Človeški čudež
14. poglavje
Človeški čudež
1. S čim bi možgani lahko imeli velike težave, pa jih nimajo?
ČUDO vseh čudes, kar jih premore zemlja, so prav gotovo človekovi možgani. Vsako sekundo se na primer iz vrste čutil steče v možgane kakih 100 milijonov informacij. Kako da se možgani ne izgubijo v takšni poplavi sporočil? Če lahko mi mislimo le na eno stvar hkrati, kako lahko potem možgani uspešno uredijo tolikšne milijone hkratnih sporočil? Možgani pa očitno ne le da preživijo vse to obstreljevanje, ampak ga tudi z lahkoto spravijo v red.
2, 3. Na katera načina možgani opravijo s tem problemom?
2 Kako to zmorejo, je le eno izmed mnogih čudes človekovih možganov. Gre namreč za dva dejavnika. Prvič je to povezano z mreževino (formatio reticularis), za mezinec velikim živčnim tkivom v možganskem deblu. Ta deluje kot nekakšen center za nadzor prometa: pregleduje namreč milijone sporočil, ki se stekajo v možgane, izloča manj pomembna, odbira pa, kar je dovolj pomembno, da zahteva pozornost možganske skorje (cortex celebri). S posredovanjem te majcene živčne mreževine tako vstopi v človekovo zavest kvečjemu nekaj sto sporočil na sekundo.
3 Drugič pa, kot kaže, možgani osredinjajo našo pozornost še z valovi, ki prešinjajo možgane 8 do 12 krat na sekundo. To valovanje povzroča obdobja velike dovzetnosti, v katerih možgani ujamejo močnejše signale in se odzovejo nanje. Trdi se, da s temi valovi možgani vzdržujejo pregled sami nad sabo in se tako posvečajo le najbolj bistvenemu. Tako je v naši glavi resnično tako kot v panju, toliko stvari se tam dogaja vsako sekundo!
Kar »vzbuja občudovanje«
4. Kaj še vedno drži kljub obsežnemu znanstvenemu raziskovanju, s katerim skušajo prodreti v skrivnost možganov?
4 Zadnja leta znanstveniki pri preučevanju možganov napredujejo z velikimi koraki. Vsa spoznanja pa so v primerjavi z neraziskanim in neugotovljenim še vedno malenkostna. Neki raziskovalec tako meni, da po večtisočletnem modrovanju in nekajdesetletnem pospešenem znanstvenem raziskovanju v zadnjem času možgani z vesoljem vred še vedno ostajajo »v bistvu skrivnost«.1 Človekovi možgani so vsekakor najskrivnostnejši del človeškega čudeža, »čudeža« namreč zato, ker ta po slovarski razlagi pomeni nekaj, »kar vzbuja občudovanje, začudenje«.
5. Kaj iz razvoja dojenčkovih možganov zgovorno priča o prepadu med človeškimi in živalskimi možgani?
5 Čudež se začne že v materinem telesu. Tri tedne po spočetju začnejo nastajati možganske celice. Rastejo sunkoma, včasih kar po 250000 celic na minuto. Po rojstvu možgani rastejo še naprej in še naprej pletejo omrežje stikov in povezav. Kmalu se začne kazati prepad, ki loči človekove od vseh živalskih možganov: »Velikost dojenčkovih možganov se prvo leto potroji, česar ne opazimo pri nobeni živali,« ugotavlja knjiga Notranje vesolje (The Universe Within). S časom se v človekovih možganih naplete približno 100 milijard živčnih celic, nevronov, kot jim pravimo, skupaj z drugimi vrstami celic, pa čeprav možgani predstavljajo komaj 2 odstotka skupne telesne teže.
6. Kako potujejo živčni signali od nevrona do nevrona?
6 Glavne možganske celice, nevroni, se druga druge pravzaprav ne dotikajo. Ločene so s sinapsami, neznatnimi špranjicami, ki merijo počez komaj eno desettisočinko milimetra. Te vrzeli premoščajo s takoimenovanimi nevrotransmiterji, kemikalijami, ki delujejo kot prenosniki in jih je po dozdajšnjih spoznanjih 30, lahko pa tudi veliko več. Na enem koncu nevron sprejema te kemične signale z razvejanimi vlaknastimi izrastki, ki jim pravimo dendriti. Na drugem koncu te signale potem oddaja živčno vlakno, ki mu pravimo akson. Ti signali ali vzburjenja so v nevronu električni, med sinaptičnimi špranjami pa so kemični. Prevajanje živčnih signalov je torej elektrokemično. Vsi impulzi so enako močni, jakost signala je odvisna le od pogostnosti impulzov, ta pa včasih doseže tudi tisoč sunkov na sekundo.
7. Katero lastnost možganov omenja Biblija in kako se to sklada s spoznanji znanstvenikov?
7 Nič natančnega ne vemo o tem, katere fiziološke spremembe potekajo v možganih, medtem ko se učimo. Vendar bi po izsledkih poskusov domnevali, da se pri učenju in spoznavanju, še zlasti v mladih letih, vzpostavljajo boljši stiki in da se pri tem sprošča več kemikalij, ki »preskakujejo« vrzeli med nevroni. S stalno rabo se ti stiki krepijo in tako se učenje utrjuje. »[Živčne] proge, ki so velikokrat zdražene hkrati, se nekako krepijo,« poroča Scientific American.3 Na tem mestu bo gotovo zanimivo, če vas opozorimo na biblijsko misel, da globlje stvari laže razumejo zreli ljudje, »ki so se z vajo izurili, da dobro dojemajo«. (Hebr. 5:14, NS) Raziskave so pokazale, da umske zmožnosti, če so neizrabljene, počasi krnijo. Možgani se torej tako kakor mišice z rabo krepijo, brez rabe pa oslabijo.
8. Katero je eno poglavitnih, še nerešenih vprašanj o možganih?
8 Brezštevilnim, mikroskopsko majhnim živčnim vlaknom, ki skrbijo za te stike v možganih, velikokrat pravijo možganska »električna napeljava«. Postavljena so na točno določenem kraju sredi neverjetno zapletenega blodnjaka vlaken. Kako pridejo točno tja, kot to zahteva »načrt za napeljavo«, pa je skrivnost. »Poglavitno vprašanje iz razvoja možganov, ki še vedno ni rešeno,« je ugotavljal neki znanstvenik, »je prav gotovo to, kako nevroni spletajo točno določene vzorce stikov. [...] Kaže, da se večina stikov vzpostavi zelo natančno že v zgodnji fazi razvoja.«4 Drug raziskovalec k temu dodaja, da se ta natančno izrisana možganska področja »ponavljajo v celotnem živčevju, to, po kakšnem načrtu je izpeljana ta do podrobnosti zasnovana napeljava, pa še vedno ostaja eno poglavitnih nerešenih vprašanj«.5
9. Koliko stikov obstaja po sodbi znanstvenikov v možganih in kaj pravi o njihovi prostornini neki strokovnjak?
9 Število teh stikov je astronomsko! Vsak nevron ima morda na tisoče stikov z drugimi nevroni. Ne obstajajo pa le stiki med nevroni, pač pa tudi mikroomrežja neposredno med samimi dendriti. »S temi ‚mikroomrežji,‘« pravi neki nevrolog, »se našemu že tako vrtoglavemu pojmovanju o tem, kako možgani delujejo, odpira še ena popolnoma nova razsežnost.«6 Po mnenju nekaterih raziskovalcev »se z milijardami in milijardami živčnih celic v človekovih možganih nemara ustvarja kar tisoč bilijonov stikov«.7 In kakšna prostornina bi to bila? Kot pravi Carl Sagan, bi možgani lahko sprejeli informacije, s katerimi »bi napolnili približno dvajset milijonov knjig, toliko kot jih premorejo največje knjižnice na svetu«.8
10. a) V čem se človekova možganska skorja razlikuje od živalske in kakšno prednost ima zato človek? b) Kaj o tem pravi neki raziskovalec?
10 Človeka pa od živali loči še zlasti možganska skorja. Debela je komaj 3 milimetre in se, preprežena z brazdami, tesno prilega lobanji. Če bi jo razgrnili, bi skorja merila približno 3400 kvadratnih centimetrov, vsak kubični centimeter pa bi vseboval kakih tisoč kilometrov veznih vlaken. Človekova možganska skorja je ne samo veliko večja kot pri katerikoli živali, pač pa ima tudi veliko več nezasedenega področja, nezasedenega namreč v tem, da ni zaposleno z uravnavanjem telesnih funkcij, ampak je na razpolago za višje miselne procese, ki človeka tako ločijo od živali. »Ljudje nismo le toliko pametnejše opice,« pravi neki raziskovalec. S svojimi možgani »se od vseh drugih življenjskih oblik razlikujemo že kvalitativno«.9
Naša veliko večja zmogljivost
11. Zaradi česa v možganih je človek v nasprotju z živaljo tako prožen pri učenju in spoznavanju?
11 »Človekovi možgani,« je ugotavljal neki znanstvenik, »se odlikujejo po tem, da so se zmožni naučiti zares najraznovrstnejših, močno specializiranih dejavnosti.«10 Računalnikarji na primer uporabljajo izraz »fiksno ožičen« (angl. »hardwired«), ki v zvezi s »strojno opremo« (angl. »hardware«) pomeni že vgrajeni fizični del računalniškega sistema, ki je trajen in enolično povezan, v nasprotju s funkcijami, ki jih v računalnik vnaša programer. »Če to prenesemo na človeka,« piše neki strokovnjak, »bi fiksno ožičenje pomenilo prirojene sposobnosti ali vsaj predispozicije.«11 Ljudje imajo v sebi vgrajenih veliko učnih zmožnosti, ne pa tudi znanja samega. Nasprotno pa imajo živali »fiksno ožičeno« nagonsko modrost in le omejeno zmožnost, da se naučijo česa novega.
12. S katero zmožnostjo so človekovi možgani v nasprotju z živalskimi že vnaprej programirani in v čem so ljudje zato popolnoma prosti?
12 V Notranjem vesolju avtor ugotavlja, da tudi najinteligentnejša žival »nikoli ne razvije pameti, ki bi se lahko merila s človekovo. Manjka ji namreč to, kar mi imamo: predprogramiranost naše živčne opreme, ki nam omogoča, da si ustvarjamo predstave iz tega, kar vidimo, jezik iz tega, kar slišimo, in misli iz tega, kar doživljamo.« Z vnašanjem podatkov iz okolja pa si moramo možgane tudi programirati, sicer se, kot piše v isti knjigi, »ne bi mogla razviti pamet, vsaj malo podobna človeški. [...] Brez tega neizmernega doživljajskega dotoka se ne bi izoblikovala niti senca razuma.«12 Zmožnosti, vgrajene v človekove možgane, nam torej omogočajo, da si izgradimo človeški razum. In v nasprotju z živalmi imamo tudi svobodno voljo, da si razum programiramo, kot nam je ljubše glede na naše znanje, vrednote, možnosti in cilje.
Jezik — značilen samo za človeka
13, 14. a) Pri katerem primeru predprogramiranosti človeku ostaja dovolj gibčnosti in prožnosti, da si v razum vprogramira, kar sam hoče? b) Kaj je glede na to o živalih in jeziku rekel ugleden jezikoslovec?
13 Izreden primer »fiksno ožičenih« zmožnosti, ki si jih lahko programiramo z neverjetno pregibnostjo, je jezik ali govorno sporazumevanje. Strokovnjaki so si edini, da »so človekovi možgani dednostno programirani za jezikovni razvoj«13 in da si lahko govor »razlagamo le na podlagi prirojene možganske zmožnosti za obdelavo [tj. procesiranje] jezika«.14 V primerjavi s slepo togostjo, ki se kaže v nagonskem vedenju živali, lahko človek obrača svojo »fiksno ožičeno« sposobnost za jezikovno sporazumevanje neverjetno gibčno in prožno.
14 V možganih sicer nimamo »fiksno ožičenega« kakega določenega jezika, zato pa smo predprogramirani z zmožnostjo za učenje jezikov. Če doma na primer govorijo dva jezika, se lahko otrok nauči obeh. Če je izpostavljen kakemu tretjemu jeziku, se lahko nauči še tega. Tako je bila neka deklica že od malega izpostavljena več jezikom, in s petimi leti jih je tekoče govorila že osem. Spričo takšnih prirojenih sposobnosti ni torej nič čudnega, da po mnenju nekega jezikoslovca poskusi s šimpanzjo govorico znamenj »pravzaprav dokazujejo le to, da šimpanzi niso zmožni niti najosnovnejših oblik človeškega jezika«.15
15. Kaj nam znanost pove o najstarodavnejših jezikih?
15 Ali bi se bila mogla tako neverjetna sposobnost razviti iz živalskega kruljenja in renčanja? Izsledki raziskav najstarodavnejših jezikov izključujejo vsakršno misel na kaj takega. »Primitivnih jezikov ni,« pravi neki strokovnjak. Antropolog Ashley Montagu prav tako meni, da so tako imenovani primitivni jeziki »nemalokrat veliko bolj zapleteni in učinkovitejši od jezikov tako imenovanih visoko razvitih civilizacij«.17
16. Kaj povedo o nastanku jezika nekateri raziskovalci in komu to ni nikakršna skrivnost?
16 Neki nevrolog zato sklepa: »Bolj ko skušamo prodreti v mehanizem jezika, bolj skrivnostno postaja vse skupaj.«18 Drugi raziskovalec meni: »Nastanek skladenjskega govora zaenkrat ostaja skrivnost.«19 Tretji pa ugotavlja: »Človeka malokatera stvar tako zelo loči od živali kot ravno dar govora, ki ljudi in narode pregiba bolj kot katerakoli sila. Vendar pa je nastanek jezika še vedno ena najnepredirnejših skrivnosti človekovih možganov.«20 To pa ni nič skrivnostnega za nekoga, ki v tem prepoznava Stvarnikovo roko, ki je v možganih »fiksno ožičil« posebna področja za jezične zmožnosti.
Stvari, ki si jih lahko razlagamo le z ustvaritvijo
17. a) Česa v zvezi z možgani razvojni nauk ne zna razložiti? b) Kaj bi se človeku s tako ogromno možgansko zmogljivostjo zdelo logično?
17 V Britanski enciklopediji na primer piše, da imajo človekovi možgani »precej večjo zmogljivost, kot bi jo človek mogel izrabiti v času svojega življenja«.21 Ugotavljajo tudi, da so človekovi možgani sposobni sprejeti vsakršno spoznavno in zapominjevalno obremenitev, ki bi jim jo ta hip lahko naložil, obenem pa še milijardokrat več od tega! Zakaj naj bi se vendar z razvojem izcimil tolikšen presežek? »Pravzaprav je to edini obstoječi primer za to, da je kaka vrsta dobila organ, ki se ga še vedno ni naučila uporabljati,« priznava neki znanstvenik. Potem pa se sprašuje: »Kako to spraviti v sklad z najosnovnejšo postavko razvojnega nauka, da namreč naravni izbor poteka po malem in da si nosilec spremembe z vsako stopnjo pribori vsaj malenkostno, vendar že izmerljivo prednost?« K temu še dodaja, da razvoj človekovih možganov »še vedno ostaja najteže razložljiva postavka v razvojnem nauku«.22 Ali ne bi bilo torej po tem, da se z razvojnim potekom ne bi nikoli porodila in podedovala takšna presežna, nikoli izrabljiva možganska zmogljivost, logično sklepati, da je bil človek z neskončnimi spoznavnimi in učnimi zmožnostmi ustvarjen, da bi živel večno?
18. Kako je misel o možganih na kratko strnil neki znanstvenik in kaj naznanja njihove zmožnosti?
18 Carl Sagan, ki se kar ni mogel načuditi temu, da bi človekovi možgani lahko sprejeli informacije, s katerimi »bi napolnili približno dvajset milijonov knjig,« je tudi zapisal: »Možgani so zelo velik kraj v zelo majhnem prostoru.«23 In kar se dogaja v tem majhnem prostoru, presega meje človeškega razumevanja. Pomislimo na primer, kaj vse se mora dogajati v možganih pianista, ki ravno izvaja težavno skladbo in z vsemi desetimi prsti poplesuje po tipkah klavirja. Kako neverjeten občutek za gibanje mora imeti v svojih možganih, ki dajejo prstom ukaze, da udarjajo ravno prave tipke v ravno pravem času z ravno pravo silo, da zadenejo ravno prave note v pianistovi glavi! In če udari napačno noto, mu možgani to pri priči sporočijo! Te neverjetno zamotane operacije si sicer vprogramira v možgane z dolgoletno vajo, vendar je kaj takega možno le zato, ker je muzikaličnost že od rojstva predprogramirana v človekove možgane.
19. S čim lahko pojasnimo umske in druge zmožnosti človekovih možganov?
19 Živalskim možganom se še sanja ne o čem takem, kaj šele, da bi bili česa takega tudi zmožni storiti. Tudi razvojni nauk tega nikakor ne more razložiti. Ali ni vendar očitno, da se v človekovih umskih zmožnostih zrcali bistroumje Veleuma? To se sklada tudi s 1. Mojzesovo knjigo 1:27, kjer piše: »Bog je začel ustvarjati človeka po svoji podobi.« (NS) Živali niso bile ustvarjene po Božji podobi. Zato tudi nimajo takih sposobnosti kot človek. Naj so živali zaradi vnaprej postavljenih, togih nagonov zmožne še takšnih čudes, se niti približno ne morejo meriti s človekovo miselno in akcijsko prožnostjo, s tem, da je zmožen nenehno nadgrajevati že pridobljeno znanje.
20. V čem se človekov altruizem ne sklada z razvojnim naukom?
20 Še en človeški dar, ki za razvojni nauk predstavlja problem, je altruizem — nesebičnost, požrtvovalnost. Neki evolucionist pravi: »Vse, kar se razvije z naravnim izborom, bi moralo biti sebično.« In mnogi ljudje seveda tudi so sebični. Vendar kot ta pisec priznava nekoliko naprej: »Človek pa se lahko odlikuje tudi po zmožnosti za pravi, pristni altruizem brez kančka koristoljubja.«24 Drug znanstvenik pa pravi: »Altruizem nam je vsajen.« Tega je kljub zavesti o morebitni škodi ali žrtvah zmožen edinole človek.
Doumeti človeški čudež
21. Katere zmožnosti in lastnosti povzdigujejo človeka visoko nad vse živali?
21 Pomislimo vendar: človek se loteva abstraktnega mišljenja, zavestno si zastavlja cilje, načrtuje, kako bi jih uresničil, loti se dela, s katerim jih tudi uresniči, in okuša zadovoljstvo nad njihovo uresničitvijo. Ustvarjen je z očesom za lepo, s posluhom za glasbo, z okusom za umetnost, željo po spoznavanju, nenasitno radovednostjo in ustvarjalno domišljijo, ki si vedno izmišlja kaj novega - in okušanje teh darov ga navdaja z veseljem in izpolnjenostjo. V užitek mu je, da se z duševnimi in telesnimi silami spoprijema s težavami, ki mu zastavljajo pot. Človek ima tudi nravni čut, po katerem presoja, kaj je prav in kaj narobe, hkrati pa vest, ki ga speče, kadar zaide na krivo pot. Srečen je, ko daje, in vesel, ko ljubi in je ljubljen. Z vsem tem je lahko vedno bolj vesel, da živi, v življenju nahaja vedno nov smisel in pomen.
22. Kakšno premišljanje človeka navede, da se zave svoje majhnosti, in ga navda z željo po razumevanju?
22 Človek se lahko zamisli nad rastlinami in živalmi, nad veličastjem gora in oceanov, ki ga obdajajo, nad neizmernostjo zvezdnatega neba nad sabo, in občuti lastno majhnost. Zaveda se časa in večnosti, sprašuje se, odkod je prišel in kam gre in skuša dojeti, kaj stoji za vsem tem. Nobena žival ne premišlja o čem takem. Človek pa za vsako stvar hoče vedeti, zakaj in čemu. Vse to izhaja iz tega, da je obdarjen s tako veličastnimi možgani in da nosi »podobo« tistega, ki ga je ustvaril.
23. Komu je David zapel hvalo za svoj nastanek in kaj je rekel o oblikovanju zarodka v materinem telesu?
23 Staroveški psalmist David je z veliko bistrovidnostjo zapel hvalo tistemu, ki je izdelal načrt za možgane in v katerem je videl čudodelca človekovega rojstva. Rekel je: »Hvalil te bom, ker sem čudovito narejen na strah zbujajoč način. Tvoja dela so čudovita, česar se moja duša predobro zaveda. Moje kosti ti niso bile skrite, ko sem bil narejen naskrivaj, ko sem bil stkan v globočinah zemlje. Tudi moj zarodek si videl s svojimi očmi, in vsi njegovi deli so bili zapisani v tvoji knjigi.« (Ps. 139:14-16, NS)
24. Zaradi katerih znanstvenih odkritij postajajo Davidove besede le še tehtnejše?
24 Res bi se lahko reklo, da so v oplojenem jajčecu v materinem telesu »zapisani« vsi deli nastajajočega človeškega telesa. Srce, pljuča, ledvice, oči in ušesa, roke in noge, veličastni možgani — ti in vsi drugi telesni deli so »zapisani« v genskem kodu oplojenega jajčeca v materinem telesu. V tem kodu je shranjen notranji razpored, kdaj in v kakšnem zaporedju se bodo ti deli pojavljali. In o tem je v Bibliji pisalo skoraj tri tisoč let prej, kot je sodobna znanost sploh odkrila genski kod!
25. Do katerega sklepa nas vse to pripelje?
25 Ali ni torej obstoj človeka s tako neverjetnimi možgani pravi čudež, nekaj, kar nam zbuja začudenje in občudovanje? In ali ni prav tako očitno, da si lahko tak čudež razlagamo le z ustvarjanjem, ne pa z razvojem?
[Vprašanja za preučevanje]
[Poudarjeno besedilo na strani 168]
Kako lahko možgani uspešno uredijo 100 milijonov sporočil, kolikor jih priteka vanje vsako sekundo?
[Poudarjeno besedilo na strani 169]
Možgani se vsako desetinko sekunde pregledajo, tako da se lahko posvetijo le najnujnejšemu
[Poudarjeno besedilo na strani 169]
Naši možgani so še vedno »v bistvu skrivnost«
[Poudarjeno besedilo na strani 173]
»Ljudje nismo le toliko pametnejše opice.« S svojimi možgani »se od vseh drugih življenjskih oblik razlikujemo že kvalitativno«
[Poudarjeno besedilo na strani 175]
»Nastanek jezika [je] še vedno ena najnepredirnejših skrivnosti človekovih možganov«
[Poudarjeno besedilo na strani 175]
Razvoj človekovih možganov »še vedno ostaja najteže razložljiva postavka v razvojnem nauku«
[Poudarjeno besedilo na strani 177]
Človekovi spoštovanje vzbujajoči možgani nosijo »podobo« tistega, ki je človeka ustvaril
[Okvir/slika na strani 171]
Človekovi možgani
»Človekovi možgani so nekaj najčudovitejšega in hkrati najskrivnostnejšega v vsem vesolju.« (Antropolog Henry F. Osborn)a
»Kako se v možganih utrinjajo misli? To je zagotovo najosrednejše vprašanje, na katerega pa si še vedno ne znamo odgovoriti.« (Fiziolog Charles Sherrington)
»Naj si še tako nabiramo vse podrobnejša spoznanja o človekovih možganih, je njihovo delovanje še vedno sila skrivnostno. (Biolog Francis Crick)c
»Kdor o računalniku govori kot o ‚elektronskih možganih‘, še ni videl možganov.« (Urednik znanstvene rubrike dr. Irving S. Bengelsdorf)d
»V našem dejavnem spominu je zbranih milijardo in miljardokrat več podatkov kot v kakem velikem, sodobnem znanstvenoraziskovalnem računalniku.« (Znanstveni pisec Morton Hunt) e
Možgani so tako zelo drugačni in neizmerno bolj zapleteni od česarkoli drugega v nam znanem vesolju, da bomo nemara nekatere izmed teorij, ki jih zdaj tako vneto zagovarjamo, morali še spremeniti, preden bomo mogli doumeti skrivnostno možgansko zgradbo.« (Nevrolog Richard M. Restak) f
Alfred R. Vallace, ‚soiznajditelj razvojnega nauka‘, je Darwinu o velikem prepadu med človekom in živaljo nekoč napisal takole: »Divjak je lahko z naravnim izborom prišel kvečjemu do nekoliko više razvitih možganov, kot so opičji, ima pa le za spoznanje niže razvite možgane kot kak povprečen član naše učene družbe.« Darwin, ki ga je to priznanje vznemirilo, mu je odpisal: »Upam, da niste s tem zadali smrtni udarec najinemu skupnemu otroku.«9
Trditev, da so se človekovi možgani razvili iz živalskih, je kratko malo sprta z logiko in dejstvi. Veliko bolj logičen je takšenle sklep: »Hočeš nočeš moram priznati, da obstaja nekakšen Veleum, ki si je zamislil in izpeljal neverjetno sovisnost med možgani in razumom, to stokrat nedoumno človeško uganko. [...] Moram si pač misliti, da ima vse to nekakšen razumen vir, da je to Nekdo povzročil. (Nevrokirurg dr. Robert J. White)h
[Shema na strani 170]
(Lega besedila – glej publikacijo)
Možgani se tako kakor mišice z rabo krepijo, brez rabe pa oslabijo
dendriti
sinapsa
nevron
akson
nevron
akson
[Slika na strani 172]
Možgani bi lahko sprejeli informacije, s katerimi »bi napolnili približno dvajset milijonov knjig«
[Slika na strani 174]
Otrokovi možgani so predprogramirani za hitro učenje zapletenih jezikov, nasprotno pa »šimpanzi niso zmožni niti najosnovnejših oblik človekovega jezika«
[Slika na strani 176]
Človekove zmožnosti so neprimerno večje kot pri katerikoli živali
[Slika na strani 178]
»Vsi njegovi deli so bili zapisani v tvoji knjigi«
