Pozdravljanje zastave, himne in volitve

Nemara najbolj občutljivo področje sodelovanja naših otrok s šolo so proslave ob državnih praznikih. Zavedamo se, da gre tu za močna čustva, zato nadvse cenimo tiste učitelje, ki znajo ob takšnih priložnostih odločati z dovzetnostjo in razumevanjem. V pomoč in pojasnilo bomo zdaj povedali, zakaj Jehovove priče ne sodelujejo pri teh proslavh. Zgodovina nam izpričuje, da kristjani nikoli niso sodelovali v političnih rečeh. Jezus je zanje rekel: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Janez 17:16, NW) Vsi skupaj so bili vdani nebeški vladavini, Božjemu kraljestvu. New Yorška pedagoga Eugene A. Colligan in Maxwel F. Litwin sta v knjigi From the old World to the New (Iz starega v novi svet) o njih zapisal tole: »Namesto kateregakoli kraljestva na zemlji so raje izbrali Božje kraljestvo.«

Za ta del so se prvi kristjani trdno držali zgleda, ki jim ga je dal Jezus Kristus in po njem se Jehovove priče še danes skušamo ravnati. (Janez 6:15; 18:36) Poglejmo kaj pravi knjiga o politični neopredeljenosti, ki so jo privzeli prvi Kristusovi učenci:

»Tisti, ki so vladali poganskemu svetu, niso razumeli krščanstva in so ga kaj malo cenili [. . .] kristjani niso hoteli opravljati nekaterih dolžnosti rimskih državljanov [. . .] V političnih službah jih ni bilo najti.« (On the Road to Civilisation/Na poti v civilizacijo/, A World History, napisala A. K. Heckel in J. G. Sigma 1937. leta, 237. in 238. stran)

»Rimska vlada je kristjane imela za državne sovražnike. Niso služili v rimski vojski. Niso hoteli pozdravljati cesarjeve podobe, ki je bila takratni rimski družbi isto, kar je danes ljudem državna zastava. Zvesti so bili samo svoji veri.« (Edith Mc-Call, Evalyn Rapparlie in Jack Spatafora v Man-His World and Cultures/Človek — njegov svet in njegova omika/, 67. in 68. stran)

 Kot lahko sami presodite, se vsled takšne neopredeljenosti danes naši mladi ne morejo udelževati kar lepega števila dejavnosti v šoli. Kakšen odnos do teh stvari Jehovovim pričam po vsem svetu narekuje njihova vest?

Pozdravljanje zastave

Četudi ne pozdravljamo zastave nobenega naroda, to prav gotovo še ne pomeni, da nam manjka spoštovanja. Mi pač spoštujemo zastavo dežele v kateri živimo in to pokažemo tako, da ubogamo njene zakone. Pri nobeni protidržavni dejavnosti nas ne boste našli. Prepričani smo, da jih torej Bog za zdaj še dopušča. Torej je za nas plačevanje davkov in spoštovanje teh »višjih oblasti« v resnici Božja zapoved. (Pismo Rimljanom 13:1-7)

,Zakaj potem vendar ne izkažete čast zastavi in je ne pozdravite?‘ boste morda vprašali. Zato pač, ker nam pozdrav zastavi pomeni čaščenje. Nikomur sicer ne branimo, da bi pozdravil zastave, nam pa vest ne da, da bi častili kogarkoli ali karkoli drugega kot našega Boga, Jehova. (Matevž 4:10) Ljudje kajpada zastave nimajo zmeraj za svetinjo in pozdav zastavi ne za čaščenje. Ampak pomislite malo, kaj o tem menijo ljudje, ki se s temi stvarmi ukvarjajo:

»Zastava je sveta, kot je svet križ. [. . .] Pravila in predpisi o odnosu do nacionalnih simbolov, so zapisana s krepkimi, čustveno obarvanimi izrazi, kot denimo ,služba zastavi‘, ,čast zastavi‘, ,vdanost zastavi‘.« (The Encyclopedia Americana, 1942, 11. zvezk, 316. stran)

»Glavno narodovo znamenje zvestobe in osrednji predmet čaščenja je zastava in izmislili so si čudne liturgične obrede za ,pozdrav zastavi‘, ,dviganje zastave‘, ,spuščanje zastave‘. Ljudje se zastavi  odkrijejo ko gredo mimo, pesniki pišejo hvalnice zastavi, otroci pojejo himne.« (J. P. Williams, What Americans Believe and How They Worship /Kaj Američani verujejo in kakšno je njihovo bogočastje/, 1952, 359. in 360. stran)

Morda se vam tole zdi že malce pretirano. Zanimivo pa je, da so v pionirskih časih Amerike puritanci nasprotovali britanski zastavi zaradi rdečega križa svetega Jurija na njej. Po Encyclopædija Britannici (1910-1911) tega niso počeli zaradi »nezvestobe do domovine, ampak se je temu uprla njihova vest, ki je odklanjala malikovalske simbole.«

Ena od desetih zapovedi prepoveduje izdelovanje podob ,vsega, kar je zgoraj na nebu, ali kar je spodaj na zemlji‘. (2. Mojzesova knjiga 20:4, 5) Biblija pa nam kristjanom tudi zapoveduje, naj se ,varujemo malikov‘. (1. Janezovo pismo 5:21)

Starši cenimo, kadar učitelji znajo prav oceniti naše prepričanje in ki našim otrokom pomagajo, da se ga držijo. Nekateri so razumeli naš odnos do pozdravljanja zastave, kar je po našem čaščenju; na to kažeta tudi naslednji izjavi:

»Kristjani niso hoteli darovati geniju (rimskega) cesarja — od daleč je to podobno tistim, ki danes nočejo pozdraviti zastave ali ponoviti prisego o zvestobi.« (Daniel P. Mannix, Those About to Die /Zapisani smrti/, 1959, 135. stran)

»Temeljna predpostavka pravi, da pozdravljanje zastave vsebuje tudi dejanje verske vdanosti. [. . .] Takšna pomisel, čeravno nenavadna, ni povsem brez biblijske osnove. [. . .] Če je pozdravljanje zastave versko dejanje, ga Božji zakon prepoveduje, pa naj je stvar, ki jo pozdtavljamo, vredna še takšnega spoštovanja. Ali drugače: kdor noče pozdraviti zastave, ne kaže nujno nespoštovanje do zastave ali do dežele, ki jo  ta predstavlja. (Dajte cesarju, Razprava o pozdravljanju zastave, 1962. leta napisal David R. Manwaring, docent političnih ved na Hobartovi univerzi in na univerzi William Smith, 32. stran)

Tole bi radi poudarili: če ne pozdravljamo zastave, s tem nočemo izraziti nespoštovanja do katerekoli vlade ali njenih članov. Nočemo pač v znak čaščenja skloniti glave in pozdraviti podobe, ki predstavlja državo, kakršno je denimo postavil Nebukadnezar v ravnini Dura ali kakšne so sodobne zastave narodov. (Danijel 3:1-30) Posebej pomembno je tole zgodovinsko pojasnilo s katerim je Vrhovno sodišče ZDA razveljavilo enega svojih prejšnjih odlokov:

»Menimo, da krajevna oblast, ki sili ljudi, naj pozdravljajo zastavo ali ji izrečejo zvestobo, presega svojo pristojnost, ki ji jo daje ustava, in se vmešava v razum in duh, ki morata po Prvem dodatku naši ustavi ostati popolnoma nenadzorovana.«

Ko torej drugi pozdravljajo zastavo in ji prisegajo zvestobo, naši otroci tiho stoje. Če pa ceramonija terja, da prisotni vstanejo, naši otroci obsedijo. Naši otroci se tudi ne udeležujejo domoljubnih pohodov, če z njimi dokazujejo tisto, kar pohod časti. Nevtralni smo pač.

 Državne in šolske himne

Državna himna je večimoma kar uglasbena hvalnica ali molitev. V Ameriški encyklopediji iz 1956. leta piše: »Osnovni toni državnih himn so ljubezen do domovine in ponos nad deželo, v mnogih pa se verska čustva prelivajo z domoljubnimi.« Domoljubne pesmi so skomponirane iz istih osnovnih idej, iz kakršnih je sestavljena zaprisega državi. Ker Sveto pismo ne daje nobene osnove za domoljuben ponos, ki je že itak povsem razcepil naš svet, pač ne pojemo z drugimi vred pesmi, ki povzdigujejo katerokoli ljudstvo na svetu. (Dejanja apostolov 17:26; Janez 17:15, 16)

Ko zaigrajo himno, moraš vstati in že s tem pokažeš, da čutiš isto, kar poje njeno besedilo. Če že stojijo, ko se oglasi himna, kajpada nalašč ne sedejo; saj pač ne stojijo zaradi himne. Kadar ljudje vstanejo in zapojejo, takrat pa naši otroci iz spoštovanja le vstanejo. Ker ne pojejo z drugimi vred, pokažejo, da ne čutijo isto.

Ali naj med državne himne prištejemo tudi šolske himne? Seveda, saj šolarjem pomenijo isto kot ljudstvom državna himna. Velikokrat jih pojejo s pravim verskim žarom in zavestjo. Naši otroci ob njih ne čutijo isto.

Volitve za različna opravila in položaje

Skoraj po vseh šolah volijo otroci izmed sebe predstavnike za kakšna opravila ali položaje, naprimer za razrednega predsednika. Ponekod imajo cele politične kampanje v malem z nalepkami in plakati vred. Na ta način hočejo seznaniti mlade s političnim delovanjem. Mladi, Jehovove priče se kajpada ne mešajo v šolsko politiko in zato ne sprejemajo opravil, za katera bi jih volili, niti ne volijo drugih. Če jih torej izvolijo za kakšno opravilo ali jih kar imenujejo, potem to vljudno odklonijo. S tem posnemajo Jezusa, ki se je umaknil, ko so ga hoteli narediti za svojega kralja. (Janez 6:15)

Naloga, ki jo da učitelj, je seveda nekaj drugega. Če mladim Jehovovim pričam ukažejo usmerjati promet pred šolo ali kaj podobnega, bodo opravili to delo, kolikor se bo bolje dalo.

Našim otrokom pa je kajpada jasno, da vsakršno glasovanje ni politične narave. Če človek pove, kaj si misli o kakšni dejavnosti, če oceni kakšen govor ali sestanek, s tem pač ne krši biblijskih načel. Z dviganjem rok se včasih opredelimo tudi za kakovost kakšne stvari, to pa ni glasovanje za politične funkcije.

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

»Niso del sveta, kakor jaz nisem del sveta.« (Janez 17:16)

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

Jehovove priče gledajo na pozdravljanje zastave kot na akt oboževanja

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

Kristjani niso hoteli darovati geniju (rimskega) cesarja — podobo se danes branijo pozdravljati zastavo.

[Slika na strani 16]

Kot se zvesti hebrejski mladeniči niso hoteli pokloniti podobi države, tako Jehovove priče ne pozdravljajo zastave

[Slika na strani 17]

Mlade Jehovove priče se v šolah ne mešajo v politiko