje nosečnosti.« (Luka 2:4, 5)

⁷ Zakaj je bilo pomembno, da se je Jezus rodil v Betlehemu, ne pa v Nazaretu ali katerem drugem mestu? Zaradi prerokbe, ki jo je v osmem stoletju pr. n. št. izrekel hebrejski prerok Miha: »In ti, Betlehem Efráta, ki si  premajhen, da bi bil med Judovimi rodbinami, iz tebe bo izšel tisti, ki bo zame vladal v Izraelu, čigar izviri so od nekdaj, od davne preteklosti.« (Miha 5:2) Jezus je torej s svojim rojstnim krajem imel še eno priporočilo za to, da je obljubljeno Seme in Mesija. (Janez 7:42)

8. Naštejte nekaj prerokb, ki so se izpolnile na Jezusu.

⁸ Na Jezusu pa se je poleg teh prerokb izpolnilo še veliko drugih iz Hebrejskih spisov, kar dokazuje, da je imel vsa priporočila za obljubljenega Mesija. Nekatere od njih lahko poiščete v Svetem pismu. (Glej  okvir na strani 245.) * Sedaj pa na kratko preglejmo Jezusovo sporočilo in delovanje.

Jezus je pokazal pot s svojim življenjem

9. a) Kaj je storil Jezus na začetku svojega javnega delovanja? b) Kako vemo, da je Jezus imel Božje odobravanje?

⁹ Iz biblijske pripovedi izvemo, da so Jezusa vzgajali tako kot druge judovske otroke. Obiskoval je krajevno sinagogo in jeruzalemski tempelj. (Luka 2:41–52) Ko je dopolnil 30 let, je pričel javno delovati. Najprej je odšel k bratrancu Janezu, ki je v reki Jordan krščeval Jude v simbol kesanja. Lukovo poročilo se glasi: »Ko se je tako krščevalo vse ljudstvo, se je dal krstiti tudi Jezus, in ko je molil, so se odprla nebesa. Nanj se je spustil sveti duh, ki je bil videti kakor golob, in iz nebes je prišel glas: ‚Ti si moj Sin, moj ljubljeni. Ti si mi v veselje.‘« (Luka 3:21–23; Janez 1:32–34)

10., 11. a) Kaj je bilo med drugim značilno za Jezusovo oznanjevanje in poučevanje? b) S čim je Jezus pokazal, kako pomembno je Očetovo ime?

¹⁰ Jezus je ob določenem času pričel delovati kot maziljeni Božji Sin. Prehodil je vso Galilejo in Judejo ter  povsod oznanjeval sporočilo o Božjem kraljestvu in delal čudeže, na primer ozdravljal bolne. Za vse to ni sprejemal plačila niti se ni pehal za bogastvo ali slavo. Pravzaprav je rekel, da dajanje bolj osrečuje kakor prejemanje. Poleg tega je svoje učence učil, kako naj oznanjujejo. (Matej 8:20; 10:7–13; Apostolska dela 20:35)

¹¹ Ko natančneje razmislimo o Jezusovem sporočilu in tem, katere metode je uporabljal, lahko vidimo, da je deloval občutno drugače od mnogih pridigarjev tako imenovanega krščanstva. Z množicami ni manipuliral, s tem da bi igral na njihova čustva ali da bi jih zastraševal s peklenskim ognjem. Prav nasprotno. Ljudem je trkal na srce in um s preprosto logiko in prilikami oziroma ponazoritvami iz vsakdanjega življenja. Njegov znameniti govor na gori je izjemen primer, ki kaže, kakšni so bili njegovi nauki in metode poučevanja. K temu govoru je spadala tudi vzorčna molitev, v kateri je jasno pokazal, kaj naj bi bilo kristjanom najpomembnejše, ko je na prvo mesto postavil posvetitev Božjega imena. (Glej  okvir na straneh 258 in 259.) (Matej 5:1–7:29; 13:3–53; Luka 6:17–49)

12. a) Kako je Jezus pri svojem poučevanju in ravnanju kazal ljubezen? b) Kako drugačen bi bil svet, če bi ljudje zares kazali takšno krščansko ljubezen?

¹² Jezus je pri svojem ravnanju s sledilci in drugimi ljudmi kazal ljubezen in sočutje. (Marko 6:30–34) Ko je oznanjeval Božje kraljestvo, so lahko ljudje občutili njegovo ljubezen in ponižnost. Zato je lahko v zadnjih urah življenja svojim učencem rekel: »Dajem vam novo zapoved, da ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil  vas, tako tudi vi ljubite drug drugega. Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:34, 35) Zato je bistvo krščanstva požrtvovalna ljubezen, ki jo vodijo načela. (Matej 22:37–40) To v praksi pomeni, da bi moral kristjan ljubiti tudi svoje sovražnike, čeprav morda sovraži njihova hudobna dejanja. (Luka 6:27–31) Razmislimo malce o tem. Kako zelo drugačen bi bil svet, če bi vsi gojili in kazali takšno ljubezen! (Rimljanom 12:17–21; 13:8–10)

13. V čem so se Jezusovi nauki razlikovali od naukov Konfucija, Laozija in Buda?

¹³ Obenem pa to, kar je Jezus učil, ni obsegalo le področje etike in filozofije, kot je to veljalo za nauke Konfucija in Laozija. Poleg tega Jezus ni kakor Buda učil, da se lahko rešimo z lastnimi močmi, zgolj tako, da sledimo poti spoznanja in razsvetljenja. Ne, opozarjal je, da je vir rešitve Bog, ko je rekel: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet zato, da bi svet sodil, temveč da bi se svet po njem rešil.« (Janez 3:16, 17)

14. Zakaj je lahko Jezus rekel »Jaz sem pot in resnica in življenje«?

¹⁴ Jezus je s tem, da je v svojih besedah in dejanjih odseval Očetovo ljubezen, ljudi zbližal z Bogom. Zato je lahko nekoč rekel: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kakor po meni. [. . .] Kdor je videl mene, je videl tudi Očeta. Kako to, da praviš ‚Pokaži nam Očeta‘? Mar ne verjameš, da sem zedinjen z Očetom in da je Oče zedinjen z menoj? To, kar vam govorim, ne izvira od mene; ampak Oče, ki je zedinjen z menoj, opravlja svoja dela. [. . .] Slišali  ste, da sem vam rekel: Odhajam in se bom spet vrnil k vam. Če bi me ljubili, bi se veselili, da odhajam k Očetu, ker je Oče večji od mene.« (Janez 14:6–28) Da, Jezus je bil »pot in resnica in življenje«, ker je vodil takratne Jude nazaj k svojemu Očetu in njihovemu pravemu Bogu, Jehovu. Zato je z Jezusom človekovo iskanje Boga nenadoma dobilo nov zagon, saj je Bog iz svoje izjemne ljubezni poslal Jezusa na zemljo, da bi kot žarek svetlobe in resnice ljudi privedel k Očetu. (Janez 1:9–14; 6:44; 8:31, 32)

15. a) Kaj moramo storiti, če želimo najti Boga? b) Kaj vse na zemlji priča o Božji ljubezni?

¹⁵ Zaradi Jezusovega javnega delovanja in zgleda je lahko misijonar Pavel nekoč kasneje Grkom v Atenah rekel: »In iz enega človeka je [Bog] naredil vse človeške narode, da bi prebivali po vsem zemeljskem površju, ter je ljudem odmeril čase in ustaljene meje bivanja, da bi ti iskali Boga, celo tipali za njim in ga zares našli, čeprav v resnici ni daleč nikomur izmed nas. Od njega je namreč to, da živimo, se gibljemo in smo.« (Apostolska dela 17:26–28) Da, človek lahko najde Boga, če ga je le pripravljen prizadevno iskati. (Matej 7:7, 8) Bog se nam je razodel in nam pokazal svojo ljubezen s tem, da nam je dal zemljo, ki jo je oskrbel z vsem potrebnim, da lahko na njej uspeva navidez neskončna raznolikost življenjskih oblik. Z vsem potrebnim oskrbuje celotno človeštvo, pa najsibo pravične ali nepravične. Ljudem je dal tudi svojo napisano Besedo, Sveto pismo, in je poslal svojega  Sina v odkupno žrtev zanje. * Poleg tega jim pomaga tako, da jim daje, kar potrebujejo, da bi našli pot do njega. (Matej 5:43–45; Apostolska dela 14:16, 17; Rimljanom 3:23–26)

16., 17. Kako bi se morala kazati prava krščanska ljubezen?

¹⁶ Seveda se krščanska ljubezen ne bi smela kazati le z besedami, temveč, kar je pomembnejše, z dejanji. Zato je apostol Pavel napisal: »Ljubezen je potrpežljiva in prijazna. Ljubezen ni ljubosumna, se ne baha, se ne napihuje, se ne vede nespodobno, ne išče svojih koristi, se ne da razdražiti. Ne zapisuje si hudega. Ne veseli se nepravičnosti, temveč se veseli resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse zdrži. Ljubezen nikoli ne mine.« (1. Korinčanom 13:4–8)

¹⁷ Jezus pa je tudi pokazal, da je izjemno pomembno oznanjati nebeško Kraljestvo, Božjo vlado nad podložnim človeštvom. (Matej 10:7; Marko 13:10)

Vsak kristjan je evangelizator

18. a) Na kaj je opozoril Jezus v svojem govoru na gori? b) Kakšno odgovornost ima vsak kristjan? c) Kako je Jezus pripravil učence na oznanjevanje in kaj naj bi oznanjevali?

¹⁸ Jezus je poslušalce v svojem govoru na gori opozoril, da imajo odgovornost, da s svojimi besedami in dejanji razsvetljujejo druge. Takole je rekel: »Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Ko ljudje prižgejo svetilko, je ne postavijo pod mernik, temveč na stojalo, da sveti vsem v hiši. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Matej 5:14–16) Jezus je svoje učence učil, kako naj kot potujoči oznanjevalci  oznanjujejo in poučujejo. In kaj so oznanjali? To, kar je Jezus – Božje kraljestvo, ki bo pravično vladalo zemlji. Sam je ob neki priložnosti pojasnil: »Dobro novico o Božjem kraljestvu moram oznaniti tudi drugim mestom, ker sem bil za to poslan.« (Luka 4:43; 8:1; 10:1–12) Dejal je še, da bo zadnje dni med drugim zaznamovalo to, da se bo »dobra novica o kraljestvu [. . .] oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom, in tedaj bo prišel konec«. (Matej 24:3–14)

19., 20. a) Zakaj je bilo pravo krščanstvo od samega začetka dejavna religija, ki je oznanjevala evangelij? b) Katera temeljna vprašanja sedaj zahtevajo odgovor?

¹⁹ Leta 33 n. št. je obujeni Jezus tik pred odhodom v nebesa svojim učencem naročil: »Dana mi je bila vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega duha ter jih učite, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal. In glejte, jaz bom z vami vse dni do sklenitve stvarnosti.« (Matej 28:18–20) To je eden od razlogov, zakaj je bilo krščanstvo od samega začetka dejavna religija, ki je spreobračala ljudi, in tako izzivala jezo in ljubosumje pripadnikov takrat prevladujočih grških in rimskih religij, ki so temeljile na mitologiji. To se jasno vidi iz preganjanja, ki ga je Pavel doživel v Efezu. (Apostolska dela 19:23–41)

²⁰ Sedaj pa se zastavljajo vprašanja: Kaj je sporočilo o Božjem kraljestvu govorilo glede mrtvih? Kakšno upanje za umrle je oznanjeval Kristus? Ali je učil, da bodo lahko »neumrljive duše« njegovih vernikov rešene iz »peklenskega ognja«? Ali pa je učil kaj drugega? (Matej 4:17)

 Upanje na večno življenje

21., 22. a) S čim je Jezus primerjal stanje mrtvega Lazarja in zakaj? b) Kakšno upanje je imela Marta glede svojega mrtvega brata?

²¹ Morda lahko upanje, ki ga je oznanjeval Jezus, najbolje razumemo, če pregledamo, kaj je rekel in naredil takrat, ko je umrl njegov prijatelj Lazar. Kako je Jezus gledal na njegovo smrt? Ko se je odpravljal na Lazarjev dom, je svojim učencem rekel: »Naš prijatelj Lazar je šel počivat, jaz pa grem tja, da ga prebudim.« (Janez 11:11) Stanje, v katerem je bil mrtvi Lazar, je primerjal s spanjem. Ko globoko spimo, se ne zavedamo ničesar, kar tudi potrjuje hebrejski izrek, zapisan v Pridigarju 9:5: »Živi se zavedajo, da bodo umrli, mrtvi pa se ne zavedajo ničesar.«

²² Lazar je bil mrtev že štiri dni, toda Jezus ni z ničimer nakazal, da bi bila njegova duša v nebesih, peklu ali vicah. Ko je prispel v Betanijo in ga je prišla pozdravit Lazarjeva sestra Marta, ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Kaj mu je odgovorila? Ali je morda dejala, da je Lazar že v nebesih? Rekla mu je: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« To jasno kaže, da so takratni Judje upali na vstajenje, na to, da se bodo vrnili v življenje na zemlji. (Janez 11:23, 24, 38, 39)

23. Kateri čudež je naredil Jezus in kako je to vplivalo na opazovalce?

²³ Jezus je odgovoril: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo, četudi umre, oživel. In kdor živi ter veruje vame, ne bo nikoli umrl. Ali veruješ v to?« (Janez 11:25, 26) Da bi to dokazal, je odšel k votlini, v kateri je bil pokopan Lazar, in ga pred očmi njegovih sester, Marije in Marte, ter drugih ljudi priklical v življenje. Poročilo se v nadaljevanju glasi: »Tako so mnogi Judje, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, začeli verovati  vanj.« Beremo tudi: »Tisti, ki so bili pri njem, ko je Lazarja poklical iz groba in ga obudil od mrtvih, pa so pričali zanj.« (Janez 11:45; 12:17) Ljudje, ki so čudež osebno videli, so verjeli in pričali, da se je res zgodil. Temu so nedvomno verjeli tudi Jezusovi verski nasprotniki. Iz poročila namreč izvemo, da so višji duhovniki in farizeji pričeli načrtovati, da bodo Jezusa ubili, in sami so pojasnili, zakaj: »Ta človek dela veliko znamenj.« (Janez 11:30–53)

24. a) Kje je bil Lazar štiri dni? b) Kaj piše v Svetem pismu glede neumrljivosti?

²⁴ Kam je odšel Lazar, ko je bil štiri dni mrtev? Nikamor. Ničesar se ni zavedal, spal je v grobu in čakal na vstajenje. Jezus ga je blagoslovil, tako da ga je čudežno obudil od mrtvih. Toda glede na Janezovo pripoved ni Lazar nič rekel o tem, da bi bil v teh štirih dneh v nebesih, peklu ali vicah. Zakaj ne? Preprosto zato, ker ni imel neumrljive duše, ki bi lahko kam odšla. * (Job 36:14; Ezekiel 18:4)

25. a) Na kaj meri Biblija, ko govori o večnem življenju? b) Od česa je odvisen prihod obljubljenega Božjega kraljestva?

²⁵ Ko je torej Jezus govoril o večnem življenju, je mislil bodisi na življenje v nebesih, kjer bodo posamezniki (preobraženi v neumrljiva duhovna bitja) skupaj z njim vladali v njegovem Kraljestvu, bodisi na večno življenje na rajski zemlji, kjer bodo prebivali ljudje pod vladavino  tega Kraljestva. * (Luka 23:43; Janez 17:3) Bog je obljubil, da bo v simboličnem smislu prebival s poslušnim človeštvom na zemlji, kar bo za zemljo pomenilo nešteto blagoslovov. Seveda pa je izpolnitev teh obljub odvisna od tega, ali je bil Jezus res poslan na zemljo, in od tega, ali je res imel Božje odobravanje. (Luka 22:28–30; Titu 1:1, 2; Razodetje 21:1–4)

 Božje odobravanje – resničnost, ne mit

26. Kaj osupljivega se je zgodilo pred učenci Petrom, Jakobom in Janezom?

²⁶ Kako vemo, da je Jezus imel Božje odobravanje? Kot prvo zato, ker se je ob njegovem krstu zaslišal glas iz nebes: »To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje.« (Matej 3:17) Pozneje je Bog to potrdil pred drugimi pričami. Učenci Peter, Jakob in Janez, nekdanji ribiči iz Galileje, so spremljali Jezusa na visoko goro (verjetno Hermon, katerega vrh sega 2814 metrov nad morsko gladino). Tam se je pred njihovimi očmi zgodilo nekaj osupljivega: »Pred njimi se je [Jezus] spremenil in njegov obraz je zasijal kakor sonce, njegova vrhnja oblačila pa so se bleščala kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in se začela pogovarjati z njim. [. . .] Zasenčil [jih je] svetel oblak, in glas iz oblaka je govoril: ‚To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje. Poslušajte ga.‘ Ko so pa učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.« (Matej 17:1–6; Luka 9:28–36)

27. a) Kako je Jezusovo spremenjenje vplivalo na učence? b) Kako vemo, da Jezus ni bil mitološka oseba?

²⁷ Petru je to, da je videl in slišal Božjo potrditev, tako zelo okrepilo vero, da je pozneje napisal: »Z močjo in navzočnostjo našega Gospoda Jezusa Kristusa vas nismo seznanili tako, da bi se pri tem opirali na pretkano izmišljene lažne zgodbe [grško mýthois (miti)], temveč smo na lastne oči videli njegovo veličastnost. Od Boga, Očeta, je namreč prejel čast in slavo, ko so k njemu od veličastne slave prišle besede: ‚To je moj sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje.‘ Da, te besede smo slišali prihajati z neba, ko smo bili z njim na sveti gori.« (2. Petrovo 1:16–18) Judovski učenci Peter, Jakob in Janez so dejansko videli, kako se je Jezus po čudežu spremenil, in slišali  Božji glas iz nebes, ki mu je izrazil odobravanje. Njihova vera je temeljila na tem, kar se je v resnici zgodilo – na tem, kar so videli in slišali – ne pa na mitologiji ali »judovskih bajkah«. (Glej  okvir na strani 237.) (Matej 17:9; Titu 1:13, 14) *

 Jezusova smrt in še en čudež

28. Česa vse je bil Jezus leta 33 n. št. po krivem obtožen?

²⁸ Leta 33 n. št. je judovska verska oblast Jezusa aretirala in mu sodila. Ker je rekel, da je Božji Sin, so ga po krivem obtožili bogokletja. (Matej 26:3, 4, 59–67) Ti Judje so očitno raje videli, da ga usmrti rimska svetna oblast, zato so ga privedli pred Pilata in ga ponovno lažno obtožili – tokrat so dejali, da prepoveduje plačevati davke cesarju ter da zase pravi, da je kralj. (Marko 12:14–17; Luka 23:1–11; Janez 18:28–31)

29. Kako je Jezus umrl?

²⁹ Zatem ko so si vladarji podajali Jezusa, je rimski deželni upravitelj Poncij Pilat, na katerega je pritiskala množica, nahujskana od verskih voditeljev, ubral najlažjo pot in Jezusa obsodil na smrt. Zato je Jezus končal sramotne smrti na kolu in njegovo truplo so položili v grob. Toda ni minilo niti cele tri dni, ko se je zgodilo nekaj, zaradi česar se je globoka žalost Jezusovih učencev nenadoma spremenila v veselje. Postali so radostni verniki in goreči oznanjevalci. (Janez 19:16–22; Galačanom 3:13)

30. Kaj so storili verski voditelji, da ne bi prišlo do prevare?

³⁰ Verski voditelji, ki so se bali, da bi se Jezusovi učenci zatekli h goljufiji, so stopili do Pilata s prošnjo: »‚Gospod, spomnili smo se, da je ta slepar, ko je še živel, rekel: »Po treh dneh bom vstal.« Zato zapovej, naj grob zavarujejo do tretjega dne, da ne bi prišli njegovi učenci in ga ukradli ter ljudem govorili: »Vstal je od mrtvih!« In to zadnje sleparstvo bi bilo hujše od prvega.‘ Pilát jim je rekel: ‚Tu imate stražo, pa pojdite in ga zavarujte, kakor veste.‘ Tedaj so šli in grob zavarovali, tako da so kamen zapečatili in postavili stražo.«  (Matej 27:62–66) Kako učinkovit pa je bil ta varnostni ukrep?

31. Kaj se je zgodilo, ko so verne ženske odšle k Jezusovemu grobu?

³¹ Tretji dan po Jezusovi smrti so k njegovemu grobu prišle tri ženske, da bi namazale truplo z dišečim oljem. Kaj pa so tam videle? »Tako so zelo zgodaj prvega dne v tednu ob sončnem vzhodu prišle h grobu. Druga drugi so govorile: ‚Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?‘ Toda ko so pogledale tja, so videle, da je bil kamen že odvaljen, čeprav je bil zelo velik. Ko so vstopile v grob, so na desni videle sedeti mladeniča, oblečenega v dolgo belo oblačilo, in ostrmele. Ta pa jim je rekel: ‚Ne bodite tako osuple! Jezusa Nazaréčana iščete, ki je bil pribit na kol. Obujen je bil in ga ni tukaj. Glejte! Tu je prostor, kamor so ga položili. Zdaj pa pojdite ter njegovim učencem in Petru povejte: »Pred vami gre v Galilejo, tam ga boste videli, tako kakor vam je povedal.«‘« (Marko 16:1–7; Luka 24:1–12) Kljub posebni straži, ki so jo postavili verski voditelji, je Oče obudil svojega Sina, Jezusa. Ali je to mit ali zgodovinsko dejstvo?

32. Iz katerih utemeljenih razlogov je Pavel verjel, da je bil Jezus obujen?

³² Približno 22 let po tem dogodku je Pavel, ki je nekdaj preganjal kristjane, v pismu pojasnil, kako je pričel verovati v Kristusovo vstajenje: »Med prvimi rečmi, ki sem jih prejel in vam jih izročil, je bilo to, da je Kristus umrl za naše grehe, kot piše v Svetih spisih, da je bil pokopan, da je bil tretji dan obujen, kot piše v Svetih spisih, in da se je prikazal Kefu, nato pa še dvanajsterim. Zatem se je prikazal več kot petsto bratom naenkrat, ki večinoma še živijo, nekateri pa so že pozaspali v smrt. Potem se je prikazal Jakobu, nato  še vsem apostolom.« (1. Korinčanom 15:3–7) Da, Pavel je bil pripravljen tvegati svoje življenje v zagovarjanju obujenega Jezusa zato, ker je imel trdne dokaze. K njim je med drugim spadalo pričevanje kakih 500 ljudi, ki so na lastne oči videli obujenega Jezusa! (Rimljanom 1:1–4) Pavel je torej vedel, da je bil Jezus obujen. Toda sam je imel za to, kar je govoril, še močnejši razlog. Pojasnil je: »In nazadnje se je kakor kakemu nedonošenčku prikazal tudi meni.« (1. Korinčanom 15:8, 9; Apostolska dela 9:1–19)

33. Zakaj so bili zgodnji kristjani za svojo vero pripravljeni tudi umreti mučeniške smrti?

³³ Zgodnji kristjani so bili pripravljeni umreti mučeniške smrti v rimskih arenah. Zakaj? Ker so vedeli, da njihova vera ne temelji na mitih, temveč na zgodovinskih dejstvih. Dejstvo je bilo, da je bil Jezus res Kristus oziroma Mesija, ki so ga napovedovale prerokbe in ga je Bog poslal na zemljo. Dejstvo je bilo, da mu je Bog pokazal svoje odobravanje in da je umrl na kolu kot Božji Sin, ki je ostal zvest do konca. In dejstvo je bilo, da je bil obujen od mrtvih. (1. Petrovo 1:3, 4)

34. Zakaj je Jezusovo vstajenje po besedah apostola Pavla ključno za krščansko vero?

³⁴ Priporočamo vam, da preberete celo 15. poglavje Pavlovega prvega pisma Korinčanom, da bi razumeli, kaj je Pavel veroval glede vstajenja in zakaj je vstajenje ključno za krščansko vero. Bistvo njegovega sporočila je zajeto v naslednjih besedah: »Vendar Kristus je bil obujen od mrtvih, prvina tistih, ki so zaspali v smrt. Ker je namreč smrt prišla po človeku [Adamu], je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.« (1. Korinčanom 15:20–22)

35. Katere blagoslove je Bog obljubil za zemljo in človeštvo? (Izaija 65:17–25)

 ³⁵ Vstajenje Kristusa Jezusa bo torej navsezadnje koristilo vsemu človeštvu. * Prav tako je omogočilo, da bo Jezus postopoma izpolnil še druge mesijanske prerokbe. Kot kralj v nevidnih nebesih bo kmalu razširil svojo pravično vladavino nad očiščeno zemljo. Takrat bo nastopilo to, kar Sveto pismo imenuje »nova nebesa in nova zemlja«, ko bo Bog »obrisal [. . .] vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. To, kar je bilo, je minilo.« (Razodetje 21:1–4)

Pričakovano odpadništvo in preganjanje

36. Kaj se je zgodilo ob binkoštih leta 33 n. št. in s kakšnim rezultatom?

³⁶ Kmalu po Jezusovi smrti in vstajenju se je zgodil še en čudež, ki je zgodnjim kristjanom vlil moči in jim dal močan zagon za oznanjevanje. Ob binkoštih leta 33 n. št. je Bog izlil iz nebes svojega svetega duha oziroma dejavno silo na približno 120 kristjanov, ki so se zbrali v Jeruzalemu. S kakšnim rezultatom? »Prikazali so se jim jeziki, ki so bili kakor ognjeni, in se porazdelili; na vsakega od njih je sedel po eden, in vsi so se napolnili s svetim duhom ter začeli govoriti v različnih jezikih, kakor jim je duh dajal, da so govorili.« (Apostolska dela 2:3, 4) Judje, ki so bili takrat v Jeruzalemu in so govorili druge jezike, so bili osupli, ko so te galilejske sonarodnjake, ki so jih imeli za neizobražene, slišali govoriti tuje jezike. Zato so mnogi pričeli verovati. Ko so se ti  novi judovski verniki vrnili v domače kraje, so ponesli s seboj krščansko sporočilo, ki se je zatem razširilo kot požar. (Apostolska dela 2:5–21)

37. Kako so se nekateri rimski vladarji odzvali na to novo, krščansko religijo?

³⁷ Toda nad krščanstvom so se kmalu začeli zbirati nevihtni oblaki. Rimljani so postali pozorni na to novo in po njihovem mnenju ateistično religijo, ki ni imela malikov. S cesarjem Neronom se je pričelo kruto preganjanje kristjanov, ki je obsegalo prva tri stoletja našega štetja. * Mnogi kristjani so bili obsojeni na smrt v arenah, kar je bilo v zadoščenje sadističnim krvoželjnim cesarjem in množicam, ki so se zgrinjale v koloseje, da bi videle, kako so kristjane vrgli zverem.

38. Kaj je bilo napovedano, kar naj bi vneslo nemir v zgodnjo krščansko občino?

³⁸ Naslednji vznemirjujoč dejavnik v tistih prvih dneh krščanstva je bilo nekaj, kar so apostoli vnaprej napovedali. Peter je denimo rekel: »Med ljudstvom pa so se pojavili tudi lažni preroki, kakor bodo tudi med vami lažni učitelji. Ti bodo potihem uvajali razdiralne ločine in se odrekli celo lastniku, ki jih je kupil, s tem pa si nakopavali naglo pokončanje.« (2. Petrovo 2:1–3) Odpadništvo! To je pomenilo odpad od pravega čaščenja, sprejemanje kompromisov z verskimi usmeritvami takratnega rimskega sveta, ki je bil prežet z grško filozofijo in umovanjem. Kako je prišlo do tega? Na to in s tem povezana vprašanja bo odgovorilo naslednje poglavje. (Apostolska dela 20:30; 2. Timoteju 2:16–18; 2. Tesaloničanom 2:3)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

 [Okvir/slika na strani 237]

  Ali je bil Jezus mitološka oseba?

»Ali je življenjska zgodba ustanovitelja krščanstva produkt človeške bolečine, domišljije in upanja, skratka, ali je mit, tako kot to velja za legende o Krišnu, Ozirisu, Atisu, Adonisu, Dionizu in Mitru?« sprašuje zgodovinar Will Durant. Sam odgovarja, da se zamisel o tem, da Kristus ne bi nikoli obstajal, v prvem stoletju »kot kaže ni nikoli pojavila niti med najbolj zagrizenimi nasprotniki novonastalega krščanstva, najsibo judovskimi ali nejudovskimi«. (The Story of Civilization: Part III—Caesar and Christ)

Rimski zgodovinar Svetonij (ok. 69–140 n. št.) je v svojem delu Dvanajst rimskih cesarjev glede cesarja Klavdija dejal: »Žide, ki so zaradi Hrestovega [Kristusovega] ščuvanja venomer izzivali nerede, je pregnal iz Rima.« To se je zgodilo okoli leta 50 n. št. (Primerjaj Apostolska dela 18:1, 2.) Ne spreglejmo, da Svetonij ni izrazil nobenega dvoma o Kristusovem obstoju. Zgodnji kristjani so imeli to za dejstvo, zato so goreče oznanjali svojo vero, čeprav so bili preganjani in jim je nenehno pretila smrt. Malo verjetno je, da bi tvegali svoje življenje za nekaj, kar bi bilo zgolj mit. Jezus je umrl in bil obujen za časa njihovega življenja in nekateri so vse to videli na lastne oči.

Zgodovinar Durant takole sklene: »Da bi si nekaj preprostih ljudi lahko v eni generaciji izmislilo tako mogočno in priljubljeno osebnost s tako vzvišeno etiko ter s tako navdihujočo vizijo o vseljudskem bratstvu, bi bil že čudež, bolj čudežen od katerega koli čudeža v evangelijih.«

[Slika]

Jezus je oznanjeval in delal čudeže na tem galilejskem področju staroveške Palestine.

 [Okvir/slika na strani 241]

 Kdo je napisal Sveto pismo?

Krščansko Sveto pismo je sestavljeno iz 39 knjig Hebrejskih spisov (glej okvir na strani 220), ki jim mnogi rečejo Stara zaveza, in 27 knjig Krščanskih grških spisov, pogosto imenovanih Nova zaveza. * Sveto pismo oziroma Biblija je torej miniaturna knjižnica, ki obsega 66 knjig in jih je napisalo kakih 40 mož v obdobju 1600 let (od leta 1513 pr. n. št. do 98 n. št.).

Grški spisi vsebujejo štiri evangelije oziroma pripovedi o Jezusovem življenju in dobri novici, ki jo je oznanjeval. Dva evangelija sta napisala najbližja Kristusova učenca, davkar Matej in ribič Janez. Druga dva pa sta napisala Kristusova sledilca Marko in zdravnik Luka. (Kološanom 4:14) Za evangeliji najdemo knjigo Apostolska dela, ki je pripoved o misijonarski dejavnosti zgodnjih kristjanov in jo je sestavil Luka. Sledi ji 14 pisem, ki jih je apostol Pavel poslal posameznim kristjanom in občinam, nato pa pisma Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Zadnja knjiga je Razodetje, ki jo je napisal Janez.

Da je toliko ljudi z različno preteklostjo in kulturo, ki so živeli v različnih časovnih obdobjih, uspelo napisati tako skladno knjigo, je močan dokaz za to, da Sveto pismo ni zgolj plod človeške inteligence, temveč je navdihnjeno od Boga. Biblija sama pravi: »Celotni Sveti spisi so navdihnjeni od Boga [dobesedno »od Boga vdahnjeni«, Int.].« Sveto pismo je bilo torej napisano pod vplivom Božjega svetega duha oziroma dejavne sile. (2. Timoteju 3:16, 17)

[Slika]

Ta nepopolni rimski napis, ki vsebuje latinsko ime Poncija Pilata (druga vrsta, »IVS PILATVS«), potrjuje biblijski opis Pilata, namreč da je bil ta vplivna osebnost v Palestini.

[Podčrtna opomba]

 [Okvir na strani 245]

 Mesija v biblijskih prerokbah

Prerokba Dogodek Izpolnitev

1. Mojz. 49:10 Rodil se bo v Mat. 1:2–16;

Judovem rodu Luk. 3:23–33

Ps. 132:11; Bo potomec Davida, Mat. 1:1, 6–16; 9:27; 

Iza. 9:7 Jesejevega sina Apd. 13:22, 23

Miha 5:2 Rodil se bo Luk. 2:4–11;

v Betlehemu Jan. 7:42

Iza. 7:14 Rodila ga bo devica Mat. 1:18–23;

Luk. 1:30–35

Ozej 11:1 Poklican bo iz Egipta Mat. 2:15

Iza. 61:1,  Dobil bo nalogo Luk. 4:18–21

Iza. 53:4 Nosil bo naše bolezni Mat. 8:16, 17

Ps. 69:9 Bo goreč za Mat. 21:12, 13;

Jehovovo hišo Jan. 2:13–17

Iza. 53:1 Ne bodo mu verjeli Jan. 12:37, 38;

Rim. 10:11, 16

Zah. 9:9; Pozdravili ga bodo kot Mat. 21:1–9; 

Ps. 118:26 kralja in kot tistega, Mar. 11:7–11

ki prihaja v

Jehovovem imenu

Iza. 28:16; Bo zavržen, vendar bo Mat. 21:42, 45, 46; 

Ps. 118:22, 23 postal glavni vogelnik Apd. 3:14; 4:11;

1. Pet. 2:7

Ps. 41:9; 109:8 Eden od apostolov Mat. 26:47–50;

ga bo izdal Jan. 13:18, 26–30

Zah. 11:12 Izdan bo za Mat. 26:15; 27:3–10;

30 šeklov srebra Mar. 14:10, 11

Iza. 53:8 Sodili mu bodo Mat. 26:57–68;

in ga obsodili 27:1, 2, 11–26

Iza. 53:7 Ne bo odgovarjal Mat. 27:12–14;

na obtožbe Mar. 14:61; 15:4, 5

Ps. 69:4 Sovražili ga bodo Luk. 23:13–25;

brez vzroka Jan. 15:24, 25

Iza. 50:6; Tepli ga bodo, Mat. 26:67; 

Miha 5:1 pljuvali vanj 27:26, 30; Jan. 19:3

Ps. 22:18 Žrebali bodo za Mat. 27:35;

njegovo oblačilo Jan. 19:23, 24

Iza. 53:12 Prištet bo h grešnikom Mat. 26:55, 56; 27:38;

Luk. 22:37

Ps. 69:21 Dali mu bodo piti Mat. 27:34, 48;

kis in žolč Mar. 15:23, 36

Ps. 22:1 Bog ga bo zapustil Mat. 27:46;

Mar. 15:34

Ps. 34:20; Nobene kosti mu Jan. 19:33, 36

2. Mojz. 12:46 ne bodo zlomili

Iza. 53:5; Bo preboden Mat. 27:49; 

Zah. 12:10 Jan. 19:34, 37;

Raz. 1:7

Iza. 53:5, 8, 11, 12 Z žrtveno smrtjo Mat. 20:28;

bo odnesel grehe Jan. 1:29;

Rim. 3:24; 4:25

Iza. 53:9 Pokopan bo Mat. 27:57–60;

med bogatimi Jan. 19:38–42

Jona 1:17; 2:10 Nepolne tri dni bo Mat. 12:39, 40;

v grobu, nato pa 16:21; 17:23; 27:64

bo obujen

 [Okvir/slika na straneh 258, 259]

 Jezus in Božje ime

Ko je Jezus svoje učence učil moliti, jim je rekel: »Zato molite takole: ‚Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.‘« (Matej 6:9, 10)

Jezus je vedel, kako zelo pomembno je Očetovo ime, zato ga je posebej poudarjal. Tako je denimo svojim verskim nasprotnikom rekel: »Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta, pa me ne sprejmete. Če bi kdo drug prišel v svojem imenu, bi ga sprejeli.« Dejal je še: »Povedal sem vam, pa mi vseeno ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričujejo o meni.« (Janez 5:43; 10:25; Marko 12:29, 30)

Jezus je v molitvi k svojemu Očetu rekel: »‚Oče, oslavi svoje ime!‘ Tedaj je iz nebes prišel glas: ‚Oslavil sem ga in ga bom spet oslavil.‘«

Nekoč pozneje je molil takole: »Tvoje ime sem razodel ljudem, ki si mi jih dal iz sveta. Bili so tvoji, pa si jih dal meni, in izpolnjevali so tvojo besedo. In razodel sem jim tvoje ime in ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in jaz v zedinjenosti z njimi.« (Janez 12:28; 17:6, 26)

Jezus je kot Jud moral dobro poznati Očetovo ime Jehova ali Jahve, saj je poznal vrstico, ki se glasi: »‚Vi ste moje priče,‘ govori Jehova, ‚moj služabnik, ki sem ga izbral, da bi me spoznali in verovali vame ter razumeli, da sem jaz vedno enak. Pred menoj ni bil ustvarjen noben Bog in tudi za menoj ne bo nobenega. [. . .] Zato ste vi moje priče,‘ govori Jehova, ‚da sem jaz Bog.‘« (Izaija 43:10, 12)

Judje so bili torej kot narod izbrani, da bodo Jehovove priče. Ker je bil Jezus Jud, je bil prav tako priča za Jehova. (Razodetje 3:14)

Očitno v prvem stoletju večina Judov ni več izgovarjala Božjega razodetega imena. Vendar obstajajo rokopisi, ki dokazujejo, da so zgodnji kristjani v grški Septuaginti (prevod Hebrejskih spisov) lahko videli hebrejski tetragram. Profesor religije  in hebrejščine George Howard je nekoč dejal: »Na mestih, kjer je bila v Septuaginti, ki jo je uporabljala in citirala novozavezna cerkev, zapisana hebrejska oblika Božjega imena, so pisci Nove zaveze pri citiranju iz nje nedvomno tudi sami zapisali tetragram. Ko pa je bila [pozneje] hebrejska oblika Božjega imena iz Septuaginte odstranjena in nadomeščena z drugimi grškimi izrazi, je bila odstranjena tudi iz citatov Septuaginte, navedenih v Novi zavezi.«

Profesor Howard zato meni, da so kristjani v prvem stoletju gotovo jasno razumeli stavke, kot denimo Matej 22:44, v katerem je Jezus svojim nasprotnikom citiral iz Hebrejskih spisov. Po Howardovih besedah je »cerkev prvega stoletja [. . .] zelo verjetno brala to vrstico ‚JHVH je rekel mojemu Gospodu‘«, in ne tako, kot se glasi poznejši prevod, namreč »‚Gospod je rekel mojemu Gospodu‘, [. . .] ki je nejasen in nenatančen prevod«. (Psalm 110:1)

To, da je Jezus res uporabljal Božje ime, potrjuje tudi judovska obtožba, ki je bila izrečena proti njemu več stoletij po njegovi smrti, po kateri naj bi, če je že delal čudeže, to lahko delal »samo zato, ker se je postavil za gospodarja ‚skrivnega‘ Božjega imena«. (The Book of Jewish Knowledge)

Jezus je vsekakor poznal Božje edinstveno ime. Nedvomno ga je uporabljal kljub judovski tradiciji tistega časa, saj ni dovolil, da bi človeška tradicija prevladala nad Božjim zakonom. (Marko 7:9–13; Janez 1:1–3, 18; Kološanom 1:15, 16)

[Slika]

Papirusni fragment (prvo stoletje pr. n. št.), na katerem se vidi hebrejski zapis Božjega imena v grški Septuaginti.

 [Slike na strani 238]

Jezus je pri svojem poučevanju uporabljal številne ponazoritve, kot denimo o sejanju semena, žetvi, ribarjenju, o tem, da kdo najde biser, o mešanih čredah in vinogradu. (Matej 13:3–47; 25:32)

 [Slika na strani 243]

Jezus je z Božjo močjo delal številne čudeže, med drugim tudi pomiril vihar.

[Slika na strani 246]

Tetragram ali štirje soglasniki JHVH (Jehova)

[Slika na strani 251]

Pripoved o Lazarjevem vstajenju ne omenja, da bi Lazar imel neumrljivo dušo, niti na to ne namiguje.

[Slika na strani 253]

Peter, Jakob in Janez so vedeli, da to, da Bog odobrava Jezusa, ni mit, saj so dokaz tega videli in slišali ob Jezusovem spremenjenju.