7. poglavje

Taoizem in konfucianizem – iskanje nebeške poti

Taoizem, konfucianizem in budizem so tri glavne religije Kitajske in Daljnega vzhoda. Vendar pa se v nasprotju z budizmom taoizem in konfucianizem nista razširila po svetu, temveč sta v glavnem ostala na Kitajskem in povsod tam, kjer je prisoten vpliv kitajske kulture. Čeprav ni uradno znano, koliko je njunih članov na Kitajskem, pa sta v preteklih 2000 letih oblikovala versko življenje skoraj četrtini svetovnega prebivalstva.

1. (Skupaj z uvodom) a) Kje je mogoče zaslediti taoizem in konfucianizem ter kako razširjena sta? b) Na katero časovno obdobje se bomo osredinili ob pregledovanju njunih naukov?

»NAJ cveti sto cvetov, sto šol naj tekmuje med seboj.« Ta rek, ki ga je leta 1956 v svojem govoru ovekovečil Mao Cetung, voditelj Ljudske republike Kitajske, je bil pravzaprav preubeseditev besed, s katerimi so kitajski učenjaki opisovali obdobje na Kitajskem od petega do tretjega stoletja pr. n. št., ki se je imenovalo obdobje Vojskujočih se držav. Do takrat je mogočna dinastija Zhou (ok. 1122–256 pr. n. št.) razpadla v sistem slabo povezanih fevdalnih držav, ki so se med seboj  nenehno bojevale, pri tem pa so povečini trpeli navadni ljudje.

2. a) Kaj je pripeljalo do nastanka »stotih šol«? b) Kateri od »stotih šol« sta se ohranili?

² Nemiri in trpljenje zaradi vojn so močno omajali oblast tradicionalnega vladajočega razreda. Preprosto ljudstvo se ni bilo več pripravljeno podrejati muhavosti aristokracije in molče prenašati posledice. Zato so dolgo zatirane zamisli in težnje vzbrstele kakor »sto cvetov«. Različne filozofske šole so zato, da bi se življenje nekoliko normaliziralo, širile svoje zamisli o vladi, zakonih, družbenem redu, vedenju in etiki ter o temah, kot so kmetijstvo, glasba in literatura. Postale so znane kot »sto šol«. Večina ni pustila trajnega pečata. Dve pa sta si po drugi strani pridobili tolikšen ugled, da na življenje Kitajcev vplivata že več kot 2000 let. Sčasoma sta postali znani kot taoizem in konfucianizem.

 Kaj je tao?

3. a) Kakšna je kitajska zamisel taa? b) Kaj je po prepričanju Kitajcev namesto Stvarnika izvor vsega? (Primerjaj Hebrejcem 3:4.)

³ Da bi razumeli, zakaj imata taoizem (poznan tudi kot daoizem) in konfucianizem tako močan in trajen vpliv na Kitajce, pa tudi na Japonce, Korejce in druge okoliške narode, je treba vsaj nekoliko razumeti temeljno kitajsko zamisel taa. Osnovni pomen te besede je »smer, cesta ali pot«. V širšem smislu pa je lahko tudi »metoda, načelo ali nauk«. Za Kitajce sta bila ubranost in red, ki so ju videli v vesolju, odsev taa, nekakšna božanska volja oziroma zakonodaja, ki obstaja v vesolju in ga vodi. Z drugimi besedami, namesto da bi verjeli v Stvarnika Boga, ki nadzira vesolje, so verjeli v Božjo previdnost, voljo neba, oziroma enostavno v sámo nebo kot izvor vsega.

4. Kako so Kitajci zamisel o tau naobračali na človeško življenje? (Primerjaj Pregovori 3:5, 6.)

⁴ Kitajci so zamisel o tau naobračali na človeško življenje, zato so verjeli, da obstaja naraven in pravilen način za opravljanje vsega ter da ima vse in vsakdo svoje mesto in svojo vlogo. Na primer, verjeli so, da bodo uživali mir in blaginjo, če bo vladar svojo dolžnost opravljal tako, da bo pravično ravnal s svojim ljudstvom in skrbel za žrtvene obrede, namenjene nebu. Podobno so verjeli, da bo vse teklo ubrano, mirno in učinkovito, če bodo ljudje rade volje iskali pot oziroma tao in po njem živeli. Toda če bi temu nasprotovali ali se upirali, bi to peljalo v kaos in nesrečo.

5. a) Kako taoizem pojmuje tao? b) Kako konfucianizem pojmuje tao? c) Na katera vprašanja je treba odgovoriti?

 ⁵ Ta zamisel – živeti v skladu s taom in ne ovirati njegovega toka – je osrednji element kitajskega filozofskega in verskega nazora. Lahko bi rekli, da sta taoizem in konfucianizem različna izraza za isto zamisel. Taoizem je bolj mističen in v svoji prvotni obliki zagovarja nedelovanje, tišino in pasivnost ter se ogiba družbe in se vrača k naravi. Njegova osnovna zamisel je, da se bo vse dobro izteklo, če bodo ljudje sedeli križem rok, ničesar počeli in pustili naravi, da gre svojo pot. Konfucianizem pa je bolj pragmatičen oziroma praktično uporaben. Uči, da bo v družbi vladal red, če bo vsak posameznik odigral svojo vlogo in izpolnil svoje dolžnosti. Zato določa, kakšni bi morali biti vsi človeški in socialni odnosi – vladar-podložnik, oče-sin, mož-žena in tako naprej – ter za vse te odnose daje smernice. Seveda se ob tem porajajo naslednja vprašanja: Kako sta taoizem in konfucianizem nastala? Kdo ju je ustanovil? Kako vplivata na življenje ljudi danes? In ali sta človeštvu pomagala pri iskanju Boga?

Taoizem – sprva filozofija

6. a) Kaj je znanega o ustanovitelju taoizma? b) Kako je ustanovitelj taoizma postal znan po imenu Lao Zi?

⁶ Taoizem je bil sprva bolj filozofija kot religija. Njegov ustanovitelj Lao Zi je bil nezadovoljen s takratnim kaosom in nemiri, zato je rešitev iskal v umiku pred družbo in vrnitvi k naravi. O tem možu ni veliko znanega. Živel naj bi v šestem stoletju pr. n. št., pa še to ni gotovo. Navadno so ga imenovali Lao Zi, kar pomeni »Stari mojster«. Glede na legendo naj bi bila namreč njegova mati z njim tako dolgo noseča, da je ob rojstvu že imel sive lase.

7. Kaj iz zapisov Shi ji izvemo o Lao Ziju?

 ⁷ Edino uradno poročilo o Lao Ziju najdemo v zapisih Shi ji (Zgodovinski zapisi), ki jih je napisal ugledni dvorni zgodovinar Sima Qian iz drugega in prvega stoletja pr. n. št. Glede na ta vir je bilo Lao Zijevo pravo ime Li Erh. Delal je kot arhivar na cesarskem dvoru v Loyangu v osrednji Kitajski. Še pomembnejše pa je to, da v teh zapisih o Lao Ziju piše naslednje:

»Lao Zi je večino svojega življenja prebival v državi Chou. Ko je predvidel njen razpad, se je odpravil proti meji. Yin Hsi, stražar mejnega prehoda, mu je rekel: ,Gospod, ker se hočete upokojiti, bi vas prosil, da na mojo željo napišete knjigo.‘ Zatem je Lao Zi napisal knjigo v dveh delih, ki je zajemala nekaj več kot pet tisoč pismenk, v kateri je razpravljal o zamislih poti [tao] in moči [te]. Nato je odšel. Nihče ne ve, kje je umrl.«

8. a) Katero knjigo naj bi napisal Lao Zi? b) Zakaj to knjigo različno razlagajo?

⁸ Mnogi učenjaki dvomijo o verodostojnosti tega poročila. Naj je bilo tako ali drugače, je Lao Zijeva knjiga poznana kot Dao de jing (navadno prevedena kot Klasika poti in kreposti) in velja za temeljno besedilo taoizma. Napisana je v kratkih, nejasnih verzih. Nekatere verze sestavljajo samo tri ali štiri besede. Zaradi tega, pa tudi ker  se je pomen nekaterih pismenk od takrat, ko je živel Lao Zi, precej spremenil, knjigo zelo različno razlagajo.

Bežen vpogled v Dao de jing

9. Kako je Lao Zi v knjigi Dao de jing opisal tao?

⁹ V knjigi Dao de jing je Lao Zi razpravljal o tau, o edinstveni poti narave, in ga naobrnil na sleherno področje človeške dejavnosti. V nadaljevanju so navedeni citati, s katerimi bomo dobili bežen vpogled v Dao de jing. Glede taa piše naslednje:

»Nekaj nerazlikovanega je, prej kot Nebo in Zemlja,

spontano nastalo; [. . .]

pramati vesoljstva lahko bi mu rekli.

Njegovega imena ne poznam.

Nerad ga imenujem Dao.« (25. poglavje)

»Dao stvari rojeva, vrlina jih ohranja,

svet stvarnosti jih oblikuje, dopolnjuje lastna moč.

Zato ni stvari, ki bi Daa ne častila in

ne cenila njegove vrline.« (51. poglavje)

10. a) Kakšen je cilj taoizma? b) Kako se ta taoistična zamisel kaže v pogledu na človekovo ravnanje?

 ¹⁰ Kaj nam povedo ti nenavadni verzi? Da je za taoiste tao nekakšna skrivnostna kozmična sila, ki stoji za snovnim vesoljem. Cilj taoizma je ta, da človek najde tao, pusti svet za sabo in postane eno z naravo. Ta zamisel se kaže tudi v taoističnem pogledu na človekovo ravnanje in je v Dao de jingu izražena takole:

»Bolje prenehati z dolivanjem kot prenapolniti; rezilo vsevdilj brušeno uporabnosti dolgo ne ohrani; dvorane, polne zlata in žada, pred roparji ne obvaruješ; blišč in časti z napuhom v navezi se same vlečejo v pogubo. Umakniti se, ko delo je opravljeno, takšen je Dao Neba.« (9. poglavje)

11. Kako bi lahko opisali ideal taoizma?

¹¹ Teh nekaj primerov nam pokaže, da je bil taoizem v osnovi filozofska šola. Taoisti so se na takratni kruti fevdalni sistem, ki je prinesel le krivice, trpljenje, opustošenje in ničevost, odzvali s prepričanjem, da se ključ do miru in sloge skriva v tem, da se vrnejo k tradicijam starodavnih dni, ko navadnim ljudem še niso vladali kralji in ministri. Njihov ideal je bil, da bi imeli spokojno podeželsko življenje in bi živeli v sožitju z naravo. (Pregovori 28:15; 29:2)

Drugi modrec taoizma

12. a) Kdo je bil Zhuang Zhou? b) Kaj je dodal Lao Zijevim prvotnim naukom?

¹² Lao Zijevo filozofijo je korak naprej povedel Zhuang Zhou oziroma Zhuang Zi, kar pomeni »Mojster Zhuang« (369–286 pr. n. št.), ki velja za Lao Zijevega najuglednejšega naslednika. V svoji knjigi Klasik Dežele južne rože ni le dodatno razložil tao, ampak je tudi  pojasnil zamisli jina in janga, ki so se prvič pojavile v knjigi Yi jing. (Glej stran 83.) Po njegovem mnenju ni nič zares trajno ali absolutno, temveč je vse v stanju prehajanja iz enega nasprotja v drugo. V poglavju z naslovom »Jesenske poplave« je napisal:

»Dao ne pozna ne začetka ne konca. Smrt in rojstvo veljata le za posamezna bitja. [. . .] Bivanje vseh stvari hiti kot konj v galopu. Ni giba, s katerim se ne bi nekaj spremenilo. Ni časa, ki ne bi česa predrugačil. Kaj naj storiš in kaj opustiš? Preprosto: pusti, naj se samo spreminja!«

13. a) Kako glede na Zhuang Zijevo dopolnitev taoisti gledajo na življenje? b) Katere Zhuang Zijeve sanje ljudje najbolj poznajo?

¹³ Zaradi te filozofije nedelovanja je po mnenju taoistov nesmiselno, da bi se kdor koli kakor koli vmešaval v tisto, kar je narava pognala v tek. Prej ali slej se vse vrne k svojemu nasprotju. Ne glede na to, kako nevzdržne so razmere, se bodo kmalu izboljšale. In ne glede na to, kako dobre so razmere, bodo kmalu minile. (Za primerjavo glej Pridigar 5:18, 19.) Takšen filozofski pogled na življenje je predstavljen v sanjah, ki jih je imel Zhuang Zi in po katerih ga navadni ljudje najbolj poznajo:

»Nekoč se je Zhuang Zhouu sanjalo, da je metulj, frfotajoč metulj, ki se dobro počuti in je srečen. O Zhuang Zhouu ne ve ničesar. Nenadoma se je prebudil. Spet je bil pravi in resnični Zhuang Zhou. Sedaj pa ne vem, ali je Zhuang Zhou sanjal, da je metulj, ali pa je sanjal metulj, da je Zhuang Zhou.«

14. Na katerih področjih je viden vpliv taoizma?

¹⁴ Vpliv te filozofije je viden v stilu, kakršnega so v poeziji in slikarstvu razvili kitajski umetniki kasnejših  generacij. (Glej  stran 171.) Vendar pa taoizem ni dolgo ostal pasivna filozofija.

Od filozofije do religije

15. a) Do katere zamisli je taoiste pripeljala navdušenost nad naravo? b) Katere besede iz dela Dao de jing so prispevale k takšni zamisli?

¹⁵ Taoisti so v svojem prizadevanju, da bi bili eno z naravo, postali obsedeni z njenim neskončnim obstojem in sposobnostjo obnavljanja. Domnevali so, da bi lahko posameznik, ki bi živel v skladu s taom oziroma s potjo narave, nekako odkril skrivnosti narave in postal imun proti telesnim poškodbam, boleznim in celo smrti. Čeprav Lao Zi o tem ni razpravljal, pa je v odlomkih knjige Dao de jing mogoče zaslediti takšno zamisel. Na primer, v 16. poglavju piše: »Dao je večen. Kdor v Dau vztraja, do konca življenja ni v nevarnosti.«

16. Kako so zapisi Zhuang Zija podkrepili taoistična prepričanja o magičnih sposobnostih?

¹⁶ Tudi Zhuang Zi je prispeval k takšnim spekulacijam. Na primer, v njegovi knjigi Klasik Dežele južne rože je neki mitološki lik drugega vprašal: »Po letih ste stari, pa ste še vedno sveži kot otrok. Kako to?« Drugi lik je odvrnil: »Dao sem spoznala!« Zhuang Zi je o nekem drugem taoističnem filozofu napisal: »Tu je bil še Lie Zi, ki je čudovito obvladoval to, da se je pustil nositi od vetra. Vrnil se je šele po petnajstih dneh. Povsem neodvisen je bil od stremljenja za srečo.«

17. Na kaj so prvotne spekulacije navedle taoiste in kakšen je bil izid? (Primerjaj Rimljanom 6:23; 8:6, 13.)

¹⁷ Takšne in podobne zgodbe so taoistom podžigale domišljijo, zato so se začeli ukvarjati z meditacijo, posebnim načinom prehranjevanja in dihalnimi vajami,  z vsem tem pa naj bi upočasnili telesno propadanje in odložili smrt. Kmalu so začele krožiti legende o nesmrtnikih, ki so lahko jezdili oblake, se prikazovali in izginjali, kadar koli so hoteli, in so nešteto let živeli na svetih gorah oziroma oddaljenih otokih, pri življenju pa jih je ohranjala rosa ali čudežni sadeži. Kitajska zgodovina poroča, da je leta 219 pr. n. št. cesar Shih Huang-Ti iz dinastije Qin odposlal ladje s 3000 fanti in dekleti, da bi poiskali legendarni otok Penglai, na katerem naj bi prebivali nesmrtniki, ter od tam prinesli zelišče nesmrtnosti. Ni treba posebej omenjati, da se seveda niso vrnili s tem čudodelnim zeliščem, toda legenda pravi, da so naselili otoke današnje Japonske.

18. a) Katera taoistična zamisel je vodila v iskanje »tablet nesmrtnosti«? b) Katere magične običaje je še uvedel taoizem?

¹⁸ Med vladanjem dinastije Han (206 pr. n. št.–220 n. št.) je taoistično ukvarjanje z magijo doseglo nov vrhunec. Cesarja Wu Tija, ki je sicer kot uradni državni nauk podpiral konfucianizem, naj bi zelo privlačila taoistična zamisel o fizični nesmrtnosti. Še posebej ga je zanimala alkimija, s katero so skušali narediti »tablete nesmrtnosti«. Glede na taoistični nauk življenje nastane takrat, ko se združita nasprotujoči si sili jina in janga (ženska in moški). Zato so alkimisti s spajanjem svinca (tema oziroma jin) in živega srebra (svetloba oziroma jang) posnemali procese v naravi in upali, da jim bo uspelo ustvariti tableto nesmrtnosti. Taoisti so prav tako razvili vaje, podobne jogi, tehnike dihanja, svojevrsten način prehranjevanja in posebne spolne navade. Verjeli so, da vse to lahko okrepi posameznikovo življenjsko moč in mu podaljša življenje. Pri čaščenju so uporabljali magične talismane, ki naj bi človeka naredili  nevidnega in neranljivega za orožje oziroma naj bi mu omogočili, da bi hodil po vodi ali letel. Poleg tega so imeli na stavbah in vratnih podbojih pritrjene magične pečate, na katerih je bil običajno upodobljen simbol jina in janga. Z njimi so skušali odgnati hudobne duhove in zveri.

19. Kako je taoizem postal organiziran?

¹⁹ Taoizem je v drugem stoletju n. št. postal organiziran. Neki moški, po imenu Chang Ling oziroma Chang Tao-ling, je v zahodnem delu Kitajske ustanovil skrivno taoistično društvo ter se je začel ukvarjati z magičnim zdravilstvom in alkimijo. Ker je moral vsak član  plačati članarino, ki je znašala pet meric riža, je njegovo gibanje postalo znano kot taoizem petih meric riža (wu tou mi tao). * Chang je trdil, da je prejel razodetje od samega Lao Zija, zato je postal prvi »nebeški mojster«. Nazadnje mu je menda uspelo izdelati napoj življenja ter se je živ in jezdeč na tigru povzpel v nebo z gore Lung Hu (gora zmaj-tiger) v provinci Kiangsi. Tako se je s Chang Tao-lingom pričel stoletja dolg niz taoističnih »nebeških mojstrov«, vsak od njih pa naj bi bil reinkarnacija Changa.

Vplivi budizma

20. Kako si je taoizem prizadeval nasprotovati vplivu budizma?

²⁰ V sedmem stoletju, med vladanjem dinastije Tang (618–907 n. št.), si je v versko življenje Kitajcev svojo pot začel utirati budizem, zato so taoisti kot protiukrep začeli zase govoriti, da ima njihova religija kitajske korenine. Lao Zija so pobožanstvili, taoistične zapise pa razglasili za svete. Zgradili so templje in samostane ter ustanovili redove menihov in redovnic, vse bolj ali manj po budističnem zgledu. Poleg tega so za svoje sprejeli številne bogove, boginje, čarobna bitja in nesmrtnike kitajske kulture, kot denimo Osem nesmrtnikov (Pa Hsien), boga ognjišča (Tsao Shen), bogove mesta (Cheng Huang) in zavetnike vrat (Men Shen). Tako je nastal skupek, ki je zajemal elemente budizma, tradicionalnega praznoverja, spiritizma in čaščenja prednikov. (1. Korinčanom 8:5)

21. V kaj se je nazadnje sprevrgel taoizem in kako?

²¹ Postopoma se je taoizem sprevrgel v sistem malikovanja in praznoverja. Vsak posameznik je v krajevnih  templjih častil svoje najljubše bogove in boginje ter jih prosil, naj ga zaščitijo pred zlim in mu pomagajo priti do zemeljske sreče. Svečenike je bilo mogoče najeti za to, da so vodili pogrebe in izbirali najboljša mesta za grobove, hiše in poslovne prostore ter da so se pogovarjali z mrtvimi, odganjali hudobne duhove, obhajali praznike in opravljali različne druge rituale. Kar se je torej pričelo kot šola mistične filozofije, se je spremenilo v religijo, prepojeno z verovanjem v nesmrtne duhove, peklenski ogenj in polbogove.  Vse te zamisli so črpali iz obilice krivih naukov starodavnega Babilona.

Še en ugleden kitajski modrec

22. Katera filozofska šola je začela prevladovati na Kitajskem in o katerih vprašanjih je treba razmisliti?

²² Pogledali smo si, kako je taoizem nastal, se razvijal in se na koncu izrodil, vendar ne smemo pozabiti, da je bil taoizem le ena od »stotih šol«, ki je cvetela na Kitajskem v obdobju Vojskujočih se držav. Druga šola, ki je sčasoma začela izstopati oziroma bolje rečeno prevladovati, je bila konfucianizem. Toda zakaj je konfucianizem postal tako znan? Od vseh kitajskih modrecev je Konfucij nedvomno najbolj znan zunaj meja Kitajske. Kdo pa je bil ta človek v resnici? In kaj je učil?

23. Katere podrobnosti glede Konfucija so zapisane v knjigi Shi ji?

²³ Da bi spoznali kaj več o Konfuciju, se moramo znova obrniti na knjigo Shi ji, ki jo je napisal Sima Qian. V nasprotju s skopimi informacijami o Lao Ziju nam je o Konfuciju na voljo obširna biografija. V nadaljevanju je navedenih nekaj osebnih podatkov iz te knjige:

»Konfucij se je rodil v mestu Tsou, v pokrajini Changping, v državi Lu. [. . .] [Njegova mati] je v dvaindvajsetem letu vladanja tamkajšnjega vojvoda Hsianga (551 pr. n. št.) molila na hribu Nichiu in v odgovor na svojo molitev spočela Konfucija. Ob rojstvu je imel na glavi vidno izboklino, zato je dobil ime Chiu (kar pomeni hrib). Njegov psevdonim je bil Chungni, pisal pa se je Kong.« *

24. Kaj se je dogajalo v zgodnjih letih Konfucijevega življenja?

 ²⁴ Konfuciju je kmalu po rojstvu umrl oče, mama pa mu je kljub revščini priskrbela ustrezno izobrazbo. Kot deček se je zelo zanimal za zgodovino, poezijo in glasbo. Glede na Pogovore, eno od Konfucijevih Štirih knjig, se je pri svojih 15 letih posvetil učenju. Pri 17-ih je dobil delo nižjega uradnika v domači državi Lu.

25. Kako je na Konfucija vplivala smrt njegove matere? (Primerjaj Pridigar 9:5, 6; Janez 11:33, 35.)

²⁵ Očitno se mu je finančno stanje izboljšalo, tako da se je pri 19-ih poročil in leto kasneje je dobil sina. Vendar mu je sredi njegovih 20-ih umrla mati. To je bil zanj hud udarec. Ker se je natančno držal starodavne tradicije, se je umaknil iz javnega življenja in 27 mesecev žaloval za materjo pri njenem grobu, s čimer je dal  klasičen zgled spoštovanja, ki naj bi ga sin izkazoval staršem.

Konfucij kot učitelj

26. Kaj je postal Konfucij po smrti svoje matere?

²⁶ Konfucij je zatem zapustil družino in postal potujoči učitelj. Med drugim je poučeval glasbo, poezijo, književnost, državljansko pravo, etiko in znanost, kolikor je je pač takrat obstajalo. Najbrž si je ustvaril precej dobro ime, saj naj bi v nekem obdobju imel kar 3000 učencev.

27. Kaj je znano o Konfuciju kot učitelju? (Primerjaj Matej 6:26, 28; 9:16, 17; Luka 12:54–57; Janez 4:35–38.)

²⁷ Na Vzhodu je Konfucij spoštovan predvsem kot veliki učitelj. Pravzaprav na njegovem nagrobniku v mestu Qufu v provinci Shandong piše samo: »Starodavni najsvetejši učitelj.« Neki zahodni pisec je njegovo metodo poučevanja opisal takole: »Hodil je ‚iz kraja v kraj v spremstvu tistih, ki so vsrkavali njegove poglede na življenje‘. Kadar koli je bila pot daljša, se je vozil z volovsko vprego. Zaradi počasne hoje živali so ga lahko njegovi učenci peš spremljali in videti je, da so teme njegovih govorov pogosto narekovali dogodki na poti.« Zanimivo je, da je kasneje neodvisno od njega podobno metodo poučevanja uporabljal tudi Jezus.

28. Zakaj je bil Konfucij po besedah kitajskega pisca Lina Yutanga tako spoštovan učitelj?

²⁸ Konfucij je bil na Vzhodu spoštovan učitelj nedvomno zato, ker se je tudi sam rad učil, še posebej zgodovino in etiko. »Konfucij ni privlačil ljudi toliko zato, ker bi bil najmodrejši človek svojega časa, temveč bolj zato, ker je bil najbolj izobražen učenjak,  edini, ki je ljudi takrat lahko učil o staroveških knjigah in znanju,« je napisal Lin Yutang. Dodal je, da je bila verjetno ravno ljubezen do učenja ključni razlog, zakaj je konfucianizem nadvladal druge filozofske šole, in to povzel z besedami: »Konfucijanski učitelji so učili nekaj določnega in konfucijanski učenci so se učili nekaj določnega, namreč zgodovino, medtem ko so bile druge šole prisiljene izražati le svoje mnenje.«

»Nebo me pozna«

29. a) Kaj je bil Konfucijev pravi cilj v življenju? b) Kako ga je skušal doseči in s kakšnim rezultatom?

²⁹ Konfucij kljub tolikšnemu uspehu, ki ga je žel kot učitelj, ni bil prepričan, da je poučevanje njegovo življenjsko poslanstvo. Menil je, da bi njegove zamisli o etiki in morali lahko rešile takratni svet, poln težav, če bi jih vladarji le udejanjali ter njega in njegove učence zaposlili v svojih vladah. Zato je z nekaj najtesnejšimi učenci zapustil domovino Lu in se odpravil na potovanje od države do države ter skušal najti modrega vladarja, ki bi sprejel njegove zamisli glede vladnega in družbenega reda. Kakšen je bil rezultat? V knjigi Shi ji piše: »Nazadnje je zapustil Lu, bil zavržen v Chiju, pregnan iz Sunga in Weija ter živel v pomanjkanju med Chenom in Tsaijem.« Po 14 letih potovanja se je vrnil v Lu, razočaran, a ne obupan.

30. Katera književna dela so temelj konfucianizma?

³⁰ Konfucij je preostanek svojega življenja posvetil književnosti in poučevanju. (Glej  okvir na strani 177.) Čeprav je bil nedvomno razočaran nad tem, da ga ljudje niso poslušali, je rekel: »Ne godrnjam nad Nebom,  niti se ne jezim nad človekom. Tu spodaj raziskujem, prodiram pa navzgor. Nebo me pozna.« Umrl je leta 479 pr. n. št., ko je bil star 73 let.

Bistvo konfucijanskih zamisli

31. Kako naj bi se glede na Konfucijeve besede vzpostavil družbeni red?

³¹ Čeprav se je Konfucij odlikoval kot izvrsten učenjak in učitelj, pa njegov vpliv nikakor ni bil omejen na akademske kroge. Pravzaprav njegov cilj ni bil le to, da bi druge poučeval o pravilih vedenja oziroma o morali, temveč da bi obnovil mir in red v družbi, ki je bila takrat razrvana zaradi stalnega bojevanja med fevdalnimi gospodi. Da bi dosegel ta cilj, je učil, da morajo vsi – od cesarja do preprostih ljudi – vedeti, katera vloga jim pripada v družbi in skladno z njo tudi živeti.

32., 33. a) Kaj sporoča konfucianska zamisel o liju? b) Kakšni bi bili po besedah Konfucija rezultati, če bi ljudje živeli po liju?

 ³² V konfucianizmu je to načelo znano kot li, ki pomeni dostojnost, spoštljivost in red, v širšem smislu pa tudi obred, ceremonija in čaščenje. Konfucij je na vprašanje »Kaj je veliki li?« odgovoril z naslednjim pojasnilom:

»Od vsega, po čemer ljudje živijo, je li največji. Brez lija ne bi znali pravilno častiti duhov vesolja, niti določiti ustreznega položaja kralja in ministrov, vladarja in podložnikov ter starejših in mlajših, niti uvesti moralnih medsebojnih odnosov med spoloma, starši in otroki ter med brati, niti prepoznati različnih vrst odnosov v družini. Ravno zato plemeniti človek tako močno ceni li.«

³³ Li je torej pravilo vedenja, ki ga pravi plemeniti človek (imenovan tudi junzi oziroma krepostni človek) upošteva pri vseh medsebojnih odnosih. Kadar si vsakdo prizadeva tako živeti, je dejal Konfucij, potem »je vse urejeno v družini, državi in na svetu« in takrat je tao oziroma nebeška pot izpolnjena. Vendar kako naj bi se li izražal? To nas pripelje do še ene temeljne zamisli konfucianizma – do rena oziroma človečnosti ali človeške dobrote.

34. Kakšna je konfucijanska zamisel rena in kako pomaga pri spoprijemanju z družbenimi tegobami?

³⁴ Medtem ko li poudarja življenje po zunanjih pravilih, se ren ukvarja s človekovo naravo oziroma notranjostjo. Konfucijeva zamisel, ki jo je še posebej poudarjal njegov glavni učenec Mencij, je, da je človekova narava v osnovi dobra. Potemtakem se rešitev za vse družbene tegobe skriva v samovzgoji, ki se prične z  izobrazbo in spoznanjem. V uvodnem poglavju knjige Veliki nauk piše:

»Šele tedaj, ko je spoznanje popolno, so misli iskrene; ko so misli iskrene, se šele uravna srce; ko je srce uravnano, potem se šele vzgoji osebnost; ko je osebnost vzgojena, potem se šele spravi družino v red; ko je družina v redu, potem se šele uredi država; ko je država urejena, potem šele napoči ravnovesje na svetu. Od nebesnega sina in tja do preprostega človeka velja isto: za vse je korenina vzgoja osebnosti.«

35. a) Kako je mogoče povzeti načelo lija in rena? b) Kako se to načelo zrcali v pogledu Kitajcev na življenje?

³⁵ Konfucijev nauk torej pravi, da upoštevanje lija ljudem omogoča, da se v vsakršnih okoliščinah primerno vedejo, medtem ko jim razvijanje rena pomaga, da so do vseh prijazni. Rezultat tega, vsaj teoretično gledano, sta mir in sloga v družbi. Konfucijev ideal, ki  temelji na načelu lija in rena, je mogoče povzeti z naslednjimi besedami:

»Prijazno ravnanje očeta, spoštljivo ravnanje sina,

plemenitost starejšega brata, ponižnost in spoštljivost

mlajšega brata, pravično ravnanje moža, poslušnost žene,

človeška uvidevnost starejših, obzirnost mlajših,

dobrohotnost vladarjev, zvestovdanost ministrov

in podložnikov.«

Vse to pomaga pojasniti, zakaj so večini Kitajcev, pa tudi drugim ljudem z Vzhoda, tako zelo pomembne  družinske vezi, marljivost, izobrazba ter to, da posameznik pozna svoj položaj v družbi in živi v skladu z njim. Te konfucijanske zamisli, kakršen koli učinek pač imajo, že več stoletij prodirajo globoko v zavest Kitajcev.

Konfucianizem postane državni kult

36. Kako je konfucianizem postal državni kult?

³⁶ Z vzponom konfucianizma se je končalo obdobje »stotih šol«. Cesarji dinastije Han so v Konfucijevem nauku o zvestobi do vladarjev videli ravno pravšnjo formulo, ki so jo potrebovali, da bi utrdili svojo oblast. Med vladanjem cesarja Wu Tija, ki smo ga že omenili v povezavi s taoizmom, je bil konfucianizem povzdignjen v državni kult. Za državne uslužbence so bili izbrani samo dobri poznavalci Konfucijevih klasikov, če pa je kdo hotel stopiti v vladno službo, je moral iz teh klasikov opraviti državne izpite. Cesarjeva družina je konfucijanske obrede in rituale sprejela za svojo religijo.

37. a) Kako je konfucianizem postal religija? b) Zakaj je konfucianizem v resnici več kot le filozofija?

³⁷ Zaradi teh sprememb je postal Konfucij v kitajski družbi še bolj čislan. Cesarji dinastije Han so uvedli tradicijo, da so na njegovem grobu darovali žrtve. Podelili so mu različne častne nazive. Leta 630 n. št. je cesar Tai Tsung iz dinastije Tang ukazal, da mora biti v vsaki provinci in pokrajini po vsem imperiju postavljen tempelj, posvečen Konfuciju, in da se morajo redno darovati žrtve. Konfucij je bil v vseh mogočih pogledih povišan v boga, konfucianizem pa je postal religija, ki se je komaj kaj razlikovala od taoizma ali budizma. (Glej  okvir na strani 175.)

 Zapuščina vzhodnjaške modrosti

38. a) Kaj se je dogajalo s taoizmom in konfucianizmom po letu 1911? b) Kaj še vedno velja glede temeljnih zamisli teh religij?

³⁸ Ko se je leta 1911 na Kitajskem končalo vladanje dinastij, sta konfucianizem in taoizem postala tarča precejšnjega kritiziranja, celo preganjanja. Taoizem je pri ljudeh izgubil veljavo zaradi ukvarjanja z magijo in vraževerjem, konfucianizem pa je bil označen za fevdalističnega, saj je širil miselnost o suženjstvu, da bi ljudje, še zlasti ženske, ostali v podrejenem položaju. Toda kljub takšnemu javnemu žigosanju so temeljne zamisli teh religij tako močno vsidrane v um številnih Kitajcev, da imajo še vedno zelo velik vpliv na njihovo življenje.

39. Kaj je v nekem časopisnem članku pisalo glede vraževerskih navad na Kitajskem?

³⁹ V kanadskem časopisu Globe and Mail je leta 1987 v članku z naslovom »Kitajski verski običaji redki v Pekingu, toda cvetoči na obalnih področjih« pisalo, da so po skoraj 40 letih ateistične oblasti na Kitajskem pogrebni običaji, tempeljske službe in številne vraževerske navade še zmeraj razširjene v podeželskem okolju. »Večina vasi ima človeka za feng shui, ponavadi starejšega vaščana, ki zna iz sil vetra (feng) in vode (shui) razbrati, kje bi bil najprimernejši kraj za grobove prednikov ali novo hišo oziroma kako razporediti pohištvo v dnevni sobi in še marsikaj drugega,« je še pisalo v članku.

40. Kakšne verske navade so značilne za Tajvan?

⁴⁰ Taoizem in konfucianizem sta drugod po svetu razširjena povsod tam, kjer se je obdržala tradicionalna kitajska kultura. V Tajvanu ima neki človek, ki zase trdi, da je potomec Changa Tao-linga, kot »nebeški mojster«  oblast postavljati taoistične duhovnike (tao shih). Priljubljeno boginjo Matsu, ki velja za »sveto nebeško mater«, častijo kot zavetnico otoka, pomorščakov in ribičev. Preprosti ljudje se večinoma ukvarjajo s tem, da darujejo žrtve duhovom rek, gora in zvezd, zavetnikom vseh obrti ter bogovom zdravja, sreče in bogastva. *

41. Kako je s konfucianizmom kot religijo danes?

⁴¹ Kako pa je s konfucianizmom? Ne velja več toliko za religijo, temveč bolj za kulturno dediščino. V kitajskem mestu Qufu, kjer se je rodil Konfucij, je vlada njegov tempelj in družinsko bivališče spremenila v turistično znamenitost. Glede na poročilo revije China Reconstructs tam »uprizarjajo obredno čaščenje Konfucija«. V Singapurju, Tajvanju, Hongkongu in drugod v vzhodni Aziji pa ljudje še vedno praznujejo Konfucijev rojstni dan.

42. Zakaj se taoizem in konfucianizem nista izkazala za uspešno pot pri iskanju pravega Boga?

⁴² Pri konfucianizmu in taoizmu lahko vidimo, da sistem, ki temelji na človeški modrosti in umovanju, pa naj bo še tako logičen in dobronameren, navsezadnje ne more prispevati k temu, da bi ljudje našli pravega Boga. Zakaj? Zato ker ne upošteva osnovnega elementa, namreč volje in zahtev Boga. Konfucianizem pravi, da je sila, ki spodbuja k dobremu, človekova narava, taoizem pa pravi, da je to narava sama. Toda takšno prepričanje je zgrešeno, saj je usmerjeno k čaščenju stvarstva namesto Stvarnika. (Psalm 62:9; 146:3, 4; Jeremija 17:5)

43. Kako verske tradicije Kitajcem na splošno onemogočajo, da bi našli pravega Boga?

 ⁴³ Po drugi strani so tradicije v zvezi s čaščenjem prednikov, podob, kozmičnega neba in duhov v naravi ter s tem povezani obredi in rituali tako močno ukoreninjeni v miselnost Kitajcev, da so jih ti sprejeli za neizpodbitno resnico. Pogosto se je zelo težko pogovarjati s Kitajcem o osebnem Bogu oziroma Stvarniku, saj mu je ta zamisel povsem tuja. (Rimljanom 1:20–25)

44. a) Na kakšen sklep so čudesa v naravi navedla razmišljujoče ljudi? b) K čemu smo spodbujeni?

⁴⁴ Neovrgljivo je, da je narava polna velikih čudes in modrosti ter da smo ljudje obdarjeni s čudovito sposobnostjo razmišljanja in zavedanja. Vendar kot je poudarjeno v poglavju o budizmu, so čudesa, ki jih vidimo v naravi, razmišljujoče ljudi navedla na sklep, da mora obstajati Načrtovalec ali Stvarnik. (Glej strani 151 in 152.) Če to drži, mar ni potem logično, da bi si morali še naprej prizadevati, da bi našli tega Stvarnika? Pravzaprav nas Stvarnik vabi: »Povzdignite svoje oči kvišku in glejte. Kdo je ustvaril vse te zvezde? On, ki jih vodi kakor vojsko po njihovem številu in jih vse kliče po imenu.« (Izaija 40:26) Tako ne bomo spoznali le tega, kdo je Stvarnik, namreč Bog Jehova, temveč tudi kaj nam je pripravil za prihodnost.

45. O kateri religiji z Vzhoda bomo razpravljali v naslednjem poglavju?

⁴⁵ Poleg budizma, konfucianizma in taoizma, ki imajo na versko življenje ljudi na Vzhodu močan vpliv, obstaja še ena religija, ki je značilna za Japonsko – šintoizem. V čem se razlikuje od drugih? Od kod izvira? Ali je ljudi pripeljala k pravemu Bogu? O tem bomo razpravljali v naslednjem poglavju.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

[Okvir na strani 162]

Izgovorjava kitajskih črk

V skladu s strokovno literaturo je v tej knjigi za kitajske črke uporabljen prepis pinjin. Spodaj so navedena nekatera navodila glede izgovorjave:

ch č, kot v Chou (Čov)

d t, kot v Dao de jing (Tao te dźing)

j dź, kot v Dao de jing (Tao te dźing)

q ć, kot v Qian (Ćjan)

sh š, kot v Shi ji (Ši dźi)

w v, kot v Wu Ti (Vu Ti)

y j, kot v Yi jing (Ji dźing)

zh dž, kot v Zhou (Džov)

[Okvir na strani 175]

 Konfucianizem – filozofija ali religija?

Konfucij je zelo malo govoril o Bogu, zato veliko ljudi meni, da je konfucianizem samo filozofija, ne pa religija. Toda to, kar je rekel in naredil, kaže, da je bil veren. To je razvidno iz dvojega. Kot prvo je čutil strahospoštovanje do vrhovne kozmične duhovne sile, ki jo Kitajci imenujejo Tian oziroma Nebo, za katero je menil, da predstavlja vir vse kreposti in moralne dobrote ter da njena volja usmerja vse. Kot drugo je močno poudarjal skrbno opravljanje obredov in ceremonij, povezanih s čaščenjem neba in duhov umrlih prednikov.

Čeprav Konfucij teh nazorov ni nikoli zagovarjal kot obliko religije, so Kitajcem ti nazori postali religija v pravem pomenu besede.

 [Okvir/slika na strani 177]

 Konfucijeve Štiri knjige in Pet klasikov

Štiri knjige

1. Veliki nauk (Da xue) je temelj izobrazbe plemenitega človeka in prvo šolsko gradivo dečkov v starodavni Kitajski.

2. Nauk o sredini (Zhong yong) je razprava o tem, kako lahko človek z zmernostjo razvija svojo naravo.

3. Pogovori (Lun yu) so zbirka Konfucijevih pregovorov, ki veljajo za glavni vir konfucijanskih naukov.

4. Mencij (Meng Zi) vsebuje zapise in pregovore Konfucijevega najpomembnejšega učenca Meng Zija oziroma Mencija.

Pet klasikov

1. Knjiga pesmi (Shi jing) vsebuje 305 pesmi, ki opisujejo vsakdanje življenje iz zgodnjega obdobja dinastije Zhou (1000–600 pr. n. št.).

2. Knjiga dokumentov (Shu jing) vsebuje štiri knjige kitajske zgodovine, od obdobja vladarja Ju do dinastije Džou.

3. Knjiga premen (Yi jing) je namenjena vedeževanju in temelji na razlagah 64 možnih kombinacij šestih neprekinjenih in prekinjenih črtic.

4. Knjiga obredov (Li ji) je zbirka pravil glede ceremonij in obredov.

5. Letopisi pomladi in jeseni (Chun qiu lu) opisujejo zgodovino Konfucijeve rodne države Lu in zajemajo obdobje od leta 722 do 481 pr. n. št.

[Slike]

Pet klasikov (zgoraj) in odlomek (levo) iz knjige Veliki nauk (ena od Štirih knjig), iz katere je citirano besedilo na strani 181.

[Slika na strani 163]

Tao, »pot, po kateri naj bi hodil človek«.

[Slika na strani 165]

Filozof taoizma Lao Zi jezdi na bivolu.

[Slika na strani 166]

Taoistični tempelj boginje Matsu, »svete nebeške matere«, v Tajvanu.

[Slika na strani 171]

 Gore, ovite v meglo, mirne vode, zibajoče se drevje in samotarski učenjaki so priljubljeni motivi kitajskih poslikav pokrajin in odsevajo taoistični ideal, ki poudarja življenje v sožitju z naravo.

[Slike na strani 173]

Levo: Starinska taoistična rezbarija boga dolgega življenja in Osmih nesmrtnikov.

Desno: Taoistični duhovnik v polni opravi vodi pogrebni obred.

[Slika na strani 179]

Konfucij, največji kitajski modrec, je spoštovan učitelj morale in etike.

[Slika na strani 181]

Na glasbenih proslavah v Sung Kyun Kwanu (Seul, Koreja), ki že od 14. stoletja velja za konfucijanski izobraževalni center, uprizarjajo konfucijanske rituale, da ti ne bi utonili v pozabo.

[Slike na strani 182]

Večina Kitajcev ne glede na to, ali so budisti, taoisti ali konfucianisti, (z leve) doma izkazujejo spoštovanje svojim prednikom, častijo boga bogastva in ob praznikih v templju darujejo žrtve.