Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kaj so bili »človečnjaki«

Kaj so bili »človečnjaki«

7. poglavje

Kaj so bili »človečnjaki«

1, 2. Kdo naj bi bili po razvojnem nauku naši predniki?

ŽE LÉPO vrsto let poslušamo in beremo poročila o tem, da so našli spet nove okamninske ostanke opicam podobnih ljudi ali »človečnjakov«. V strokovnem slovstvu kar mrgoli likovnih upodobitev takšnih stvorov. Ali so to potem prehodne razvojne oblike med živaljo in človekom? Ali so »človečnjaki« naši predniki? Znanstveniki, ki zagovarjajo razvojni nauk, trdijo, da so. Zato tudi nemalokrat naletimo na izraze, kot je na primer tale naslov članka iz strokovne revije: »Kako je iz opice nastal človek«.1

2 Res je sicer, da se nekaterim evolucionistom zdi, da teh človekovih teoretičnih prednikov ne bi mogli res upravičeno imenovati »opice«. Vendar je med njihovimi stanovskimi tovariši kar nekaj takih, ki niso tako strogo dosledni.2 Stephen Jay Gould tako pravi: »Ljudje ... so se razvili iz opičastih prednikov.«3 George Gaylord Simpson pa pravi: »Nestrokovnjaško bi tega skupnega prednika vsak, ki bi ga videl, prav gotovo razglasil za opico. In ker pomen izraza opica določa ravno splošna, ljudska raba, so človekovi predniki tudi res bili opice.«4

3. Zakaj so pri določanju človekovih prednikov izkopaninske zbirke tako pomembne?

3 Zakaj pa naj bi bile okamninske zbirke tako pomembne pri poskusih, da bi za človeka izpričali obstoj opicam podobnih prednikov? Zato, ker današnji živi svet z ničimer ne daje opore za takšno mnenje. Že v 6. poglavju smo ugotavljali, da se med človekom in današnjimi živalmi nasploh, s tem pa tudi družino opic, širi neizmerna vrzel. Ker torej v živem svetu ni vmesnega člena med človekom in opico, so evolucionisti upali, da ga bodo našli vsaj med okamninami.

4. Zakaj je z razvojnega gledišča tako nenavadno, da ni nikjer živih »človečnjakov«?

4 Z razvojnega gledišča je ta očitna vrzel med današnjimi ljudmi in opicami kaj nenavadna. Po razvojnem nauku so namreč živali, medtem ko so se vzpenjale vse više po razvojni lestvici, postajale čedalje uspešnejše v boju za obstanek. Zakaj potem še vedno obstaja »nižja« družina opic, od domnevnih vmesnih oblik, ki naj bi bile razvojno vendarle »višje«, pa ni nikjer niti ene same? Danes v naravi naletimo na šimpanze, gorile in orangutane, na »človečnjake« pa nikoli. Ali naj se nam res zdi verjetno, da bi bili prav vsi po času poznejši in navidezno tudi više razviti »vmesni členi« med družino opic in sodobnim človekom že izumrli, niže razvite opice pa ne?

Kolikšno je okamninsko pričevanje

5. Kakšen vtis dobi človek po navedbah o okamninskih pričevanjih za človekov razvoj?

5 Po navedbah v strokovnem slovstvu, po muzejskih razstavnih predmetih in televizijskih oddajah bi človek sodil, da obstaja gora stvarnih dokazil, da so se ljudje razvili iz opicam podobnih živali. Ali to drži? Kaj so o tem izpričevale okamnine na primer v Darwinovih časih? Ali ga je nemara ravno to pričevanje opogumilo, da je izoblikoval svoj nauk?

6. a) Ali so prve teorije o človekovem razvoju temeljile na okamninskih dokazih? b) Kako se je razvojni nauk mogel tako uveljaviti brez trdnih dokazov?

6 Atomistični bilten (The Bulletin of the Atomic Scientists) o tem pripoveduje takole: »Prve teorije o človekovem razvoju so pravzaprav kaj čudne, če se človek le malo zamisli nad njimi. David Pilbeam temu pravi, da so ‚brezokamninske‘. Teorije so namreč pripovedovale o človekovem razvoju, tako da bi sodili, da se morajo opirati na kaka okamninska dokazila, v resnici pa je bilo takih dokazov tako malo, da niso imeli nikakršnega vpliva na teorijo, ali pa takih okamnin sploh ni bilo. Torej se je med domnevnimi človekovimi najožjimi sorodniki in pračloveškimi okamninami bohotila le domišljija znanstvenikov devetnajstega stoletja. « V istem znanstvenem glasilu piše tudi, zakaj je bilo tako: »Hoteli so verjeti v razvoj, razvoj človeka, in to je vplivalo na končni izid njihovega dela.«5

7–9. Koliko okamninskih dokazov za človekov razvoj obstaja danes?

7 Koliko okamnin pa izpričuje obstoj »človečnjakov« po več kot stoletnem izkopavanju? Richard Leakey je zapisal: »V tej stroki imajo raziskovalci na voljo tako malo stvarnih dokazov, po katerih bi mogli sklepati o čem trdnem, da morajo svoja sklepanja pogosto tudi spreminjati.«6 V New Scientistu pa je pisalo: »Če naj vedo o fosilnem človeku sodimo po številu stvarnih dokazov, na katerih je zgrajena, bi jo le stežka imeli za kaj več od nekakšne paleontološke ali antropološke podpanoge. [...] Zbirka je prav do mučnosti nepopolna, vzorci sami pa pogosto tako okrnjeni in neprepričljivi.«

8 Podobno priznava tudi knjiga Izvori (Origins): »Bolj ko se po razvojni poti bližamo človeku, bolj negotov je naš korak, in to spet zaradi prepičlih okamninskih dokazov.« Revija Science pa k temu pravi: »Temeljni znanstveni dokaz sestoji iz klavrne peščice kosti, iz katerih potem sestavljajo človekovo razvojno zgodovino. To je tako, kot če bi skušali obnoviti zgodbo iz Vojne in miru iz 13 na slepo izbranih strani, pravi temu neki antropolog.«9

9 Kako pičle pa so pravzaprav okamninske zbirke glede »človečnjakov«? Upoštevajmo naslednje izjave. Newsweek: »‚Vse okamnine bi zlahka zložili na eno samo pisalno mizo,‘ pravi Elwyn Simons z Dukove univerze.«10 The New York Times: »Okamnele ostanke človekovih prednikov, kolikor jih pač poznamo, bi brez težav spravili na bilijardno mizo. To pa je kaj borno izhodišče, če hočemo kdaj odstreti meglice, ki zamegljujejo pogled čez zadnjih nekaj milijonov let.«11 Science Digest: »Omembe vredno je dejstvo, da bi vse stvarne dokaze o človekovem razvoju še vedno zlahka spravili v eno samo krsto, in še bi ostalo prostora! [...] Izgleda, da so se na primer sodobne opice pojavile kar na lepem, kot iz niča. Za njimi ni nobene preteklosti, nobenih okamnin. In resnici na ljubo je tudi pravi izvor sodobnega človeka – pokončnega, golega izdelovalca orodja z velikimi možgani – ravno tako zavit v meglo.«12

10. Kaj govorijo pričevanja o pojavu sodobnih ljudi?

10 Sodobni človek, tak, ki je zmožen premišljanja, načrtovanja, izumljanja, nadgrajevanja poprejšnjega znanja in uporabe zamotano zgrajenih jezikov, se v okamninskih zbirkah pojavi nenadoma. Gould v svoji knjigi Napačne izmere za človeka (The Mismeasure of Man) pravi: »dokazov, da so se možgani po velikosti ali zgradbi biološko kaj spreminjali potem, ko se je pred kakimi petdeset tisoč leti v okamninskih zbirkah pojavil Homo sapiens, ni.«13 Tako se knjiga Notranje vesolje (The Universe Within) sprašuje: »Kaj je bil vzrok, da je z razvojem [...] takorekoč čez noč nastal sodobni človek s takó visoko specializiranimi možgani?«14 Razvojni nauk na to ne more odgovoriti. Kaj pa če je odgovor potem vendarle v ustvaritvi zapleteno zgrajenega, popolnoma drugačnega stvarjenja?

Kje so »vezni členi«

11. Kaj je že »pravilo« v okamninskih zbirkah?

11 Toda ali niso znanstveniki že našli potrebnih »veznih členov« med opicami podobnimi živalmi in človekom? Po dokazih sodeč že ne. Science Digest pripoveduje o tem, da »nikjer ne najdejo manjkajočega veznega člena, s katerim bi si mogli razložiti dokaj nenavaden pojav sodobnega človeka«.15 V Newsweeku pa je pisalo: »Manjkajoči vezni člen med človekom in opicami [...] je pač le najsijajnejši iz prave pravcate hierarhije namišljenih stvorov. V okamninskih zbirkah so manjkajoči členi že kar pravilo.«16

12. Kam je vodilo dejstvo, da veznih členov ni?

12 Ker veznih členov ni, morajo pač iz napaberkovanih drobcev splesti ‚namišljene stvore‘ in si potem reči, da so ti nekoč res živeli. Zato tudi lahko prihaja do takšnih protislovij, kot je tole iz poročila neke znanstvene revije: »Ljudje so se razvijali iz opičastih prednikov postopoma in po malem, ne pa v nenadnih preskokih iz oblike v obliko, tako kot to trdijo nekateri znanstveniki [...] Menda pa so nekateri drugi antropologi, ki so sicer izhajali takorekoč iz enakih podatkov, prišli do ravno nasprotnega sklepa.«17

13. Do česa prihaja, ker »manjkajočega veznega člena« ni nikjer najti?

13 Tako lahko bolje razumemo, kaj je hotel reči ugledni anatom Solly Zuckerman, ki je v Edinburškem obzorniku kraljevega kirurškega kolegija napisal: »Na račun iskanja pregovornega ‚manjkajočega veznega člena‘ iz človekovega razvoja, tega svetega grala nikoli presahnjene ločine anatomov in biologov, se nič manj kot takrat pred dobrimi 50 leti še vedno veselo množijo učena pleteničenja in nastaja pravi mit.«18 Omenil je tudi, da vse prepogosto zatiskajo oči pred dejstvi in se kljub nasprotnim dokazom rajši postavljajo v bran trenutno priljubljenim nazorom.

Človekov »rodovnik«

14, 15. Kaj se spričo takšnih dokazov dogaja s človekovim razvojnim »rodovnikom«?

14 Posledica tega je, da se pogosto izrisani »rodovnik« človeka, ki naj bi se razvijal iz nižjih živali, stalno spreminja. Tako je na primer Richard Leakey izjavil, da se zaradi novejše okamninske najdbe »podre predstava, da lahko vse starejše okamnine spravimo v lepo urejeno zaporedje razvojnega spreminjanja«.19 V časopisnem poročilu o tem odkritju pa je pisalo: »Vse knjige o antropologiji, vsi članki, kar jih je bilo napisanih o človekovem razvoju, sleherna skica človekovega rodovnika, vse do zadnjega bo moralo romati med staro šaro. Vse je, kot kaže, nastalo v zmoti.«20

15 V teoretičnem rodovniku človekovega razvoja je ničkoliko zavrženih, nekoč pa priznanih »veznih členov.« Uvodnik v The New York Timesu je nekoč ugotavljal, da je v razvojni vedi »toliko vsega prepuščeno domnevi, da teorije o človekovem izvoru nemalokrat pripovedujejo več o svojem avtorju kot pa o sami témi. [...] Ko nekdo najde novo lobanjo, menda že kar po pravilu na novo izriše človekov rodovnik in uvrsti svojo najdbo v osrednjo vejo, ki pelje do človeka, lobanje vseh drugih raziskovalcev pa izrine na stranske veje, ki ne peljejo nikamor.«21

16. Zakaj sta dva znanstvenika raje izpustila razvojni rodovnik iz svoje knjige?

16 V recenziji knjige Miti o človekovemu razvoju (The Myths of Human Evolution) izpod peresa evolucionistov Nilesa Eldredgea in Iana Tattersalla je revija Discover ugotavljala, da se avtorja odpovedujeta vsakršnemu razvojnemu rodovniku. In zakaj? Po ugotovitvi, da »lahko o veznih členih, ki naj bi bili zaploditelji človeške vrste, kvečjemu ugibamo«, revija pravi: »Po Eldredgeovem in Tattersallovem trdnem prepričanju človek zaman koplje za svojimi predniki. [...] Če bi bilo res kaj dokazov za to, trdita, ‚bi lahko pač zatrdno pričakovali, da se bo z odkopavanjem vedno novih človeških okamnin zgodovina človekovega razvoja čedalje bolj jasnila. Godi pa se, če že kaj, ravno obratno‘.«

17, 18. a) Kako lahko »najdemo« tisto, kar je po mnenju nekaterih evolucionistov za vedno »izgubljeno«? b) kako se to vidi iz okamninskih zbirk?

17 Discover na koncu še pravi: »S tem, da identiteta pravih staršev človeške, pa tudi vseh drugih vrst ostaja za vedno izgubljena v preteklosti, te vrste še naprej ostajajo nekakšne sirote brez staršev.«22 S stališča razvojnega nauka je nemara res »izgubljena«. Kaj pa če nam prave starše, takšne, kot v resnici so v okamninskih zbirkah – popolnoma človeške, takšne, kot smo mi – »najde« alternatíva 1. Mojzesove knjige?

18 Iz okamninskih zbirk se vidi, da imajo opice in ljudje vsaki svoj poseben, strogo ločen izvor. Zato tudi ni okamninskih dokazov o človekovi povezanosti z opicam podobnimi živalmi. Veznih členov med njimi v resnici nikoli ni bilo.

Kakšni so bili na pogled

19, 20. Na čem temeljijo slike »človečnjakov«?

19 Vendar če človekovi predniki niso bili opičji, zakaj potem znanstveni tisk in muzeje po vsem svetu preplavljajo slike in drugačne upodobitve opicam podobnih »ljudi«? Na čem potem te temeljijo? Odgovarja nam knjiga Biologija rase (The Biology of Race): »Pri mesu in dlakah s teh rekonstrukcij si je pač treba pomagati z domišljijo.« Naprej pa pravi: »O tem, kakšna je bila polt, kakšna je bila barva, oblika in porazdelitev dlake, o značilnih obraznih potezah in izrazu sploh – o vseh teh telesnih značilnostih prazgodovinskih ljudi ne vemo popolnoma ničesar.«23

20 Tudi v Science Digestu je o tem pisalo takole: »Velika večina umetniških upodobitev je zasnovana bolj na domišljiji kot na stvarnih dokazih. [...] Umetniki si morajo izmisliti pač nekaj med opico in človekom: in starejši ko naj bi bil vzorec, bolj ga poópičijo.«24 Iskalec okamnin Donald Johanson pa je priznal: »Nihče ne more zatrdno reči kakšne je bil pravzaprav videti kak izumrli človečnjak.«25

21. Kaj so upodobitve »človečnjakov« v resnici?

21 New Scientist je sploh poročal, da je »v okamninskem gradivu še vedno veliko premalo dokazov, da bi lahko naše teorije postavljali brez vedno vnovičnih oddaljitev v domišljijski svet«.26 Upodobitve »človečnjakov« so torej, kot priznava neki evolucionist, »večinoma le plod domišljije, [...] popolna izmišljotina«.27 Zato Ivar Lissner v knjigi Človek, Bog in magija (Man, God and Magic) o tem meni takole: »Tako kot polagoma spoznavamo, da primitivni ljudje niso zato že divjaki, se moramo navaditi tudi na to, da ledenodobni praljudje niso bili ne surovi brdavsi, ne pol ljudje pol opice in ne nekakšni bebci. Zato so tudi vsi poskusi, da bi rekonstruirali neándertalca ali celo pékinškega človeka, tako nepopisno bedasti.«28

22. Kako so mnogi zagovorniki razvojnega nauka nasedli prevari?

22 V vnemi, da bi našli kak trdnejši dokaz o »človečnjakih«, so nekateri znanstveniki že nasedli pravim prevaram, tako kot je bilo na primer s piltdownskim človekom 1912. leta. Približno 40 let ga je skoraj vsa evolucionistična srenja štela za pristnega. Goljufijo so razkrinkali šele leta 1953, ko so s sodobnimi metodami ugotovili, da je nekdo le sestavil nekaj človeških in opičjih kosti in to potem umetno postaral. Spet drugič so prišli na dan z risbo opičastega »manjkajočega veznega člena« in jo predstavili tudi v tisku. Čez čas pa so morali priznati, da je bil ves »dokaz« v resnici en sam zob, ki je za povrh pripadal izumrli obliki prašiča.29

Kaj so to pravzaprav bili

23. Kaj so v resnici bili nekateri fosili, ki so jih nekoč imeli za človekove prednike?

23 Če »človečnjaške« rekonstrúkcije torej ne držijo, kaj so potem bila ta prastvarjenja, za katerimi so našli okamnele kosti? Eden od teh prasesalcev, ki naj bi menda sodil v človekov rodovnik, je drobna glodalska živalca, ki naj bi živela pred kakimi 70 milijoni let. Donald Johanson in Maitland Edey v svoji knjigi Lucy: začetki človeškega rodu (Lucy: The Beginnings of Humankind) pišeta: »To so bili žužkojedi štirinožci približno veveričje velikosti in oblike.«30 Richard Leakey je tega sesalca označil za »podganjastega primata [prvaka]«.31 Pa je kje kak trden dokaz, da so te majhne živali res bile človekovi predniki? Ni ga, vse to je le prazno ugibanje, polno želja. Nikjer še niso našli kakih predhodnih stopenj, po katerih bi jih lahko povezali s čim drugim razen s tem, kar so res bile: drobni, glodalcem podobni sesalci.

24. V kakšne težave zaidemo, če skušamo egiptopiteka postaviti za človekovega prednika?

24 Naslednji s splošno priznanega seznama, čeprav z zamíkom, ki naj bi trajal kakih 40 milijonov let, je fosil, ki so ga našli v Egiptu in mu dali ime egiptopítek – egiptovska opica. Ta stvor naj bi živel pred nekako 30 milijoni let. V revijah, časopisju in knjigah so se pojavljale slike te živalce z naslovi, kot so: »Naš prednik je bila nižji opici podobna žival.« (Time)32 »Opičji afriški prvak naj bi bil skupni prednik človeka in opic.« (The New York Times)33 »Egiptopitek je naš skupni prednik z današnjimi opicami.« (Origins)34 Samo kje so vezni členi med egiptopítekom in tistim glodalcem pred njim? Kje so členi, ki bi ga povezovali z nadaljnjimi členi v razvojni vrsti? Niso jih še našli.

Vzpon in padec »človečnjakov«

25, 26. a) Kaj so trdili za ramapiteka? b) Po kakšnih izkopaninah so ga rekonstruirali tako, da je podoben »človečnjaku«?

25 Po spet novi, menda ogromni vrzeli v okamninskih zbirkah pridemo do naslednjega fosila, ki ga imajo za prvo človeku podobno opico. Pravijo, da je živela pred nekako 14 milijoni let, dali so ji ime ramapítek – Ramova opica (Rama je bil bajeslovni indijski kraljevič). Njegove okamninske ostanke so pred približno pol stoletja odkrili v Indiji. Po teh ostankih so skonstruirali opičastega dvonožca s pokončno držo. O njem v Izvorih piše: »Vsaj za zdaj lahko trdimo, da je to prvi predstavnik človeškega rodu.«35

26 Po kakšnih okamninskih dokazih pa so prišli do tega sklepa? V isti knjigi piše: »Stvarnih dokazov za ramapiteka je kar precej – čeprav so absolutno gledano še vedno od sile majhni: odlomki zgornje in spodnje čeljustnice skupaj z delom zobovja.«36 Ali se vam zdi, da so bili to res »kaj precej« zadostni »stvarni dokazi«, po katerih bi mogli zrekonstruirati vzravnanega »človečnjaškega« prednika človeka? In vednar so ilustratorji to v glavnem domnevno žival upodabljali kot »človečnjaka«, ves evolucijski tisk je bil poln takšnih slik – vse zgolj na podlagi odlomkov čeljustnic in zob! Kljub temu je ramapitek, kot je poročal The New York Times, dolga desetletja »varno kot le kaj kraljeval ob vznožju človekovega razvojnega debla«.37

27. Kaj se je za ramapiteka izkazalo s poznejšimi izkopaninami?

27 Vendar zdaj ne kraljuje več. Po novejših, popolnejših okamninskih najdbah se je pokazalo, da je ramapitek na moč podoben današnji družini opic. Zato je New Scientist že oznanil: »Ramapitek nikakor ni mogel biti prvi člen v človekovi razvojni vrsti.«38 Spričo novih spoznanj je revija Natural History navrgla prav izzivalno vprašanje: »Kako se je ramapitek, [...] rekonstruiran zgolj po zobovju in čeljustih – ne da bi poznali njegovo medenico, udne kosti ali vsaj lobanjo – sploh mogel pretihotapiti v človečnjaški sprevod na poti do človeka?«39 Očitno je nekoga v prevnetih iluzijah spet zaneslo, da je skušal iz stvarnih dokazov iztisniti drugačno priznanje, kot pa ga ti v resnici dajejo.

28, 29. Kaj so trdili za avstralopiteka?

28 Za ramapitekom znova sledi nedogledna časovna vrzel vse do naslednjega stvora, ki ga uvrščajo med »človečnjaške« prednike. Dali so mu ime avstralopítek – južna opica. Njegove okamnele ostanke so prvič našli v dvajsetih letih tega stoletja v južni Afriki. Imel je majhno, opičji podobno možgansko črepinjo, močno čeljustnico, na slikah pa so ga upodabljali pri hoji po dveh nogah, sključenega, kosmatega in zelo opičjega na prvi pogled. Pojavil naj bi se pred nekako tremi ali štirimi milijoni let. Sčasoma so ga skorajda vsi evolucionisti priznali za človekovega prednika.

29 Tako je v knjigi Družbena pogodba (The Social Contract) na primer pisalo: »Z redkimi izjemami so si vsi kompeténtni raziskovalci v stroki edini, da so avstralopiteki [...] v resnici človekovi predniki.«40 V New York Timesu je pisalo: »Ravno iz avstralopiteka [...] se je nazadnje razvil Homo sapiens, sodobni človek.«41 V Človeku, času in okamninah (Man, Time, and Fossils) pa Ruth Moore pravi: »Po vseh dokazih sodeč so končno naleteli na svoje tako dolgo neznane praprednike.« In še poudari: »Dokazom se ni dalo oporekati, [...] naposled so le našli manjkajoči vezni člen.«42

30, 31. Kaj govorijo o avstralopiteku poznejše izkopanine?

30 Toda če so dokazi za karkoli dejansko le neznatni ali jih sploh ni, ali pa če so zgrajeni na popolni prevari, ne bo tisto, kar dokazujemo, nikoli obstalo, prej ali slej bo propadlo. Tako je bilo že z mnogimi preteklimi primeri domnevnih »človečnjakov«.

31 In tako je bilo tudi z avstralopitekom. Po nadaljnjem raziskovanju se je izkazalo, da se je njegova lobanja »razlikovala od človekove še po čem drugem kot le po majhni možganski prostornini«.43 Anatom Zuckerman je zapisal: »Če primerjamo človeške in opičje lobanje, je takoj videti, da je avstralopitekova lobanja nadvse opičjega videza ne pa človeškega. Trditi nasprotno bi bilo že enako trditvi, da je črno belo.«44 Rekel je tudi: »Po naših najdbah je komajda še mogoče dvomiti o tem, da [...] avstralopitek ni nič kaj podoben Homo sapiensu, pač pa le današnjim nižjim ali višjim opicam.«45 Donald Johanson prav tako pravi: »Avstralopiteki [...] niso bili ljudje.«46 Podobno tudi Richard Leakey meni, da je »komaj verjetno, da bi bili naši neposredni predniki razvojni potomci avstralopitekov«.47

32. Za kaj bi imeli ta stvarjenja, če bi živela še danes?

32 Če bi danes kje ujeli žive avstralopiteke, bi jih vtaknili v živalske vrtove k drugim opicam. Nihče ne bi rekel, da so »človečnjaki«. Enako je z ostalimi okamninskimi »bratranci«, ki so jim podobni, na primer z manjšo vrsto avstralopitekov, ki so ji nadeli ime »Lucy«. O njej Robert Jastrow pravi: »Absolutno vzeto ti možgani niso bili veliki – bilo jih je približno za tretjino človekovih možganov.«48 Očitno je tudi to bila le »opica«. V New Scientistu je sploh pisalo, da je »Lucyjina« lobanja »zelo podobna šimpanzovi«.49

33. Katera okamnela zvrst je bila morda človek, morda pa tudi ne?

33 Spet druga okamnela zvrst nosi ime Homo erectus – vzravnani človek. Po velikosti in obliki možganov ravno še nekako dohaja spodnjo mejo možganov sodobnega človeka. V Britanski enciklopediji tudi piše, da »se dozdaj izkopanih udnih kosti ne da ločiti od kosti H[omo] sapiensa«.50 Vendar pa ni popolnoma jasno, ali je bil to človek ali ne. Če je to bil, je bil pač le veja človeškega rodu, ki je že izumrla.

Družina ljudi

34. Kako so se menjala mnenja o neandertalcu?

34 Neándertalec (ime je dobil po Neanderski dolini v Nemčiji, kjer so prvič izkopali njegove ostanke) je bil brez dvoma človek. Sprva so ga slikali sključenega, kosmatega, topogledega in sploh nekam opičastega. Zdaj pa vemo, da je ta zgrešena rekonstrukcija nastala po izkopanem okostju, ki ga je bila hudo izmaličila bolezen. Po tistem so izkopali še mnogo neandertalskih ostankov, ki so samo še potrdili, da se neandertalec ni kaj veliko razlikoval od sodobnih ljudi. Fred Hoyle v svoji knjigi Led (Ice) pravi: »Z ničimer se ne da dokazati, da bi bil neandertalec v čemerkoli na nižji stopnji od nas samih.«51 Zaradi tega so neandertalci tudi na novejših risbah veliko sodobnejši, bolj podobni današnjemu človeku.

35. Kaj so bili kromanjonci?

35 Druga izkopaninska zvrst, na kateri v znanstvenem tisku pogosto naletimo, je kromanjonec. Ime je dobil po kraju Cro-Magnon v južni Franciji, kjer so prvič izkopali njegove kosti. Teh primerkov »se skorajda ne da razlikovati od današnjega človeka, tako da so tudi najtrdovratnejši skeptiki morali pritrditi, da so to ljudje,« pravi knjiga Lucy.52

36. Kaj izpričujejo dokazi o opicam podobnih fosilih, in kaj o človeku podobnih fosilih?

36 Dokazi torej zgovorno izpričujejo, da verovanje o obstoju »človečnjakov« nima pravih temeljev. Zato pa vsa znamenja govorijo za to, da so bili ljudje ustvarjeni – strogo ločeno in različni od vseh živali. Ljudje se razmnožujejo samo po svoji vrsti. Tako delajo danes in tako so delali tudi vedno v preteklosti. Vse opicam podobne živali iz preteklosti so tudi v resnici bile zgolj opice, najsi višje ali nižje, ne pa ljudje. V izkopaninah pradavnih ljudi, ki se rahlo razlikujejo od današnjih, se pač odslikava raznovrstnost znotraj družine ljudi, tako kot danes živi druga poleg druge mnogo različnih zvrsti. Tako živijo ljudje, visoki čez dva metra, živijo pa tudi pigmejci, vmes pa še množica drugih z najrazličnejšimi velikostmi in oblikami okostij. Vsi pa spadajo v isto človeško, ne pa živalsko »vrsto«.

Kako je z določanjem starosti

37. Kako dolgo naj bi ljudje živeli na zemlji po biblijski kronologiji?

37 Po biblijski kronologiji je od človekove ustvaritve minilo nekako 6000 let. Zakaj potem tolikokrat naletimo na veliko večje številke, ki naj bi pomenile čas, ko naj bi se človeške fosilne zvrsti pojavile?

38. Ali starosti, ki so jih določili po radioaktivnem razpadanju in ki so v nasprotju z biblijsko kronologijo, dokazujejo, da je Biblija v zmoti?

38 Preden bi začeli sklepati, da je biblijska kronologija zmotna, bo dobro vedeti, da nekateri znanstveniki metode za določanje starosti z radioaktivnimi prvinami ostro kritizirajo. Nek strokovni časopis je poročal o študijah, po katerih so »starosti, izračunane glede na stopnjo radioaktivne razpadlosti, nemara hudo zgrešene, in to ne le za nekaj let, pač pa kar na večkratno potenco«. In kot je navajal: »Prav lahko, da človek ne živi na zemlji 3,6 milijona let, pač pa nekaj tisočletij.«53

39. Ali se da vedno zanesti na »uro« z radioaktivnim ogljikom?

39 Vzemimo na primer »uro« na radioaktivni ogljik. To metodo določanja starosti z radioaktivnim ogljikom so dve desetletji razvijali znanstveniki z vsega sveta. Vsi so jo hvalili, češ da se da z njo zares natančno izračunavati starost artefáktov [ročnih izdelkov] iz človekove prazgodovine. Potem pa so se v Uppsali na Švedskem zbrali na neki konferenci strokovnjaki z vsega sveta, med njimi tudi radiokemiki, arheologi in geologi, da bi primerjali izsledke. V poročilu s konference so ugotavljali, da so bile temeljne predpostavke, iz katerih so pri merjenjih izhajali, bolj ali manj nezanesljive. Ugotovili so na primer, da v preteklosti radioaktivni ogljik v ozračju ni nastajal z vedno enako hitrostjo in da se s to metodo ne da zanesljivo določati starosti predmetov, ki izvirajo izpred leta 2000 pred našim štetjem.54

40. S čim dajejo zgodovinski zapiski oporo za biblijsko kronologijo glede starosti človeškega rodu?

40 Ne pozabímo, da se da sledove človeških dejavnosti na zemlji res zanesljivo dokazati za nekaj tisoč, ne pa na milijone let. V Usodi zemlje (The Fate of the Earth) tako beremo: »Šele pred šestimi ali sedmimi tisočletji [...] se je pojavila civilizacija, s katero smo zmogli zgraditi človeški svet.«55 V Zadnjih dveh milijonih let (The Last Two Million Years) pa piše: »V Starem svetu so se najodločilnejše stopnje v poljedeljski revoluciji zgodile med 10 000 in 5000 leti pred našim štetjem.« Navaja tudi: »Človek je pustil za sabo pisne spomenike šele za zadnjih 5000 let.«56 To, da se sodobni človek po izkopaninskih zbirkah pojavi na zemlji nenadoma, in to, da so zanesljivi zgodovinski zapiski sicer novejšega datuma, pa se ujema z biblijsko kronologijo človekovega življenja na zemlji.

41. Kaj je o »predzgodovinskih« datumih povedal pionir v določanju starosti z radioaktivnim ogljikom?

41 Poglejmo si samo, kaj je v tej zvezi v reviji Science izjavil jedrski fizik W. F. Libby, nobelovec in eden pionirjev izračunavanja starosti z radioaktivnim ogljikom: »Raziskave pri razvijanju te metode za določanje starosti smo delili na dve fazi: na določanje starosti vzorcev iz zgodovinskih in določanje starosti vzorcev iz predzgodovinskih dob. S [sodelavcem] Arnoldom sva prvič osupnila, ko so naju svetovalci poučili, da sega zgodovina le borih 5000 let nazaj. [...] Kolikokrat preberete navedbe, da je ta in ta družba ali arheološko najdišče staro 20 000 let. Midva sva morala kar na lepem spoznati, da o teh številkah, teh častitljivih starostih ne vemo prav nič točnega.«57

42. Kaj je neki angleški publicist menil o razliki med evolucionističnimi razpravami in poročilom iz 1. Mojzesove knjige?

42 V kritični oceni neke knjige o evoluciji je angleški publicist Malcolm Muggeridge izrazil tudi svoje mnenje o pomanjkanju dokazov za razvoj. Ugotavljal je, da ne glede na to kar mrgoli drznih teorij in domnev. Potem pa pravi: »V primerjavi s tem se zdi poročilo 1. Mojzesove knjige dovolj trezno in ima vsaj to prednost, da se smiselno navezuje na naše poznavanje ljudi in njihovih vedenjskih navad.« Po njegovem mnenju »se mora vsakomur, ki ni že docela zapreden v mit [o razvoju], hočeš nočeš zazdeti, da so« vsi ti nedokazani milijoni let, kolikor naj bi trajal človekov razvoj, »in brezglavo preskakovanje z lobanje na lobanjo čisto navadno fantaziranje«. Za konec pa še pravi: »Zanamci se bodo gotovo čudili, po mojem pa tudi neizmerno zabavali nad tem, kako neki se je moglo tako piškavo, neprepričljivo teoretiziranje tako zlahka polastiti pameti dvajsetega stoletja, da so ga tako lahkomiselno prenašali prav na vsa področja.«58

[Vprašanja za preučevanje]

[Poudarjeno besedilo na strani 84]

Zakaj so preživele »niže razvite« opice, »više razviti« »človečnjak« pa prav nobeden?

[Poudarjeno besedilo na strani 85]

Prve teorije o človekovem razvoju so bile »domišljija znanstvenikov devetnajstega stoletja«

[Poudarjeno besedilo na strani 85]

»Temeljni znanstveni dokaz sestoji iz klavrne peščice kosti«

[Poudarjeno besedilo na strani 87]

»Na račun iskanja pregovornega ‚manjkajočega veznega člena‘[...]se [...] množijo učena pleteničenja in nastaja pravi mit«

[Poudarjeno besedilo na strani 88]

»Sleherna skica človekovega rodovnika, vse do zadnjega bo moralo romati med staro šaro«

[Poudarjeno besedilo na strani 90]

»V okamninskem gradivu [je] še vedno veliko premalo dokazov, da bi lahko naše teorije postavljali brez vedno vnovičnih oddaljitev v domišljijski svet«

[Poudarjeno besedilo na strani 93]

»Ramapitek nikakor ni mogel biti prvi člen v človekovi razvojni vrsti«

[Poudarjeno besedilo na strani 95]

»Z ničemer se ne da izpričati, da bi bil neandertalec v čemerkoli na nižji stopnji od nas samih«

[Poudarjeno besedilo na strani 98]

»Zanamci se bodo gotovo čudili, [...] kako neki se je moglo tako piškavo, neprepričljivo teoretiziranje tako zlahka polastiti pameti dvajsetega stoletja«

[Okvir/slike na strani 94]

Nekoč so avstralopiteka imeli za človekovega prednika, za »manjkajoči vezni člen«. Zdaj so si nekateri znanstveniki edini, da je imel lobanjo »nadvse opičjega, ne pa človeškega videza«

[Slike]

avstralopitekova lobanja

šimpanzova lobanja

človekova lobanja

[Slika na strani 84]

Ker v živem svetu ni sledu o vmesnem členu med človekom in živaljo, so evolucionisti upali, da bo ta vsaj v okamninah

[Slika na strani 86]

Neki evolucionist priznava: »Dokazov, da bi se možgani po velikosti ali zgradbi biološko kaj spreminjali potem, ko se je [...] v okamninskih zbirkah pojavil Homo sapiens, ni«

[Slika na strani 89]

Na čem temeljijo risbe »človečnjakov«? Evolucionisti odgovarjajo: na »domišljiji«, da so pač »plod domišljije«, popolna izmišljotina«

[Sliki na strani 91]

Baje naj bi bil človekov prednik rovki podoben glodalec. V okamninah pa ni nikakršnih pričevanj o takšnem sorodstvu

Ta opičji stvor naj bi bil baje eden izmed naših prednikov. Okamninskih pričevanj o čem takem pa ni nikjer

[Slike na strani 92]

Izhajajoč zgolj iz zob in čeljustničnih odlomkov so ramapiteka razglasili za »prvega predstavnika človeškega rodu«. Po novejših dokazih pa to ne drži

[Slika na strani 96]

Tako kot v okamninskih zbirkah se tudi pri današnjih ljudeh kaže velika raznovrstnost glede na velikost in obliko kosti. Vendar pa vsi sodijo v človeško »vrsto«

[Slika na strani 97]

Vsa znamenja govorijo za to, da so bili ljudje ustvarjeni posebej, popolnoma drugačni od opic

[Shema/slika na strani 90]

40 let so imeli piltdownskega človeka za »manjkajoči vezni člen«, nazadnje pa so odkrili, da gre za ponaredek: nekdo je dele orangutanove čeljustnice in zob povezal z deli človeške lobanje

[Shema]

Temne lise so odlomki človeške lobanja

Vse, kar je svetlega, je iz mavca

Temne lise so odlomki orangutanove čeljustnice in zob