Izvenšolske dejavnosti

Jehovove priče smo prepričani, da življenje ni le delo in učenje. Nekaj razgibavanja med šolskimi urami prinese prepotreben odmor in osvežitev. Vendar pa boste opazili, da naši otroci večinoma ne sodelujejo v izvenšolskih dejavnostih, ki jih organizira šola. Na kratko bomo skušali pojasniti, kako mi gledamo na to stvar.

Naše družine se že tako ali tako ravnajo po posebnem programu dejavnosti, ki vse izhajajo iz našega bogočastja. In staršem priporočamo, naj pri teh družinskih dejavnostih dovolj upoštevajo tudi razgibavanje in tako imenovano rekreacijo. Ko starši pripravljajo in nadzorujejo rekreacijo in zabavo svojih otrok in ko se večinoma tudi sami z njimi vred rekreirajo, poskrbijo s tem, da otroci niso prepuščeni sami sebi.

Vsake toliko pripravi več naših družin skupaj kako vrsto sprostitve. Nekajkrat na leto tudi potujemo na večje shode, ki jim pravimo pokrajinski in okrožni kongresi. Ti izleti so velikokrat tudi lepa priložnost za obisk muzejev, zgodovinskih krajev in za ogled kakšnih drugih kulturnih zakladov. Na teh shodih se naši otroci srečajo z drugimi otroki iz drugih koncev dežele, ki imajo isti življenjski cilj, namreč, služiti našemu Bogu, Jehovu.

Zdi se nam nadvse važno, da si naši otroci izbirajo takšno zdravo družbo, posebej še, če imamo v mislih, kako hitro v današnji družbi nravstvena načela izgubljajo tale nasvet: »Slaba družba kvari dobre navade.« In že prej smo rekli, da se skušamo tudi ravnati po temle Jezusovem opisu svojih naslednikov: »(Vi) pa niste od sveta.« (1. pismo Korinčanom 15:33, NW; Janez 15:19) Ta načela so družinam Jehovovih prič osnova, po katerih se odločajo za izvenšolske dejavnosti. Teh bomo zdaj našteli nekaj:

 Šport: Telesno urjenje, ki nam ga nudi šport, je dobro. Ampak Biblija tudi to stvar ovrednoti s pravega konca, ko pravi: »Vadi se pa v pobožnosti; zakaj telesna vaja je za malo koristna, pobožnost pa je za vse koristna.« (1. pismo Timoteju 4:7, 8) Jehovove priče se držimo nasveta in po njem tudi znamo ceniti vrednost telesne vzgoje v šoli.

Starši pa ob enem tudi menimo, da šola preveč da na šport. Zato pri vzgoji skušamo omiliti pretirano strast po športnih dosežkih. Upamo namreč, da naši otroci ne bodo naredili kariere v športu pač pa kot služabniki pravega Boga. Zato Jehovove priče spodbujamo svoje otroke, da bi svoj prosti čas po pouku izkoristili predvsem za doseganje duhovnih ciljev in ne za doseganje zmeraj boljših rezultatov v kakšnem športu.

Sodelovanje pri organiziranem športu po našem prepričanju izpostavlja otroke nezdravi družbi. Zdi se nam tudi, da ima tekmovlani duh v sodobnih športih — gre pač za ideologijo »zmagati ni vse, je pa EDINO, kar velja« — škodljive posledice. Kadar potrebujejo naši otroci več rekreacije, jih spodbujamo, naj si poiščejo skupaj s soverniki, s tistimi torej, »ki kličejo Gospoda iz čistega srca« kakšno razgibavanje. (2. pismo Timoteju 2:22, AC)

Šolski plesi: Tudi ples je lahko, kot šport, zdrava in koristna aktivnost. Očitno Jezus ni imel nič proti plesu, saj ga je omenil kot del primernega slavja, ki so ga priredili izgubljenemu sinu na čast. (Luka 15:25)  Vendar pa ste nemara opazili, da naši otroci v glavnem ne hodijo na šolske plese. Zakaj?

Načelno ne hodijo tja zaradi nezdravega vzdušja, ki vlada na šolskih plesih. Tam navadno najdemo večinoma vse: od kajenja do pijančevanja in do uživanja mamil in seveda skrajno nemoralnega obnašanja. Človek, ki pride na ta ples, je hočeš nočeš v slabi družbi. Zato se Jehovove priče v skladu z nasvetom, naj iščejo družbo tistih, »ki kličejo Gospoda iz čistega srca«, navadno ne pojavijo na šolskih plesih.

Zmenki: Zadnje čase so postali zmenki na najrazličnejših krajih običajna oblika rekreacije. Celo mladina najrosnejših let se jim v glavnem ne odreče. Vidimo jih v šoli in krog nje, kako se drže za roke, se poljubljajo in včasih počno še kaj več kot samo to. Jehovove priče menimo, da ni prav, če se mladi, ki še niso godni za zakon, shajajo na samem in počnejo vse tisto, kar se na zmenku pač počne.

Šolski klubi in krožki: Učenci ali dijaki, ki jih zanimajo iste stvari, se odločajo za delovanje v šolskih klubih. Velikokrat so ti klubi le priložnost za družbena srečanja. In opazili so, da se pri nekaterih učencih in dijakih delovanje v klubu sprevrže v nemoralo. Zaradi tega menimo, da je dobro prej premisliti in se šele potem vključiti v kak klub.

Pri tem pa skupaj z otroci pretehtamo tale vprašanja: Ali je dejavnost kluba omejena na šolske ure? Ali je klub pod skrbnim šolskim nadzorstvom? Ali bo članstvo v klubu zahtevalo prosti čas, ki bi ga lahko bolje porabili doma ali z občino? Ko vse to  pretehtajo, so starši tisti, ki se odločijo, v kateri klub ali katero šolsko organizacijo, če sploh v katero, se bo vključil njihov otrok.

Šolske igre: Jehovove priče nimajo nič proti igranju. Svetopisemske igre, na primer, so del okrožnih sestankov. Vendar pa bomo starši pretehtali vse dejavnike, preden bomo dovolili svojim otrokom, da sodelujejo pri uprizoritvi kakšne igre. Ti dejavniki pa so približno takšnile: Ali je temeljna ideja igre v skladu z Biblijo in njenimi načeli? Naši otroci namreč ne bodo sodelovali v igri, ki ima opraviti z moralo, kakršno Biblija obsoja. Potem je treba upoštevati tudi čas, ki je potreben za vaje in tudi možnost nezdrave družbe. Vse to bomo starši natanko pretehtali, ko se bomo odločali, ali bo naš otrok sodeloval v šolski igri ali ne.

Krvodajalstvo in drugi prispevki: Vsake toliko časa učence prosijo za najrazličnejše prispevke. Zgodi se, da jih prosijo tudi za kri, ki jo bodo porabili pri transfuzijah. Jehovove priče se ravnajo po zapovedi »zdržite se krvi«, ki jo razumemo tako, da krvi ne jemo in je tudi kako drugače ne uporabljamo. Zaradi čiste vesti torej krvi ne jemljemo in ne dajemo. (1. Mojzesova knjiga 9:4-6; 3. Mojzesova knjiga 17:10-14; Dejanja apostolov 15:19, 20, 28, 29)

Če gre za kakšen prispevek, ki bi pospešil politično ali celo versko dejavnost, nas Jehovovih prič tudi ni zraven. Razloge za to smo pa v tejle brošurici že navedli. Prav tako se ne udeležujemo loterije, iger na srečo ali česa podobnega. Obstajajo pa  kajpada tudi takšni prispevki, za katere se vsakdo med nami odloča sam in pri tem upošteva dane okoliščine. Če se na primer v razredu zbira denar za cvetje ali kakšno podobno darilo za sošolca, ki je bolan, bodo naši otroci radi sodelovali. (Dejanja apostolov 20:35)

[Poudarjeno besedilo na strani 26]

Slaba družba kvari dobre navade.« (1. pismo Korinčanom 15:33, NW)