4. poglavje

Ali je življenje moglo nastati po naključju

1. a) Katero možnost glede nastanka življenja je dopustil Charles Darwin? b) Katero teorijo je spet oživel sodobni razvojni nauk?

KO JE Charles Darwin postavil svoj nauk o razvoju, je dopustil možnost, da je »Stvarnik prvotno vdihnil življenje z njegovimi različnimi zmožnostmi samo v nekaj oblik, nemara v eno samó«.¹ V sodobnem razvojnem nauku pa se Stvarnika na splošno sploh ne omenja. Namesto tega je, sicer v nekoliko drugačni preobleki, bila znova oživljena teorija o spontánem nastanku življenja, ki so jo nekoč že zavrgli.

2. a) Katero nekdanje verovanje v zvezi s spontanim nastankom življenja je bilo z dokazi ovrženo? b) Katero domnevo postavljajo evolucionisti, čeprav priznavajo, da življenje zdaj ne nastaja spontano?

² Zametki verovanja v takšen ali drugačen spontáni nastanek življenja segajo že dolga stoletja nazaj. V 17. stoletju našega štetja so temu nauku pritrjevala blesteča znanstvena imena od Francisa Bacona do Williama Harveya. V 19. stoletju pa so mu Louis Pasteur in drugi znanstveniki, tako je vsaj kazalo, zadali smrtni udarec, ko so s poskusi dokazali, da se življenje poraja le iz že obstoječega življenja. Kljub temu pa razvojni nauk zdaj, po sili razmer, spet postavlja domnevo, da so morale mikroskopsko majhne življenjske klice pred davnimi časi nastati iz nežive snovi spontáno, same od sebe.

Nauk o spontánem nastanku v novi preobleki

3., 4. a) Kateri koraki naj bi domnevno vodili do nastanka življenja? b) Kaj trdijo evolucionisti kljub temu, da je komaj verjetno, da bi življenje nastalo zgolj po naključju?

³ Sodobno razvojno misel o nastanku življenja povzema Richard Dawkins v svoji knjigi Sebični gen  (The Selfish Gene). Ta domneva, da je zemeljska atmosfera prvotno vsebovala ogljikov dioksid, metan, amoniak in vodo. Zaradi delovanja energije, ki se je sproščala s sončnimi žarki, morda pa tudi z razelektritvami ob udarcu strele ali v ognjeniških izbruhih, so se te preproste spojine razkrajale in potem prespajale v aminokisline. Pestra množica teh se je postopoma kopičila v morju in se že vezala v nekakšne beljakovinaste spojine. Sčasoma naj bi se pramorja spremenila v nekakšno »organsko juho«, v kateri pa še vedno ni bilo sledu o življenju.

⁴ Potem je po Dawkinsonovi razlagi »po naključju nastala čisto posebna molekula«, namreč molekula, ki se je bila že zmožna razmnoževati. Dawkins priznava, da je sicer komaj verjetno, da bi bilo prišlo do takšnega naključja, pa vendar trdi, da se je to kljub temu moralo zgoditi. Počasi so se podobne molekule zbirale v nekakšnih grozdih, in nekoč, spet po komaj verjetnem naključju, so se takó nastali skupki obdali z zaščitno ovojnico iz drugih beljakovinskih molekul kot z nekakšno membrano. Tako naj bi se porodila prva živa celica.²

5. Kako se nastanka življenja navadno loteva objavljena literatura in kaj o tem meni neki znanstvenik?

⁵ Na tem mestu bralec bržkone dojame zakaj je Dawkins v predgovoru k svoji knjigi navrgel opazko: »To knjigo bi bilo pravzaprav treba brati kot kak znanstvenofantastični roman.«³ Toda bralci, ki se ukvarjajo s to temo, bodo ugotovili, da njegov pristop ni izjema. Tudi večina drugih knjig o razvoju se le površno ukvarja s kočljivo razlago nastanka življenja iz nežive snovi. Tako je profesor William Thorpe z zoološkega oddelka cambriške univerze kolegom znanstvenikom izjavil: »Pokazalo se je, da se vsa lahkoumna domnevanja in razprave o tem, kako je nastajalo življenje, vse razlage, kar jih je bilo objavljenih zadnjih deset do petnajst let, veliko preplitke, da stojijo na kaj trhlih nogah. Pravzaprav nismo rešitvi tega vprašanja, kot vse kaže, niti za ped bliže kot takrat na začetku.«⁴

6. Na kaj kaže vse večji porast spoznanj?

⁶ Z bliskovitim porastom spoznanj zadnjih nekaj let se je prepad med neživim in živim le še povečal. Po zadnjih ugotovitvah imajo celó najstarejši znani enoceličarji  nerazložljivo zapleteno zgradbo. »Težava je v tem, da v biologiji nikakor ne pridemo do enostavnega začetka,« pravita zvezdoslovca Fred Hoyle in Čandra Vikramasinge. »V odkopanih okamninskih ostankih pradavnih življenjskih oblik ni nič takega, kar bi pričalo o enostavnem začetku. [...] S tem pa razvojni nauk nima pravega temelja.«⁵ In več ko nam je na voljo podatkov, teže je razložiti, kako bi lahko po naključju nastale drobnoživke s tako zamotano zgradbo.

7. Katere so domnevne glavne stopnje na poti k nastanku življenja?

⁷ Po razvojnem nauku so bile glavne stopnje na poti k nastanku življenja naslednje: (1.) nastanek ravno pravega praozračja in (2.) nakopičenje organske juhe »enostavnih« molekul, potrebnih za življenje, v pramorju. (3.) Iz teh naj bi nastali proteíni [tj. enostavne beljakovine] in nukleotídi (kompleksne kemične spojine), ki so se (4.) vezali in dobili membrano, potem pa (5.) razvili genski kód in se začeli »prepisovati« oziroma kopirati. Ali se te stopnje skladajo z razpoložljivimi dejstvi?

Praozračje

8. V čem Stanleyu Millerju, in pozneje še drugim, znameniti poskus ni popolnoma uspel?

⁸ Leta 1953 je Stanley Miller pognal električno iskro skozi »ozračje«, napolnjeno z vodikom, metanom, amoniakom in vodnimi hlapi. Pri tem je nastalo nekaj izmed mnogih obstoječih aminokislin, ki so, kot vemo, gradbeni kamni beljakovin. Vendar je Miller dobil samo 4 od 20 aminokislin, ki so potrebne za obstoj življenja. Dobrih 30 let pozneje znanstveniki še vedno niso mogli pripraviti vseh 20 potrebnih aminokislin v laboratorijskih razmerah, ki bi jih še lahko imeli za verjetne.

9., 10. a) Kakšna naj bi bila domnevna sestava zemeljskega praozračja? b) V kakšni zagati se nahaja razvojni nauk in kaj zagotovo vemo o zemeljskem praozračju?

⁹ Miller je izhajal iz domneve, da je bilo zemeljsko praozračje nekoč podobno plinski mešanici v njegovi poskusni posodi. In zakaj? Zato, ker »sinteza biološko pomembnih spojin,« kot sta to pozneje pojasnjevala s sodelavcem, »poteka samo v reducirajočih razmerah  [tj. takšnih, ko v ozračju ni prostega kisika]«.⁶ Drugi zagovorniki razvoja pa nasprotno postavljajo domnevo, da je bil pri tem navzoč tudi kisik. Zagato, v kateri se zaradi tega znajde razvojni nauk, Hitching lepo zaokroži takole: »Če bi bil v zraku kisik, ne bi nikoli moglo priti do prve aminokisline; če pa kisika ne bi bilo, bi to aminokislino v hipu razkrojili kozmični žarki.«⁷

¹⁰ Priznati je treba, da lahko o naravi zemeljskega praozračja kvečjemu ugibamo ali domnevamo. O tem, kakšno je to v resnici bilo, ne more nihče reči nič gotovega.

Ali je lahko nastala »organska juha«

11. a) Zakaj je komaj verjetno, da bi se v pramorju nakopičila »organska juha«? b) Kako je lahko Miller obvaroval tistih nekaj aminokislin, ki jih je pridobil?

¹¹ Kolikšna je verjetnost, da bi se aminokisline, ki naj bi bile nastale v ozračju, spirale iz zraka in v pramorjih tvorile nekakšno »organsko juho«? Nikakršna. Ista energija, ki je cepila preproste spojine v ozračju, bi še hitreje razgradila vsako kompleksnejšo aminokislino, ki bi se tam tvorila. Pri Millerjevem poskusu z električno iskro, ki jo je pognal skozi »ozračje«, je namreč zanimivo prav to, da je tiste štiri aminokisline, ki jih je tako pridobil, obvaroval le zato, ker jih je umaknil izven iskrinega dosega. Če bi jih bil pustil tam, bi jih iskra razgradila.

12. Kaj bi se z aminokislinami zgodilo, tudi če bi jih nekaj vendarle srečno prispelo do pramorja?

¹² Kakorkoli že, če vendar predpostavimo, da so aminokisline nekako vendarle srečno prispele do pramorja in bile tako zaščitene pred ultravijoličnim žarčenjem v ozračju, kaj potem? Hitching razlaga takole: »Pod vodno gladino ni bilo dovolj energije, ki bi lahko sprožala nadaljnje kemične reakcije. Voda pač zavira tvorbo kompleksnejših molekul.«⁸

13. Kaj morajo storiti aminokisline v vodi, če naj bi tvorile beljakovine in kaj jim grozi potem?

¹³ Če torej aminokisline zaidejo v vodo, jo morajo brž zapustiti, če hočejo tvoriti večje molekule in se  razvijati v beljakovine, ki bi kaj koristile pri nastanku življenja. Brž ko vodo zapustijo, pa so znova prepuščene na milost in nemilost pogubni ultravijolični svetlobi! »Z drugimi besedami,« pravi Hitching, »so teoretične možnosti, da bi se prebili vsaj čez to prvo, še dokaj enostavno stopnjo [do aminokislin] v razvoju živega, sila klavrne.«⁹

14. Katera je najtrdovratnejša vseh težav, kar jih zastavlja pot evolucionistom?

¹⁴ Naj je zdaj še tako v navadi trditi, da je življenje nastalo v pramorjih spontano, je pač res, da vodne gmote ne spodbujajo potrebnih kemičnih potekov. Kemik Richard Dickerson to takole razloži: »Težko si je torej predstavljati, kako bi bila polimerizácija [spajanje manjših molekul v velemolekule] lahko potekala v vodnih plasteh takratnega pramorja, ko vendar v prisotnosti vode veliko bolj uspeva depolimerizacija [razgradnja velemolekul v preprostejše] kot pa polimerizacija.«¹⁰ Biokemik George Wald pa temu mnenju takole pritrjuje: »Veliko verjetnejša je spontana razgradnja, ki zato poteka tudi veliko hitreje, kot pa spontana sinteza.« To pa pomeni, da se organska juha ni imela kdaj nakopičiti v morju! Po Waldovem mnenju je ta »od vseh težav, ki nam [tj. evolucionistom] zastavljajo pot, najtrdovratnejša«.¹¹

15., 16. Katero težavo moramo upoštevati, če premišljamo o nastajanju življenjskih beljakovin iz aminokislin v domnevni organski juhi?

¹⁵ Je pa še en trdovraten problem, ki zastavlja pot razvojnemu nauku. Nikar ne pozabimo, da obstaja več  kot 100 aminokislin, za gradnjo življenjskih beljakovin pa jih je potrebnih samo 20. Za povrh so še dvojne po obliki: nekatere molekule so »desnosučne«, druge so »levosučne«. Če bi torej nastajale kar tako, na slepo srečo, kot bi to moralo potekati v teoretični organski juhi, bi jih pol prejkone bilo desnosučnih, pol pa levosučnih. In kolikor danes vemo, tudi ni pravega razloga, zakaj naj bi v živem svetu prevladovale ali ene ali druge. Pa vendar: od 20 aminokislin, ki sodelujejo pri izgrajevanju življenjsko pomembnih beljakovin, so prav vse levosučne!

¹⁶ Kako naj bo potem mogoče, da bi se bile po golem naključju združile zgolj in samo tiste izbrane kisline, ki so za to potrebne? Fizik J. D. Bernal priznava: »Priznati moramo, da razlaga [tega vprašanja] [...] ostaja še vedno eden najtrših orehov izmed nepojasnjenih poglavij o notranji zgradbi življenja.« Končuje pa: »Lahko da si tega ne bomo nikoli znali razložiti.«¹²

Spontáno nastale beljakovine in verjetnostni račun

17. S čim si lahko ponazorimo razsežnosti teh težav?

¹⁷ Kolikšna je verjetnost, da bi se ravno prave aminokisline same od sebe spojile v beljakovinsko molekulo? Približno tolikšna, kot če bi usuli na kup vrečo, ki vsebuje enako število dodóbra spremešanega rdečega in belega fižola. Pri tem upoštevajmo to, da je tudi fižola več kot 100 različnih sort. In če bi zdaj zajeli z lopatico s tega kupa, kaj mislite, kaj bi dobili? Če bi hoteli zajeti fižolova zrna, ki nam tu pomenijo temeljne sestavine kake beljakovine, bi morali zajeti samo rdeča zrna in prav nobenega belega. In to še ni vse: ves rdeči fižol na vaši lopatici bi smel pripadati le 20 izbranim sortam fižola, za povrh pa bi se vsako zrno moralo znajti na točno določenem, že vnaprej določenem kotičku lopatice. V svetu beljakovin bi ena sama napaka v katerikoli od teh zahtev onemogočila pravilno delovanje beljakovine, ki bi tako nastala. Ali bi mogoče dobili pravo kombinacijo zrn, če bi vsaj neskončno dolgo mešali naš namišljeni kup fižola in vztrajno  zajemali z njega? Ne bi. Kako naj bo potem to mogoče v domnevni organski juhi?

18. Kolikšna je verjetnost, da bi po naključju nastala vsaj najpreprostejša beljakovinska molekula?

¹⁸ Beljakovine, potrebne za življenje, imajo zelo kompleksno zgrajene molekule. Kolikšna je verjetnost, da bi se v organski juhi po naključju izoblikovala vsaj najpreprostejša beljakovinska molekula? Po priznanjih evolucionistov je ta verjetnost samo 1 proti 10¹¹³ (enica, ki ji sledi 113 ničel). Vse, kar se lahko zgodi z verjetnostjo 1 proti 10⁵⁰, pa matematiki že odpišejo, zanemarijo, kot bi se nikoli ne zgodilo. Za kolikšno verjetnost v resnici gre, si lahko vsaj približno predstavljamo po tem, da vemo, da je število 10¹¹³ večje od domnevnega skupnega števila vseh atomov v vesolju!

19. Kolikšna je verjetnost, da bi se encimi, potrebni za živo celico, zbrali sami od sebe?

¹⁹ Nekatere beljakovine opravljajo vlogo gradbenega materiala, druge delujejo kot encími (kvasíne). Slednje pospešujejo potrebne kemične reakcije v celici. Brez njihove pomoči bi celica poginila. Za delovanje celice pa ni potrebna le peščica, pač pa celih 2000 beljakovinskih encimov. Kolikšna je verjetnost, da bi se jih toliko nabralo po naključju? Ena proti 10^40.000! »To je tako nepredstavljivo majhna verjetnost,« meni Hoyle, »da bi ostajala neizvedljiva, tudi če bi organska juha sestavljala celotno vesolje!« K temu dodaja: »Če ni človek že vnaprej poln predsodkov zaradi splošno priznanih zamisli ali znanstvene šolske učenosti in s tem prepričan, da je življenje nastalo [spontano] na Zemlji, potem mu mora ta preprosti izračun enkrat za vselej izbiti iz glave še zadnjo misel nato, da bi bilo to mogoče.«¹³

20. Zakaj so težave še večje zaradi membrane, ki jo potrebuje celica?

²⁰ Sicer pa je verjetnost v resnici še veliko manjša, kot bi sodili po tej »nepredstavljivo majhni« številki. Manjka namreč še membrana, ki obdaja celico. Ta membrana pa je izredno kompleksna, zgrajena je iz beljakovinskih, sladkornih in maščobnih molekul. O njej evolucionist Leslie Orgel na primer piše: »Današnje celične membrane vsebujejo pretoke in črpalke, ki v točno določenem poteku uravnavajo dotok in odtok  hranil, presnovkov, kovinskih ionov in tako naprej. Pri tem specializiranem pretočju sodelujejo čisto posebne beljakovine, molekule, ki jih pač še ni moglo biti na samem začetku razvoja življenja.«¹⁴

Znameniti genski kód

21. Kako težko bi bilo priti do histonov, potrebnih za DNK?

²¹ Še teže od vseh gornjih prvin pa je priti do nukleotídov, do RNK in DNK [tj. ribo- in dezoksiribo-nukleinskih kislin], ki sestavljajo genski kód. V DNK je povezanih pet histónov (histoni domnevno sodelujejo pri uravnavanju dejavnosti genov). Pravijo, da je verjetnost, da bi celó najpreprostejši izmed histonov nastali sami od sebe, enaka razmerju 1 proti 20¹⁰⁰ – še eno velikansko število, »večje od skupnega seštevka vseh atomov v vseh zvezdah in galaksijah, kar jih dosežejo najmočnejši astronomski teleskopi.«¹⁵

22. a) Kako se v zvezi z beljakovinami in DNK ponavlja prastara uganka o ‚jajcu in kokoši‘? b) Katero rešitev ponuja neki evolucionist in ali je to razumno?

²² V še hujših težavah pa je razvojni nauk, ko gre za nastanek celotnega genskega koda, ki je sploh pogoj za celično razmnoževanje. V zvezi z beljakovinami in DNK znova pokaže roge prastara uganka: ‚jajce ali kokoš‘. Hitching pravi: »Tvorba beljakovin je odvisna od DNK. DNK pa ne more nastati brez prej obstoječih beljakovin.«¹⁶ Tako pridemo do paradoksa, kot ga zastavlja Dickerson: »Kaj je bilo prej,« beljakovine ali DNK? Sam na to pravi: »Odgovor mora biti: ‚Razvijali so se vzporedno.‘«¹⁷ S tem pa v bistvu trdi, da sta se  morala ‚jajce‘ in ‚kokoš‘ razvijati hkrati, da ni ne eden ne drugi nastal iz drugega. Ali se vam to zdi razumno? Neki drug strokovnjak nastali položaj strne z besedami: »Nastanek genskega koda nam zastavlja eno samo veliko vprašanje o tem, kdo je bil prvi, jajce ali kokoš, in za zdaj na to vprašanje še vedno nimamo odgovora.«¹⁸

23. Kaj povedo o genskem mehanizmu drugi znanstveniki?

²³ Kemik Dickerson je k temu zapisal še tole zanimivo misel: »Na stopnji, ko skušamo prodreti v skrivnosti razvoja genskega mehanizma, si ne moremo pomagati z nikakršnimi laboratorijskimi modeli. Ker nam torej pri tem ne vežejo rok nikakršna neizprosna dejstva, lahko pletemo vedno nove zamisli o tem.«¹⁹ Pa je to res podobno znanstveni metodi, takole zlahka pomesti z grmadami »neizprosnih dejstev«? Leslie Orgel vidi v obstoju genskega koda »najbolj zapleten vidik problema o nastajanju življenja«.²⁰ Francis Crick pa izpeljuje sklep: »Kljub temu, da je genski kod takorekoč univerzalen, pa je mehanizem, potreben za njegovo utelešenje, veliko prezamotan, da bi bil mogel vznikniti kar na en mah.«²¹

24. Kaj bi lahko rekli o naravnem izboru in prvi celici, ki bi se razmnoževala?

²⁴ Da ne bi bilo treba trditi, da se je nemogoče zgodilo »na en mah«, se skuša razvojni nauk izmotati s tem, da postavlja teorijo o postopnem poteku, v katerem bi lahko naravni izbor opravil svoje delo po stopnjah. Vendar kaj to pomaga: če ni genskega koda, ki bi omogočal začetek razmnoževanja, tudi naravni izbor nima česa izbirati.

Presenetljiva fotosinteza

25. Kateri proces razvojni nauk pripisuje neverjetni zmožnosti drobne celice?

²⁵ Potem razvojnemu nauku zapre pot spet nova ovira. Nekje spotoma si je morala prvobitna celica izmisliti nekaj, kar je v temelju spremenilo življenje na zemlji: fotosintezo. Tega procesa, s katerim rastline vsrkavajo ogljikov dioksid, oddajajo pa kisik, znanstveniki še vedno niso popolnoma doumeli. Po besedah biologa F. W. Wenta je to »proces, ki ga do zdaj še  nikomur ni uspelo ponoviti v epruveti«.²² Pa vendar naj bi z njim, kot pravijo, po naključju začela preprosta drobcena celica.

26. Katero revolucionarno spremembo je povzročil ta proces?

²⁶ Ta proces fotosinteze je iz ozračja, v katerem ni bilo prostega kisika, ustvaril ozračje, v katerem je vsaka peta molekula kisikova. Posledica tega je bila, da so živali lahko vdihale kisik in živele, nastajati pa je lahko začela tudi ozónska plast, ki je potem ščitila vse živo pred uničevalnim delovanjem ultravijoličnega žarčenja. Ali bi to čudežno nanizanko naravnih pojavov potem lahko pripisali slepi naključnosti?

Ali je imel razum kaj pri tem

27. V kaj so bili prisiljeni nekateri evolucionisti pod težo dokazov?

²⁷ Spričo neskončno majhne verjetnosti, da bi se živa celica izoblikovala kar po naključju, se nekateri evolucionisti hočeš nočeš odločajo za umik. Avtorja Razvoja iz vesolja (Evolution From Space), Hoyle in Vikramasinge, se vdajata z besedami: »Ta vprašanja so prezamotana, da bi se jih sploh lahko lotili s številkami.« In še: »Sploh ne prihaja v poštev, [...] da bi si pomagali iz zagate že kar z večjo in še boljšo organsko juho, kot sva morda še pred kakim letom sama upala, da bi se dalo. Številke, ki sva jih naračunala zgoraj, niso v bistvu nič manj nesprejemljive za vesoljsko juho, kot so za zemeljsko.«²³

28. a) Kaj se verjetno skriva za tem, da nekdo noče priznati, da je za to potreben razum? b) Kaj po besedah evolucionistov, ki verjameta, da je za kaj takega potreben razum, ne more biti vir te razumnosti?

²⁸ Zaradi tega pisca priznavata, da je moral pri nastajanju življenja tako ali drugače sodelovati nekakšen razum, potem pa nadaljujeta: »Takšna teorija se pravzaprav ponuja kar sama od sebe, tako da je prav čudno, zakaj ni spričo svoje očitnosti že zdavnaj dosegla splošne veljave. Razlogi za to so pač bolj psihološki kot pa znanstveni.«²⁴ Po tem bi opazovalec zlahka sklepal, da je »psihološka« pregrada edina verjetna razlaga, če hočemo razumeti, zakaj se večina evolucionistov tako oklepa naključnega nastanka življenja, zametuje pa kakršnokoli »načrtnost, namenskost ali usmerjenost«,²⁵ kot temu pravi Dawkins. Kaj tudi ne bi, ko pa celó Hoyle in Vikramasinge, ki najprej priznavata, da je bil za kaj takega potreben razum, v nadaljevanju pravita, da ne verjameta, da bi bil nastanek življenja delo kakega Stvarnika kot osebnega bitja.²⁶ Po njunem mišljenju je torej razum predpogoj za nastanek življenja, vendar pa zanju Stvarnik ne pride v poštev. Ali se vam ne zdi, da si je to dvoje nekako navzkriž?

Ali je to znanstveno

29. Kaj je znanstvena metoda?

²⁹ Če naj spontani nastanek življenja priznamo za znanstveno dejstvo, bi morali do tega priti po znanstveni metodi. To pa opredeljujejo takole: Opazuj dogajanje in na temelju ugotovitev postavi teorijo ali trditev o tem, kaj se v resnici dogaja. To teorijo potem preskusi z novimi opazovanji in s poskusi, in na koncu ugotovi, ali so se uresničila predvidevanja, izpeljana iz te teorije.

30. V čem nauk o spontanem nastanku življenja ne ustreza zahtevam znanstvene metode?

³⁰ Če se torej hočemo zadeve lotiti z znanstveno metodo, moramo že takoj ugotoviti, da porajanja življenja ne moremo opazovati. Ni vidnih dokazov, da bi se to dogajalo danes, v času, ko naj bi se to dogajalo  po trditvah evolucionistov, pa seveda ni bilo zraven nikogar, ki bi to mogel opazovati. Nobene teorije v zvezi z nastankom življenja še niso potrdili z opazovanjem. Z laboratorijskimi poskusi se domnevnega poteka še ni dalo ponoviti. Predvidevanja, izpeljana iz tega nauka, se še niso uresničila. Ali je potem pri tolikšni neuporabljivosti znanstvene metode res kaj znanstvenega v povzdigovanju tega nauka na raven dejstev?

31. Katere protislovne nazore o spontanem nastanku življenja ima neki znanstvenik?

³¹ Nasprotno pa je na pretek dokazov za to, da spontan nastanek življenja iz nežive snovi ni mogoč. »Že če se malce zamislimo nad neizmernostjo takšnega podviga,« priznava profesor Wald s harvardske univerze, »moramo, hoteli ali ne, priznati, da je spontani nastanek živega organizma nekaj nemogočega.« In kaj ta zagovornik razvoja v resnici verjame? Sam odgovarja takole: »In vendar živimo, in to po mojem kot plod spontanega nastajanja.«²⁷ Ali se vam to zdi kaj podobno objektivni znanosti?

32. Kako celo nekateri evolucionisti priznavajo, da je takšno razmišljanje neznanstveno?

³² Britanski biolog Joseph Henry Woodger je takšno premišljanje označil kot »čisto navaden dogmatízem: trditi, da se je nekaj, v kar želiš verjeti, tudi zares zgodilo«.²⁸ Kako pa so se lahko znanstveniki sami pri sebi sprijaznili s takó očitno kršitvijo znanstvene metode? Znani evolucionist Loren Eiseley priznava: »Najprej je znanost brala levite teologu, češ da se naslanja na mite in čudeže, zdaj pa se je sama znašla v nezavidnem položaju, da mora namreč sama ustvarjati nekakšno samosvojo mitologijo, češ da se je v pradavnini v resnici zgodilo nekaj, kar ji po dolgotrajnem trudu ni uspelo dokazati za danes.«²⁹

33. Do kakšnega sklepa o spontanem nastanku življenja in uporabi znanstvene metode moramo priti na osnovi navedenih dokazov?

³³ Sodeč po dokazih bi torej nauk o spontanem nastanku življenja sodil prej v znanstveno fantastiko kot pa med znanstvena dejstva. Mnogi privrženci tega nauka so v teh zadevah očitno raje zavrgli znanstveno metodo, zato da bi mogli verjeti v nekaj, v kar hočejo verjeti. Kljub vsemu, kar tako prepričljivo govori proti  naključnemu nastanku življenja, je namesto metodičnega dvoma, tako značilnega za znanstveno metodo, prevladal trmoglavi dogmatizen.

Vsi znanstveniki ga ne priznavajo

34. a) S čim je neki fizik izpričal svojo znanstveno odprtost? b) Kako opiše razvojni nauk in kaj meni o mnogih znanstvenikih?

³⁴ Kakorkoli že, pa niso vsi znanstveniki gluhi za alternativno razlago. Fizik H. S. Lipson, ki je sprevidel, koliko dejstev govori proti spontanemu nastanku življenja, na primer pravi: »Edina sprejemljiva razlaga je ustvaritev. Vem, da je to fizikom anátema, tako kot je  pravzaprav tudi zame, vendar ne smemo neke teorije, ki jo potrjujejo eksperimentalni dokazi, zavreči že zato, ker nam pač ni všeč.« Ugotavlja tudi, da je po izidu Darwinovega Nastanka vrst »razvojni nauk v nekem smislu postal znanstvena vera; skorajda vsi znanstveniki so ga sprejeli in mnogi so pripravljeni svoje ugotovitve ‚prikrojiti‘, samo da bi se mu prilegale.«³⁰ Žalostno, toda resnično.

35. a) Katero misel je bilo po besedah nekega univerzitetnega profesorja zelo boleče zatreti? b) S čim primerja možnost, da bi se življenje razvilo po naključju?

³⁵ Čandra Vikramasinge, profesor na cardiffskem univerzitetnem koledžu, pripoveduje takole: »Že od mojih najzgodnejših učnih let v znanosti so mi močno prali možgane, češ da znanost nikakor ni združljiva s kakršnimkoli premišljenim ustvarjanjem. Vsako misel na kaj takega je bilo treba zelo boleče zatreti. Zdaj mi je v položaju, v duševnem stanju, v kakršnem sem se znašel, prav neudobno. Vendar iz tega ne vidim nobenega pametnega izhoda. [...] To, da bi se življenje izcimilo iz nekakšnega kemičnega naključja na zemlji, je nekaj podobnega, kot bi iskali točno določeno peščeno zrnce po vseh peščinah na vseh planetih širnega vesolja – in ga našli.« Z drugimi besedami, kratko in malo ni mogoče, da bi življenje nastalo zaradi prigodnega kemičnega naključja. Vikramasinge zato zaključuje: »Točnega razvrščanja kemičnih sestavin življenja ne moremo razumeti drugače, kot da si prikličemo na pomoč ustvarjalne posege vesoljskih razsežnosti.«³¹

36. Kaj je pripomnil Robert Jastrow?

³⁶ Ali pa kot je rekel zvezdoslovec Robert Jastrow: »Znanstveniki ne premorejo nikakršnih dokazov za to, da življenje ni rezultat ustvaritve.«³²

37. Katero vprašanje se poraja v zvezi z razvojnim naukom in kje lahko najdemo odgovor?

³⁷ Pa tudi če vzamemo, da se je prva živa celica vendarle pojavila nekako spontano, ali imamo potem kaj več dokazov za to, da se je iz nje razvilo vse, kar je kdaj živelo na zemlji? Na to odgovarjajo okamníne. Zato bomo v naslednjem poglavju pretehtali, o čem nam pravzaprav pripovedujejo okamnínske zbirke.

[Vprašanja za preučevanje]

[Poudarjeno besedilo na strani 44]

Tvorba beljakovin je odvisna od DNK. DNK pa ne more nastati brez prej obstoječih beljakovin«

[Poudarjeno besedilo na strani 45]

»Nastanek genetskega koda nam zastavlja eno samo veliko vprašanje o tem, kdo je bil prvi, jajce ali kokoš, in za zdaj na to vprašanje še vedno nimamo odgovora«

[Poudarjeno besedilo na strani 46]

Genski kod: »najbolj zapleten vidik problema o nastajanju življenja«

[Poudarjeno besedilo na strani 47]

Pri fotosintezi rastline iz sončne svetlobe, ogljikovega dioksida, vode in rudninskih snovi pridelujejo kisik in hranilne snovi. Ali bi si lahko vse to izmislila preprosta celica?

 [Poudarjeno besedilo na strani 50]

Nekateri znanstveniki takorekoč pravijo: ‚Razum je predpogoj za nastanek življenja, vendar Stvarnik ne pride v poštev‘

[Poudarjeno besedilo na strani 53]

Neki znanstvenik priznava: »Edina sprejemljiva razlaga je ustvaritev«

[Poudarjeno besedilo na strani 53]

Jastrow: »Znanstveniki ne premorejo nikakršnih dokazov za to,da življenje ni rezultat ustvaritve«

 [Okvir/slika na straneh 48, 49]

Neverjetna celica

Živa celica je neverjetno zamotano zgrajena. Biolog Francis Crick skuša na primer čim preprosteje opisati njeno delovanje, nazadnje pa ugotavlja, da je lahko preprost le do neke meje, »ker se zadeve tako zelo zapletejo, da naj se bralec nikar preveč ne ubada s podrobnostmi«.^a

Navodila v celični DNK »bi izpisana napolnila tisoč knjig s po 600 stranmi,« razlaga National Geografic. »Vsako celico lahko primerjamo s svetom, nabitem s kar dvesto bilijoni atomskih skupinic, ki jim pravimo molekule. [...] ‚Nitke‘ naših 46 kromosomov bi nanizane v eno samo nit znašale v dolžino skoraj dva metra. Pa vendar celično jedro, v katerem so shranjene, meri v premeru manj kot stotinko milimetra.«^b

Revija Newsweek skuša s prispodobo ustvariti vsaj približno sliko o celičnih dejavnostih: »Vsaka izmed 100 bilijonov celic deluje tako kot utrjeno mesto. Elektrarne proizvajajo celično energijo. V tovarnah nastajajo beljakovine, obvezni artikli kemičnega trgovanja. Po zamotanem transportnem sistemu prehajajo točno določene kemikalije iz enega konca celice v drugega, enako tudi iz celice v celico. Straže za zaporami nadzorujejo uvozno in izvozno tržišče, obenem pa budno pazijo na zunanji svet, če ni mogoče na pomolu kaka nevarnost. Disciplinirana biološka armada je v stalni pripravljenosti, da se spopade z nepovabljenimi gosti. Za red in mir skrbi centralna genska vlada.«^c

Ko so postavljali temelje sodobnega razvojnega nauka, si znanstveniki niso mogli niti približno predstavljati fantastične zapletenosti ene same žive celice. Na nasprotni strani si lahko ogledate nekaj delcev značilne celice, ki bi v resničnosti merila komaj 0,025 milimetra v premeru.

 CELIČNA MEMBRANA

Opna, ki nadzoruje vse, kar prehaja v celico in iz nje.

RIBOSOMI

Zrnca, ki strnjujejo aminokisline v beljakovine

JEDRO (NUKLEUS)

Krmilno središče, ki, odeto v dvojno jedrno membrano, upravlja celične dejavnosti

KROMOSOMI

V njih je celična DNK, njen temeljni dednostni načrt

ENDOPLAZMATSKI RETIKULUM

Membranski režnji, ki skladiščijo ali prevažajo beljakovine, ki jih izdelujejo ribosomi, pritrjeni nanje (nekateri ribosomi prosto plavajo po celici)

MITOHONDRIJI

Proizvodna središča ATP-ja, molekul, ki celico napajajo z energijo

GOLGIJEVO TELESCE

Skupina ploščatih membranskih mešičkov, ki »pakirajo« in razpošiljajo beljakovine

CENTRIOLI

Ležijo blizu jedra, pomembni so pri celični delitvi

[Slika]

Ali je vaših 100.000.000.000.000 celic nastalo kar tako?

[Okvir na strani 52]

Nekdanji in sodobni evolucionisti o nastanku življenja

»Domneva, da bi se življenje razvilo iz anorganske snovi, je zaenkrat še vedno zgolj pobožna želja.« (Matematik J.W.N. Sullivan)^d

»Verjetnost, da bi življenje nastalo po naključju, lahko primerjamo z verjetnostjo, da bi z eksplozijo v tiskarni nastal popoln akademíjski slovar.« (Biolog Edwin Conklin)^e

»Treba je le, da se človek domisli neverjetnih razsežnosti česa takega, kot naj bi bilo spontano porajanje živega organizma, pa bo zavrgel vsako misel na kaj takega.« (Biokemik George Wald)^f

»Po pravici povedano, lahko oboroženi z vsem trenutno razpoložljivim znanjem rečemo samo to, da se nam nastanek življenja ta hip kaže skoraj kot nekakšen čudež.« (Biolog Francis Crick)^g

»Če ni človek že vnaprej poln predsodkov zaradi splošno priznanih zamisli ali znanstvene šolske učenosti in s tem prepričan, da je življenje nastalo [spontano] na Zemlji, potem mu mora ta preprosti izračun [o skrajni matematični neverjetnosti česa takega] enkrat za vselej izbiti iz glave še zadnjo misel nato, da bi bilo to mogoče.« (Astronoma Fred Hoyle in N.Č. Vikramasinge)^h

[Shema/slike na strani 47]

Ljudje in živali vdihujejo kisik in oddajajo ogljikov dioksid. Rastline vsrkavajo ogljikov dioksid, oddajajo pa kisik

[Shema]

(Lega besedila – glej publikacijo)

svetloba

kisik

vodni hlapi

ogljikov dioksid

[Slika na strani 40]

Niti ena velika stavba ne bi mogla stati brez temelja. »Razvojni nauk nima pravega temelja,« pravita dva znanstvenika

[Slika na strani 42]

Samo rdeča zrna, samo prave sorte, vsako na vnaprej določenem kraju – zgolj naključje?

[Slika na strani 43]

Živi svet deluje samo z »levosučnimi« aminokislinami: »Lahko da si tega ne bomo nikoli znali razložiti«

[Slika na strani 45]

Kaj je bilo prej?