Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali so mutacije osnova za razvoj

Ali so mutacije osnova za razvoj

8. poglavje

Ali so mutacije osnova za razvoj

1, 2. Kaj naj bi bil osnovni mehanizem razvoja?

RAZVOJNI nauk se mora spoprijemati še z enim težavnim vprašanjem, namreč kako naj bi do razvoja sploh prišlo. Po katerem osnovnem mehanizmu naj bi se bila ena zvrst živega sveta zmožna razvijati v drugo? Po mnenju evolucionistov naj bi imele pri tem veliko vlogo najrazličnejše spremembe v celičnem jedru. In med temi so na prvem mestu »naključne« spremembe, ki jih poznamo pod imenom mutácije. Pri teh mutacijskih spremembah naj bi zlasti šlo za gene in kromosome v spolnih celicah, ker se pač edinole mutacije v teh delcih prenašajo tudi na osebkove potomce.

2 »Mutacije [...] so temelj razvoja,« piše v The New World Book Encyclopedii.1 Tudi paleontolog Steven Stanley mutacijam podobno pravi »surovine« razvojnega poteka.2 Genetik Peo Koller pa je izjavil, da so mutacije »za razvojno napredovanje nujne«.3

3. Katera vrsta mutacij bi bila potrebna za razvoj?

3 Vendar pa razvoj ne zahteva že kar vsakršne mutacije. Robert Jastrow poudarja, da je potrebno »počasno kopičenje koristnih mutacij«.4 Carl Sagan pa dodaja: »Mutacije – nenadne dednostne spremembe – se množijo znotraj iste vrste. To so potem razvojne surovine. Izmed njih okolje izbere tistih nekaj, ki dajejo več možnosti ostanka, in tako prihaja do niza počasnih preoblikovanj iz ene življenjske oblike v drugo, s tem pa do nastanka nove vrste.«5

4. V kakšne težave zaidemo, če trdimo, da so pri hitrih razvojnih spremembah sodelovale tudi mutacije?

4 Menda naj bi bile mutacije tudi bistvo hitrih sprememb, ki jih prikliče v obstoj nauk o »ravnotežju, zaznamovanem z ločili«. John Gliedman je o tem pisal v Science Digestu takole: »Po mnenju razvojnih revizionístov so nemara ravno mutacije v ključnih regulacíjskih [tj. krmilnih] genih tisti dednostni vzvod, ki ga potrebujejo za svojo teorijo o velikanskih skokih.« Vendar pa britanski zoolog Colin Patterson ugotavlja: »O tem lahko ugibamo, kolikor hočemo. O teh krmilnih genih ničesar ne vemo.«6 Toda če pustimo taka ugibanja ob strani, moramo ugotoviti, da so mutacije, ki naj bi sodelovale pri razvoju, po splošnem prepričanju drobne, naključne spremembe, ki naj bi se v daljšem časovnem razdobju kopičile druga na drugo.

5. Kako prihaja do mutacij?

5 Kako pa prihaja do mutacij? Menijo, da naj bi se večinoma dogajale kar pri normalnem poteku celične delitve. Vendar so s poskusi dokazali, da jih lahko povzročijo tudi zunanji dejavniki, kot so na primer sevanje in kemikalije. In kako pogosto se dogajajo? Razmnoževanje celične dedníne normalno poteka izredno dosledno. Glede na število celic, kolikor se jih deli v enem samem osebku, so mutacije razmeroma redke. Kot piše v Ameriški enciklopediji (Encyclopedia Americana), je podvajanje »verig DNK, ki sestavljajo gen, izredno točno. Le redko prihaja do napak pri njihovem prestavljanju ali prepisu«.7

Ali so koristne ali škodljive

6, 7. Kolikšen del mutacij je škodljivih in kolikšen koristnih?

6 Če naj bi bile koristne mutacije ena izmed osnov razvoja, kolikšen del mutacij je potem res koristen? Glede tega so si evolucionisti skoraj popolnoma edini. Carl Sagan na primer pravi: »Večinoma so škodljive ali pa smrtne.«8 Peo Koller pa navaja: »Velika večina mutacij je za nosilca mutiranega gena škodljiva. S poskusi so ugotovili, da na vsako uspešno ali koristno mutacijo pride po več tisoč škodljivih.«9

7 Če torej zanemarimo »nevtralne« mutacije, so škodljive mutacije več tisočkrat številčnejše od domnevno koristnih. »Pri naključnih spremembah v katerikoli zapleteno urejeni celoti bi tak izid navsezadnje tudi pričakovali,« piše v Britanski enciklopediji.10 Zato pravijo, da so mutacije tudi krive za stotine bolezni, ki so pogojene z dednostjo.11

8. Kako izsledki poskusov potrjujejo opažanja enciklopedij?

8 Zaradi škodljivosti mutacij Ameriška enciklopedija tudi priznava: »To, da je večina mutacij za osebek škodljivih, je po vsem videzu hudó navzkriž z glediščem, da so mutacije surovinska baza za razvoj. Navsezadnje so mutánti, kakor jih prikazujejo biološki učbeniki, ena sama kopica spačkov in izrodkov, mutiranje pa nasploh nastopa bolj kot razdiralen kot pa gradilen proces.«12 Ko so mutirane žuželke pripravili do tekmovanja z normalnimi, se je stvar vedno končala enako. Kot ugotavlja G. Leyard Stebbins: »Čez več ali manj rodov so mutanti izločeni iz igre.«13 Tekmovanju namreč niso bili kos, ker se niso izboljšali, ampak izrodili, in so bili zato na slabšem od svojih tekmecev.

9, 10. Zakaj ni prave podlage za trditev, da mutacije pojasnjujejo razvoj?

9 Znanstveni pisec Isaac Asimov v svoji knjigi Izvirki življenja (The Wellsprings of Life) priznava: »Večina mutacij se konča na slabšem.« Kljub temu pa potem zatrjuje: »V daljših obdobjih pa mutacije poganjajo razvojno kolo vse dalje in više.«14 Pa ga tudi res poganjajo? Ali bi se vam katerokoli dogajanje, ki bi se od 1000 primerov vsaj 999 krat končalo z nesrečo, res zdelo koristno? Če bi hoteli, da vam kdo sezida hišo, ali bi si najeli gradbenika, ki bi zagrešil na tisoče spodrsljajev, preden bi mu uspel en sam dober izdelek? Če bi voznik avtomobila med vožnjo za vsako dobro presojo prej več tisočkrat slabo presodil položaj na cesti, ali bi vam bilo kaj veliko do vožnje z njim? Če bi kirurg med operacijo za vsak dober rez prej po več tisočkrat narobe zarezal, ali bi se mu potem rade volje dali operirati?

10 Genetik Dobzhansky je nekoč napisal: »Ne moremo pač pričakovati, da bi se kak občutljiv mehanizem z naključnim prigodkom, z nekakšno slepo spremembo, kdaj izboljšal. Komajda bi se zgodilo, da bi urni mehanizem ali radijski sprejemnik kaj bolje delal, če bi vanj sunili s palico.«15 Vprašajte se torej: Ali je logično, da bi se vse takó neverjetno zamotano sestavljene celice, organi, udje in procesi, ki delujejo v živem osebku, zgradile po postopku, ki le razdira?

Ali z mutacijami nastaja kaj novega

11.–13. Ali z mutacijami nastane kdaj kaj novega?

11 Pa tudi če bi bile vse mutacije koristne, ali bi lahko z njimi nastalo kaj novega? Ne, ne bi moglo. Z mutacijo bi lahko prišlo le do premene kake telesne značilnosti, ki pa je sicer obstajala že prej. S tem se torej širi spremenljivost, ne nastaja pa nič novega.

12 The World Book Encyclopedia navaja primer, kaj bi se nemara zgodilo s koristno mutacijo: »Rastlina nekje v sušnih krajih bi recimo lahko imela kak mutántni gen in bi ji zaradi njega morda zrasle daljše in močnejše korenine. Tako bi rastlina imela boljše možnosti za ostanek od svojih vrstnic iz iste vrste, ker bi s koreninami načrpala več vode.«16 Ali pa je s tem nastalo kaj novega? Ne, ni, še vedno je to ista rastlina. Ne razvija se v kaj drugega.

13 Z mutacijami se lahko spremeni barva, gostota ali ščetinavost človekovih las. Vendar bodo lasje še vedno lasje. Ne bodo se spremenili v perje. Tudi roka se lahko človeku z mutacijami spremeni. Morda dobi iznakažene prste. Včasih se celó rodi kdo s šestimi prsti na roki ali kakšno drugo hibo. Toda še vedno je to roka. Nikoli se ne spremeni v kaj drugega. Ničesar novega ne nastaja in tudi ne more nastati.

Poskusi z vinsko mušico

14, 15. Do česa so prišli po desetletnih poskusih z vinsko mušico?

14 Le malo poskusov z mutacijami se lahko po obsežnosti meri s poskusi, ki so jih izvedli na navadni vinski mušici, Drosophili melanogaster. Od začetka dvajsetega stoletja so znanstveniki že na milijone teh mušic izpostavili delovanju rentgenskih žarkov. S tem so normalno pogostnost mutacij povečali za več kot stokrat.

15 In kaj so s poskusi dognali po tolikih desetletjih dela? O enem izmed izsledkov pripoveduje Dobzhansky: »Kar je razpoznavnih mutantov Drosophile, na kateri so opravili velik del klasičnih genétskih raziskav, so po preživétvenih zmožnostih, plodnosti in dolgoživosti skorajda brez izjem veliko manj uspešni od svojih naravnih vrstnic.«17 Drug tak izsledek je bil, da z mutacijami ni nikoli nastalo ničesar novega. Vinskim mušicam so se iznakazila krila, noge, zadki in oprsje, nastale so vse mogoče druge okvare, vendar so vinske mušice še vedno ostale vinske mušice. In ko so mutirane mušice párili drugo z drugo, so ugotovili, da se je čez toliko in toliko rodov začelo izlegati tudi po nekaj normalnih vinskih mušic. Če bi te normalne mušice pustili v njihovem naravnem stanju, bi na koncu preživele šibkejše mutante, in tako bi se vinska mušica ohranila v svoji prvotni obliki.

16. Kako dednostni zapis pripomore k osebkovemu obstanku?

16 Dednosti kód ali zapis, torej DNK, ima namreč to edinstveno sposobnost, da si dednostne okvare popravlja kar sam. To omogoča, da se osebek ohranja takšen, za kakršnega je bil kodíran. Scientific American tako navaja, da »življenje vsakega osebka in nepretrgano nadaljevanje iz roda v rod« ohranja »z encími, ki nenehno popravljajo« genske okvare. Potem pa poudarja: »Zlasti pri velikih poškodbah molekul DNK se te lahko v sili odzovejo s tem, da sintetizírajo povečano število popravljalnih encimov.«18

17. Zakaj je bil Goldschmidt razočaran nad poskusi z mutacijami?

17 V knjigi Darwin na ponovnem zaslišanju (Darwin Retried) pa avtor o uglednem genétiku, pokojnem Richardu Goldschmidtu, pripoveduje naslednje: »Po dolgoletnem opazovanju mutacij na vinskih mušicah je Goldschmidt že obupaval. Spremembe so bile, kot je tožil, tako brezupno majcene, da tudi če bi se v enem samem primerku nakopičilo po tisoč mutacij, bi to še vedno ne dalo nove vrste.«19

Brezov pedíc

18, 19. Kaj trdijo za brezovega pedica in zakaj?

18 V evolucionistični literaturi pogosto navajajo angleškega brezovega pedíca kot sodoben primer ta čas potekajočega razvoja. V Mednarodni enciklopediji živalstva v divjini (The International Wildlife Encyclopedia) na primer piše: »To je najizrazitejša razvojna sprememba, kar jih je človek mogel opazovati na lastne oči.«20 Jastrow pa v svoji knjigi Rdeči velikani in beli pritlikavci, potem ko navaja, kako je Darwina peklilo to, da ni mogel postreči niti z enim samim primerom razvijajoče se vrste, pravi: »Primer, s katerim bi imel potrebni dokaz takorekoč v žepu, je imel čisto pri roki, če bi bil le vedel zanj. Šlo je za pravo redkost.«21 Šlo je seveda za brezovega pedica.

19 Kaj se je torej dogajalo z brezovim pedicem? Na začetku je bila svetlejša oblika tega metulja veliko pogostejša od temnejše. Svetlejšo zvrst je bilo namreč na svetló obarvanem drevesnem lubju težje videti in je bila zato varnejša pred pticami. Potem pa je lubje zaradi dolgoletnega onesnaževanja iz industrijskih področij potemnelo. Zdaj je svetla barva metuljem samo škodila, ker so jih ptice pač hitreje opazile in pojedle. Ne koncu se je torej temnejša zvrst brezovega pedica, ki je baje tudi mutántna, dosti bolj obdržala, ker so jo ptice teže izsledile na sajasto črni drevesni podlagi. Kar na hitro je ta zvrst prevladala vse druge.

20. Kako je neko angleško zdravniško glasilo pojasnilo, da se brezov pedic ne razvija?

20 Toda ali se je brezov pedic s tem razvijal v kako drugo žuželčjo zvrst? Ne, še vedno je bil popolnoma isti brezov pedic, le da je bil drugačne barve. Zato je angleško zdravniško glasilo On Call tudi zapisalo, da je dokazovanje razvoja s tem primerom že prav »razvpito«. Namreč: »To je pač odličen primer za to, kako deluje varovalna barva. Ker pa se zadeva začne in konča pri pedicu in pri tem ne nastane nikakršna nova vrsta, ni to niti približno podobno dokazu za razvoj.«22

21. Kaj lahko rečemo o domnevni zmožnosti klic, ki postanejo odporne proti antibiotikom?

21 Podobno kot napačno trdijo, da se brezov pedic razvija, se dogaja še v nekaterih primerih. Ker so na primer nekatere klice postale odporne proti antibiotikom, že trdijo, da gre tu za razvoj. Vendar so odpornejše klice še vedno ista zvrst, ne razvijajo se v kaj drugega. Sicer pa priznavajo, da do spremembe morda niti ni prišlo zaradi mutacij, ampak da so bile nekatere klice nemara že od vsega začetka imune. Ko so druge klice pokončala zdravila, so se imune razmnožile in prevladale v celotni družbi. Tako v Razvoju iz vesolja piše: »Vendar dvomimo, da bi šlo pri tem še za kaj drugega kot le za izbor že obstoječih genov.«23

22. Ali to, da včasih mrčes postane imun proti strupom, že pomeni, da se razvija?

22 Nekaj podobnega se je nemara zgodilo tudi z žuželkami, ki so bile imune proti strupom, s katerimi so jih zatirali: ali je strup mrčes pomoril, ali pa nanj ni deloval. Pomorjeni mrčes seveda ni mogel razviti odpornosti proti strupu, ker je bil že mrtev. To, da je del mrčesa tudi preživel, pa je prav lahko pomenilo, da je bil že od samega začetka imun proti njemu. Takšna imunost je pač dednostni dejavnik, ki se pri nekaterih žuželkah pojavi, pri drugih pa ne. Tako ali drugače pa je mrčes še vedno ostal istovrstni mrčes, ni se razvijal v kaj drugega.

»Po svojih vrstah«

23. Katero pravilo iz 1. Mojzesove knjige torej mutacije potrjujejo?

23 S tem pa mutacije samo še potrjujejo obrazec iz prvega poglavja 1. Mojzesove knjige: živi svet se namreč razmnožuje samo »po svojih vrstah«. Tako je zaradi tega, ker genski kod rastlini ali živali preprečuje, da bi se predaleč oddaljila od povprečnega. Možna je velika pestrost in spremenljivost (kot jo lahko opažamo že samo pri ljudeh, mačkah ali psih), ki pa spet ni tolikšna, da bi se lahko ena življenjska oblika spreminjala v drugo. To dokazujejo vsi poskusi, kar so jih kdaj opravili z mutacijami. S tem pa je dokazan tudi zakon bíogenéze, po katerem se življenje poraja le iz že prej obstoječega življenja, zaploditelj in njegov potomec pa sta iste »vrste«.

24. Kako živinorejski poskusi kažejo, da se živi svet razmnožuje le »po svojih vrstah«?

24 To potrjujejo tudi poskusi z razplojevanjem. Znanstveniki so skušali s križanjem v nedogled spreminjati različne rastline in živali. Hoteli so ugotoviti, ali jim bo s tem sčasoma uspelo razviti nove življenjske oblike. In kakšen je bil uspeh? On Call navaja takole: »Rejci ponavadi ugotavljajo, da po nekaj rodovih pridejo do óptimuma, prek katerega nadaljnje izboljševanje ni več možno, nova vrsta pa tudi še ni nastala [...] Rejstvo s križanjem vred bi torej, kot kaže, prej pobijalo kot pa utemeljevalo razvoj.«24

25, 26. Kaj ugotavlja znanstveni tisk o razmnoževalnih mejah v živem svetu?

25 Nekaj podobnega je ugotavljal tudi članek v reviji Science: »Vrste so sicer zmožne manjših modifikácij v (stran 109) svojih telesnih in drugačnih posebnostih, vendar ima to svoje meje in se dolgoročno kaže le v ponihavanju okrog povprečne vrednosti.«25 V živem svetu se torej ne deduje možnost stalnega spreminjanja, pač pa (1) stalnost, ustaljenost in (2) omejena spremenljivost ali pestrost.

26 V knjigi Od molekul do živih celic (Molecules to Living Cells) tako piše: »Celice korenja ali mišjih jeter tudi po neštetih razmnoževalnih ciklih dosledno ohranjajo vedno isto tkivno in osebkovno istovetnost.«26 V Sožitju v celičnem razvoju (Symbiosis in Cell Evolution) pa pravi: »Vse, kar živi, [...] se razmnožuje neverjetno zvesto [sámo sebi].«27 Scientific American prav tako ugotavlja: »Živi svet je oblikovno sicer neizmerno pester, zato pa oblika znotraj posamezne rodovne linije ostaja izrazito stalna: rod za rodom so prašiči še naprej prašiči in hrasti še naprej hrasti.«28 Neki znanstveni pisec pa k temu pravi: »V rožnem grmu bodo vedno cvetele vrtnice in ne kamélije, koze pa bodo vedno povrgle kozličke in ne jagnjeta.« Na koncu ugotavlja, da z mutacijami »ne moremo razložiti splošnega razvoja – zakaj obstajajo ribe, plazilci, ptiči in sesalci«.29

27. Kaj si je Darwin napačno razlagal pri galapaških ščinkavcih?

27 Spremenljivost znotraj ene in iste vrste pa pojasnjuje tudi nekaj, kar je vplivalo na Darwinove začetne nazore o razvoju. Ko je bil na Galapáških otokih, je tam opazil posebno zvrst ščinkavcev. Ti ptiči so bili iste zvrsti ko njihova materinja vrsta na južnoameriški celini, od koder so se bili očitno tudi priselili. Vendar so bile med njimi prav nenavadne razlike, kot je na primer pri obliki njihovega kljuna. Darwin si je to razlagal kot ravnokar potekajoč razvoj. V resnici pa to ni bilo nič drugega kot le še en primer spremenljivosti znotraj vrste, kolikor jo je pač dovoljeval osebkov genski ustroj. Ščinkavci so bili še vedno ščinkavci. Niso se preobraževali v kaj drugega in se tudi nikoli ne bodo.

28. Kako se torej znanstvena dejstva popolnoma skladajo s pravilom »po svojih vrstah« iz 1. Mojzesove knjige?

28 Tako se torej to, kar piše v 1. Mojzesovi knjigi, popolnoma sklada z znanstvenimi dejstvi. Ko posejete seme, bo to rodilo samo »po svojih vrstah«, tako da si lahko vrt zasejete trdno prepričani o zanesljivosti tega zakona. Kadar imajo mačke mlade, so ti vedno mačke. Kadar ljudje dobijo naraščaj, so njihovi otroci vedno ljudje. V barvi, velikosti in obliki so seveda razlike, vendar vedno le v mejah vrste. Ali ste morda vi videli, da bi se kdaj zgodilo kako drugače? Tudi nihče drug tega še ni videl.

Nikakršna osnova za razvoj

29. Kaj je o mutacijah rekel neki francoski biolog?

29 Sklep je očiten. Niti zaradi še tako velikega števila naključnih dednih sprememb se ena življenjska oblika še ne spremeni v drugo. Ali kot je to nekoč rekel francoski biolog Jean Rostand: »Ne, pri najboljši volji si ne morem misliti, da bi iz teh dednostnih ‚spodrsljajev‘ – pa čeprav v spregi z naravnim izborom in čeprav z naskokom neizmernih časovnih obdobij, ki jih ima razvoj življenja na razpolago – mogel zrasti ves ta svet s tolikšnim razkošjem oblik in neštetih drobcenih oplemenitenj, vseh teh neverjetnih ‚prilagoditev‘.«30

30. Kaj je o mutacijah menil neki genetik?

30 Podobno temu je genetik C. H. Wddington o veri v mutacije izjavil: »To ni nič drugega kot teorija, da bi v primeru, če bi v začetnih štirinajstih vrsticah skladno povezane angleščine po eno in eno zamenjevali črke in obdržali samo tisto, kar bi še imelo rep in glavo, na koncu dobili enega od Shakespearovih sonetov . [...] Vse skupaj se mi zdi hudo za lase privlečeno. Menda bi se spodobilo, da bi se domislili česa boljšega.«31

31. Kako je neki znanstvenik imenoval prepričanje, da so mutacije surovine za razvoj?

31 Tako je, kot je rekel profesor John Moore: »Če vso stvar zares strogo pregledamo in razčlenimo, je vsako dogmatično vztrajanje pri tem, [...] da so genske mutacije surovine za kakršenkoli razvojni potek, pri katerem gre tudi za naravni izbor, zgolj mitologizíranje.«32

[Vprašanja za preučevanje]

[Poudarjeno besedilo na strani 99]

»Mutacije [...] so temelj razvoja«

[Poudarjeno besedilo na strani 100]

Mutacije primerjajo »nesrečam« v dednostnem mehanizmu. Nesreče pa povzročijo škodo in nič dobrega

[Poudarjeno besedilo na strani 101]

»Mutiranje [...] nastopa bolj kot razdiralen kot pa gradilen proces«

[Poudarjeno besedilo na strani 105]

»Tudi če bi se v enem samem primerku nakopičilo po tisoč mutacij, bi to še vedno ne dalo nove vrste«

[Poudarjeno besedilo na strani 107]

»To ni niti približno podobno dokazu za razvoj«

[Poudarjeno besedilo na strani 107]

Mutacije potrjujejo, da se živi svet razmnožuje samo »po svojih vrstah«

[Poudarjeno besedilo na strani 108]

»Rejstvo s križanjem vred bi [...] prej pobijalo kot pa utemeljevalo razvoj«

[Poudarjeno besedilo na strani 109]

»Rod za rodom so prašiči še naprej prašiči in hrasti še naprej hrasti«

[Poudarjeno besedilo na strani 110]

Z mutacijami »ne moremo razložiti splošnega razvoja«

[Poudarjeno besedilo na strani 110]

»Vse skupaj se mi zdi hudo za lase privlečeno. Menda bi se spodobilo, da bi se domislili česa boljšega«

[Okvir na straneh 112, 113]

Katero se sklada z dejstvi?

Zdaj ko je za vami že precej poglavij, se lahko že prvič naravnost vprašamo: Se z dejstvi sklada nauk o razvoju ali nauk o ustvarjanju? V spodnji razpredelnici lahko primerjate oba nauka s stvarnimi dejstvi.

Napovedi Napovedi nauka Dejstva iz

razvojnega nauka o ustvarjanju stvarnega sveta

Življenje se je Življenje nastaja (1)Življenje nastaja

razvilo iz neživega samo iz že živega; samo iz že živega

z naključnim na začetku ga je (2)zapleteni genski

kemičnim ustvaril bistroumen kod nikakor ne

razvojem (spontano) Stvarnik nastane po naključju

V okamninah bi V okamninah bi V okamninah vidimo:

morali videti: morali videti: (1)da se je

(1)da preproste (1)da se nenadoma nenadoma pojavilo

življenjske oblike pojavijo zelo zelo raznovrstno,

nastajajo postopoma; raznovrstne, visoko visoko zgrajeno

(2)da se prehodne zgrajene oblike; (2)vrzeli življenje;

oblike navezujejo med glavnimi vrstami; (2)da je vsaka

na poprejšnje nič veznih oblik nova vrsta ločena

od predhodnih

nič veznih oblik

Nove vrste Nove vrste ne Kljub veliki

nastajajo postopoma; nastajajo postopoma; spremenljivosti

zametki nepopolnih nepopolnih kosti nove vrste

kosti in organov v ali organov ni, ne nastajajo

mnogih prehodnih vse izoblikovano postopoma; nepopolnih

stopnjah do konca kosti ali organov ni;

Mutacije: po vseh Mutacije škodujejo Majhne mutacije

odbitkih vendarle zamotani zgradbi škodljive, velike

koristne; nastajajo nove življenja; ne smrtne; nikoli ne

telesne značilnosti nastaja nič novega nastane nič novega

Civilizacija nastajala Civilizacija nastajala Civilizacija

postopoma, iz hkrati s človekom; se pojavi s človekom;

primitivnih, nerodnih že na začetku jamski ljudje

zametkov na visokem nivoju civilizacije

Jezik se je razvil Jezik nastal hkrati Jezik nastal

iz preprostega, hkrati s človekom; hkrati s človekom;

živalskega oglašanja starodavni jeziki starodavni jeziki

v zapletene zamotano zgrajeni, velikokrat bolj

sodobne jezike popolni zapleteno zgrajeni

od sodobnih

Človek se je Človek se pojavil Najstarejši pismeni

pojavil pred pred približno spomeniki komaj

milijoni let 6000 leti izpred 5000 let

. . . Logični sklep

Če torej primerjamo ugotovitve iz stvarnega sveta z napovedmi razvojnega in stvarjenjskega nauka, je očitno, kateri model se sklada z dejstvi in kateri si je z njimi navzkriž. Iz pričevanj živega sveta okoli nas in okamninskih pričevanj nekoč živega sveta lahko izvajamo samo en sklep: življenje je nekdo ustvaril, ni se razvilo.

Ne, življenje se ni porodilo v nekakšni neznani »prajuhi«. Ljudje niso potomci opicam podobnih prednikov. Pač pa je bil živi svet ustvarjen s številnimi, strogo ločenimi družinskimi enotami. Vsaka se je lahko v svoji »vrsti« razmnoževala z veliko spremenljivostjo, vendar ne čez meje med različnimi vrstami. Kot se to jasno kaže v živem svetu, te meje uzakonja neplodnosti (tj. sterilnost). Strogo ločenost med vrstami pa varuje enkratni dednostni ustroj vsake vrste.

Vendar pa za Stvarnika pričuje še vse kaj drugega kot le dejstva, ki se skladajo z napovedmi stvarjenjskega nauka. Pomislimo na neverjetno načrtnost in zamotane zgradbe, ki jih opažamo na zemlji in sploh v vesolju. Tudi to pričuje o obstoju vrhunskega Razuma. Na nekaj izbranih čudes, od spoštovanje vzbujajočega vesolja do zapletenih gradenj izpod drobnogleda, se bomo osredinili v naslednjih nekaj poglavjih.

[Slike na strani 102]

Ali bi najeli gradbenika, ki bi zagrešil na tisoče spodrsljajev, preden bi mu uspel en sam dober izdelek?

Če bi voznik za vsako dobro presojo prej več tisočkrat slabo presodil, ali bi vam bilo do vožnje z njim?

Če bi kirurg za vsak dober rez prej po več tisočkrat narobe zarezal, ali bi se mu dali operirati?

[Slika na strani 103]

Dobzhansky: »Komajda bi se zgodilo, da bi [...] radijski sprejemnik kaj bolje delal, če bi vanj sunili s palico«

[Slike na strani 104]

S poskusi z vinsko mušico so dobili mnogo iznakaženih mutantov, vendar so bili ti še vedno vinske mušice

normalna vinska mušica

mušice mutantke

[Sliki na strani 106]

Pri spremembi barve brezovega pedica ne gre za razvoj, ampak le za pestrost v okviru osnovne vrste

[Slike na strani 108]

V družini psov je veliko zvrsti, vendar so psi vedno psi

[Slike na strani 109]

V človeški družini je veliko zvrsti, vendar se ljudje razmnožujejo samo »po svoji vrsti«

[Slike na strani 111]

Ščinkavci, ki jih je na Galapaških otokih opazoval Darwin, so bili še vedno ščinkavci: ni torej opazoval razvoja, pač pa spremenljivost