Prazniki in proslave

Učitelju se kaj lahko zdi nenavadno, ker Jehovove priče pri večini praznovanj in proslavljanj ne sodelujejo. Upamo, da vam bomo v naslednjih vrsticah mogli razložiti, zakaj se nam to zdi tako pomembno.

Morda ima več praznikov in z njimi povezanih običajev nekrščansko verko ozadje, kot ste si to mislili. In prav zaradi tega jih Jehovove priče nikakor ne morejo sprejeti. Ravnati se skušamo po načelu, ki ga je oblikoval krščanski apostol Pavel:

»Kaj imata namreč skupnega resnica in krivica? Ali kakšno zvezo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Belijalom (satanom)? Ali kakšen delež ima vernik z nevernikom? [. . .] ,Zato odidite iz njihove srede ter se ločite, pravi Jehova.« (2. pismo Korinčanom 6:14-17, EI)

Kadar je torej kakšno praznovanje tako ali drugače povezano z drugimi bogovi in boginjami in kadar nasprotuje našemu razumevanju biblijskih načel, mi ne bomo sodelovali.

 ,Prazniki spremljajo tok koledarskega leta z njegovimi ritmičnimi spremembami, dogodki v življenju človeka, kakor tudi dogodke v ljudstvu in družbi, ki pomenijo kakšno prepkretnico in so vredni omembe. Od starodavnih časov so povezani z religioznimi predstavami in mitološkimi dogodki. Stari prazniki lovcev, živonorejcev, kmetov, praznik prvega ulova, prvencev od živine, sadja, trgatve kot tudi praznovanje ob nastopu letnih časov, ekvinikcija, solsticija, luninih men in drugi, so povezani s kultom nebeških, solarnih ali htonskih božanstev.‘

,Praznike spremlja prinašanje žrtve z ritualno glasbo, pesmimi, plesi, igrami, tekmovanji, medsebojnim obdarovanjem in obiskovanjem. Novoletni prazniki, ki se slave pri večini narodov (v Mezopotamiji so jih praznovali že pred 5000 leti) simbolizirajo največkrat zmago reda, kosmosa, nad neredom, kaosom.‘

,Nove religije običajno prevzemajo praznične datume in ljudske običaje starih religij — dajo jim le nov pomen. Egiptovski prazniki so vplivali, na primer, s svojimi obredi, simboliko in nazivi na praznike helenističnih misterijev, na obrede izraelskih, krščanskih in muslimanskih praznovanj. [. . .] Krščanska velika noč in binkošti so skupaj z drugimi pomladanskimi praznovanji prevzeli običaje pomladnih praznovanj poganskih narodov.‘ (Povzetek iz Opće enciklopedije Jugoslovanskega leksikografskega zavoda, 1980, zvezek 6, stran 603)

Rojstni dnevi: Slavnostni obed ali zabava in obdarovanje tistega, ki ga imamo radi, gotovo niso napačne stvari. (Luka 15:22-25; Dejanja apostolov 2:35) Jehovove priče se vse leto rade obdarujejo in sem ter tja priredimo kakšno prijetno zabavo. V Bibliji sta omenjeni le dve praznovanji rojstnih dni, pa še pri teh je šlo za ljudi, ki niso bili pravi verniki. To sta bila  eden od egiptovskih faraonov in rimski oblastnik Herod Antipa in obe praznovanji sta se na koncu izstekli v smrt. (1. Mojzesova knjiga 40:18-22; Marko 6:21-28) Zato se pač ne bomo čudili zgodovinarjevim zapisom o odnosu prvih kristjanov do praznovanja rojstnih dni:

»Praznovanje rojstnega dne je bilo v tistem času daleč od idej krščanstva.« (Augustus Neander, Zgodovina krščanske vere in cerkev v prvih treh stoletjih, 1848, 190. stran)

»Od vseh svetih ljudi v Svetem pismu ni niti enega, o katerem bi pisalo, da je priredil praznovanje ali veliko pojedino na svoj rojstni dan. Le grešniki (kakršna sta bila faraon in Herod) so prirejali velika veseljačenja na dan, ko so bili rojeni na ta naš svet.« (Katoliška enciklopedija, New York, 1911, X. zvezek, 709. stran; povzeto po besedah Orgiena Adamanta iz tretjega stoletja)

Dodajmo še to, da na rojstni dan ljudje pripišejo slavljencu neobičajno veliko pozornost, kar je brez dvoma že samo po sebi razlog, zaradi katerega prvi kristjani teh praznikov niso obhajali. (Propovednik 7:1) Opazili boste torej, da Jehovove priče ne sodelujejo pri veseljačenjih ob rojstnih dnevih (pri zabavah, prepevanju, obdarovanju in tako naprej).

Božič: Kot gotovo veste, Jezus Kristus ni bil rojen 25. decembra. Morda se vam zdi, da to pač ni važno, da  je pomemben le dogodek sam po sebi. Toda razvoj božičnih praznovanj kaže, da gre ob vsem tem vendarle še za nekaj. Za kaj gre, bomo ugotovili iz tehle dveh navedkov iz enciklopedij:

»Praznovanje božiča ni ukazal Bog niti ne izvira iz nove zaveze. Datum Kristusovega rojstva se iz Nove zaveze — in kajpak iz kateregakoli drugega vira — ne da dognati. (Cerkveni) očetje iz prvih treh stoletij nikjer ne govorijo, da bi ljudje obhajali kak poseben dan.« (John McClintock in James Strong, Cyclopedia of Biblical, Theological, nad Ecclediastical Literature, II. zvezek 276. stran)

»Večina krščanske tradicije, kakršna zdaj vlada v Evropi ali o kakršni vemo iz prejšnjih časov, ni prava krščanska tradicija, pač pa poganska, ki jo je Cerkev sprejela in dopustila. [. . .] Rimske saturnalije so služile za vzorec veselih božičnih praznovanj.« (James Hastings, Enclopædia of Religion and Ethics, III. zvzek, 608. in 609. stran)

Znano je da božič ni izvirno praznovanje Kristusovega rojstnega dne. Časopis U. S. Catholic je decembra 1981 na 32. strani zapisal: »Božiča se nikakor ne da ločiti od njegovega poganskega izvora.« Nato je stvar takole razložil:

»Rimljanom je bil najljubši praznik, ki so ga imenovali saturnalije; praznovanje se je začelo 17. decembra in se je končalo z ,rojstvom nepremagljivega sonca‘ (Natalis solis) 25. decembra. Nekje v drugi četrtini četrtega stoletja so se  učeni cerkveni veljaki odločili, da bi bil 25. december še najbolj pripraven dan za praznovanje rojstva ,pravičnega sonca‘. In rodil se je božič.«

Kaj se je zgodilo, ko so ljudje izvedeli vse o božiču? The World Encyclopedia, 1982, je pod geslom »božič« zapisala: »V 1600-tih [. . .] so v Angliji in v nekaterih delih angleških kolonij v Ameriki božič odpravil.« Če so že nekdaj ljudje nasprotovali praznovanju božiča zaradi njegovega poganskega izvora, je pač razumljivo, zakaj ga Jehovove priče danes ne praznujejo. Ne udeležujejo se zabav, igric, prepevanja, obdarovanja in vseh podobnih reči, ki so povezane z božičem.

Jehovove priče stoje popolnoma ob strani tudi takrat, kadar med šolskim letom organizirajo kakšne verske počitnice. Gre kajpada za to, da so tudi te počitnice povezane z nekrščanskim bogočastjem; pravzaprav takrat nekrščansko bogočastje celo prevladuje. Morda to ni povsem povezano s šolo, toda vrstniki naših otrok praznujejo še nekaj praznikov, ki jih Jehovove priče ne. Poglejmo nekaj primerov.

Novo leto: »V zgodovini religije je označeno s svečanostjo, kjer so obredni običaji nakazovli, da je kriza ob koncu starega in začetku novega leta, premagana. Z našemljenimi povorkami in bučnimi svečanostmi so izganjali hudobne duhove [. . .]« (Meyers Enzyklopadiashes Lexikon, 1976, 17. zvezek, 111. str.)

V starem Rimu so prvi dan novega leta častili Jánusa, boga časa, začetka in konca. [. . .] Novoletni dan je  postal svet dan v krščanstvu 487. leta našega št.« (The World Encyclopedia, 1982; 14. zvezek, 237. stran)

Pravtako ima krašenje novoletne jelke korenine v lažni religiji, saj je to inačica božičnega drevesa. Zaradi vsega tega naši otroci ne bodo želeli sodelovati pri pripravah in proslavi tega praznika.

Pust: To obdobje zajema čas od treh kraljev (6. januarja) do tedna pred veliko nočjo. Običaj je razširjen po celi Evropi. V tem času naj bi pomlad začela nadomeščati zimo. »K temu spada marsikaj (maškare). Prvotno so bili ti običaji povezani z magijo: z maskiranjem, oblačenjem narobe obrnjenjenih oblačil, z zakrivanjem ali mazanjem obraza, z oglašujočim hrupom in posipanjem pepela je bilo treba odgnati zimo, demone in hudobne sile in preprečiti njihov vpliv na ljudi, živali, demove in posevke.« (Opća enciklopedija Jugoslovanskega leksikografskega zavoda, 6. zvezek, 487. stran) K temu spada tudi koledovanje in kurentovanje.

Dan žena: Je enačica materinskega dne. »Korenine običaja segajo v oboževanje matere s ceremonijami v čast Kibele ali Réje, velike matere bogov, se je obhajalo ob marčnih idah po celi Mali Aziji.« (Encyclopeædia Britanica, 1959, 15. zvezek, 849. stran)

 Velika noč: Čeprav je to praznovanje v spomin na Jezusovo vstajenje, pa vseeno upoštevajmo, kaj so o njem dejali učenjaki: »Prvotno je bilo to praznovanje v čast boginje svetlobe in pomladi, v angleških deželah znane pod imenom Eostrae. V začetku 8. stoletja so ime prevzeli za praznovanje Kristusovega vstajenja.« (The Westinster Dictionary of the Bible, izdana v Philadelphiji, 1944, John Davies, stran 145.)

»Vsepovsod iščejo pobarvana velikonočna jajca (pisanke), ki jih nosi velikonočni zajček. To ni le otroška igra, temveč ostanek obreda plodnosti, oboje namreč, jajca in zajček predstavljajo plodnost.« (Funk & Wagnals: Standard Dictionary of Folklore, Mytology ynd Legende, izšla v New Yorku, 1949, 1. zvezek, 335. stran)

Prvi maj: To je mednarodni praznik dela, borbeni dan solidarnosti proletariata. Proslava tega dne je zgodovinsko vezana na veliko stavbo, ki je bila 1. maja 1886. leta v Chicagu. Na mitingu je prišlo do oboroženega napada na stavkujoče, policija je ubila 6 in ranila 50 delavcev. Na prvem kongresu Druge internacionale leta 1889 je odločeno, da se vsako leto v sponin na čikaško prelivanje krvi priredijo masovne demonstracije. Prvi maj se je proslavljal v znamenju odločnih zahtev delavskega razreda in njegove Komunistične partije. (Povzeto iz Opće enciklopedije jugoslovanskega leksikografskega zavoda, 1980, 6. zv.,604 st.)

 »Skoraj ne moremo dvomiti, da je krščanska cerkev izpodrinila starikeltski praznik mrtvih z uvedbo Vseh svetih na dan 1. novembra. Ta praznik je bil vzpostavljen v čast vseh svetih, znanih in neznanih.« (Encyclopædia Britanica, 1959, 11. zvezek, 107. stran)

To je samo nekoliko praznikov in običajev, kjer se od šolskih otrok pričakuje, da bodo v njih sodelovali. Vendar Jehovove priče zaradi vesti ne sodelujejo pri nobenem od teh praznikov — ne s petjem, z igranjem glasbe, z igranjem iger, pohodi (v paradah), v pripravljanju hrane in pijače in v pojedinah ali v čem podobnem. Toda, ne ogovarjamo drugih, da naj slave teh praznikov niti jih poskušamo pri trm ovirati. Zelo pa cenimo, da učitelji in profesorji prijazno opravičijo naše otroke od sodelovanja v vseh aktivnostih pri vseh teh omenjenih praznikih.

Državni przaniki

Druga praznovanja so po naravi drugačna. Omejena so pač na posamezne dežele. Tako morda ponekod praznujejo rojstvo države, kakšnega pomembnega predsednika, se spominjajo vojnih žrtev ali obhajajo dan, ko so se dvignili zoper okupatorja.

Jehovove priče se državnih praznikov spoštljivo ognejo. Čeprav seveda spoštujej oblast dežele, v kateri živimo, pa ji ne izkazujmo tisto, čemur bi mogli reči čaščenje. V vseh teh praznovanjih ostajamo nevtralni. S tem se držimo Jezusovih besed, s katerimi je opisal svoje učence in naslednike: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« (Janez 17:16)

[Slika na strani 20]

Prvi kristjani niso praznovali rojstnih dni

[Slika na strani 24]

»To ni le otroška igra, temveč ostanek obreda plodnosti, oboje namreč, jajca in zajček predstavljajo plodnost.«

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

Zaradi svoje vesti Jehovove priče ne sodelujejo pri prazničnih aktivnostih