Novodobna nevera – ali je vredno še naprej iskati?
14. poglavje
Novodobna nevera – ali je vredno še naprej iskati?
»Razmišljanje o Bogu ni več tipična človeška značilnost. Ljudje se v svojem vsakdanjiku in pri svojih odločitvah vse redkeje spomnijo nanj. [. . .] Boga sta nadomestili drugi vrednoti: zaslužek in produktivnost. Nekoč je morda res veljal za tistega, ki daje smisel vsem človeškim dejavnostim, toda danes se ga je potisnilo v skrite temnice zgodovine. [. . .] Boga ni več v zavesti ljudi.« (The Sources of Modern Atheism)
1. (Skupaj z uvodom.) a) Kaj knjiga The Sources of Modern Atheism pravi glede današnjega verovanja v Boga? b) Kako zelo se novodobna nevera razlikuje od mišljenja, kakršnega so imeli ljudje še pred nekaj leti?
ŠE PRED nekaj leti je imel Bog pomembno vlogo v življenju ljudi zahodnega sveta. Posameznik je moral za to, da bi ga družba sprejela, kazati, da verjame v Boga, četudi ni bilo nujno, da je po svoji veri tudi res živel. Vsakršne dvome in negotovost je diskretno zadržal zase. Če bi jih javno izrazil, bi bilo to nekaj šokantnega in bi se lahko celo izpostavil javnemu kritiziranju.
2. a) Zakaj mnogi ljudje ne iščejo več Boga? b) Katera vprašanja se nam zastavljajo?
2 Danes pa je ravno nasprotno. Veliko ljudi gleda na posameznike z močnim verskim prepričanjem kot na ozkogledne, dogmatične ali celo kot na fanatične. V mnogih deželah opažamo prevladujočo brezbrižnost oziroma nezanimanje za Boga in religijo. Večina ljudi ne išče več Boga, bodisi zato, ker ne verjamejo, da sploh obstaja, bodisi zato, ker v njegov obstoj niso povsem prepričani. Dejansko nekateri našo dobo opisujejo kot »postkrščansko«. Zato se nam zastavlja nekaj vprašanj: Zakaj so ljudje zamisel o Bogu izrinili iz svojega življenja? Kateri dejavniki so botrovali tej spremembi? Ali obstajajo kakšni tehtni razlogi za to, da še naprej iščemo Boga?
Nepričakovan nasprotni učinek reformacije
3. Kaj je med drugim povzročila protestantska reformacija?
3 Kot smo videli v 13. poglavju, se je s protestantsko reformacijo v 16. stoletju drastično spremenil pogled ljudi na oblast, tako versko kot posvetno. Prilagajanje ustaljenemu redu in podrejanje sta se umaknila zavzemanju za osebne pravice in svobodi govora. Medtem ko je večina ljudi ostajala znotraj okvirov tradicionalne religije, so nekateri ubrali radikalnejše smeri in pričeli sejati dvome v dogme in temeljne nauke uveljavljenih cerkva. Spet drugi so zato, ker so videli, kakšno vlogo je imela religija skozi vso zgodovino v vojnah, trpljenju in krivicah, postali skeptični do religije na splošno.
4. a) Kako zapisi iz 16. in 17. stoletja opisujejo razširjenost ateizma v takratni Angliji in Franciji? b) Kdo je prišel na plano, ko si je reformacija prizadevala, da bi ljudi osvobodila papeškega jarma?
4 Že leta 1572 je v poročilu z naslovom Discourse on the Present State of England (Poročilo o trenutnem stanju v Angliji) pisalo: »Področje je razdeljeno na tri skupine: papisti, ateisti in protestanti. Vse tri enako sprejemamo: prvi in drugi skupini se ne drznemo zameriti, ker sta številčni.« Po neki drugi oceni naj bi bilo leta 1623 v Parizu kakih 50.000 ateistov (čeprav je treba upoštevati, da so to besedo uporabljali zelo svobodno). Kakor koli že, očitno je, da je reformacija v prizadevanju, da bi ljudi osvobodila papeške oblasti, priklicala na plano tudi takšne, ki so bili pripravljeni spodbijati položaj ustaljenih religij. Will in Ariel Durant sta v delu The Story of Civilization: Part VII—The Age of Reason Begins to izrazila takole: »Evropski misleci – avantgarda evropskega uma – niso več razpravljali o papeževi avtoriteti, temveč so pričeli razglabljati o obstoju Boga.«
Napad znanosti in filozofije
5. Kateri dejavniki so še prispevali k temu, da je vse več ljudi nehalo verjeti v Boga?
5 Položaj tako imenovanega krščanstva pa se ni krhal le zaradi notranjih razkolov, temveč tudi zaradi drugih dejavnikov. Znanost, filozofija, težnja k posvetnemu in materializem so imeli pomembno vlogo pri sejanju dvomov in spodbujanju skepticizma glede Boga in religije.
6. a) Kako je znanstveni napredek vplival na mnoge cerkvene nauke? b) Kaj so storili nekateri, ki so se imeli za napredne?
6 Z napredkom znanosti so se pričeli širiti tudi dvomi o mnogih cerkvenih naukih, ki so temeljili na zmotni razlagi biblijskih odlomkov. Na primer, astronomska odkritja ljudi, kot sta bila Kopernik in Galileo, so neposredno postavila pod vprašanje cerkveni nauk o geocentričnem sistemu, po katerem naj bi bila Zemlja središče vesolja. Poleg tega so vedno bolj razumeli naravne zakone, ki vladajo v fizičnem svetu, zaradi česar ni bilo več treba do takrat skrivnostnih fenomenov narave, kot so grmenje, strela ali celo pojav nekaterih zvezd in kometov, pripisati Božji roki oziroma Previdnosti. Dvomiti se je pričelo tudi o »čudežih« in »Božjih posegih« v človeške zadeve. Bog in religija sta za mnoge nenadoma postala zastarela in nekateri od teh, ki so se imeli za napredne, so hitro obrnili hrbet Bogu in pričeli častiti novo sveto kravo – znanost.
7. a) Kaj je bil nedvomno najhujši udarec za religijo? b) Kako so se cerkve odzvale na darvinizem?
7 Najhujši udarec religiji pa je nedvomno zadala evolucijska teorija. Leta 1859 je angleški naravoslovec Charles Darwin (1809–1882) izdal knjigo O nastanku vrst ter vzbudil neposreden dvom v biblijski nauk o Božjem ustvarjanju. Kako so se na to odzvale cerkve? Duhovščina v Angliji in drugod je njegovo teorijo sprva javno obsodila. Toda kmalu je pričela popuščati. Videti je bilo, kakor da so bile Darwinove domneve ravno pravšnji izgovor za vse tiste številne duhovnike, ki so jih na skrivnem mučili dvomi. V The Encyclopedii of Religion zato beremo, da je v Darwinovih dneh »večina razmišljajočih duhovnikov, ki so bili spretni v besedi, prišla do sklepa, da se evolucija povsem sklada s prosvetljenim razumevanjem Svetega pisma«. Tako imenovano krščanstvo je torej, namesto da bi se postavilo v bran Svetega pisma, popustilo pritisku priljubljenega znanstvenega mnenja in začelo pihati v isti rog. To je mnogim spodkopalo vero v Boga. (2. Timoteju 4:3, 4)
8. a) V kaj so pričeli na glas dvomiti kritiki 19. stoletja? b) Navedite nekaj priljubljenih nazorov religioznih kritikov. c) Zakaj so mnogi ljudje hitro sprejeli protiverske zamisli?
8 Ko se je 19. stoletje iztekalo, so kritiki religijo vse ostreje napadali. Niso se zadovoljili le s tem, da so opozarjali na napake cerkva, temveč so pričeli na glas dvomiti v sam temelj religije. Postavljali so vprašanja, kot denimo: Kaj je Bog? Zakaj je sploh potreben? Kako vera v Boga vpliva na človeško družbo? Ludwig Feuerbach, Karl Marx, Sigmund Freud, Friedrich Nietzsche in drugi so predstavili svoje poglede s filozofskimi, psihološkimi in sociološkimi izrazi. Nazori, kot so »Bog je zgolj plod človeške domišljije«, »Religija je opij za ljudstvo« in »Bog je mrtev«, so imeli tako nov in navdušujoč zven v primerjavi z dolgočasnimi in nerazumljivimi cerkvenimi dogmami in izročili. Zdelo se je, da so mnogi končno našli način, da izrazijo svoje dvome in sume, ki so jih imeli globoko v sebi. Zato so te ideje hitro in z odprtimi rokami sprejeli kot novo evangelijsko resnico.
Cerkev prične delati kompromise
9. a) Kaj so storile cerkve, ko sta jih napadli znanost in filozofija? b) Kakšne so bile posledice tega, da je cerkev delala kompromise?
9 Kaj so storile cerkve, ko sta jih napadli in vzeli pod svoj drobnogled znanost in filozofija? Niso se zavzele za to, kar uči Sveto pismo, temveč so se vdale pritisku in začele popuščati celo glede tako osnovnih verskih resnic, kot sta Božje ustvarjanje in verodostojnost Svetega pisma. In posledice? Ljudem sta začeli plahneti vera in zaupanje v cerkve tako imenovanega krščanstva. Ker se cerkve niso uspešno postavile v bran proti napadom, so s tem na stežaj odprle vrata množicam, da so začele izstopati. Mnogim je religija postala zgolj zgodovinski ostanek družbenega pomena oziroma nekaj, kar naj bi zaznamovalo življenjske prelomnice, na primer rojstvo, poroko in smrt. Številni so prenehali iskati pravega Boga.
10. Katera pomembna vprašanja terjajo našo pozornost?
10 Ob vsem tem se je logično vprašati: Ali sta znanost in filozofija res izrekli smrtno obsodbo veri v Boga? Ali dejstvo, da so razočarale cerkve, pomeni, da je razočarala tudi Biblija – knjiga, za katero trdijo, da je temelj njihovega poučevanja? Prav zares, ali je sploh vredno še naprej iskati Boga? Na kratko se posvetimo tem vprašanjem.
Temelj za vero v Boga
11. a) Kateri knjigi sta že od nekdaj temelj človekove vere v Boga? b) Kako ti knjigi vplivata na ljudi?
11 Pravijo, da nam o obstoju Boga govorita dve knjigi: »knjiga« stvarstva oziroma narava, ki nas obdaja, in Sveto pismo. Njuno pričevanje je bilo temelj verovanja milijonov ljudi v preteklosti in je še vedno temelj za milijone ljudi danes. Neki kralj iz 11. stoletja pr. n. št. je denimo pod vtisom opazovanja zvezdnatega neba poetično vzkliknil: »Nebesa razglašajo Božjo slavo, nebesno prostranstvo pripoveduje o delu njegovih rok.« (Psalm 19:1) V 20. stoletju je neki astronavt, ki je s svojim vesoljskim plovilom krožil okoli Lune, ob spektakularnem pogledu na Zemljo ves ganjen citiral besede: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« (1. Mojzesova 1:1)
12. Kako sta bili napadeni »knjiga« stvarstva in Sveto pismo?
12 Vendar sta ti knjigi postali tarča napada ljudi, ki pravijo, da ne verjamejo v Boga. Govorijo, da znanstvene raziskave sveta okoli nas dokazujejo, da življenje ni plod inteligentnega uma temveč slepega naključja in nenačrtnega evolucijskega procesa. Sklepajo, da ni bilo Stvarnika, zato je tudi razmišljati o obstoju Boga povsem nesmiselno. Poleg tega so mnogi prepričani, da je Sveto pismo preprosto zastarelo in nelogično, in kot takšno ni vredno, da bi mu zaupali. Zato nimajo več praktično nobene osnove, da bi verjeli v obstoj Boga. Ali so vsi ti ugovori upravičeni? Kaj kažejo dejstva?
Naključje ali načrtnost?
13. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi življenje lahko nastalo po naključju?
13 Če ni bilo Stvarnika, potem je življenje moralo nastati samo od sebe, po naključju. Za nastanek življenja so morale nekako priti skupaj prave kemične spojine v pravih količinah, pod pravo temperaturo in tlakom ter pod ravno pravim vplivom drugih bistvenih dejavnikov, in vse to je moralo trajati ravno prav dolgo. Poleg tega so se morala za nastanek življenja na zemlji, kot tudi za to, da bi se življenje lahko obdržalo, takšna naključja ponoviti tisoč in tisočkrat. Toda kolikšna je verjetnost, da bi prišlo že do enega samega takšnega naključja?
14. a) Kako neznatna je verjetnost, da bi po naključju nastala ena sama preprosta beljakovinska molekula? b) Ali matematični izračun podpira idejo, da naj bi življenje nastalo samo od sebe?
14 Evolucionisti priznavajo, da je verjetnost, da bi se pravi atomi in molekule združili tako, da bi pričeli tvoriti eno samo preprosto beljakovinsko molekulo, 1 proti 10113 (enica, ki ji sledi 113 ničel). To število je večje od števila vseh atomov, kolikor naj bi jih bilo v celotnem vesolju! Vendar matematiki vsako možnost, ki je manjša od 1 proti 1050, odpišejo kot takšno, ki se nikoli ne more zgoditi. Za življenje pa je potrebno veliko več od ene same beljakovinske molekule. Za to, da bi lahko celica delovala, je potrebnih kakih 2000 različnih beljakovin, in verjetnost, da bi vse te nastale po naključju, je 1 proti 1040.000! »Če ni človek že vnaprej obremenjen s predsodki, bodisi zaradi splošnega prepričanja družbe bodisi zato, ker se je v šoli na temelju znanstvenih teorij vanj vcepljalo prepričanje glede [spontanega] nastanka življenja na Zemlji, potem mu ta preprosti izračun pokaže, da ta ideja sploh ne pride v poštev,« pravi astronom Fred Hoyle.
15. a) Kaj so odkrili znanstveniki pri preučevanju fizičnega sveta? b) Kaj je neki profesor fizike rekel o zakonih narave?
15 Po drugi strani pa so znanstveniki s preučevanjem fizičnega sveta, od neznatnih subatomskih delcev pa vse do galaksij neznanskih razsežnosti, odkrili, da vsi znani naravni procesi očitno potekajo po določenih temeljnih zakonih. Z drugimi besedami, v vsem, kar se dogaja v vesolju, so odkrili logiko in red, in to logiko in red so uspeli izraziti s preprostimi matematičnimi pojmi oziroma formulami. »Le malokaterega znanstvenika ne osupne skoraj nedoumljiva preprostost in eleganca teh zakonov,« je za revijo New Scientist napisal profesor fizike Paul Davies.
16. a) Navedite nekaj osnovnih konstant v naravnih zakonih. b) Kaj bi se zgodilo, če bi se vrednosti teh konstant že malce spremenile? c) Kaj je profesor fizike sklenil o vesolju in našem obstoju?
16 Vendar pa znanstvenike najbolj bega dejstvo, da ti zakoni vsebujejo določene faktorje, katerih vrednosti morajo biti zelo natančno nastavljene, da bi lahko vesolje, kakršno poznamo, sploh obstajalo. Med temi osnovnimi konstantami so vrednost električnega naboja protona, masa nekaterih osnovnih delcev in Newtonova univerzalna konstanta gravitacije, ki se jo običajno označuje s črko G. Profesor Davies nadaljuje: »Že najmanjše odstopanje nekaterih vrednosti bi drastično vplivalo na podobo vesolja. Na primer, Freeman Dyson je poudaril, da če bi bila vezalna sila med nukleoni (protoni in nevtroni) močnejša za samo nekaj odstotkov, bi bilo celotno vesolje brez vodika. Zvezde, kot je Sonce, da ne omenimo vode, sploh ne bi mogle obstajati. Življenje, kakršno poznamo, bi bilo nemogoče. Brandon Carter je pojasnil, da bi že veliko manjše spremembe v G povzročile, da bi se vse zvezde spremenile v modre velikanke ali rdeče pritlikavke, kar bi imelo prav tako katastrofalne posledice za življenje.« Davies takole sklene: »Glede na vse to je razumljivo, da vesolje ne more biti drugačno, kot takšno, kakršno je. Če to drži, potem je prav osupljiva misel, da je to, da obstajamo kot zavestna bitja, neizogiben rezultat logike.« (Poudarili mi.)
17. a) Na kaj jasno nakazujeta načrtnost in namen v vesolju? b) Kako to potrjuje Sveto pismo?
17 Kaj lahko iz vsega tega sklenemo? Kot prvo: če vesolju vladajo zakoni, potem mora obstajati inteligentni zakonodajalec, ki je te zakone postavil oziroma določil. To pa še ni vse. Glede na to, da so zakoni, ki vodijo delovanje vesolja, očitno narejeni tako, da so omogočili pričetek življenja in razmere, ugodne za ohranjanje le-tega, je bil v to očitno vpleten namen. Načrtnost in namen pa nista značilna za slepo naključje; sta pa ravno tisto, kar bi pričakovali od inteligentnega Stvarnika. In prav na to nakazuje Sveto pismo, ko pravi: »To, kar je o Bogu mogoče spoznati, [jim je] razodeto, saj jim je to razodel Bog. Njegove nevidne lastnosti, tudi njegova večna moč in božanskost, so namreč jasno razvidne od ustvaritve sveta naprej, saj jih je mogoče spoznati po stvareh, ki jih je naredil.« (Rimljanom 1:19, 20; Izaija 45:18; Jeremija 10:12)
Obkroža nas obilje dokazov
18. a) V čem se še lahko vidi načrtnost in namen? b) Skušajte se spomniti nekaj primerov, v katerih je prav tako vidna inteligentna načrtnost.
18 Načrtnost in namen pa se seveda ne vidi le v urejenem delovanju vesolja, temveč tudi v tem, kako živa bitja, tako preprosta kot zapletena, opravljajo svoje vsakodnevne dejavnosti in kako sodelujejo med seboj in z okoljem. Na primer: skoraj vsak del našega telesa – možgani, oko, uho, roka – odseva tako kompleksno načrtnost, da je niti sodobna znanost ne zna do potankosti pojasniti. Potem sta tu še živalski in rastlinski svet. Pomislimo samo na vsakoletno selitev nekaterih ptic, ki preletijo na tisoče kilometrov prek kopnega in morja, fotosintezo v rastlinah ali pa na razvoj oplojenega jajčeca v zapleten organizem z milijoni različnih celic, ki so specializirane vsaka za svojo nalogo – v vsem se na izjemen način odraža inteligentna načrtnost. *
19. a) Ali to, da današnja znanost zna pojasniti, kako delujejo nekatere stvari, dokazuje, da te stvari niso plod inteligentne načrtnosti oziroma da ne obstaja načrtovalec? b) Kaj lahko spoznamo iz preučevanja sveta, ki nas obdaja?
19 Toda nekateri ugovarjajo, da je napredek v znanosti prinesel pojasnila za mnoge čudeže narave. To je res, znanost je do neke mere uspela pojasniti marsikaj, kar je bilo nekoč skrivnost. Toda če otrok odkrije, kako deluje ročna ura, to še ne pomeni, da te ure ni nihče načrtoval in naredil. Enako velja za stvarstvo. To, da razumemo, kako čudovito delujejo številne stvari v fizičnem svetu, še ne dokazuje, da nimajo inteligentnega načrtovalca. Ravno nasprotno, več ko vemo o svetu, ki nas obdaja, več dokazov imamo za obstoj inteligentnega Stvarnika, Boga. Če torej o vsem tem razmislimo z odprtim umom, se lahko strinjamo s psalmistom, ki je priznal: »Koliko je tvojih del, o Jehova! Vsa si naredil z modrostjo, zemlja je polna tvojih stvaritev.« (Psalm 104:24)
Ali lahko verjamete Svetemu pismu?
20. Iz česa se vidi, da sama vera v Boga še ni dovolj, da bi nekdo pričel iskati Boga?
20 Seveda pa sama vera v obstoj Boga še ni dovolj močna motivacijska sila, ki bi ljudi navedla na to, da bi ga začeli iskati. Danes je na milijone takšnih, ki so nekoliko verni, vendar jih to ne spodbuja, da bi iskali Boga. Ameriški anketar George Gallup ml. je opazil, da »kar se tiče goljufanja, utajevanja davkov in kraje dejansko ni bistvene razlike med tistimi, ki hodijo v cerkev in tistimi, ki tega ne delajo. Razlog je predvsem v tem, da obstaja veliko religij, ki so bolj ali manj zgolj družbenega pomena.« Dodal je še, da »si mnogi preprosto sestavijo lastno vero, ki jim ugaja in jih zadovoljuje ter ni nujno, da od njih tudi kaj zahteva. Nekdo je takšno vero poimenoval ‚religija à la carte‘. To je glavna slabost današnjega tako imenovanega krščanstva v tej državi [ZDA]: Verovanje ni trdno.«
21., 22. a) Zakaj je Sveto pismo izjemna knjiga? b) Kateri so osnovni dokazi za verodostojnost Biblije? Pojasnite.
21 Ta »glavna slabost« je v veliki meri rezultat tega, da ljudje ne poznajo dovolj Svetega pisma in nimajo trdne vere v to, kar piše v njem. Kakšna podlaga torej obstaja za to, da bi mu zaupali? Kot prvo je vredno razmisliti o dejstvu, da v minulih stoletjih verjetno nobene knjige niso tako neupravičeno kritizirali, zlorabljali, sovražili in napadali, kakor so Biblijo. Vendar je vse to preživela. Pa ne le to. Postala je najbolj prevajana in najbolj razširjena knjiga v zgodovini. Sveto pismo je že zaradi tega izjemna knjiga. Vendar obstaja še obilo prepričljivih dokazov za to, da je ta knjiga navdihnjena od Boga in vredna, da ji zaupamo. (Glej okvir na straneh 340 in 341.)
22 Čeprav so danes številni ljudje bolj ali manj mnenja, da je Sveto pismo neznanstvena in zastarela knjiga, ki si povrhu vsega še nasprotuje, pa dejstva kažejo ravno nasprotno. Njeno edinstveno avtorstvo, zgodovinska in znanstvena točnost in nezmotljive prerokbe navedejo človeka na neogibni sklep: Sveto pismo je navdihnjena Božja Beseda. Oziroma, kot se je izrazil apostol Pavel: »Celotni Sveti spisi so navdihnjeni od Boga in koristni.« (2. Timoteju 3:16)
Kako se spoprijeti z izzivom – nevero
23. Kaj lahko sklenemo glede »knjige« stvarstva in Biblije, če pregledamo dejstva?
23 Kaj lahko sklenemo sedaj, ko smo pregledali dokaze iz »knjige« stvarstva in Biblije? Preprosto to, da sta ti knjigi danes povsem enako zanesljivi, kakor sta bili že vso zgodovino. Če ne dovolimo, da nas zavedejo vnaprej ustvarjene predstave, temveč smo pripravljeni na vse skupaj gledati nepristransko, bomo lahko ugotovili, da za vse ugovore obstajajo razumna pojasnila. Odgovore lahko dobimo, vendar le, če smo jih pripravljeni iskati. Jezus je rekel: »Iščite, in boste našli.« (Matej 7:7; Apostolska dela 17:11)
24. a) Zakaj so številni ljudje nehali iskati Boga? b) Kaj nam je lahko v tolažbo? c) Kaj bomo preiskali v zadnjem delu te knjige?
24 In navsezadnje upoštevajmo dejstvo, da večina ljudi, ki je nehala iskati Boga, tega ni storila zato, ker bi natančno preiskala dokaze in ugotovila, da Sveto pismo ni verodostojno. Nikakor, številne je od iskanja odvrnilo to, da tako imenovano krščanstvo ni uspelo predstaviti resničnega Boga, Boga Biblije. Francoski pisec P. Valadier je napisal: »Ateizem se je rodil zaradi krščanskega izročila; slednje je v zavesti ljudi ubilo Boga, s tem da ga je predstavilo kot takšnega, v kakršnega ni mogoče verjeti.« Naj bo tako ali drugače, v tolažbo so nam lahko naslednje besede apostola Pavla: »Za kaj torej gre? Če nekateri [. . .] ne verujejo, ali bo morda zaradi njihove nevere Božja zvestoba neučinkovita? Nikakor ne! Četudi se vsak človek izkaže lažnivca, naj se pokaže, da ima Bog prav.« (Rimljanom 3:3, 4) Da, imamo vse razloge za to, da še naprej iščemo pravega Boga. V zadnjih poglavjih te knjige bomo videli, kako se je iskanje Boga izkazalo za uspešno in kaj človeštvu obeta prihodnost.
[Podčrtna opomba]
^ odst. 18 Za podrobnejšo razlago dokazov, ki kažejo na obstoj Boga, glej knjigo Življenje – kako je nastalo: z razvojem ali ustvarjanjem?, strani 142–178, ki so jo izdali Jehovove priče.
[Preučevalna vprašanja]
[Okvir na straneh 340, 341]
Dokazi za verodostojnost Svetega pisma
Edinstveno avtorstvo: Sveto pismo, ki ga od Prve Mojzesove knjige pa vse do Razodetja sestavlja 66 knjig, je pisalo kakih 40 piscev različnega družbenega porekla, poklicev in stopnje izobrazbe. Pisali so ga več kot 16 stoletij, od leta 1513 pr. n. št. pa do 98 n. št. Vendar je kljub temu skladno in notranje povezano ter logično razvija osrednjo temo – opravičenje Božje vrhovne oblasti in Božjega namena po Mesijanskem kraljestvu. (Glej okvir na strani 241.)
Zgodovinska točnost: V Bibliji zapisani dogodki se povsem skladajo z dokazanimi zgodovinskimi dejstvi. V knjigi A Lawyer Examines the Bible beremo: »Medtem ko je v romanih, legendah in zmotnih pričevanjih dogajanje pazljivo postavljeno nekam daleč in v nedoločen čas, [. . .] biblijske pripovedi navajajo zelo natančne podatke o času in kraju dogodkov.« (Ezekiel 1:1–3) V The New Bible Dictionary pa piše: »[Pisec Apostolskih del] postavlja pripoved v svoj čas; na njenih straneh najdemo vse polno omemb mestnih visokih uradnikov, upraviteljev cesarskih provinc, deželnih kraljev in podobno, in vedno znova se izkaže, da so te omembe za tisti čas in kraj povsem točne.« (Apostolska dela 4:5, 6; 18:12; 23:26)
Znanstvena točnost: Na straneh Tretje Mojzesove knjige lahko preberemo predpise, ki so jih dobili Izraelci glede karantene in higiene, česar okoliški narodi takrat niso poznali. V Pridigarju 1:7 je opisano kroženje vode (od deževanja pa do izhlapevanja iz oceana), kar je bilo v starem veku prav tako nepoznano. Zapis v Izaiju 40:22 in Jobu 26:7, kjer lahko beremo, da je Zemlja kroglaste oblike in da prosto lebdi v vesolju, je znanost potrdila šele v 16. stoletju. Več kot 2200 let prej, preden je William Harvey objavil svoje ugotovitve glede krvnega obtoka, je bilo v Pregovorih 4:23 opozorjeno na vlogo človekovega srca. Čeprav Sveto pismo ni znanstveni priročnik, pa takrat, ko se dotakne znanosti, odseva znanje, ki je daleč naprednejše od trenutnega.
Nezmotljive prerokbe: Uničenje staroveškega Tira, padec Babilona, obnova Jeruzalema ter vzpon in padec kraljev Medo-Perzije in Grčije so bili napovedani tako podrobno, da so kritiki oporekali – čeprav neuspešno – da so bile omenjene biblijske prerokbe napisane šele po teh dogodkih. (Izaija 13:17–19; 44:27–45:1; Ezekiel 26:3–7; Daniel 8:1–7, 20–22) Do najmanjše podrobnosti so se izpolnile tudi prerokbe o Jezusu, ki so bile izrečene več stoletij pred njegovim rojstvom. (Glej okvir na strani 245.) Povsem pa so se izpolnile tudi Jezusove napovedi o uničenju Jeruzalema. (Luka 19:41–44; 21:20, 21) Prerokbe o zadnjih dneh, ki sta jih izrekla Jezus in apostol Pavel, se izpolnjujejo pred našimi očmi. (Matej 24; Marko 13; Luka 21; 2. Timoteju 3:1–5) Toda Biblija vse te prerokbe pripisuje samo enemu viru – Bogu Jehovu. (2. Petrovo 1:20, 21)
[Slike na strani 333]
Darwin, Marx, Freud, Nietzsche in drugi so predlagali teorije in širili nazore, ki so številnim spodkopali vero v Boga.
[Slike na strani 335]
»Knjiga« stvarstva in Sveto pismo dajeta temelj za verovanje v Boga.
[Slike na strani 338]
Več ko vemo o svetu, ki nas obdaja, več dokazov imamo za obstoj inteligentnega Stvarnika.
[Diagram/slika na strani 337]
Življenje in vesolje ne bi obstajali, če bi bile nekatere konstante v naravi že samo malo drugačne.
[Diagram]
(Lega besedila – glej publikacijo)
MODEL VODIKOVEGA ATOMA
elektronska lupina
Proton + jedro
ELEKTRON −
