6. poglavje

Ali moremo z razvojnim naukom premostiti globoke vrzeli

1. Kaj je nekdo rekel o vrzelih v okamninskih zbirkah?

OKAMNINE nam postrežejo z otipljivimi dokazi o mnogovrstnosti živega sveta, ki je obstojal že zdavnaj pred pojavom človeka. Proti pričakovanjem pa niso postregle z utemeljitvijo razvojnega nazora o nastanku življenja in poznejšega začetka novih vrst. O pogrešanih prehodnih okamninah, ki bi premoščale biološke vrzeli, pripoveduje Francis Hitching, ki pravi: »Čudno je to, da se v okamninskih vrzelih kaže nekakšna doslednost: okamnine namreč pogrešímo ravno na krajih, kjer bi nam največ pomenile.«¹

2. V čem so okamninski ostanki rib dober primer za te vrzeli?

² Ti tako pomembni kraji, o katerih tu govori, so vrzeli ali prepadi med glavnimi sistemskimi enotami živalskega sveta. Primer za to so recimo ribe, ki naj bi se baje razvile iz nevretenčarjev, iz živali brez hrbtnice. »Zdi se,« pravi Hitching, »kot bi ribe vskočile v okamninske zbirke iz niča: skrivnostno, nenadoma in dokončno izoblikovane.«² Zoolog N. J. Berrill pa k lastnemu razvojnemu razlaganju pojava rib pravi: »Po svoje je ta pripoved bliže znanstveni fantastiki.«³

3. Kakšno kroniko glavnih sistemskih enot živalskega sveta postavlja razvojni nauk?

³ Razvojni nauk postavlja domnevo, da so se iz rib razvile dvoživke, iz nekaterih dvoživk naj bi nastali plazilci, iz plazilcev naj bi nastali sesalci in ptiči, in iz nekih sesalcev naj bi naposled nastali ljudje. V prejšnjem  poglavju pa smo prikazali, da okamninske zbirke ne dajejo opore za take trditve. V tem poglavju pa se bomo osredinili na tehtnost domnevnih prehodnih stopenj. Pri branju mislimo na to, kolikšna je verjetnost, da bi bile take spremembe potekale spontano, torej nenadzorovano, po naključju.

Vrzeli med ribami in dvoživkami

4., 5. V čem se zlasti razlikujejo ribe in dvoživke?

⁴ Ribe so se od nevretenčarjev razlikovale po hrbtenici. Da bi potem iz rib nastale dvoživke, torej živali, ki so lahko živele v vodi in na kopnem, bi se ta hrbtenica morala krepko preoblikovati. Dobiti bi morala še okolčje; pri nobeni izmed poznanih ribjih okamnin pa ni videti, da bi že nastajalo dvoživkarsko okolčje. Pri nekaterih dvoživkah, takih, kot so žabe in krastače, bi se celotna hrbtenica morala spremeniti do neprepoznavnosti. Tudi lobanjske kosti so drugačne. Poleg tega bi se po razvojnem nauku ribje plavuti morale med nastajanjem dvoživk spremeniti v sklepih gibljive okončine z zapestjem in prsti, to pa bi bilo spet povezano z večjimi spremembami mišičja in živčevja. Škrge bi se morale spremeniti v pljuča. Za povrh ribam črpa kri po telesu dvóprekatno srce, dvoživkam pa že tríprekátno srce.

⁵ Da bi premostili vrzel med ribami in dvoživkami, bi se moralo korenito spremeniti tudi slušno zaznavanje. Ribe na splošno zaznavajo zvok s svojim telesom, večina krastač in žab pa ima bobniče. Spremeniti bi se moral tudi jezik. Nobena riba nima raztezljivega jezika, dvoživke, kot so krastače, pa ga imajo. K temu imajo dvoživkarske oči še sposobnost mežikanja, ker imajo kožno gubo, ki jim prekriva zrkli in ju čisti.

6. Katero žival so nekoč imeli za vezni člen med ribami in dvoživkami in zakaj je zdaj nimajo več za to?

⁶ Močno so si že prizadevali, da bi dvoživke povezali s kakim ribjim prednikom, vendar zaman. Priljubljena kandidatka zanj je bila riba pljučarica, ki ima poleg škrg še mehur, ki ga lahko uporabi za dihanje, kadar začasno ostane zunaj vode. Knjiga Ribe (The Fishes) pa pravi: »Mikavno je pomisliti, da bi nemara utegnile  imeti kako neposredno zvezo z dvoživkami, ki so pripeljale do kopenskih vretenčarjev. Vendar je nimajo: so popolnoma ločena skupina, sama zase.«⁴ Po mnenju Davida Attenborougha za kaj takega ne pridejo v poštev ne pljučarice ne résoplavútarice, »ker se njihove lobanjske kosti tako razlikujejo od kosti okamnelih pradvoživk, da ne morejo izvirati druga iz druge«.⁵

Vrzel med dvoživkami in plazilci

7. Kaj je med drugim najtežje razložiti pri vrzeli med dvoživkami in plazilci?

⁷ Če bi hoteli premostiti vrzel med dvoživkami in plazilci, si bi nakopali na glavo spet nova mučna vprašanja. Nadvse mučno je že vprašanje jajc z lupino. Pred plazilci so namreč živali odlagale mehka, sluzasta jajca v vodo, kjer so bila oplojena šele od zunaj. Plazilci pa živijo na kopnem in nesejo jajca na suhem, vendar v njih razvijajoči se zarodki še vedno potrebujejo nekakšen vodnat obdévek. Rešitev je bila v jajcu z lupino. Toda za kaj takega je moralo priti do velike spremembe v oplojevanju: potrebna je bila notranja oploditev,  preden se je jajce obdalo z lupino. Da bi bilo to možno, pa so bili potrebni novi parítveni organi, nove parílne navade in novi nagoni – vse to pa med dvoživke in plazilce zasekava globoko vrzel.

8., 9. Katere posebnosti še potegne za sabo jajce z lupino?

⁸ S tem, da se je jajce obdalo z lupino, so bile potrebne še druge nemajhne spremembe, da bi se plazilček v njem mogel razvijati in se nazadnje prebiti skozi lupino. Znotraj lupine so denimo potrebne vse mogoče gube, opne in vrečke, na primer plódnik (ámnion). Ta zadržuje tekočino, v kateri raste zarodek. Knjiga Plazilci (The Reptiles) opisuje še eno gubo ali mehurček, ki ji pravimo alantois (nekakšen izvihek sprednje stene črevesa): »Alantois sprejema in shranja zarodkove presnovke, tako da rabi kot nekakšen mehur. Ima tudi krvne žilice, ki vsrkavajo kisik, ki vstopa skozi lupino, in ga dovajajo zarodku.«⁶

⁹ Razvojni nauk ne razloži še drugih zamotanih razlik pri tem. Zarodki v ribjih in dvoživkarskih jajcih izločajo presnovnine v obdajajočo vodo kot v vodi topljivo sečníno. V plazilskih jajcih z lupino pa bi sečnina zarodke ugonobila. Zato pride v jajcu z lupino do pomembne kemične spremembe: v vrečki alantoisa se skladišči presnovninska netopna sečna kislina. Pomislimo tudi na tole: razvijajočemu se plazilčjemu zarodku je za živež na voljo jajčni rumenjak, ki mu omogoča, da se docela razvije, še preden pokuka skozi lupino – čisto drugače kot pri dvoživkah, ki se ne izlegajo odraščene. In da bi se plazilčji zarodek mogel prebiti skozi lupino, ima čisto poseben jajčni zob, s katerim si izkljuje pot iz tesne ječe.

10. Kako je potožil neki evolucionist?

¹⁰ Da bi premostili vrzel med dvoživkami in plazilci, je seveda treba še vse kaj drugega, vendar že teh nekaj primerov jasno kaže, da si s slepim naključjem pač ne moremo razlagati premnogih zapletenih sprememb, potrebnih za prehod čez to širno vrzel. Nič čudnega torej, da je evolucionist Archie Carr potožil: »Pri okamninskem pričevanju iz zgodovine vretenčarjev nas med drugim bega že to, da se v njem kaže tako malo o razvoju plazilcev iz tistih prastarih časov, ko je še nastajalo jajce z lupino.«⁷

Vrzel med plazilci in ptiči

11., 12. V čem je ena glavnih razlik med plazilci in ptiči in kako skušajo nekateri razvozlati to uganko?

¹¹ Plazilci so hladnokrvne živali, kar pomeni, da se jim telesna temperatura dviga ali pada glede na temperaturo v okolju. Ptiči pa so toplokrvni: telo jim ohranja dokaj stalno notranjo temperaturo, ne glede na zunanjo temperaturo. Da bi se izmotali iz uganke, kako so toplokrvni ptiči nastali iz hladnokrvnih plazilcev, nekateri evolucionisti že pravijo, da je bilo nekaj dinozavrov (ki so bili plazilci) toplokrvnih. Vendar pa na splošno še vedno vlada mnenje, kakor ga postavlja Robert Jastrow: »Tako kot vsi plazilci so bili dinozavri hladnokrvne živali.« ⁸

¹² O mnenju, da so toplokrvni ptiči nastali iz hladnokrvnih plazilcev, je francoski evolucionist Lecomte du Noüy zapisal: »To vprašanje danes izstopa kot ena največjih ugank v razvoju.« Priznal je tudi, da ptiči kažejo »vse nerazveseljive značilnosti absolutnega ustvarjanja«⁹ – nerazveseljive seveda za razvojni nauk.

13. Kaj se dogaja s ptiči pri valjenju jajc?

¹³ Jajca sicer ležejo plazilci in ptiči, vendar jih morajo valiti samo ptiči. Morajo, ker so tako narejeni. Veliko ptic ima na prsih valilno pego, mesto, ki ni poraščeno s perjem in je prepreženo s krvnimi žilicami, ki skrbijo, da so jajca na toplem. Nekatere ptice te valilne zaplate nimajo, ampak si perje s prsi populijo. Da bi ptice začele valiti, bi jih razvoj poleg tega moral obdariti z novimi nagoni – gnezdilnim in valilnim nagonom, nagonom, da hranijo svoj zarod, za življenjske navade torej, ki so zelo nesebične, požrtvovalne in zahtevajo od njih spretnost, trdo delo in premišljeno izpostavljanje nevarnosti. Zaradi vsega tega se med plazilci in ptiči širi globoka vrzel. Vendar to še ni vse.

14. Zaradi katerih podrobnosti ni mogoče verjeti, da bi se ptičja peresa razvila iz plazilskih luskin?

¹⁴  Perje imajo samo ptiči. Baje naj bi bili ti gradbeni biseri kar tako, mimogrede, nastali iz plazilskih luskin. Iz peresnega tulca rebrasto poganjajo veje. Vsaka veja ima ogromno vejic, vsaka vejica pa na stotine kaveljcev. Ko so si pod drobnogledom ogledovali zgradbo enega samega golobjega peresa, so našteli »nekaj sto tisoč vejic in na milijone kaveljcev«.¹⁰ Ti kaveljci sprijemljejo vse te peresne dele v gladke ploskve, kosmače, kot jim pravimo. Ni je boljše nosilne ploskve od ptičjega peresa, in le redkokateri izolacijski material se more kosati z njim. Ptica labodje velikosti pa ima kakih 25 000 peres.

15. Kako ptiči skrbijo za svoje perje?

¹⁵  Če se veje teh peres razperijo, si jih ptica očeše s kjunom. Z njim pritiska nanje, in medtem ko se veje pretikajo skozenj, se kaveljci na vejicah zaskakujejo tako kot zobci na zadrgi. Večina ptičev ima pri dnu repa tudi železno oljnico, iz katere iztiskajo izloček, s katerim dodobra prepojijo vsako pero. Nekateri ptiči, ki te žleze nimajo, pa imajo posebna peresa, ki se na vršičkih obdrgavajo, tako da nastaja nekakšen smukcu podoben prašek za nego peres. Po enkrat na leto pa ptiči perje navadno še zamenjajo.

16. Kaj je o nastanku peres rekel neki evolucionist?

¹⁶ Kaj naj si potem človek, ki ve vse to o ptičjem peresu, misli o takó osupljivem poskusu, da bi razložili njegov razvojni nastanek, kot je tole: »Kako se je razvijalo to čudo gradbene tehnike? Brez kake posebno bujne domišljije si lahko pero predstavljamo kot preobraženo luskino, niti ne hudó drugačno od plazilske – nekoliko zdaljšano, ohlapno prilegajočo se lusko, ki se je po zunanjih robovih skrotovičila in polagoma razprezala, dokler se ni razvila v današnjo nadvse zapleteno strukturo.«¹¹ Ali se vam zdi, da je v tej razlagi res kaj znanstvenega? Ali pa je že bliže nekakšni znanstveni fantastiki?

17. Kako se ptičje kosti razlikujejo od plazilskih?

¹⁷ Poglejmo si še letalno zgradbo ptičjega telesa. Ptičje kosti so tanke in votle, in ne masivne scélne, tako kot pri plazilcih. Toda za letanje je potrebna moč, zato imajo ptičje kosti znotraj še razpore, nekakšne razporne vložke, podobne opornim rebrom v letalskih krilih. Tako izoblikovane kosti pa imajo še en namen: z njimi si šele moremo razložiti še eno čudo, lastno samo pticam – namreč njihova dihala.

18. S čim se ptiči hladijo na dolgih poletih?

¹⁸ Pri večurnem ali celo večdnevnem letu se zaradi plahutanja s perutnim mišičjem sprošča veliko toplote. Vendar to ptiču, čeprav nima znojnic za hlajenje, ne dela nikakršnih preglavic: ima namreč »motor« z zračnim hlajenjem. Takorekoč v vsak pomembnejši del telesa, še celo v votle kosti, sega sistem zračnih vreč s  svojimi podaljški, in s tem notranjim kroženjem zraka se ptičje telo znebiva odvečne toplote. Zraven pa ptiči s temi zračnimi vrečami črpajo iz zraka kisik še mnogo učinkoviteje od vseh drugih vretenčarjev. In kako to delajo?

19. Zaradi česa lahko ptiči dihajo redek zrak?

¹⁹ Pri plazilcih in sesalcih pljuča vsesavajo in iztiskajo zrak približno tako, kot se meh, ki ga gonimo, zdaj polni zdaj prazni. Pri ptičih pa sveži zrak nepretrgano polje skozi pljuča, tako pri vdihu kot pri izdihu. Enostavno povedano vse skupaj poteka takole: Ko ptič vdihne, gre zrak v nekatere izmed zračnih vreč; te delujejo kot meh, tako da potisnejo zrak v pljuča. Iz  pljuč gre zrak spet v druge zračne vreče, in te ga nazadnje spet iztisnejo. To pomeni, da svež zrak ves čas, brez prestanka, enosmerno potuje skozi pljuča, zelo podobno vodi, ki teče skozi morsko spužvo. Kri v pljučnih kapilarah (žilah lasnicah) pa medtem teče v nasprotni smeri. Ravno zaradi tega prótitóčnega pretakanja je ptičev dihalni sistem nekaj posebnega. Zaradi njega lahko ptiči dihajo redki višinski zrak, tudi če med selitvijo po cele dneve letijo tisoče kilometrov daleč na višini 6000 metrov in više.

20. Zaradi katerih razlik se vrzel med ptiči in plazilci še poglablja?

²⁰ Druge telesne značilnosti še poglabljajo vrzel med ptiči in plazilci. Na primer vid. Od orlov do ptic pevk so oči, podobne teleskopom in pa povečevalnemu steklu. Ptiči imajo v svojih očeh več vidnih čutnic kot katerakoli druga živa stvar. Tudi ptičje noge so drugačne. Kadar se ptica spusti na vejo, se ji prsti na nogi na vzgib nožnih kit samogibno oklenejo veje. Imajo tudi samo štiri prste na nogi in ne pet, tako kot plazilci. Prav tako nimajo glasilk, ampak sírinks (pevni organ), iz katerega pa se rojevajo tako miloglasne pesmi, kot je gostolenje slavčka ali pa oponašalca. Spomnimo naj tudi na to, da imajo plazilci triprekatno srce predeljeno na štiri prekate. Od plazilcev jih prav tako loči kljun: kljun, s katerim trejo orehe, s katerim precejajo hrano iz kalne vode, s katerim si izvrtajo luknje v drevje, s katerim odpirajo storže, tako kot to dela krivoljún – še in še bi lahko naštevali. In vendar naj bi se kljun s takó premišljeno izbrano obliko po naključju razvil iz plazilčjega nosu! Ali se vam mar taka razlaga zdi kaj verjetna?

21. Zakaj arheopteriks ni mogel biti vezni člen med plazilci in ptiči?

²¹ Nekoč so zagovorniki razvojnega nauka verjeli, da je bil arheópteriks, kar po naše pomeni ‚praperut‘ ali ‚praptič‘, vmesni člen med plazilci in ptiči. Zdaj pa jih veliko ne misli tako. V njegovih okamnelih ostankih namreč razpoznavajo popolnoma izoblikovano perje na aerodinamično oblikovanih krilih z zadostnimi letalnimi sposobnostmi. Kosti peruti in nog je imel tanke in  votle. Menijo, da njegove plazilske telesne značilnosti opažamo tudi pri nekaterih današnjih ptičih. Prav tako pa ni živel nič prej kot ptiči, ker so v istodobnih kamninah skupaj z arheopteriksovimi našli tudi okamnine drugih ptičev.¹²

Vrzel med plazilci in sesalci

22. O kateri razliki med plazilci in sesalci pripoveduje že ime »sesalci«?

²² Zaradi velikih razlik se širi globoka vrzel tudi med plazilci in sesalci. Že sámo ime »sesalci« izkazuje prvo tako razliko: dobili so ga po mlečnih žlezah v seskih, ki izločajo mleko za živoskotêne mladiče. Po mnenju Theodosija Dobzhanskega naj bi se mlečne žleze »razvile iz znojnic«.¹³ Vendar plazilci znojnic sploh nimajo. Sploh pa znojnice izločajo presnovke, ne pa hrane. In sesalski mladiči imajo izoblikovan poseben nagon in mišičje za to, da sesajo mleko pri materi, plazilski zarod pa tega nima.

23., 24. Kaj sesalci še imajo, česar plazilci nimajo?

²³ Sesalci imajo še druge lastnosti, ki bi jih pri plazilcih zaman iskali. Sesalske samice imajo zamotano zgrajene placénte (ali posteljice), v katerih se mladiči pred skotitvijo hranijo in razvijajo. Plazilci tega nimajo. Nimajo tudi trebušne prepone, ki pri sesalcih ločuje prsno od trebušne votline. V plazilčevih ušesih ni Cortijevega organa, ki ga imajo sesalska ušesa. Ta drobceni, a tako zamotani organ ima 20 000 dlačnic in 30 000 živčnih končičev. Sesalci imajo stalno telesno temperaturo, plazilci pa ne.

²⁴ Poleg tega imajo sesalci v ušesih kar po tri slušne koščice, plazilci pa le po eno. Odkod torej dve koščici »za nameček«? Razvojni nauk skuša to razlagati takole: Plazilci imajo v spodnji čeljusti vsaj štiri kosti, sesalci pa imajo tam le eno; ko so torej iz plazilcev nastajali sesalci, so se kosti nekako premetale: nekatere so se iz plazilčeve spodnje čeljusti preselile v sesalčevo srednje uho in se tam spreobrnile v tri slušne koščice, ena sama pa je pri tem preostala za sesalčevo spodnjo  čeljustnico. Žal pa ima takšnole modrovanje eno napako: nima namreč nobenih okamninskih dokazov, na katere bi se lahko oprlo. Na koncu koncev pa so to le domneve, polne želja.

25. Kje so še razlike med plazilci in sesalci?

²⁵ V zvezi s kostmi pa obstaja še en problem: plazilci imajo noge pritrjene na okolčje bókoma, tako da drsajo s trebuhom po tleh ali tik nad tlemi. Sesalcem pa noge rastejo pod trupom in ga tako privzdigujejo od tal. Dobzhasky k tej razliki pravi: »Za takšno premeno, pa naj se zdi komu še tako malenkostna, so bile potrebne obsežne spremembe v okostju in mišičevju.« Potem pa priznava še eno veliko razliko med plazilci in sesalci: »Sesalci imajo izredno spopolnjeno zobovje. Namesto preprostih, klinasto nasajenih plazilskih zob imajo sesalci pestro množico vsega mogočega zobovja, prirejenega bodisi za muljenje, šavsanje, prediranje, trganje ali pa grizenje ali mletje hrane.«¹⁴

26. Kako bi se moral razvojni nauk postaviti na glavo v zvezi z izločanjem presnovkov?

²⁶ In še za konec: Rekli smo že, da so se med domnevnim razvojem iz dvoživk v plazilce iztrebljeni presnovki spremenili iz sečnine v sečno kislino. Toda ko so iz plazilcev nastali sesalci, se je vse spet postavilo na glavo. Sesalci so po dvoživkarsko spet začeli iztrebljati presnovke v obliki sečnine. Razvoj je takorekoč šel rakovo pot – tega pa si po vseh pravilih nauka nikakor ne bi smeli privoščiti.

Najgloblja vseh vrzeli

27. Kaj je bila po besedah nekega evolucionista »najhujša zmota«?

²⁷ Po telesni zgradbi človek ustreza splošni definiciji sesalca. Vendar pa neki evolucionist lepo pravi: »Najhujša zmota vseh zmot bi bila, če bi rekli, da je človek ‚zgolj ena žival več‘. Človek je edinstven; od vseh ostalih živali se razlikuje po mnogih posebnostih, na primer po govoru, ohranjanju izročila, omiki in izrednem zamíku v rasti starševski negi.«¹⁵

28. V čem se človek razlikuje od živali zaradi svojih možganov?

²⁸  Človeka od vsega drugega, kar živi na zemlji, ločujejo njegovi možgani. S podatki, shranjenimi v kakih 100 milijardah nevronov človekovih možganov, bi zlahka napolnili približno 20 milijonov debelih knjig! Od živali se loči po sposobnosti abstraktnega mišljenja in govora ter po zmožnosti, da si nakopičeno znanje zapisuje, kar je sploh ena najizrazitejših človekovih značilnosti. Z uporabo tega znanja čedalje bolj presega vse živo na zemlji, prišel je celo tako daleč, da potuje na mesec in nazaj. Res je, kot pravi neki znanstvenik, človekovi možgani »so drugačni in neizmerno bolj zapleteni od vsega, kar obstaja v nam znanem vesolju.«¹⁶

29. Zaradi česa je vrzel med človekom in živaljo najglobja?

²⁹ Vrzel med človekom in živaljo pa je najgloblja tudi zaradi človekovih nravnih in duhovnih vrednot, ki izhajajo iz lastnosti, kakor so ljubezen, pravičnost, modrost, moč in usmiljenost. Na to tudi namiguje v 1. Mojzesovi knjigi, ko pravi, da je človek ustvarjen ‚po Božji podobi, Bogu podoben‘. In zato je ravno vrzel med človekom in živaljo od vseh prepadov najgloblja. (1. Mojz. 1:26)

30. O čem v resnici pripovedujejo izkopaninske zbirke?

³⁰ Med glavnimi oddelki živega sveta torej obstajajo velikanske razlike. Ločujejo jih mnoge nove telesne gradnje, vprogramirani nagoni in lastnosti. Je potemtakem razumno misliti, da je vse to nastalo zaradi popolnoma naključnih dogajanj, brez vsakršnega višjega nadzora? Kot smo ugotovili, okamninsko pričevanje ne podpira takšno gledišče. Okamnin, s katerimi bi premostili vse te prepade, ne najdemo. Tako kot to pravita Hoyle in Vikramasinge: »V okamninskih zbirkah manjkajo vmesne oblike. Zdaj šele razumemo, zakaj je tako: v bistvu zato, ker vmesnih oblik sploh ni bilo.«¹⁷ Vsem, ki znajo prisluhniti, okamninske zbirke torej pripovedujejo o nadnaravnem ustvarjanju.

[Vprašanja za preučevanje]

[Poudarjeno besedilo na strani 72]

Pri nobenih izmed ribjih okamnin ni videti, da bi že nastajalo dvoživkarsko okolčje

[Poudarjeno besedilo na strani 81]

»Najhujša zmota vseh zmot bi bila, če bi rekli, da je človek ‚zgolj ena žival več‘«

[Okvir/slike na strani 73]

Med glavnimi sistemskimi enotami živega sveta ni veznih členov. Neki znanstvenik pravi: »Okamnine ... pogrešimo ravno na krajih, kjer bi nam največ pomenile«

[Slike]

Vsak se razmožuje »po svoji vrsti«

riba

dvoživka

plazilec

ptič

sesalec

človek

[Okvir na strani 76]

Evolucionisti pravijo: »Brez kake posebno bujne domišljije si lahko pero predstavljamo kot preobraženo [plazilsko] luskino«. Dejstva pa govorijo o drugačni resnici

[Slike]

papiga

rajčica

pav

[Shema]

rebro

veje

kaveljci

vejice

[Slika na strani 71]

»Zdi se, kot bi ribe vskočile v okamninske zbirke iz niča«

[Sliki na strani 72]

Ribja in žabja hrbtenica se močno razlikujeta

 [Slika na strani 75]

Ptiči kažejo »vse nerazveseljive značilnosti absolutnega ustvarjanja«

[Slike na strani 78]

Orlovo oko deluje kakor teleskop, oko penice pa kakor povečevalno steklo

[Slika na strani 79]

Arheopteriks ni vezni člen med plazilci in ptiči

[Slika na strani 80]

Sesalski mladiči so živoródni in pijejo mleko pri svoji materi

[Slike na strani 82]

»V okamninskih zbirkah nam manjkajo vmesne oblike ... zato, ker vmesnih oblik sploh ni bilo«

riba

dvoživka

plazilec

ptič

sesalec

človek

[Shema/slike na strani 74]

Sluzasta jajca dvoživk nimajo lupin

Plazilska jajca so zavarovana z lupino

[Shema]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Prerez jajca z lupino

alantois

zarodek

lupina

zračni mešiček

beljak

plodnik

horion

rumenjak

jajčna opna