13. poglavje

Reformacija – iskanje je ubralo drugo smer

1., 2. a) Kako neka knjiga o reformaciji opisuje srednjeveško Rimskokatoliško cerkev? b) Katera vprašanja se nam zastavljajo glede razmer, ki so vladale v Cerkvi?

»PRAVA tragedija srednjeveške cerkve je bila v tem, da ni šla v korak s časom. [. . .] Daleč od tega, da bi bila napredna in vir duhovnega vodstva. Bila je nazadnjaška in brez morale, pokvarjena v vseh vidikih.« Tako piše v knjigi The Story of the Reformation glede močne Rimskokatoliške cerkve, ki je od 5. pa vse do 15. stoletja n. št. gospodovala nad večino Evrope.

² Kako to, da je rimska Cerkev padla s svojega vsemogočnega položaja in postala pokvarjena? Zakaj papežem, ki so trdili, da so apostolski nasledniki, ni uspelo ljudem priskrbeti »duhovnega vodstva«? Kakšne so bile posledice takšnega neuspeha? Da bi lahko odgovorili na ta vprašanja, moramo na kratko pregledati, kakšna je postala rimska Cerkev in kakšno vlogo je imela pri človekovem iskanju pravega Boga.

Moralni propad Cerkve

3. a) Kako bogata je bila rimska Cerkev na koncu 15. stoletja? b) Kako je Cerkev skušala obdržati svoj sijaj?

³ Proti koncu 15. stoletja je bila rimska Cerkev s svojimi župnijami ter moškimi in ženskimi samostani, razsejanimi  po vsem njenem gospostvu, največji zemljiški posestnik v vsej Evropi. Poročali so, da je imela v lasti kar polovico zemlje v Franciji in Nemčiji ter dve petini ali več na Švedskem in v Angliji. Do česa je to pripeljalo? V knjigi A History of Civilization piše: »Konec 15. stoletja in na začetku 16. stoletja je blišč Rima dosegel neslutene razsežnosti in Rim je začasno imel tudi izjemno močan politični vpliv.« Ves ta sijaj pa je tudi nekaj stal, in če so ga papeži želeli ohraniti, so si morali priskrbeti nove vire dohodkov. Zgodovinar Will Durant je takole navedel, katere metode so pri tem uporabili:

»Vsak, ki je bil v službi Cerkve, je moral papeški kuriji (upravnim uradom, s katerimi si papež pomaga pri vodenju Cerkve) odstopiti polovico prihodka svojega prvega leta službovanja (»anat«), zatem pa vsako leto desetino. Novi nadškof je moral papežu plačati zajetno vsoto za palij – trak iz bele volne, ki ga je prejel v potrditev in kot znamenje, da ima oblast. Ob smrti vsakega kardinala, nadškofa, škofa ali opata se je osebno imetje vrnilo papežu. [. . .] Kurija je za vsako razsodbo ali uslugo  pričakovala dar v zahvalo in včasih je darilo narekovalo izid sodbe.«

4. Kako je bogastvo, ki se je stekalo v Cerkev, vplivalo na papeže?

⁴ Zaradi velikih vsot denarja, ki so se leto za letom stekale v papeško zakladnico, je nazadnje prišlo do številnih zlorab in pokvarjenosti. Nekdo je nekoč rekel, da se »celo papež ne more dotakniti zemeljske smole, ne da bi si umazal prste«, in zgodovina Cerkve tistega časa je bila priča temu, kar je neki zgodovinar opisal kot »dolga vrsta zelo posvetnih papežev«. Med njimi je bil Sikst IV. (papež 1471–1484), ki je namenil precejšnje vsote za gradnjo Sikstinske kapele, ki jo je nato poimenoval po sebi, in za to, da je pomagal do bogastva svojim številnim nečakom in nečakinjam; Aleksander VI. (papež 1492–1503), zloglasni Rodrigo Borgia, ki je brez sramu priznal svoje nezakonske otroke in jim pomagal napredovati; ter Julij II. (papež 1503–1513), nečak Siksta IV., ki se je bolj posvečal vojni, politiki in umetnosti, kot pa cerkvenim nalogam. Nizozemski katoliški učenjak Erazem je leta 1518 povsem upravičeno zapisal: »Brezvestnost rimske kurije je dosegla višek.«

5. Kaj nam poročila iz takratnega časa odkrijejo glede morale duhovnikov?

⁵ Pokvarjenost in nemorala pa nista bili značilni samo za papeže. V tistem času so imeli ljudje navado reči: »Če hočeš pokvariti svojega sina, ga daj za duhovnika.« To potrjujejo tudi poročila iz tistih dni. Durant pravi, da so bili v Angliji leta 1499 od vseh »zabeleženih primerov obtožb [spolne] razuzdanosti [. . .] za kakih 23 odstotkov primerov zlorab odgovorni duhovniki, četudi je duhovništvo sestavljajo verjetno manj kot dva odstotka prebivalstva. Nekateri spovedniki so terjali spolne usluge od žensk, ki so se prihajale spovedovat. Na tisoče duhovnikov je imelo svoje priležnice, v Nemčiji so jih imeli skoraj  vsi.« (V nasprotju s tem primerjaj 1. Korinčanom 6:9–11; Efežanom 5:5.) Morala je upadla tudi na drugih področjih. Pravijo, da se je neki Španec v tistem času potožil: »Ugotavljam, da brez denarja težko kaj dobimo od Kristusovih služabnikov; denar ob krstu [. . .] denar ob poroki, denar za spoved – niti poslednjega olja [zadnji zakrament] ne dobiš brez denarja! Brez denarja ne bodo zvonili zvonovi, ne bo pogreba v cerkvi. Pravzaprav je videti, da so za tiste, ki nimajo denarja, vrata raja zaprta.« (V nasprotju s tem primerjaj 1. Timoteju 6:10.)

6. Kako je Machiavelli opisal rimsko Cerkev? (Rimljanom 2:21–24)

⁶ Stanje rimske Cerkve na začetku 16. stoletja lahko povzamemo z besedami Machiavellija, znanega italijanskega filozofa takratnega časa:

»Če bi krščanska religija ostala takšna, kot je bila na samem začetku, s tem da bi upoštevala odredbe svojega Ustanovitelja, bi bilo tako imenovano krščanstvo danes v povsem drugačnem stanju, uživalo bi daleč večjo enotnost in srečo. Največji dokaz njene pokvarjenosti je to, da bliže ko so ljudje rimski Cerkvi, glavi svoje religije, manj so verni.«

Zgodnji poskusi reforme

7. Kako nezavzeto se je Cerkev skušala lotiti problema nekaterih zlorab?

⁷ Težav znotraj Cerkve pa nista opazila le Erazem in Machiavelli, ampak tudi sama Cerkev. Zato so sklicali nekaj koncilov, da bi spregovorili o nekaterih pritožbah in zlorabah, toda ni jim uspelo doseči trajnih rezultatov. Papeži, ki so uživali v svoji moči in slavi, so preprečevali kakršne koli resne poskuse reforme.

8. Do česa je privedla vztrajna brezbrižnost Cerkve?

⁸ Če bi se Cerkev lotila stvari bolj resno in pometla pred svojim pragom, bi se verjetno ognila reformaciji.  Toda nazadnje je prišlo tako daleč, da je bilo klice po reformi slišati znotraj in zunaj Cerkve. V 11. poglavju smo že omenili valdežane in albižane. Čeprav so bili obsojeni kot krivoverci in so bili neusmiljeno zatirani, so v ljudeh prebudili nezadovoljstvo nad zlorabami katoliškega klera in vzbudili željo po vrnitvi k Svetemu pismu. Takšne občutke je izražalo veliko zgodnjih reformatorjev.

Protesti znotraj Cerkve

9. Kdo je bil John Wycliffe in proti čemu je pridigal?

⁹ John Wycliffe (1330?–1384), ki je pogosto imenovan »jutranja zvezda reformacije«, je bil katoliški duhovnik in profesor teologije na Oxfordu v Angliji. Ker je dobro poznal zlorabe v Cerkvi, je pisal in pridigal proti pokvarjenosti v meniških redih, proti davkom, ki jih je nalagal papež, nauku o transsubstanciaciji (trditev, da se kruh in vino, ki ju uporabljajo pri maši, dobesedno spremenita v telo in kri Jezusa Kristusa), spovedi ter vmešavanju Cerkve v posvetne zadeve.

10. Kako je Wycliffe pokazal svojo vdanost Bibliji?

¹⁰ Wycliffe je še zlasti odkrito spregovoril o tem, da Cerkev zanemarja poučevanje ljudi o Svetem pismu. Nekoč je izjavil: »Da bi dal Bog, da bi vsaka župnijska cerkev v tej deželi imela dobro Sveto pismo in dobre komentarje evangelijev ter da bi jih duhovniki dobro preučili in učili ljudi pravi evangelij in Božje zapovedi!« Zato se je Wycliffe v zadnjih letih svojega življenja lotil prevajanja latinske Biblije Vulgate v angleščino. Ob pomoči svojih privržencev, zlasti Nicholasa iz Hereforda, je izdal prvo celotno Sveto pismo v angleškem jeziku. To je bil nedvomno Wycliffov največji prispevek človekovemu iskanju Boga.

11. a) Kaj so dosegli Wycliffovi sledilci? b) Kaj se je zgodilo z lolardi?

 ¹¹ Wycliffove spise in dele Biblije so po vsej Angliji razdeljevali pridigarji, pogosto imenovani »siromašni duhovniki«, saj so hodili okrog v preprostih oblačilih, bosonogi in brez gmotnega imetja. Nekateri so jim porogljivo rekli tudi lolardi, kar izvira iz srednjenizozemske besede lollaerd, ki pomeni »kdor momlja molitve ali hvalnice«. (Brewer’s Dictionary of Phrase and Fable) »V nekaj letih je njihovo število zelo naraslo,« piše v knjigi The Lollards. »Izračunali so, da je bila vsaj četrtina naroda dejansko ali vsaj formalno naklonjena tem idejam.« Vse to pa seveda ni šlo neopaženo mimo Cerkve. Wycliffe je v političnih in učenih krogih užival ugled, zato je lahko umrl v miru na zadnji dan leta 1384. Njegovi sledilci so imeli manj sreče. Med vladanjem angleškega kralja Henrika IV. so jih označili za krivoverce in mnoge zaprli, mučili ali pa žive sežgali.

12. Kdo je bil Jan Hus in proti čemu je pridigal?

¹² Wycliffove zamisli so močno vplivale na Bohemijca (Čeha) Jana Husa (1369?–1415), ki je bil prav tako katoliški duhovnik in rektor univerze v Pragi. Podobno kot Wycliffe je tudi sam pridigal proti pokvarjenosti rimske Cerkve in poudarjal, kako pomembno je brati Sveto  pismo. S tem si je hitro nakopal bes cerkvene hierarhije. Leta 1403 so mu oblasti prepovedale pridigati protipapeške zamisli Wycliffa, čigar knjige so javno sežgali. Toda Hus se ni pustil ustrahovati in je napisal nekaj najostrejših obtožb proti ravnanju Cerkve, med drugim tudi proti prodaji odpustkov. * Leta 1410 so ga obsodili in izobčili.

13. a) Kaj je Hus učil o pravi cerkvi? b) Kaj se je zgodilo s Husom zaradi njegove neomajnosti?

¹³ Hus je nepopustljivo zagovarjal Biblijo. »Upreti se papežu, ki dela narobe, pomeni ubogati Kristusa,« je zapisal. Poleg tega je učil, da prava cerkev še zdaleč ni rimska hierarhična institucija pod vodstvom papeža, temveč »je skupina vseh izbranih in Kristusovo mistično telo, katerega glava je Kristus; je tudi Kristusova nevesta, ki jo je v svoji veliki ljubezni odkupil s svojo krvjo«. (Primerjaj Efežanom 1:22, 23; 5:25–27.) Zaradi vsega tega so mu sodili na koncilu v Konstanci in ga obsodili kot krivoverca. Z besedami »Boljše je dobro umreti kakor slabo živeti« je vztrajal pri svojem mnenju in ni hotel preklicati tega, kar je učil, zato so ga leta 1415 sežgali na grmadi. Isti koncil je še naročil, naj izkopljejo Wycliffove kosti in jih zažgejo, četudi je bil Wycliffe mrtev in v grobu že več kot 30 let!

14. a) Kdo je bil Girolamo Savonarola? b) Kaj je Savonarola skušal doseči in kako so se stvari nazadnje izšle?

¹⁴ Eden prvih reformatorjev je bil tudi dominikanec Girolamo Savonarola (1452–1498) iz samostana sv. Marka v Firencah. Pod vplivom italijanske renesanse je spregovoril proti pokvarjenosti Cerkve in države. Prizadeval si je za ustanovitev krščanske države oziroma teokratične ureditve. Svoje ravnanje je utemeljeval s Svetim pismom ter z videnji in razodetji, ki naj bi jih dobil. Leta  1497 ga je papež izobčil. Naslednje leto so ga prijeli, mučili in obesili. Njegove zadnje besede so bile: »Moj Gospod je umrl za moje grehe, mar naj ne bi voljno dal tega bednega življenja zanj?« Njegovo truplo so zažgali in pepel stresli v reko Arno. Savonarola je zase povsem ustrezno rekel, da je »predhodnik in žrtev«. Samo nekaj let kasneje je povsod po Evropi reformacija izbruhnila v vsej svoji moči.

Razdeljena hiša

15. Kako se je tako imenovano krščanstvo v zahodni Evropi razdelilo zaradi reformatorskega gibanja?

¹⁵ Navsezadnje je udarila nevihta reformacije in močno pretresla versko hišo tako imenovanega krščanstva v zahodni Evropi. Ta hiša, v kateri je do takrat imela skoraj popolno oblast Rimskokatoliška cerkev, se je sedaj razdelila. Južna Evropa (Italija, Španija, Avstrija in deli Francije) je ostala večinoma katoliška. Ostala Evropa pa se je razdelila na tri glavne smeri: luteransko v Nemčiji in Skandinaviji, kalvinistično (ali reformirano) v Švici, na Nizozemskem, Škotskem in v nekaterih delih Francije ter anglikansko v Angliji. Med temi skupinami so se pojavile še manjše, vendar bolj radikalne, in sicer najprej anabaptisti, kasneje pa še menoniti, huteriti in puritanci, ki so sčasoma svoje verovanje prenesli v Severno Ameriko.

16. Kaj se je nazadnje zgodilo s hišo tako imenovanega krščanstva? (Marko 3:25)

¹⁶ Skozi leta so se te večje skupine naprej delile v manjše, in tako je nastalo na stotine današnjih krščanskih denominacij: prezbiterijanska, episkopalna, metodistična, baptistična in kongregacionalistična, če omenimo le nekatere. Hiša tako imenovanega krščanstva se je zares razdelila. Kako je prišlo do tega?

 Luter in njegove teze

17. Kateri datum bi lahko navedli kot uradni začetek protestantske reformacije?

¹⁷ Če moramo določiti datum začetka protestantske reformacije, potem je to 31. oktober 1517, ko je avguštinski menih Martin Luter (1483–1546) glede na izročilo pribil svojih 95 tez na vrata grajske cerkve v Wittenbergu v nemški zvezni deželi Saški. Toda kaj je privedlo do tega dramatičnega dogodka? Kdo je bil Martin Luter? In proti čemu je protestiral?

18. a) Kdo je bil Martin Luter? b) Kaj je navedlo Lutra k temu, da je napisal svoje teze?

¹⁸ Podobno kot Wycliffe in Hus pred njim je bil tudi Martin Luter menih in učenjak. Poleg tega je bil doktor teologije in profesor bibličnih študij na univerzi v Wittenbergu. Pridobil si je sloves poznavalca Svetega pisma. Čeprav je imel lastno trdno mnenje glede rešitve oziroma opravičenja (da se namreč človek opraviči zgolj po  veri, ne pa po delih ali s pokoro), ni razmišljal o tem, da bi izstopil iz rimske Cerkve. Teze, ki jih je napisal, pravzaprav niso bile napisane z namenom, da bi zanetile upor, ampak so bile le odziv na neki dogodek. Z njimi je protestiral proti prodaji odpustkov.

19. Kako so v Lutrovem času izkoriščali odpustke?

¹⁹ V Lutrovem času so papeške odpustke javno prodajali ne samo za žive, ampak tudi za umrle. Imeli so navado reči: »Takoj ko v skrinjici kovanec zazveni, duša iz vic zleti.« Za navadne ljudi so odpustki postali nekakšna zavarovalna polica proti kazni za vsakršne grehe, tako da je bilo kesanje potisnjeno na stranski tir. Erazem je zapisal: »Vsepovsod se prodaja odkup od trpljenja v vicah; pa ne le prodaja, temveč se ga ljudem, ki ga zavračajo, celo vsiljuje.«

20. a) Zakaj se je Johann Tetzel odpravil v Jüterbog? b) Kako se je Luter odzval na Tetzlovo trgovanje z odpustki?

²⁰ Leta 1517 se je dominikanski redovnik Johann Tetzel odpravil v Jüterbog blizu Wittenberga, da bi prodajal odpustke. Pridobljeni denar je bil deloma namenjen prenovi bazilike Sv. Petra v Rimu. Z njim naj bi se tudi pomagalo Albertu Brandenburškemu, da bi lahko vrnil posojilo, ki ga je vzel, da si je od rimske kurije lahko kupil položaj mainškega nadškofa. Tetzel je uporabil vse svoje trgovske spretnosti in ljudje so se zgrinjali k njemu. Luter je bil ogorčen in je izkoristil najhitrejši možni način, da javno izrazi svoje mnenje glede te zadeve, ki je spominjala že na cirkus – na cerkvena vrata je pribil 95 točk, ki jih je predlagal za razpravo.

21. Katere argumente je Luter navedel proti prodaji odpustkov?

²¹ Luter je svojih 95 tez poimenoval Razprava o moči odpustkov. Njegov glavni namen ni bil vzbuditi dvom o oblasti Cerkve, ampak opozoriti na skrajnostno ravnanje  in zlorabe v zvezi s prodajanjem papeških odpustkov. To lahko vidimo iz naslednjih tez:

»5. Papež noče in ne more odpustiti nobenih drugih kazni razen tistih, ki jih je naložil po svoji odločitvi [. . .]

20. Ko torej papež podeli popolni odpustek vseh kazni, s tem ne misli kratko malo vseh kazni, temveč le tiste, ki jih je sam naložil. [. . .]

36. Vsak kristjan, ki se resnično pokesa, ima do popolnega odpuščanja kazni in krivde vso pravico. Ta mu pripada tudi brez odpustkovnega listka.« (Martin Luther, Izbrani spisi)

22. a) Do česa je privedlo širjenje Lutrovega sporočila? b) Kaj se je v zvezi z Lutrom zgodilo leta 1520 in kakšen je bil izid?

²² Te udarniške ideje so zaradi tiskarskega stroja, ki so ga izumili nedavno pred tem, kmalu dosegle še druge dele Nemčije, in seveda tudi Rim. Kar se je začelo kot akademska razprava o prodaji odpustkov, je kmalu preraslo v sporno vprašanje glede zadev, povezanih z vero in papeško oblastjo. Rimska Cerkev je Lutra najprej povabila na pogovor in mu ukazala, naj javno prekliče svoje besede. Ker tega ni hotel storiti, so cerkvene in politične oblasti začele pritiskati nanj. Leta 1520 je papež izdal bulo oziroma odlok, s katerim je Lutru prepovedal pridigati in ukazal, da se njegove knjige sežgejo. Luter je v znak protesta papeško bulo javno sežgal. Papež ga je leta 1521 izobčil.

23. a) Kaj se je dogajalo na državnem zboru v Wormsu? b) Kaj je Luter v Wormsu izjavil glede svojega prepričanja in kakšen je bil izid?

²³ Kasneje istega leta so Lutra pozvali pred državni zbor v Wormsu. Zaslišali so ga cesar Svetega rimskega imperija, Karel V., ki je bil zagrizen katoličan, šest volilnih knezov iz nemških dežel ter drugi voditelji in dostojanstveniki,  verski in posvetni. Ko so spet pritiskali nanj, naj javno prekliče svoje besede, je izrekel svojo znamenito izjavo: »Če mi o tem, da se motim, ne pričujejo Sveto pismo in jasni razumski razlogi, [. . .] ne morem in tudi nočem ničesar preklicati, saj ni ne varno ne dopustno početi kar koli, kar nasprotuje vesti. Bog mi pomagaj. Amen!« (Martin Luther, Izbrani spisi) Zato mu je cesar odvzel državljanske pravice. Toda Lutru je priskočil na pomoč vladar v njegovi nemški deželi, saški volilni knez Friderik III. Modri, in mu ponudil zatočišče v gradu Wartburg.

24. Kaj je naredil Luter med bivanjem v gradu Wartburg?

²⁴ Vendar ti ukrepi niso uspeli zajeziti širjenja Lutrovih zamisli. Luter se je v zavetju Wartburga deset mesecev posvečal pisanju in temu, da je prevajal Sveto pismo. V nemščino je iz Erazmovega grškega besedila prevedel Grške spise. Kasneje so sledili še Hebrejski spisi. Izkazalo se je, da je Lutrova Biblija ravno tisto, kar so preprosti ljudje potrebovali. Glede na neko poročilo »so v dveh mesecih prodali pet tisoč izvodov, dvesto tisoč v dvanajstih letih«. Njen vpliv na nemški jezik in kulturo je pogosto primerjan z vplivom, ki ga je imel prevod King James Version (Prevod kralja Jakoba) na angleški jezik.

25. a) Kako je nastala beseda »protestant«? b) Kaj je augsburška veroizpoved?

²⁵ V letih po državnem zboru v Wormsu je reformatorsko gibanje pridobilo tolikšno javno podporo, da je cesar leta 1526 vsaki nemški deželi podelil pravico, da si izbere svojo obliko vere, luteransko ali rimskokatoliško. Ko pa je cesar leta 1529 to svojo odločitev preklical, so nekateri nemški knezi protestirali; tako je nastala beseda »protestant«, s katero so označili privržence  reformatorskega gibanja. Naslednje leto je cesar na augsburškem državnem zboru skušal zgladiti nasprotja med stranema. Luteranci so svoje verovanje predstavili v augsburški veroizpovedi, ki jo je sestavil Philipp Melanchthon, temeljila pa je na Lutrovih naukih. Dokument je bil napisan v zelo spravljivem tonu, toda rimska Cerkev ga je kljub temu zavrnila, in tako je med protestantizmom in katolicizmom nastal dokončen razkol. Mnoge nemške dežele so se postavile na Lutrovo stran in skandinavske dežele so kmalu naredile enako.

Reforma ali upor?

26. Katere so bile po Lutrovem mnenju bistvene razlike med protestantizmom in katolicizmom?

²⁶ Katere so bile bistvene razlike med protestanti in katoličani? Luter je poudaril tri točke. Prvič, Luter je verjel, da je rešitev odvisna od »opravičenja zgolj po veri« (latinsko sola fide) *, ne pa od duhovnikove odveze ali opravljanja del pokorščine. Drugič, učil je, da odpuščanje pride samo po Božji milosti (sola gratia), in ne po duhovniški ali papeški oblasti. In nazadnje, trdil je, da mora biti v vseh doktrinalnih zadevah avtoriteta Sveto pismo (sola scriptura), ne pa papeži ali cerkveni koncili.

27. a) Katere nesvetopisemske katoliške nauke in navade so protestanti obdržali? b) Katere spremembe so protestanti zahtevali?

²⁷ Kljub temu je Luter, kot piše v The Catholic Encyclopedia, »ohranil vsa tista stara verovanja in liturgijo, ki bi se jih lahko prilagodilo njegovim svojstvenim pogledom na greh in opravičenje«. V augsburški veroizpovedi glede  Lutrovega učenja piše, da je »v Svetem pismu jasno utemeljeno in poleg tega ne nasprotuje splošni krščanski – celo tudi ne rimski Cerkvi – kakor je to mogoče ugotoviti iz spisov cerkvenih očakov«. Pravzaprav luteranska vera, kot je opisano v augsburški veroizpovedi, vsebuje nesvetopisemske nauke, kot so Trojica, neumrljiva duša in večno mučenje, pa tudi navade, kot je krščevanje dojenčkov, ter cerkvene praznike. Po drugi strani so luteranci zahtevali določene spremembe, na primer, da bi se dovolilo ljudem pri obhajilu prejeti vino in kruh ter da bi se odpravilo celibat, samostanske zaobljube in obvezne spovedi. *

28. Kaj je reformacija dosegla in česa ni?

²⁸ Na splošno gledano je reformacija, kakršno so zagovarjali Luter in njegovi privrženci, ljudi osvobodila papeškega jarma. Vendar je Jezus v Janezu 4:24 rekel: »Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Lahko rečemo, da je človekovo iskanje pravega Boga z Martinom Lutrom samo ubralo novo smer. Ozka pot resnice je bila še vedno daleč stran. (Matej 7:13, 14; Janez 8:31, 32)

Zwinglijeva reforma v Švici

29. a) Kdo je bil Ulrich Zwingli in proti čemu je pridigal? b) V čem se je Zwinglijeva reforma razlikovala od Lutrove?

²⁹ Medtem ko se je Luter vneto boril proti papeževim poslancem in civilnim oblastem v Nemčiji, je katoliški duhovnik Ulrich Zwingli (1484–1531) začel svojo reformo v Zürichu v Švici. Ker je bilo to nemško govoreče  področje, je ljudi že zajel val reforme s severa. Okoli leta 1519 je Zwingli začel pridigati proti odpustkom, mariologiji, duhovniškemu celibatu in drugim naukom Katoliške cerkve. Čeprav je trdil, da ravna neodvisno od Lutra, pa se je z njim v marsičem strinjal in je po vsej deželi razdeljeval njegove traktate. V nasprotju z bolj konservativnim Lutrom pa se je zavzemal za odstranitev vseh sledi rimske Cerkve – podob, razpel, duhovniških oblačil in celo liturgične glasbe.

30. Zaradi katere sporne zadeve sta se Zwingli in Luter razšla?

³⁰ Do resnejšega spora med reformatorjema pa je prišlo v zvezi z evharistijo oziroma mašo (obhajilom). Luter je vztrajal pri dobesedni razlagi Jezusovih besed »To je moje telo« in je verjel, da sta Kristusovo telo in kri čudežno navzoča v kruhu in vinu, ki se delita pri obhajilu. Zwingli pa je v svoji razpravi O Gospodovi večerji trdil, da bi se Jezusovo izjavo »moralo razumeti figurativno oziroma metaforično; ‚To je moje telo‘ pomeni ‚Ta kruh pomeni moje telo‘ oziroma ‚predstavlja moje telo‘«. Zaradi tega nesoglasja sta se reformatorja razšla.

31. Do česa je pripeljalo Zwinglijevo delovanje v Švici?

³¹ Zwingli je v Zürichu še naprej oznanjal svoje reformistične nauke in v tem mestu uvedel kar nekaj sprememb. Kmalu so se mu pridružila še druga mesta. Toda večina ljudi na podeželju, ki je bila bolj konservativna, je vztrajala pri katolicizmu. Spor med dvema stranema se je tako zaostril, da je med švicarskimi protestanti in katoličani izbruhnila vojna. Zwingli, ki je služil kot vojaški kaplan, je leta 1531 padel v bitki pri Kapplu blizu Zuškega jezera (Zuger See). Ko je končno nastopil mir, je vsak kanton dobil pravico, da izbere svojo religijo, protestantsko ali katoliško.

 Anabaptisti, menoniti in huteriti

32. Kdo so bili anabaptisti in kako so dobili to ime?

³² Nekateri protestanti so bili mnenja, da so reformatorji papistični katoliški cerkvi spregledali preveč pomanjkljivosti. Prepričani so bili, da bi morali krščansko cerkev sestavljati samo dejavni verniki, ki so se dali krstiti, ne pa vsi pripadniki neke skupnosti ali naroda. Zato so zavrnili krščevanje dojenčkov, vztrajali pa so tudi pri tem, da bi cerkev morala biti ločena od države. Svoje sledilce so skrivaj ponovno krščevali, in tako se jih je prijelo ime anabaptisti (ana v grščini pomeni »ponovno«). Ker so odklanjali orožje, vsakršno priseganje ali sodelovanje v javnih službah, so jih imeli za družbeno nevarne. Preganjali so jih tako katoličani kot protestanti.

33. a) Zakaj so anabaptiste nasilno napadli? b) Kako se je razširil vpliv anabaptistov?

³³ Anabaptisti so sprva živeli v manjših skupnostih, razkropljenih po Švici, Nemčiji in Nizozemski. Kamor koli so šli, so govorili o svojem verovanju, zato je njihovo število hitro raslo. Neka skupina anabaptistov, ki jo je zanesla verska gorečnost, pa je opustila svoj pacifizem in leta 1534 zavzela mesto Münster ter ga skušala spremeniti v poligamno komuno, Novi Jeruzalem. To skupino so hitro zatrli, in to zelo nasilno. Zaradi celotnega dogajanja so si anabaptisti pridobili slab sloves in rezultat je bil ta, da so jih praktično izbrisali iz obstoja. Toda večina anabaptistov je bila drugačnih – bili so preprosti verniki, ki so skušali živeti ločeno in tiho življenje. Med njihovimi bolje organiziranimi nasledniki so bili menoniti, sledilci nizozemskega reformatorja Mennoja Simonsa, ter huteriti pod vodstvom Tirolca Jakoba Hutterja. Da bi ubežali preganjanju, so se nekateri preselili v vzhodno Evropo (Poljsko, Madžarsko, celo v Rusijo), drugi pa v Severno  Ameriko, kjer so se sčasoma oblikovali v huteritske in amiške skupnosti.

Pojav kalvinizma

34. a) Kdo je bil Jean Kalvin? b) Katero pomembno knjigo je napisal?

³⁴ V Švici je reformatorsko gibanje napredovalo pod vodstvom francoza Jeana Cauvina oziroma Jeana Kalvina (1509–1564), ki se je s protestantskimi nauki seznanil med študentskimi leti v Franciji. Kalvin je leta 1534 zaradi verskega preganjanja zapustil Pariz in se preselil v Basel v Švico. V bran protestantov je izdal knjigo Temelji krščanske religije, v kateri je povzel zamisli zgodnjih cerkvenih očetov in srednjeveških teologov, pa tudi Lutrove in Zwinglijeve zamisli. To delo je postalo doktrinarni temelj vseh reformiranih cerkva, ki so jih kasneje ustanovili v Evropi in Ameriki.

35. a) Kako je Kalvin pojasnil svoj nauk o predestinaciji? b) Kako se je strogost tega nauka izražala v drugih vidikih Kalvinovega učenja?

³⁵ V delu Temelji je predstavil svoj teološki nauk. Za Kalvina je Bog absolutni vrhovni vladar, čigar volja vlada nad vsem in določa vse. Padli človek pa je grešen in povsem nezaslužen. Zato rešitev ni odvisna od človekovih dobrih del, ampak od Boga – od tod torej Kalvinov nauk o predestinaciji, glede katerega je zapisal:

»Trdimo, da se je Bog po svojem večnem in nespremenljivem sklepu enkrat za vselej odločil, komu bo naklonil zveličanje in komu pogubljenje. Prepričani smo, da ta sklep, kar se tiče izbranih, temelji na Njegovi nezasluženi milosti, ki nikakor ni odvisna od človekovih zaslug; za tiste pa, ki jih je namenil obsodbi, so vrata življenja zaprta po pravični in brezgrajni, toda nerazumljivi sodbi.«

 Strogost tega nauka je bilo čutiti tudi na drugih področjih. Kalvin je vztrajal, da morajo kristjani živeti sveto in krepostno, vzdržati se morajo ne samo greha, ampak tudi užitkov in neresnosti. Trdil je še, da bi morala biti cerkev, ki jo sestavljajo izbrani, osvobojena vsakršnih omejitev s strani države, ter da se samo po njej lahko vzpostavi zares bogovšečno skupnost.

36. a) Kaj sta si Kalvin in Farel prizadevala doseči v Ženevi? b) Katera stroga pravila sta določila? c) Kateri zloglasni primer pokaže, kako ekstremni so bili Kalvinovi ukrepi, in kako je Kalvin opravičil svoje ravnanje?

³⁶ Kalvina je, kmalu zatem ko je izdal Temelje, Guillaume Farel, ki je bil prav tako francoski reformator, prepričal, da se je ustalil v Ženevi. Skupaj sta si prizadevala vpeljati kalvinizem v vsakdanje življenje. Njun cilj je bil spremeniti Ženevo v Božje mesto, vzpostaviti nekakšno teokracijo oziroma Božjo vlado, ki bi opravljala vlogo cerkve in države. Določila sta stroga pravila in kazni. Zajela sta vsa področja, od verskega pouka in cerkvenih služb do javne morale, celo zdravstvo in preprečevanje požarov. Zgodovinski zapis poroča: »Nekega frizerja so na primer zaprli v ječo za dva dni, ker je po mnenju nekaterih naredil nevesti neprimerno pričesko; in enaka kazen je doletela mamo in njeni prijateljici, ki so mu pomagale pri urejanju pričeske. Tudi plesanje in igranje kart so sodno kaznovali.« Tiste, ki se niso strinjali s tem, kar je učil Kalvin, so ostro kaznovali. Najbolj zloglasen primer tega je bil sežig Španca Miguela Serveta oziroma Michaela Servetusa. (Glej  okvir na strani 322.)

37. Kako se je Kalvinov vpliv razširil daleč zunaj švicarskih meja?

³⁷ Kalvin je v Ženevi vse do smrti leta 1564 vztrajno izvajal svojo obliko reforme, tako da se je Reformirana cerkev dobro utrdila. Protestantski reformatorji, ki so v drugih  deželah bežali pred preganjanjem, so se zgrinjali v Ženevo in prevzeli Kalvinove zamisli. Ko so se nato vrnili domov, so začeli reformatorsko gibanje v domači deželi. Kalvinizem se je hitro razširil v Francijo. Tam so katoličani hudo preganjali hugenote (kot so v Franciji rekli kalvinističnim protestantom). Na Nizozemskem so kalvinisti pomagali ustanoviti Nizozemsko reformirano cerkev. Na Škotskem so pod gorečim vodstvom nekdanjega katoliškega duhovnika Johna Knoxa v duhu Kalvinovega nauka ustanovili prezbiterijansko Škotsko cerkev. Kalvinizem je igral pomembno vlogo tudi pri reformaciji v Angliji in od tam se je s puritanci razširil v Severno Ameriko. Čeprav je Luter sprožil protestantsko reformacijo, lahko rečemo, da je imel Kalvin na njen razvoj veliko večji vpliv.

Reformacija v Angliji

38. Kako je John Wycliffe s svojim delom zanetil protestantskega duha v Angliji?

³⁸ Z razliko od reformatorskega gibanja v Nemčiji in Švici, lahko za angleško reformacijo rečemo, da njene korenine segajo v čas Johna Wycliffa, ki je s svojim protiduhovniškim pridiganjem in poudarjanjem Biblije zanetil protestantskega duha v Angliji. Njegovo prizadevanje v prevajanju Biblije so kmalu posnemali še drugi. William Tyndale, ki je moral zbežati iz Anglije, je leta 1526 prevedel Novi zakon. Kasneje so Tyndala v Antwerpnu izdali, ob kolu zadavili in njegovo telo sežgali. Miles Coverdale je dokončal njegovo prevajalsko delo, tako da je celotna Biblija izšla leta 1535. Objava Svetega pisma v ljudskem jeziku je bil nedvomno dejavnik, ki je najmočneje prispeval k reformaciji v Angliji.

39. Kakšno vlogo je imel Henrik VIII. pri reformaciji v Angliji?

³⁹ Do uradne odcepitve od Rimskokatoliške cerkve je prišlo leta 1534, ko je Henrik VIII. (1491–1547), ki mu  je papež podelil naziv Branitelj vere, sprejel Listino o vrhovni oblasti, in se tako postavil za poglavarja Anglikanske cerkve. Henrik je tudi zaprl samostane in njihovo imetje razdelil med plemstvo. Poleg tega je odredil, da mora vsaka cerkev imeti svoj izvod Biblije v angleščini. Toda Henrik je tako ravnal bolj iz političnih kakor iz verskih razlogov. Želel se je otresti papeževe nadoblasti, še zlasti nad svojim zakonskim življenjem. * Po imenu sicer ni bil več katoličan, toda kar se tiče verovanja, je to ostal, in to v vseh pogledih.

40. a) Do kakšnih sprememb je prišlo v angleški cerkvi med vlado Elizabete I.? b) Katere skupine, ki so nasprotovale konservativnemu ravnanju Anglikanske cerkve, so se sčasoma pojavile v Angliji, na Nizozemskem in v Severni Ameriki?

⁴⁰ Med dolgoletno vlado Elizabete I. (1558–1603) je angleška Cerkev postala protestantska, čeprav je po strukturi ostala večinoma katoliška. Cerkev ni bila več podložna papežu, odpravila je duhovniški celibat, spoved in druge katoliške navade, ohranila pa je episkopalno obliko vodstva s hierarhijo nadškofov in škofov, kot tudi redove menihov in redovnic. * Takšno konservativno ravnanje je vzbudilo precej nezadovoljstva in pojavile so se skupine, ki so temu nasprotovale. Puritanci so zahtevali temeljitejšo reformo, ki bi cerkev očistila vseh rimskokatoliških navad, separatisti in independenti oziroma kongregacionalisti pa so trdili, da bi morali cerkvene zadeve voditi krajevni starešine (prezbiterji). Mnogi člani teh skupin so zbežali na Nizozemsko ali v Severno Ameriko, kjer so nato ustanovili svoje kongregacionalistične  in baptistične cerkve. V Angliji se je pojavila tudi Družba prijateljev (kvekerji) pod vodstvom Georga Foxa (1624–1691) in metodisti pod vodstvom Johna Wesleyja (1703–1791). (Glej  skico spodaj.)

Kaj je reformacija dosegla?

41. a) Kako je po mnenju nekaterih učenjakov reformacija vplivala na zgodovino človeštva? b) O katerih vprašanjih naj bi resno razmislili?

⁴¹ Sedaj ko smo pregledali tri glavne smeri reformacije (luteransko, kalvinistično in anglikansko), je dobro, da se ustavimo in pretehtamo, kaj je reformacija dosegla. Nedvomno je spremenila tok zgodovine zahodnega sveta. »Reformacija je v ljudeh vzbudila željo po svobodi ter vzvišenejšem in čistejšem državljanstvu. Kamor koli je prodrl protestantizem, tam so množice glasno zahtevale svoje pravice,« je zapisal F. Hurst v svoji knjigi Short History of the Reformation. Mnogi učenjaki verjamejo, da zahodna civilizacija, kakršno poznamo danes,  ne bi bila mogoča brez reformacije. Kakor koli že, morali bi se vprašati: Kaj je reformacija dosegla v verskem smislu? Kako je pomagala človeku pri njegovem iskanju pravega Boga?

42. a) S čim je reformacija nedvomno naredila največ dobrega? b) Kaj naj bi se vprašali glede dejanskih dosežkov reformacije?

⁴² Nedvomno je reformacija naredila največ dobrega s tem, da je preprostim ljudem priskrbela Biblijo v njihovem jeziku. Prvič so imeli pred seboj celotno Božjo Besedo, da so jo lahko brali in se iz nje duhovno hranili. Toda branje Svetega pisma seveda še ni dovolj. Ali so se ljudje z reformacijo, poleg tega da so bili osvobojeni papeške oblasti, rešili tudi zmotnih naukov in dogem, ki so jim sužnjevali že stoletja? (Janez 8:32)

43. a) Katere veroizpovedi priznava danes večina protestantskih cerkev in katere nauke te veroizpovedi podpirajo? b) Ali sta svobodni duh in različnost, do česar je pripeljala reformacija, pomagala človeku pri njegovem iskanju pravega Boga?

⁴³ Skoraj vse protestantske cerkve priznavajo iste veroizpovedi (nicejsko, atanazijsko in apostolsko), ki podpirajo nekatere nauke, ki jih katolicizem uči že stoletja, kot na primer nauk o Trojici, neumrljivi duši in peklenskem ognju. Takšni nesvetopisemski nauki so ljudem popačili sliko o Bogu in njegovem namenu. Mnoge ločine in denominacije, ki so se pojavile kot posledica svobodnega duha protestantske reformacije, so ljudi, namesto da bi jim pomagale pri iskanju pravega Boga, samo navedle, da so krenili v različne smeri. Pravzaprav so zaradi takšne različnosti in zmede mnogi začeli dvomiti v sam obstoj Boga. In kam je to privedlo? Devetnajsto stoletje je bilo priča rastočemu valu ateizma in agnosticizma. O tem bomo razpravljali v naslednjem poglavju.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

 [Okvir/slike na strani 322]

 »Zmote o Sveti Trojici«

Miguel Serveto (1511–1553), španski pravnik in zdravnik, je pri 20-ih letih izdal knjigo De Trinitatis erroribus (Zmote o Sveti Trojici), v kateri je napisal: »Ne bom uporabljal besede Trojica, ki je ni najti v Svetem pismu in za katero se zdi, da samo ohranja filozofsko napako.« Trojico je označil za nauk, »ki se ga ne da razumeti, ki je že po naravi nemogoč in ki je morda celo bogokleten«!

Serveta je Katoliška cerkev zaradi njegove odkritosti obsodila. Vseeno pa so bili kalvinisti tisti, ki so ga dali prijeti, mučiti in usmrtiti s počasnim sežigom. Kalvin je svoje dejanje opravičil z besedami: »Če papisti tako grobo in nasilno branijo svoje praznoverne nauke, da v strašnem besu prelivajo nedolžno kri, ali ne bi bilo sramotno, če bi krščanski sodniki manj vneto zagovarjali gotovo resnico?« Verski fanatizem in osebno sovraštvo sta Kalvinu zameglila zdravo presojo in zadušila v njem krščanska načela. (Primerjaj Matej 5:44.)

[Slika]

Jean Kalvin (levo) je Miguela Serveta (desno) dal kot krivoverca živega sežgati.

[Tabela na strani 327]

(Lega besedila – glej publikacijo)

 Poenostavljeni prikaz glavnih cerkva tako imenovanega krščanstva

Začetek odpadništva 2. stoletje

Rimskokatoliška cerkev

4. stoletje (Konstantin)

5. stoletje koptska

jakobitska

1054 n. št. vzhodne pravoslavne

ruska

grška

romunska in druge

16. stoletje reformacija

luteranska

nemška

švedska

ameriška in druge

Anglikanska

Episkopalna

metodistična

Vojska rešitve

baptistična

binkoštna

kongregacionalistična

kalvinistična

prezbiterijanska

reformirane cerkve

[Slike na strani 307]

Ta lesoreza iz 16. stoletja prikazujeta nasprotje med tem, kako je Kristus pokazal neodobravanje nad menjalci denarja, in papeževim prodajanjem odpustkov.

[Slike na strani 311]

Jan Hus na grmadi

Angleški reformator in biblijski prevajalec John Wycliffe

[Slike na strani 314]

Martin Luter (desno) je protestiral proti prodaji odpustkov redovnika Johanna Tetzla.