2. poglavje

Religija – kako je nastala?

1., 2. Kaj lahko rečemo glede starosti in raznolikosti religije?

ZGODOVINA religije je stara prav toliko kot zgodovina človeštva. Tako pravijo arheologi in antropologi. Celo v »najprimitivnejših« oziroma najmanj razvitih civilizacijah najdemo dokaze za to, da so te imele nekakšno obliko čaščenja. Pravzaprav v Encyclopædii Britannici piše, da »glede na dosedanja odkritja učenjakov nikoli in nikjer ni obstajalo ljudstvo, ki ne bi bilo tako ali drugače verno«.

² Religija je poleg tega, da ima dolgo zgodovino, tudi zelo raznolika. Lovci na glave v džunglah na Borneu, Inuiti na poledeneli Arktiki, nomadi v saharski puščavi, prebivalci velikih svetovnih prestolnic – vsako ljudstvo in vsak narod na zemlji ima svojega boga ali bogove in svoj način čaščenja. Res je osupljivo, kako raznolika je religija.

3. O katerih vprašanjih glede svetovnih religij je treba razmisliti?

³ Logično je, da se nam zato porajajo vprašanja. Od kod na primer izvirajo vse te religije? Glede na to, da med njimi obstajajo tako razlike kot podobnosti, nas zanima, ali so nastale ločeno ali pa imajo morda skupni začetek. Pravzaprav bi se lahko vprašali: Zakaj se je religija sploh pojavila? In kako? Ti odgovori so bistvenega pomena za tiste, ki želijo o religiji in verskih naukih spoznati resnico.

 Vprašanje izvora

4. Kaj vemo o ustanoviteljih mnogih religij?

⁴ Ko se pojavi vprašanje o izvoru religije, ljudje različnih veroizpovedi pogosto pomislijo na imena, kot so Mohamed, Buda, Konfucij in Jezus. V skoraj vsaki religiji lahko najdemo osrednji lik, ki se mu pripisujejo zasluge za ustanovitev »prave vere«. Nekateri izmed teh so bili reformatorji, ki so nasprotovali čaščenju podob. Drugi so bili filozofi moralisti, spet tretji pa nesebični ljudski junaki. Številni od njih so za seboj pustili zapise ali izreke in tako postavili temelj novi religiji. Sčasoma so njihove besede in dela dobila izpopolnjeno in olepšano podobo ter mističen pridih. Nekatere teh voditeljev so celo pobožanstvili.

5., 6. Kako so nastale številne religije?

⁵ Ti posamezniki sicer veljajo za ustanovitelje glavnih religij, ki jih poznamo danes, vendar pa ne smemo spregledati dejstva, da niso začetniki religije. Čeprav je večina teh ustanoviteljev trdila, da so bili navdihnjeni od Boga, pa so njihovi nauki načeloma vzniknili iz že obstoječih verskih zamisli oziroma so ti ljudje spremenili in prikrojili uveljavljene verske sisteme, ki so tako ali drugače postali nezadovoljujoči.

⁶ Na primer, če gre verjeti točnosti zgodovine, naj bi bil Buda princ, ki je bil zgrožen nad trpljenjem in strašnimi razmerami v družbi, v kateri je prevladoval hinduizem. Plod njegovega iskanja rešitve za mučne probleme človeštva je budizem. Podobno je bil tudi Mohamed zelo vznemirjen, ker je v verskih običajih zasledil malikovanje in nemoralo. Kasneje je izjavil, da je od Boga prejel posebna razodetja, na podlagi katerih je nastal Koran, ta pa je postal temelj novega verskega  gibanja, imenovanega islam. Protestantizem je zrasel iz katoličanstva kot posledica reformacije, ki se je pričela na začetku 16. stoletja, ko je Martin Luter nasprotoval prodaji odpustkov, ki jih je v takratnem času zahtevala Katoliška cerkev.

7. Na katero vprašanje glede religije je še vedno treba odgovoriti?

⁷ Informacij o tem, kako so današnje religije nastale in se razvijale, kdo so njihovi ustanovitelji, kakšni so njihovi sveti zapisi in tako naprej, torej ne manjka. Kako pa je z religijami, ki so obstajale še pred njimi? In s tistimi še prej? Če gremo dovolj nazaj v zgodovino, bomo prej ali slej trčili ob vprašanje: Kako je nastala religija? Odgovor na to vprašanje moramo očitno iskati zunaj meja posameznih religij.

 Številne teorije

8. Kako so ljudje več stoletij gledali na religijo?

⁸ Preučevanje nastanka in razvoja religije nima ravno dolge zgodovine. Skozi stoletja so ljudje večinoma sprejeli tisto religijo, v kateri so bili vzgojeni od rojstva. Domala vsi so se zadovoljili s pojasnili svojih prednikov, misleč, da je njihova religija prava. Skoraj nikoli se ni pojavil razlog za to, da bi dvomili o čemer koli, niti ni bilo potrebe, da bi raziskali, kako, kdaj ali zakaj se je religija pojavila. Pravzaprav se je več stoletij zaradi omejenih oblik komunikacije in možnosti potovanj le malo ljudi sploh zavedalo, da poleg njihove religije obstajajo še druge.

9. Kako so si ljudje vse od 19. stoletja naprej prizadevali, da bi ugotovili, kako in zakaj je nastala religija?

⁹ Vendar so se v 19. stoletju stvari začele spreminjati. Intelektualne kroge je preplavila evolucijska teorija. Ta je skupaj z vzponom znanstvenega raziskovanja mnoge ljudi navedla na to, da so pričeli dvomiti o uveljavljenih sistemih, tudi verskih. Ko so nekateri učenjaki uvideli, da resnice o nastanku religije ne morejo iskati v že obstoječih religijah, so se usmerili na preučevanje ostankov zgodnjih civilizacij oziroma na preučevanje preprostih skupnosti, ki so živele v oddaljenih delih sveta. Pri preučevanju teh so si med drugim pomagali s psihologijo, sociologijo in antropologijo ter upali, da bodo odkrili resnico o tem, kako in zakaj je nastala religija.

10. Kakšen je bil rezultat raziskovanj izvora religije?

¹⁰ Kakšen je bil rezultat? Nenadoma so se pojavile številne nasprotujoče si teorije – na videz jih je bilo vsaj toliko kot raziskovalcev – sleherni raziskovalec pa  je skušal s svojo teorijo po drznosti in izvirnosti prekositi druge. Nekateri izmed njih so se dokopali do pomembnih sklepov, trud drugih pa je preprosto utonil v pozabo. Vpogled v rezultate teh raziskovanj bo za nas poučen in razsvetljujoč. Tako bomo lahko bolje razumeli verska stališča ljudi, ki jih srečamo.

11. Pojasnite teorijo animizma.

¹¹ Angleški antropolog Edward Tylor (1832–1917) je uvedel teorijo, ki je na splošno znana kot animizem. Trdil je, da so sanje, videnja, halucinacije in mrtva telesa navedla preprosta ljudstva na razmišljanje, da v telesu prebiva duša (lat. anima). Ta ljudstva so pogosto sanjala o svojih dragih umrlih, zato so, po tej teoriji sodeč, menila, da duša po smrti še naprej živi, torej da zapusti telo in prebiva v drevesih, kamenju, rekah in drugje. Sčasoma so pričeli mrtve in predmete, ki naj bi jih duše poselile, častiti kot bogove. In tako se je po Tylorjevih besedah rodila religija.

12. Pojasnite teorijo animatizma.

¹² Drug angleški antropolog, R. R. Marett (1866–1943), je izpopolnil animizem in svojo teorijo poimenoval animatizem. Po tem, ko je preučil verovanja Melanezijcev s tihomorskih otokov ter afriških in ameriških domorodcev, je sklenil, da preprosta ljudstva niso verjela v dušo, ki bi prebivala v posameznem človeku,  temveč v neosebno oziroma nadnaravno silo, ki je vir življenja. Takšno prepričanje je v človeku vzbujalo občudovanje in strah, s tem pa je bil položen temelj za primitivno religijo. Marett je menil, da je religija zgolj posledica človekovega čustvenega odziva na neznano. Njegova najljubša izjava je bila, da religija »ni toliko povezana z umom, kot je s plesom«.

13. Katero teorijo o religiji je podal James Frazer?

¹³ Leta 1890 je Škot James Frazer (1854–1941), poznavalec staroveških kultur, izdal vplivno knjigo Zlata veja, v kateri je utemeljeval, da ima religija svoj izvor v magiji. Človek je glede na Frazerjevo prepričanje najprej skušal nadzorovati svoje življenje in okolje okrog sebe tako, da je posnemal to, kar je videl v naravi. Menil je denimo, da bo lahko priklical dež, če bo tla poškropil z vodo, pri tem pa z udarjanjem po bobnih ustvarjal grmenju podobne zvoke, oziroma da bo lahko z zabadanjem igel v lutko škodoval sovražniku. Zato je na številnih področjih svojega življenja uvedel obrede in uroke ter uporabo magičnih predmetov. Ko vse to ni delovalo po pričakovanjih, nadnaravnih sil ni več skušal nadzorovati, temveč se je trudil z njimi spraviti in jih začel rotiti za pomoč. Ti obredi in zaklinjanja so se spremenili v žrtvovanja in molitve. Tako je nastala religija. Glede na Frazerjeve besede je religija »sprava oziroma pomiritev s silami, ki so višje od človeka«.

14. Kako je Sigmund Freud pojasnil izvor religije?

¹⁴ Celo ugleden avstrijski psihoanalitik Sigmund Freud (1856–1939) je v svoji knjigi Totem and Taboo skušal pojasniti izvor religije. Razložil je, da je prvotna  religija posledica tako imenovane nevroze očetovega lika. Teoretiziral je, da je v primitivnih družbah oče dominiral klanu, tako kot to velja za divje konje in govedo. Sinovi so očeta sovražili in hkrati občudovali, a so se mu uprli in ga umorili. Da bi si pridobili očetovo oblast, je trdil Freud, so »ti kanibalistični divjaki pojedli svojo žrtev«. Kasneje so svoja dejanja obžalovali ter si izmislili obrede in rituale, da bi se odkupili. Po Freudovi teoriji je bil očetov lik nadomeščen z Bogom, obredi in rituali so postali prva religija, uživanje mesa umorjenega očeta pa tradicionalno obhajilo, ki ga imajo številne veroizpovedi.

15. Kaj se je zgodilo z večino predstavljenih teorij o nastanku religije?

¹⁵ Navedli bi lahko še nešteto drugih teorij, ki skušajo pojasniti, kako je nastala religija. Toda večina teh teorij je pozabljenih in nobena od njih v resnici ne izstopa kot verodostojnejša ali sprejemljivejša od drugih. Zakaj? Enostavno zato, ker nikoli ni obstajal noben zgodovinski dokaz, ki bi potrjeval, da so te teorije pravilne. Bile so le plod domišljije ali ugibanj raziskovalcev in kmalu so jih nadomestile nove.

 Zgrešen temelj

16. Zakaj večletno raziskovanje ni uspelo priskrbeti odgovora na to, kako je nastala religija?

¹⁶ Mnogi so po tem večletnem ubadanju z vprašanjem, kako je nastala religija, prišli do sklepa, da obstaja zelo malo verjetnosti, da bi se kdaj dokopali do kakšnega odgovora. Kot prvo zato, ker nam kosti in ostanki starodavnih ljudstev ne morejo povedati, kako so ljudje takrat razmišljali, česa so se bali oziroma zakaj so bili verni. Vsakršna dognanja, ki temeljijo na preučevanju teh artefaktov, so v najboljšem primeru le strokovna ugibanja. Kot drugo pa zato, ker verski običaji današnjih tako imenovanih primitivnih ljudstev, kot so denimo avstralski Aborigini, niso nujno zanesljivo merilo za ocenjevanje tega, kaj so ljudje v preteklosti počeli ali mislili. Nihče ne ve zagotovo, če oziroma kako se je skozi stoletja spremenila njihova kultura.

17. a) Kaj vedo današnji zgodovinarji religije? b) Kaj je očitno glavni cilj preučevanja religije?

¹⁷ Zaradi vseh teh negotovosti v knjigi World Religions—From Ancient History to the Present piše, da se »sodobni zgodovinar religije zaveda, da se je nemogoče dokopati do izvora religije«. Toda glede naprezanj zgodovinarjev je v knjigi nadalje pojasnjeno: »V preteklosti si vse preveč teoretikov ni le prizadevalo opisati ali pojasniti religijo, temveč jo tudi prikazati kot nepomembno; če bi bilo za njene prve oblike namreč videti, da temeljijo na iluzijah, potem bi bilo kasnejše in višje religije mogoče spodkopati.«

18. a) Zakaj številnim raziskovalcem ne uspe pojasniti izvora religije? b) Kaj so očitno pravi nameni »znanstvenih« raziskovalcev religije?

¹⁸ V tej zadnji izjavi se skriva odgovor, zakaj različnim »znanstvenim« raziskovalcem ni uspelo priti do  nobene razumne razlage o izvoru religije. Logika nam pravi, da je do pravilnega sklepa mogoče priti le, če imamo pravilno izhodišče. Če se posameznik oprijema zgrešenega izhodišča, potem najbrž ne bo prišel do pravilnega sklepa. Stalni neuspehi »znanstvenih« raziskovalcev, da bi prišli do razumne razlage, mečejo zelo slabo luč na izhodišče, na katerem temeljijo njihovi pogledi. Ker se držijo svojih vnaprej ustvarjenih predstav, so v prizadevanjih, da bi »religijo prikazali kot nepomembno«, dejansko skušali kot nepomembnega prikazati Boga.

19. Katero osnovno načelo stoji za uspešnimi znanstvenimi raziskavami? Prosimo, ponazorite.

 ¹⁹ Te razmere bi lahko primerjali s tistimi pred 16. stoletjem, ko so astronomi skušali pojasniti gibanje planetov. Obstajalo je mnogo teorij, vendar nobena od njih ni bila zares zadovoljujoča. Zakaj? Zato ker so temeljile na domnevi, da je središče vesolja zemlja, okoli  katere krožijo zvezde in planeti. Do pravega napredka je prišlo šele takrat, ko so bili znanstveniki – in Katoliška cerkev – pripravljeni sprejeti dejstvo, da zemlja ni središče vesolja, temveč da kroži okrog sonca, ki je središče osončja. Številne teorije, ki niso uspele pojasniti dejstev, so posameznike odprtega uma navedle na to, da so znova pretehtali izhodišče svojih raziskovanj, ne pa na to, da bi oblikovali nove teorije. In to je vodilo do uspeha.

20. a) Katero zmotno izhodišče je usmerjalo »znanstvene« raziskave o izvoru religije? b) O kateri bistveni potrebi je govoril Voltaire?

²⁰ Enako načelo bi lahko uporabili pri raziskovanju izvora religije. Zaradi vzpona ateizma in vsesplošne uveljavljenosti evolucijske teorije so mnogi neobstoj Boga sprejeli kot dejstvo, zato menijo, da je pojasnilo za obstoj religije mogoče najti v človeku samem – v njegovih miselnih procesih, potrebah, strahovih in »nevrozah«. Voltaire je nekoč izjavil: »Če Bog ne obstaja, bi si ga bilo treba izmisliti.« Na podlagi tega ljudje trdijo, da si je Boga izmislil človek. (Glej  okvir na strani 28.)

21. Kaj logičnega lahko sklenemo glede na to, da številnim teorijam ni uspelo pojasniti izvora religije?

²¹ Glede na to, da je številnim teorijam v tem, da bi priskrbele zares zadovoljujoč odgovor, spodletelo, je sedaj čas za ponovni pregled izhodišča, na katerem so temeljila ta raziskovanja. Mar ne bi bilo bolj logično, da odgovor iščemo kje drugje, kot pa da neuspešno vztrajamo na eni in isti poti? Če smo odprtega uma, se nam bo tak pristop zagotovo zdel razumen pa tudi znanstven. V nadaljevanju je opisan primer, ki nam bo pomagal uvideti, da je omenjen pristop logičen.

 Starodavno iskanje Boga

22. Kako so številne zamisli, ki so jih imeli Atenčani glede bogov, vplivale na njihov način čaščenja?

²² V prvem stoletju n. št. so bile Atene v Grčiji pomembno središče učenosti. V tem mestu so med drugim obstajale številne skupine, kot so bili epikurejci in stoiki, in vsaka je imela svojo zamisel glede bogov. Na podlagi teh raznolikih zamisli so ljudje pričeli častiti veliko božanstev, razvile pa so se tudi različne oblike čaščenja. Zato so bile Atene polne ročno izdelanih malikov in svetišč. (Apostolska dela 17:16)

23. Kakšno popolnoma drugačno sliko o Bogu je apostol Pavel predstavil Atenčanom?

²³ Okoli leta 50 n. št. je krščanski apostol Pavel obiskal Atene in tamkajšnjim prebivalcem predstavil popolnoma drugačno sliko. Rekel jim je: »Bog, ki je naredil svet in vse, kar je na njem, ta, ki je Gospodar neba in zemlje, ne prebiva v svetiščih, ki so narejena z rokami, niti mu človeške roke ne strežejo, kakor da bi kaj potreboval, ker on sam vsem daje življenje, dihanje in vse.« (Apostolska dela 17:24, 25)

24. Kaj je Pavel povedal Atenčanom glede pravega čaščenja?

²⁴ Z drugimi besedami – Pavel je Atenčanom povedal, da pravi Bog, ki je »naredil svet in vse, kar je na njem«, ni plod človeške domišljije, niti naj ga ne bi častili po svoje. Prava religija ni le enostransko prizadevanje človeka, da bi zadovoljil določeno psihološko potrebo oziroma da bi potlačil določene strahove. Ker je pravi Bog ustvaril človeka in mu dal sposobnost razmišljanja ter zmožnost zaznavanja, potem bi bilo edino logično pričakovati, da bo poskrbel tudi za to, da lahko ima človek z njim zadovoljujoč odnos. Glede na  Pavlove besede je Bog to tudi naredil. »Iz enega človeka je naredil vse človeške narode, da bi prebivali po vsem zemeljskem površju, [. . .] da bi ti iskali Boga, celo tipali za njim in ga zares našli, čeprav v resnici ni daleč nikomur izmed nas.« (Apostolska dela 17:26, 27)

25. Pojasnite ključno misel Pavlove razlage o izvoru človeštva.

²⁵ Bodite pozorni na Pavlovo ključno misel: Bog je »iz enega človeka [. . .] naredil vse človeške narode«. Čeprav je danes na zemlji veliko različnih narodov, pa znanstveniki vedo, da so vsi istega rodu. Ta sklep je izrednega pomena. Če namreč govorimo, da celotno človeštvo izhaja iz istega rodu, to pomeni veliko več, kot pa da smo si ljudje v sorodu le biološko in genetsko. Sorodnost je mogoče opaziti tudi na drugih področjih.

26. Kaj je znano o jezikih, kar podpira Pavlovo ključno misel?

²⁶ Bodite na primer pozorni, kaj v knjigi Story of the World’s Worship piše o jezikih. »Tisti, ki preučujejo jezike sveta in jih med seboj primerjajo, lahko povedo naslednje: ,Vse jezike lahko razporedimo v jezikovne družine oziroma skupine, in videti je, da imajo vse te družine skupni izvor.‘« Povedano drugače, svetovni jeziki se niso razvili ločeno in neodvisno, kot nas o tem skušajo prepričati evolucionisti, ki trdijo, da so jamski ljudje v Afriki, Evropi in Aziji začeli komunicirati s kruljenjem in godrnjanjem ter tako sčasoma razvili svoj jezik. To ne drži. Dokazi kažejo, da imajo jeziki »skupni izvor«.

27. Zakaj je logično meniti, da imajo človekove zamisli o Bogu in religiji skupni izvor?

²⁷ Če to velja za nekaj tako osebnega in edinstvenega, kot so človeški jeziki, zakaj potem ne bi bilo razumno sklepati, da imajo tudi človeške zamisli o  Bogu in religiji skupni izvor? Navsezadnje je religija povezana z razmišljanjem, to pa je povezano s človekovo sposobnostjo, da govori kakšen jezik. To ne pomeni, da so vse religije vzniknile iz ene religije, temveč bi morale ideje in predstave odkriti nekakšen skupni izvor verskih zamisli. Ali za to obstaja kak dokaz? In če imajo religije res skupni izvor, kateri je ta izvor? Kako ga lahko odkrijemo?

Različne, pa vendar podobne

28. Kako lahko ugotovimo, ali obstaja kakšen skupni izvor svetovnih religij?

²⁸ Do odgovora lahko pridemo enako, kot so jezikoslovci prišli do odgovorov glede izvora jezika. Etimolog lahko s tem, da različne jezike primerja med seboj in je pozoren na njihove podobnosti, odkrije, od kod izvirajo. Podobno lahko med seboj primerjamo religije in preučimo njihove nauke, legende, obrede, slovesnosti, ureditev in drugo. Tako bomo odkrili, ali med njimi obstaja kakšna prikrita skupna nit, in če obstaja, kam ta nit vodi.

29. Čemu je mogoče pripisati številne razlike med religijami?

²⁹ Na prvi pogled se številne današnje religije med seboj precej razlikujejo. Vendar če odmislimo reči, ki so v religijah zgolj okras in kasneje pridani dodatki, oziroma če odmislimo tiste razlike, ki so nastale zaradi podnebja, jezika, svojevrstnih razmer izvorne domovine ter drugih dejavnikov, bomo presenečeni nad tem, kako zelo si je večina religij med seboj podobna.

30. Katere podobnosti vidite med Rimskokatoliško cerkvijo in budizmom?

³⁰ Na primer, večina ljudi bi rekla, da sta si Rimskokatoliška cerkev na Zahodu in budizem na Vzhodu od  vseh religij na svetu najbolj različni. Ampak kaj opazimo, ko njune razlike, h katerim sta morda pripomogla jezik in kultura, postavimo na stran? Če smo glede tega nepristranski, moramo priznati, da imata ti religiji veliko skupnega. Obe sta prežeti z rituali in obredi. Sem spadajo sveče, kadila, sveta voda, rožni venec, podobe svetnikov, pobožne pesmi in molitveniki ter celo simbol križa. Obe religiji imata menihe in redovnice ter sta znani po duhovniškem celibatu, posebnih oblačilih, svetih dnevih in določeni hrani. Ta seznam zagotovo ne zajema vsega, vendar služi svojemu namenu. Postavlja se namreč vprašanje, zakaj imata religiji, ki sta videti tako različni, toliko skupnega.

31. Katere podobnosti vidite med drugimi religijami?

³¹ Prav kakor je bila primerjava teh dveh religij za nas poučna, je lahko poučna tudi primerjava drugih religij. Spoznamo namreč, da so določeni nauki in prepričanja skupni skoraj vsem veroizpovedim. Mnogim med nami so znani nauki, kot so neumrljivost človeške duše, nebeška nagrada za vse dobre ljudi in večno mučenje hudobnih v podzemnem svetu, ter nauki o vicah, troedinem bogu, mnogoboštvu ter materi božji oziroma nebeški kraljici ali boginji. Poleg tega krožijo številni dobro znani miti in legende. Na primer, obstajajo legende o tem, kako je človek izgubil Božjo  naklonjenost, ker je hotel nezakonito doseči nesmrtnost, legende o potrebi po žrtvovanju za spravo za greh, iskanju drevesa življenja oziroma studenca mladosti, o bogovih in polbogovih, ki so živeli med ljudmi in imeli nadčloveške potomce, ter o katastrofalnem potopu, ki je z obličja zemlje izbrisal skoraj celotno človeštvo. *

32., 33. a) Kaj lahko sklenemo glede na osupljive podobnosti med svetovnimi religijami? b) Na katero vprašanje je treba odgovoriti?

³² Kaj lahko sklenemo iz vsega tega? Ugotovili smo, da so ljudstva, ki so verjela v omenjene mite in legende, živela daleč narazen. Njihova kultura in tradicije so se med seboj razlikovale. Družbeni običaji si niso bili prav nič podobni. Toda ko primerjamo njihova verovanja, so bila ta prepletena s podobnimi zamislimi. Čeprav vsa ljudstva niso verjela v vse, kar smo omenili, pa so vsa verjela v vsaj nekaj od omenjenega. Samo od sebe se postavlja vprašanje: Zakaj? Videti je, kakor da bi obstajal neki skupni izvor, iz katerega so vse religije črpale svoja osnovna prepričanja, nekatere več, druge manj. Skozi čas so ljudje te osnovne zamisli izpopolnili in prikrojili ter iz njih izpeljali nove nauke. Vendar je temeljni sklep, do katerega lahko pridemo, jasen.

³³ Logično je, da je podobnost med osnovnimi zamislimi številnih svetovnih religij močan dokaz, da niso nastale ločeno in samostojno. Če se ozremo dovolj  nazaj v zgodovino, nam ta razkrije, da so njihove zamisli morale imeti skupni izvor. Kateri pa je ta izvor?

Zgodnja zlata doba

34. Katera legenda o tem, kako so ljudje živeli na začetku, je skupna mnogim religijam?

³⁴ Zanimivo je, da v veliko religijah kroži legenda, ki pravi, da so ljudje sprva živeli v zlati dobi, v kateri so prebivali brez greha, v sreči in miru ter tesni povezanosti z Bogom, poleg tega pa jih nista pestili niti bolezen niti smrt. Podrobnosti se morda sicer razlikujejo, vendar je isto zamisel o popolnem raju, ki je nekoč obstajal, mogoče zaslediti v zapisih in legendah marsikatere religije.

35. Opišite, kaj o prvotni zlati dobi govori zoroastrizem.

³⁵ V Avesti, sveti knjigi starodavne perzijske religije, imenovane zoroastrizem, piše o »poštenem Jimu, dobrem pastirju«, ki je bil prvi smrtnik, s katerim je spregovoril Ahura Mazda (stvarnik). Ta mu je naročil, naj njegov »svet vzdržuje, mu vlada in ga varuje«. Da bi  Jimu to uspelo, je moral zgraditi podzemno bivališče, imenovano Vara, v katerem bi živela vsa živa bitja. Tam ni bilo »ne prevzetnosti ne podlosti, ne neumnosti ne nasilja, ne revščine ne prevare, ne šibkosti ne iznakaženosti, ne velikih zob ne neobičajnih telesnih mer. Na prebivalce ni kvarno vplival hudobni duh. Prebivali so med dehtečimi drevesi in zlatimi stebri; bili so največji, najboljši in najlepši na zemlji; to je bila visoka in prelepa rasa.«

36. Kako je starogrški pesnik Heziod opisal »zlato dobo«?

³⁶ Starogrški pesnik Heziod je v svoji pesnitvi Dela in dnevi govoril o petih človekovih dobah, izmed katerih je prva bila »zlata doba«, ko je človek užival popolno srečo. Napisal je:

»Zlat je bil rod umrljivih ljudi na začetku ustvarjen,

delo nesmrtnih bogov, ki živijo v olimpskih domovih.

Ti so živeli, ko Kronos kot kralj je vladal na nebu,

niso poznali skrbi, živeli so kakor bogovi, proč od

nadlog, brez napornega dela, in ni jim grozila

starost betežna, mladostni v rokah in prožnih korakov

vselej brez zla so uživali v svojih veselih gostijah.«

Glede na grško mitologijo je slovita zlata doba minila, ko je Epimetej za ženo vzel lepo Pandoro, ki mu jo je podaril olimpski bog Zevs. Nekega dne je Pandora odprla pokrov svoje velike skrinje in iz nje so nenadoma pobegnile težave, nadloge in bolezni, od katerih si človeštvo ni nikoli opomoglo.

37. Opišite staroveško kitajsko legendo o »raju« na začetku zgodovine.

³⁷ Tudi staroveška kitajska legenda govori o zlati dobi v času Huang-Tija (Rumeni cesar), ki naj bi v 26. stoletju pr. n. št. vladal sto let. Njemu pripisujejo  zasluge za vse izume, povezane s civilizacijo – oblačila in bivališča, prevozna sredstva, orožje in vojskovanje, upravljanje z zemljo, proizvodnja, predelava svile, glasba, jezik, matematika, koledar in drugo. Rečeno je, da med njegovim vladanjem »na Kitajskem ni bilo ne tatov ne prepirov, ljudje pa so živeli skromno in mirno. Dež ob pravem času in ugodno vreme sta leto za letom prispevala k bogati žetvi. Najbolj neverjetno je bilo to, da zveri niso ubijale in ptice roparice niso povzročale nobene škode. Skratka, zgodovina Kitajske se je pričela z rajem.« Še dandanes Kitajci pravijo, da so potomci Rumenega cesarja.

38. Do kakšnega sklepa lahko pridemo na podlagi vseh podobnosti med legendami o začetku človeštva?

³⁸ Podobne legende, ki govorijo o sreči in popolnosti na začetku človeške zgodovine, najdemo tudi v religijah mnogih drugih ljudstev – egipčanskih, tibetanskih, perujskih, mehiških in tako naprej. Ali je le naključje, da so vsa ta ljudstva, ki so živela daleč narazen ter so imela povsem različno kulturo, jezik in običaje, privzela iste zamisli o svojem nastanku? Ali so si zgolj slučajno izbrala enako zgodbo o svojem začetku? Razum in izkušnje nam pravijo, da bi bilo to skoraj nemogoče. Prav nasprotno, v vseh teh legendah morajo obstajati nekateri skupni elementi, ki so tesno prepleteni in vsebujejo resnico o začetku človeštva in religije.

39. Kakšno sliko je mogoče sestaviti iz elementov, ki so skupni številnim legendam o začetku človeštva?

³⁹ Prav zares, v vseh teh najrazličnejših legendah o začetku človeštva je mogoče opaziti številne skupne elemente. Ko jih med seboj primerjamo, slika postane jasnejša. Izvemo, kako je Bog ustvaril prvega moškega  in žensko ter ju postavil v raj. Na začetku sta bila zelo zadovoljna in srečna, toda kmalu sta se uprla. Zaradi tega sta bila izgnana iz popolnega raja, čakalo pa ju je le trdo delo, garanje, bolečina in trpljenje. Sčasoma so ljudje postali tako hudobni, da jih je Bog kaznoval s potopom, v katerem so izgubili življenje vsi, razen ene družine. Ta družina se je kasneje povečala, nekateri njeni potomci pa so združili svoje moči in zgradili velikanski stolp, s čimer so kljubovali Bogu. Bog jim je prekrižal načrte tako, da jim je zmešal jezike in jih razkropil do skrajnih koncev zemlje.

40. Pojasnite, kako je Sveto pismo povezano z legendami o nastanku človeških religij.

⁴⁰ Ali je ta sestavljena slika zgolj rezultat miselnega napora kakšnega človeka? Ne. Pravzaprav je ta slika predstavljena v Svetem pismu, v prvih enajstih poglavjih Prve Mojzesove knjige. Čeprav se sedaj ne bomo  spuščali v razpravo glede verodostojnosti Svetega pisma, pa je treba omeniti, da se v poročilu te knjige o začetku človeštva zrcalijo ključni elementi, ki jih vsebujejo mnoge legende. * Poročilo odkriva, da je človeška rasa ob selitvi iz Mezopotamije s seboj ponesla tudi svoje spomine, izkušnje in zamisli. Vse to je sčasoma dobilo izpopolnjeno in predelano obliko ter je postalo temelj religij po svetu. Z drugimi besedami, če se vrnemo na prej omenjene podobnosti med legendami, je poročilo iz Prve Mojzesove knjige izvirno in povsem jasno izhodišče, iz katerega izhajajo osnovne zamisli o izvoru človeštva in čaščenja, ki jih najdemo v religijah po svetu. Tem zamislim so religije dodale nekatere svoje nauke in običaje, toda povezave se ne da zanikati.

41. Kaj bi morali imeti v mislih, ko boste preučevali naslednja poglavja te knjige?

⁴¹ V naslednjih poglavjih te knjige bomo podrobneje pregledali, kako so nekatere religije nastale in se razvijale. Poučno bo prebrati, kako si religije med seboj niso samo različne, temveč tudi podobne. Poleg tega boste spoznali, kako se vsaka veroizpoved ujema s časovnim obdobjem zgodovine človeštva in religije, kako so svete knjige ali zapisi med seboj povezani, kako so na ustanovitelje ali voditelje religij vplivale druge verske zamisli in kakšen vpliv je imela religija na ravnanje človeštva v zgodovini. Če boste med preučevanjem dolge zgodovine človeštva, ki je iskalo Boga, v mislih imeli te točke, boste lahko jasneje videli resnico o religiji in verskih naukih.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

Vzpon znanstvenega raziskovanja in evolucijska teorija sta mnoge ljudi navedla na to, da so pričeli dvomiti o religiji.

[Poudarjeno besedilo na strani 34]

Videti je, kakor da bi obstajal neki skupni izvor, iz katerega je vsaka religija črpala svoja osnovna prepričanja.

[Okvir na strani 28]

 Zakaj je človek veren?

▪ John B. Noss je v svoji knjigi Man’s Religions poudaril: »Vse religije tako ali drugače pravijo, da človek ni in niti ne more biti neodvisen. Njegovo življenje je povezano s silami v naravi in družbi zunaj njega, in od teh sil je celo odvisen. Bolj ali manj se zaveda, da ni neodvisno središče sile, sposoben obstajati neodvisno od sveta.«

Podobno piše v knjigi World Religions—From Ancient History to the Present: »Preučevanje religije je razkrilo, da je njena pomembna značilnost hrepenenje po tem, da bi bilo življenje vredno, torej prepričanje, da življenje ni naključno oziroma nesmiselno. Iskanje smisla vodi do vere v silo, ki je višja od človeške, in nazadnje do vere v vesoljni oziroma nadčloveški um, ki ima namen in voljo ohranjati najvišje vrednote v človekovem življenju.«

Religija torej poteši osnovno človekovo potrebo, prav kakor hrana poteši našo lakoto. Vemo, da si lahko s tem, da pojemo, kar koli nam pride pod roko, potešimo lakoto, vendar pa si, gledano dolgoročno, s takšnim prehranjevanjem uničujemo zdravje. Za zdravo življenje potrebujemo zdravo in hranljivo hrano. Podobno za svoje duhovno zdravje potrebujemo zdravo duhovno hrano. Zato nam Sveto pismo pravi: »Človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih ust.« (5. Mojzesova 8:3)

[Zemljevid na strani 39]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Ko se je človeška rasa selila iz Mezopotamije, je s seboj ponesla tudi svoje verske zamisli in spomine.

BABILON

LIDIJA

SIRIJA

EGIPT

ASIRIJA

MEDIJA

ELAM

PERZIJA

[Slike na strani 21]

Ljudje, kot so bili Buda, Konfucij in Luter, so spremenili že obstoječe verske sisteme, vendar niso bili začetniki religije.

[Slika na strani 25]

Avstrijski psihoanalitik Sigmund Freud je za religijo rekel, da je posledica strahu pred očetovim likom.

[Slika na strani 27]

Ljudje so si zaradi prepričanja, da je zemlja središče vesolja, zmotno razlagali gibanje planetov.

 [Slike na strani 33]

Budizem in Rimskokatoliška cerkev – kako to, da imata toliko skupnega?

Kitajska budistična boginja usmiljenja z otrokom

Katoliška Marija z malim Jezusom

Tibetanski budist z molilnim mlinčkom in rožnim vencem

Katoličanka z rožnim vencem

[Slika na strani 36]

Kitajske legende govorijo o bajeslovnem času, ko je bila med vladanjem Huang-Tija (Rumeni cesar) zlata doba.