Naj spregovorijo okamninske zbirke
5. poglavje
Naj spregovorijo okamninske zbirke
1. Kaj so okamnine?
FOSÍLI ali okamníne so ostanki pradavnih oblik živega sveta, kakor so se ohranile v zemeljski skorji. To so lahko okostja ali samo njihovi deli, na primer kosti, zobje ali školjčne lupine. Okamnina je lahko tudi kaka sled o dejavnosti nečesa, kar je bilo nekoč živo, na primer odtis ali sledovi stopal. Mnoge okamnine sploh ne vsebujejo več prvotne tvarine, ampak so sestavljene iz rudninskih usedlin, ki so sčasoma vdrle vanje in se navzele njihove oblike.
2., 3. Zakaj so okamnine pomembne za razvojni nauk?
2 Zakaj so okamnine pomembne za razvojni nauk? Poglaviten razlog navaja genetik G. L. Stebbins: »Noben biolog še ni zares videl, da bi večja skupina osebkov nastala z razvojem.«1 Dandanes torej ne vidimo, da bi se živi svet na zemlji razvijal v kaj drugega. Zato pa vidimo, da je vse popolnoma izoblikovano in strogo ločeno med sabo po zvrsteh. Kot pripominja genetik Theodosius Dobzhansky: »Živi svet pač ni ena sama nanizanka, [...] povezana z nepretrganimi nizi vmesnih stopenj.«2 Charles Darwin je priznal, da »si je res težko razložiti, zakaj so [žive] oblike tako različne in zakaj ne prehajajo po naštetih prehodnih oblikah druga v drugo«.3
3 Današnji živopisen, vendar strogo ločen živi svet torej ne govori v prid razvojnemu nauku. In zato so okamnínske zbirke postale tako pomembne. Zdelo se je, da bodo vsaj v okamninah našli potrditev, potrebno za razvojni nauk.
Kaj iščemo
4.–6. Kaj bi izsledili v okamninah, če bi bil razvoj dejstvo?
4 Če bi bil razvoj dejstvo, bi v okamninah pač izsledili pričevanje o postopnem preobražanju iz ene življenjske oblike v drugo. In te bi morali izslediti ne glede na to, na katero različico razvojnega nauka kdo prisega. Še celo znanstveniki, ki verjamejo v hitrejše spremembe, povezane s teorijo o »ravnotežju, zaznamovanem z ločili«, navsezadnje priznavajo, da so morala med tem, ko naj bi potekale te spremembe, še vedno miniti dolga tisočletja. Torej bi bilo kaj lahkoverno misliti, da bi se vse to lahko dogajalo brez vsakršnih [pozneje okamnélih] vmesnih oblik.
5 Če bi razvojni nauk temeljil na dejstvih, bi tudi pričakovali, da bodo okamninske zbirke kazale na zametke novih struktur živega sveta. Vsaj nekatere okamnine bi morale kazati komaj nastajajoče roke, noge, krila, oči in še množico drugih organov. Zaslediti bi morali na primer ribje plavuti, ki bi se preobražale v dvoživkarske noge s stopali in prsti, ali pa škrge, ki bi se preobražale v pljuča. Najti bi morali plazilce, ki bi se jim prednje okončine preobražale v ptičje peruti, zadnje okončine v noge s kremplji, luske v peresa, gobci pa v roževinaste kljune.
6 V tej zvezi pravi britanska revija New Scientist o tem nauku takole: »[Nauk] napoveduje, da bi popolna okamninska zbirka obsegala rodovnike organizmov, ki bi izpričevali dolgotrajno, postopno preobražanje vsega živega.«4 Tudi sam Darwin je trdil, da »je [moralo] biti število vmesnih zvrsti, ki so nekoč živele na zemlji, v resnici ogromno«.5
7. Kaj bi bilo z okamninskimi zbirkami, če bi se z dejstvi skladalo poročilo 1. Mojzesove knjige o ustvarjanju?
7 Če pa se, ravno nasprotno, z dejstvi sklada poročilo 1. Mojzesove knjige o ustvarjanju, potem v okamninskih zbirkah ne bi našli nikakršnih dokazov za to, da bi ena življenjska vrsta prehajala v drugo. Zato pa bi se v njih zrcalila izjava iz 1. Mojzesove knjige, da se je vsaka različna zvrst živega razmnoževala samo »po svoji vrsti«. (1. Mojz. 1:11, 12, 21, 24, 25, vse EI in NS) In če je živi svet nastal z ustvaritvijo, potem v okamninskih zbirkah prav tako ne bi našli nobenih napol izoblikovanih, še nedokončanih kosti ali organov. Vse okamnine bi bile popolne in zelo zamotano zgrajene, takšne kot je današnji živi svet.
8. Kaj bi še našli v okamninskih zbirkah, če je bil živi svet ustvarjen?
8 Če je bil živi svet ustvarjen, bi tudi pričakovali, da bi se v okamninskih zbirkah nove vrste pojavljale nenadoma, brez povezave s čim prej. In kaj bi bilo, če bi ugotovili, da je bilo res tako? Darwin je kar naravnost priznal: »Če so številne vrste [...] res nastale nenadoma, bi to bilo usodno za nauk o razvoju.«6
Kako popolne so te zbirke
9. Kaj je o teh dokazih v svojem času menil Darwin?
9 Pa so okamninske zbirke dovolj popolne, da bi se dalo po njih pošteno presoditi, ali govorijo v prid ustvarjanju ali razvoju? Pred dobrim stoletjem se Darwinu niso zdele ravno popolne. In kaj je bilo takrat »narobe« z njimi? V njih ni bilo najti prehodnih oblik, ki naj bi podprle njegov nauk. V tej zagati je bil primoran zapisati: »Zakaj torej ni vsaka geološka formacija in vsak sklad poln takih vmesnih oblik? Geologija nam ni nikjer odkrila take stopnjevite verige organizmov, in to je nemara najbolj očiten in tehten ugovor, ki bi ga lahko navedli proti teoriji.«7
10. O kakšnem razočaranju je še govoril Darwin?
10 Takratne okamninske zbirke pa so Darwina razočarale še zaradi nečesa drugega. Takole pravi: »Razni paleontologi [...] navajajo kot najtehtnejši dokaz proti spremenljivosti vrst dejstvo, da se v nekaterih formacijah tako nepričakovano pojavljajo cele skupine vrst.« Dodal je: »Imamo pa še drugo podobno težavo, ki pa je še hujša, namreč način, kako se številne vrste iste skupine živalskega kraljestva nepričakovano pojavljajo v najnižjih znanih skladih z okamninami. [...] Danes si tega še ne znamo razložiti in zato po pravici lahko navajajo to dejstvo kot tehten dokaz proti [razvojnemu] gledišču.«8
11. S čim je skušal Darwin pojasniti svoje probleme?
11 Darwin je skušal te velike probleme pojasniti s tem, da je začel udrihati čez okamninske zbirke. Tako je napisal: »Jaz sam [...] gledam na naravne geološke dokaze kot na svetovno zgodovino, ki je še nepopolna, [...] skrajno nepopolna.«9 Z drugimi vred je domneval, da se bodo manjkajoči okamneli vmesni členi sčasoma zagotovo našli.
12. Kako obsežne so izkopaninske zbirke dandanes?
12 Zdaj, po več kot stoletnem obširnem izkopavanju, so našli že ogromno število okamnin. Ali je morda zdaj njihova zbirka kaj manj »nepopolna«? V knjigi Poteki organskega razvoja (Processes of Organic Evolution) k temu pravi: »Zbirka preteklih življenjskih oblik se je že razrasla in se še kar naprej bogatí, medtem ko paleontológi najdejo, popisujejo in primerjajo vedno nove okamnine.«10 Porter Kier, ki dela v inštitutu Smithsonian, pa dodaja: »V muzejih po svetu se je nabralo že na stotine milijonov okamnin, ki so vse lepo katalogizírane in identificírane.«11 Zato Sprehodi po geologiji (A Guide to Earth History) tudi oznanjajo: »Z okamninami nam paleontologi zdaj že znajo sestaviti odlično podobo življenja izpred davnih vekov.«12
13., 14. Zakaj so evolucionisti razočarani nad obogatenimi izkopaninskimi pričevanji?
13 O čem torej pripovedujejo zbirke zdaj, ko je minilo že toliko let in se je nabralo že na milijone okamnin? Evolucionist Steven Stanley trdi, da »nas te okamnine navajajo k novim presenetljivim odkritjem o našem biološkem izvoru.«13 Knjiga Pogled na življenje (A View of Life) izpod peresa treh evolucionistov k temu dodaja: »V okamninskih zbirkah se kaže kopica razvojnih teženj, ki si jih paleontologi ne znajo razložiti.«14 In kaj so ti evolucionistični učenjaki našli tako »presenetljivega«, da si tega »ne znajo razložiti«?
14 Znanstvenike je presenetilo dejstvo, da se v okamninskih pričevanjih, ki jih je danes res na pretek, razkriva isto, kot se je razkrivalo Darwinu: da se temeljne vrste živega sveta pojavljajo nenadoma in se dolge dobe ne spreminjajo kaj prida. Med glavnimi skupinami živega sveta niso nikoli našli kake prehodne oblike. Okamninske zbirke torej pripovedujejo ravno nasprotno od tistega, kar so pričakovali.
15. Do kakšnega sklepa je po preučevanju izkopaninskih zbirk prišel neki botanik?
15 Švedski botanik Heribert Nilsson je po 40 letih lastnih raziskav položaj opisal takole: »Na podlagi paleobioloških dejstev ne moremo sestaviti niti približne skice o razvoju. Okamninsko gradivo pa je že tako popolno, da [...] se ne moremo izgovarjati, da je prepičlo in da zato ni prehodnih razvojnih vrst. Primanjkljaji so resnični, nikoli jih ne bomo zapolnili.«15
Življenje se pojavi nenadoma
16. a) Kaj bi po pisanju nekega znanstvenika človek pričakoval o najstarejših izkopaninskih zbirkah? b) Ali te zbirke opravičujejo takšna pričakovanja?
16 Poglejmo si ta pričevanja nekoliko natančneje. Robert Jastrow v svoji knjigi Rdeči velikani in beli pritlikavci (Red Giants and White Dwarfs) pravi: »Nekoč, v prvi milijardi let, se je na zemeljskem površju pojavilo življenje. Počasi, kot nakazujejo okamninske zbirke, so se živi organizmi vzpenjali po lestvici navzgor, od preprostih do najvišjih oblik.« Po takšnem opisu bi človek pričakoval, da okamnine pač potrjujejo počasen razvoj vse od prvih »preprostih«, pa do najbolj zamotanih življenjskih oblik. Pa vendar ista knjiga pravi: »Kritična prva milijarda let zemeljske zgodovine, torej čas, ko je nastajalo življenje, so še razni, nepopisani listi v knjigi zemljine zgodovine.«16
17. Ali smemo prvim življenjskim oblikam reči »preproste«?
17 Sploh pa, ali smemo tem prvim življenjskim zvrstem res reči »preproste«? »Če se povrnemo skozi čas v dobo najstarejših kamnin,« pravi Razvoj iz vesolja, »ugotovimo, da v odkopanih okamninskih ostankih pradavnih življenjskih oblik ni nič takega, kar bi pričalo o enostavnem začetku. Okamninske bakterije, ali pa okamnele alge in mikroglivice se nam sicer lahko zdijo preproste v primerjavi s psom ali konjem, vendar je njihova sporočílnostna raven še vedno neizmerno visoka. Zamotana biokemična zgradba živega se v glavnem kaže v času, ko so najstarejše kamnine zemeljskega površja šele nastajale.«17
18. Ali izkopaninska pričevanja s čim potrjujejo, da bi se mnogoceličarji razvili iz enoceličarjev?
18 Ali je v teh zgodnjih začetkih morda najti kaj takega, kar bi potrjevalo razvoj iz enoceličarjev v mnogoceličarje? »V okamninskih zbirkah ni niti sledu o teh začetnih stopnjah v razvoju mnogoceličarjev,« odgovarja Jastrow.18 Pač pa pravi: »V skladih kamnin zasledimo komaj kaj drugega kot bakterije in enocelične rastline. Miniti so morale kake tri milijarde let nevidnega napredovanja, preden je življenje pred kako milijardo let naredilo nov velik korak naprej: na zemlji so se pojavili prvi mnogoceličarji.«19
19. Kaj se je dogajalo na začetku tako imenovane kambrijske dobe?
19 Tako se na začetku tokoimenovane kámbrijske dobe v okamninskih zbirkah kaže burna prelomnica, ki je ni še nihče pojasnil. Takrat se pisana množica popolnoma razvitih, zamotano zgrajenih morskih stvarjenj, od teh mnoga s trdimi zunanjimi lupinami in oklepi, pojavi tako nenadoma, da temu pogosto pravijo kar »eksplozíja« živega sveta. Pogled na življenje to opisuje takole: »Od spodnjega konca kambrijske dobe in potem naprej skozi približno 10 milijonov naslednjih let so na odru zemeljske zgodovine prvič nastopile vse glavne skupine okostenelih nevretenčarjev, in to v najbohotnejšem razmahu raznolikosti, kar je je zapisane na našem planetu.« Pojavili so se polži, spužve, morske zvezde, jastogasti trokrparji in še cela vrsta drugih zapleteno zgrajenih morskih stvarjenj. Zanimivo je, kar omenja ista knjiga: »Nekateri izumrli trokrparji so pravzaprav razvili zapletenejša in zmožnejša očesa, kot jih ima katerikoli današnji členonožec.«20
20. Ali je kaj okamnelih vmesnih členov med kambrijskim izbruhom življenja in tistim, kar je bilo prej?
20 Ali morda obstajajo okamneli vmesni členi med tem izbruhom življenja in tistim, kar je bilo prej? Za časa Darwina jih še ni bilo. Sam je priznal: »Na vprašanje, zakaj iz teh neskončno dolgih prastarih, se pravi predkambrijskih dob ne najdemo ostankov življenja, ne morem dati zadovoljivega odgovora.«21 Ali je danes kaj drugače? Paleontolog Alfred S. Romer nas spomni na Darwinovo opazko, da se »takó nenadoma pojavljajo cele skupine vrst«, in pravi: »Pod tem [kambrijem] ležijo debeli nanosi usedlin, v katerih bi pričakovali zarodníke kambrijskih oblik. Vendar jih ne najdemo: v teh starejših skladih skoraj ni sledov življenja. Nič pretiranega ne bi bilo, če bi rekli, da se splošna slika, kot jo kažejo ti skladi, lepo sklada s predstavo o nadnaravni ustvaritvi na začetku kambrijskih časov. ‚Na vprašanje, zakaj v teh neskončno dolgih predkambrijskih dobah ne najdemo ostankov življenja,‘ je zapisal Darwin, ‚ne morem dati zadovoljivega odgovora.‘ Tudi danes ga ne moremo dati,« pravi Romer.22
21. Katere trditve niso obveljale in zakaj ne?
21 Po trditvah nekaterih je stvar le v tem, da so se predkambrijske kamnine sčasoma že preveč spremenile pod vplivom vročine in pritiska, da bi se v njih še lahko obdržale okamnele vmesne oblike, ali pa da se v plitvinah ni nikoli naplastílo toliko skamenelih naplavin, da bi mogle ohraniti take okamnine. »Obveljati ne more ne ena ne druga trditev,« pišejo evolucionisti Salvador E. Luria, Stephen Jay Gould in Sam Singer. Namreč: »Geologi so odkrili že veliko nespremenjenih predkambrijskih usedlin, pa v njih ni bilo nikakršnih okamnin višjih organizmov.«23
22. Kaj je glede na ta dejstva izjavil neki biokemik?
22 Spričo teh dejstev je biokemik D. B. Gower po pričevanju kentskega Timesa izjavil: »Genezina pripoved o ustvarjanju in razvojni nauk se medsebojno izključujeta. Prav ima le eden, drugi pa je zmoten. Pričevanje okamnin se ujema z Genezinim poročilom: V najstarejših kamninah nismo našli vrste okamnin, ki bi prikazovale postopno spreminjanje iz najpreprostejših stvarjenj do razvitih oblik, zato pa se v teh kamninah kar na lepem pojavijo že razvite vrste. Med posameznimi vrstami ni bilo prav nobenih okamnelih vmesnih oblik.«24
23. Kaj zaključuje neki zoolog?
23 Zoolog Harald Coffin pa zaključuje: »Če nauk o postopnem razvoju iz preprostega v zapleteno drži, bi morali kje najti zarodníke teh popolnoma razvitih kambrijskih živali. Teh pa še nismo našli, in znanstveniki priznavajo, da je komaj kaj upanja, da bi jih sploh našli. Glede na dejstva in sodeč po tem, kar smo res našli v zemlji, vsemu še najbolj ustreza nauk o nenadni ustvaritvi, s katero naj bi nastale glavne življenjske oblike.«25
Še naprej nenadno pojavljanje z malo sprememb
24. Ali je izkopaninsko pričevanje iz nadkambrijskih plasti kaj drugačno?
24 V plasteh, ki so se usedale na ta kambrijski izbruh vsega živega, izkopane okamnine pričajo vedno znova o enem in istem: nenadoma se pojavljajo nove živalske in rastlinske vrste brez povezave s čim prejšnjim. In ko se enkrat pojavijo, se komajda še kaj spremenijo. V Novi razvojni časovni razpredelnici piše: »Okamnine nam zdaj kažejo, da se tipična vrsta obdrži skozi stotisoče, včasih kar milijone ali še več rodov, ne da bi se medtem kaj prida razvijala. [...] Ko vrste enkrat nastanejo, se jih razvoj do izumrtja komajda še kaj dotakne.«26
25. Kakšna stalnost se zrcali pri žuželkah?
25 Žuželke so se na primer pojavile v okamninah nenadoma in v pravi obilici, in to brez kakih razvojnih prednikov. Prav tako se niso kaj dosti spremenile vse do tega dne. Ob najdbi okamnele muhe, ki so ji prisodili »starost 40 milijonov let«, je dr. George Poinar ml. tako zapisal: »Po notranji anatomiji so te živalce nenavadno podobne današnjim muham. Krila, noge, pa tudi glava in celice odznotraj so videti na moč sodobne.«27 V poročilu v torontskem The Globe and Mail pa je pisalo: »V 40 milijonih let vzpenjanja po razvojni lestvici je komajda videti, da bi se bile povzpele kaj više.«28
26. Kako se enaka stalnost kaže pri rastlinah in živalih?
26 Podobno sliko nam kažejo rastline. Med plastmi kamnin so našli okamnele odtise listov vsega mogočega drevja in grmovja, ki se skorajda ne ločijo od listja današnjih sorodnic teh rastlin, od hrasta, oreha, híkorija, vinske trte, magnólije do palme in še mnogih drugih. Enako se godi pri živalih. Zarodniki sodobnih vrst se v okamninskih zbirkah pojavljajo naenkrat in so na moč podobni še živim ustreznikom. Med njimi je sicer veliko različic, v katerih pa zlahka prepoznavamo isto »vrsto«. O nekem takem primeru pripoveduje revija Discover: »Ostvar [...] živi na zemlji skoraj nespremenjen že 200 milijonov let.«29 Prav tako je bilo z izumrlimi vrstami. Dinozavri se na primer v okamninskih zbirkah pojavijo nenadoma, brez vmesnih členov, ki bi jih povezovali s kakimi poprejšnjimi predniki. Silno so se namnožili, potem pa so izumrli.
27. Kaj pravi o razvojnem »izboljševanju« neko strokovno glasilo?
27 O tem pravi Bulletin čikaškega prirodoslovnega muzeja takole: »Vrste se pojavljajo zaporedoma zelo nepričakovano, se ves čas izpričanosti v okamninah komaj kaj ali sploh nič ne spremenijo, potem pa v okamninah nanagloma izginejo. In včasih niti ni videti, ali točneje, sploh redkokdaj je videti, da bi bili potomci v resnici kaj bolje prilagojeni od svojih prednikov. Z drugimi besedami: le stežka najdemo sledove biološkega izboljševanja.«30
Nič prehodnih oblik
28. Ali so kdaj kje našli kake prehodne oblike kosti ali organov?
28 Nadaljnja težava za razvojni nauk je tudi dejstvo, da nikjer v okamninskih zbirkah ni najti le delno izoblikovanih kosti ali organov, ki bi si jih lahko razlagali kot zametke novih telesnih značilnosti. Obstaja pa na primer veliko okamnin različnih zvrsti letajočih živali, ptičev, netopirjev in izumrlih pterodáktilov. Po razvojnem nauku naj bi se bili razvili iz vmesnih prednikov. Našli pa niso še nobene takšne prehodne oblike. O njih ni ne duha ne sluha. Ali morda obstajajo okamnine žiraf z dvotretjinskimi ali tričetrtinskimi vratovi sodobnih žiraf? Ali morda okamnine ptičev, ki bi se jim kljuni šele razvijali iz plazilčje čeljusti? Ali so morda v okamninah kaki sledovi rib, ki bi jim že nastajalo dvoživkarsko okolčje ali bi se jim plavuti preobražale v dvoživkarske noge, stopala in prste? Dejstvo je, da je po dosedanjih izkušnjah vsakršno iskanje komaj nastajajočih telesnih značilnosti v okamninah zaman.
29. Kaj evolucionisti zdaj priznavajo o domnevnih prehodnih oblikah?
29 V New Scientistu je pisalo, da bodo »po napovedih razvojnega nauka okamninske zbirke, ko bodo enkrat popolne, vsebovale razvojne vrste organizmov, v katerih se bo kazalo dolgodobno postopno spreminjanje«. Potem pa beremo: »Žal pa okamninske zbirke ne spolnjujejo teh pričakovanj. Posamezne okamnele vrste so le poredkoma povezane med sabo z znanimi vmesnimi oblikami. [...] Sploh je videti, kot bi se znane okamnele vrste tudi po milijone let ne razvijale.«31 Genetik Stebbins pa piše: »Ne med glavnimi živalskimi ne rastlinskimi debli nikjer ne poznamo nikakršnih prehodnih oblik.« Pripoveduje tudi o »velikih vrzelih, ki se odpirajo med mnogimi velikimi kategorijami organizmov«.32 »Pravzaprav pa,« kot priznava Nova razvojna časovna razpredelnica, v okamninskih zbirkah ni prepričljivo izpričan niti en sam prehod iz ene vrste v drugo. Poleg tega pa so vrste trajale neverjetno dolga razdobja.«33 (Kurziv naš.)
30. Kaj potrjuje neka obsežna študija?
30 To se ujema z obsežno študijo, ki sta jo izvedla londonsko Geološko društvo in Angleško paleontološko združenje. O njenih izsledkih je profesor naravoslovja John N. Moore poročal takole: »Okoli 120 znanstvenikov, samih strokovnjakov, je pripravilo 30 poglavij na 800 straneh veličastnega dela, ki naj predstavi okamninske zbirke za rastline in živali, razdeljene na okrog 2500 skupin. [...] Pokaže se, da ima vsaka večja rastlinska in živalska oblika ali vrsta posebno in popolnoma ločeno zgodovino od vseh ostalih oblik ali vrst! Rastlinske in živalske skupine se v okamninskih zbirkah pojavljajo nenadoma. [...] Kiti, netopirji, konji, prvaki, sloni, zajci, veverice idr., vsi so ob svojem prvem pojavu enako ostro razločeni kot danes. O kakšnem skupnem predniku ni niti sledu, kaj šele o kakšnem vmesnem členu s kakšnim plazilcem, njihovim domnevnim zarodnikom.« Potem pa Moore še dodaja: »Najverjetneje niso našli nikakršnih prehodnih oblik v okamninskih zbirkah zato, ker na stopnji okamnin sploh ni nikakršnih prehodnih oblik. Najverjetneje prehodov med živalskimi vrstami in/ali rastlinskimi vrstami sploh nikoli ni bilo.«34
31. Ali izkopaninske zbirke danes pripovedujejo o čem drugem, kot so v Darwinovih časih?
31 Kar je torej držalo v Darwinovih časih, drži tudi danes. Pričevanje okamninskih zbirk je še vedno takšno, kot ga je pred leti opisal zoolog D’Arcy Thompson v svoji knjigi O rasti in obliki (On Growth and Form): »Darvinistični razvojni nauk nas še ni poučil o tem, kako ptiči potekajo iz plazilcev, sesalci iz še prejšnjih štirinožcev, štirinožci iz rib, ali pa vretenčarji iz nevretenčarjev. [...] Zaman iščemo rešilne brvi, ki bi premoščale vmesne vrzeli, nikoli ne bomo uspeli.«35
Kako je s primerom konja
32. Kaj pogosto prikazujejo kot klasičen razvojni zgled?
32 Vendar pa velikokrat rečejo, da je vsaj konj klasičen primer razvojne vrste v okamninskih zbirkah. Svetovna enciklopedija (The World Book Encyclopedia) tako pravi: »Konji so eden izmed najtrdneje izpričanih primerov razvojnega stopnjevanja.«36 V navadi je že, da ga slikajo v zaporedju od majhne živali do sodobnega velikega konja. Ali pa je takšno zaporedje res oprto na okamninska pričevanja?
33. Ali izkopaninska pričevanja res potrjujejo konjev razvoj?
33 Britanska enciklopedija (Encyclopaedia Britannica) k temu pravi takole: »Konjev razvoj ni nikoli potekal premočrtno.«37 Z drugimi besedami: v okamninskih pričevanjih se nikjer ne odslikava postopno nadgrajevanje od male živali do velikega konja. O tem nadvse opevanem razvojnem modelu evolucionist Hitching pravi: »Nekoč so ga slikali kot nekaj enostavnega, premočrtnega, zdaj pa je že tako zapleten, da je odločitev za eno ali drugo različico bolj odvisna od tega, kaj človek verjame, kot pa zgolj od razumskega pretehtavanja. Ta eohíp, domnevni praprakonj, ki naj bi bil po trditvah strokovnjakov že zdavnaj izumrl in bi zanj vedeli le iz okamnin, morda še vedno veselo živi in morda sploh ni konj, ampak – daman, plašna žival velikosti današnje lisice, ki se urno smuka skozi afriško gozdno podrast.«38
34., 35. a) Zakaj nekateri dvomijo o pravilni razvrstitvi eohipa? b) Ali so že kje našli razvojne prednike različnih zvrsti fosilnih konj?
34 Če hočemo postaviti malega eohipa za konjevega prednika, je treba že prav pošteno napeti domišljijo, še zlasti z ozirom na to, kar pravi Nova razvojna časovna razpredelnica: »Po nekdaj splošnem domnevanju se je [eohip] počasi, toda zanesljivo levil v veliko bolj konjeródno žival.« Ali pa to domnevanje potrjujejo dejstva? »V okamneli vrsti [eohipa] se kaže bore malo sledov o razvojnostni modifikáciji,« odgovarja ista knjiga. Zato za okamninske zbirke odkrito priznava: »Te nam ne izpričajo popolnega rodovnika za družino konjev.«39
35 Nekateri znanstveniki torej že pravijo, da mali eohip sploh ni bil kaka zvrst konja ali morda njen prednik. K temu je vsaka okamnela zvrst, ki so jo bili uvrstili v konjev rodovnik, kazala tudi izredno stalnost brez kakih prehodnih oblik, ki bi jo povezovale z domnevnimi razvojnimi predniki. Prav tako pa nas ne bi smelo presenečati to, da se konjske okamnine tako razlikujejo po velikosti in obliki. Še dandanes namreč živijo konji vseh mogočih velikosti, od malih ponijev do težkih delovnih konjev. Vsi pa so le zvrsti v okviru družine konjev.
O čem v resnici pripovedujejo okamninske zbirke
36. O čem v resnici pripovedujejo okamninske zbirke?
36 Ko torej spregovorijo okamninske zbirke, ni njihovo pričevanje prav nič razvojno naravnano. Pač pa zgovorno pričajo v prid ustvarjanja. Kažejo namreč, da so se najrazličnejše oblike živega sveta pojavile nenadoma. Znotraj vsake vrste se je sicer širila pisana raznolikost, vendar ni bila nobena povezana s kakimi predhodnimi razvojnimi predniki prek vmesnih oblik. Nobena tudi ni bila prek kakih razvojnih vmesnih členov povezana z različnimi vrstami živega sveta, ki so nastopile za njo. Pisane vrste živega sveta so uspevale skoti dolga obdobja, ne da bi se kaj prida spreminjale, in potem so nekatere izumrle, druge pa so se obdržale prav do tega dne.
37. Kako to priznava neki evolucionist?
37 »Razvojno pojmovanje bi le stežka imeli za trdno znanstveno razlago obstoja takó raznovrstne življenjske pojavnosti,« sklepa v svoji knjigi Red v Življenju (Order: In Life) evolucionist Edmund Samuel. In zakaj stežka? Takole pravi: »Razvojne misli ne moremo neposredno opreti na nikakršno podrobno analizo biogeografske razširjenosti ali okamninskih zbirk.«40
38. Do kakšnega sklepa bi lahko prišel nepristranski preiskovalec?
38 Očitno je torej, da bi nepristranski preiskovalec iz tega moral izpeljati sklep, da okamnine z ničemer ne utemeljujejo razvojnega nauka. Sprevidel pa bi, da okamninsko pričevanje krepkó pridene k tehtnosti dokazov za ustvarjanje. Zoolog Coffin na primer izjavlja: »Posvetnim znanstvenikom okamnine, torej pričevanje o življenju v davnini, pomenijo tudi najvišjega in brezprizívnega razsodnika, ker so okamninske zbirke sploh edini izvirni zgodovinopis življenja, dostopen znanosti. In če se ta okamninski zgodovinopis ne sklada z razvojnim naukom, – videli pa smo, da se ne – o čem nas potem uči? O tem, da so bile rastline in živali v svojih osnovnih oblikah ustvarjene. Temeljna dejstva iz okamninskih zbir utemeljujejo ustvarjanje, ne pa razvoj.«41 Zvezdoslovec Carl Sagan v svoji knjigi Vesoljstvo (Cosmos) odkrito priznava: »Okamninsko pričevanje bi se prav lahko skladalo s predstavami o Vélikem oblikovalcu.«42
[Vprašanjaza preučevanje]
[Poudarjeno besedilo na strani 54]
»Noben biolog še ni zares videl, da bi večja skupina osebkov nastala z razvojem«
[Poudarjeno besedilo na strani 57]
Darwin: »Če so številne vrste [...] res nastale nenadoma, bi to bilo usodno za nauk o razvoju«
[Poudarjeno besedilo na strani 59]
Okamninske zbirke pripovedujejo ravno nasprotno od tistega, kar je napovedoval razvojni nauk
[Poudarjeno besedilo na strani 60]
»V odkopanih okamninskih ostankih pradavnih življenjskih oblik ni nič takega, kar bi pričalo o enostavnem začetku«
[Poudarjeno besedilo na strani 61]
Darwin: »Nenadoma [se] pojavljajo cele skupine vrst«
[Poudarjeno besedilo na strani 62]
»Splošna slika [se] [...] lepo sklada s predstavo o nadnaravni ustvaritvi«
[Poudarjeno besedilo na strani 62]
»Bilo [ni] prav nobenih okamnelih vmesnih oblik«
[Poudarjeno besedilo na strani 66]
»Konjev razvoj ni nikoli potekal premočrtno«
[Poudarjeno besedilo na strani 67]
»Skupina Equus, v katero so vključeni vsi sodobni konji, [...] se v okamninskih zbirkah pojavi nenadoma, [...] njihovega izvora ne moremo izpričati z nam znanimi okamninskimi najdbami«b
[Poudarjeno besedilo na strani 70]
»Razvojno pojmovanje bi le stežka imeli za trdno znanstveno razlago obstoja tako raznovrstne življenjske pojavnosti«
[Okvir na strani 55]
Po priznanem razvojnem nauku Po nauku o ustvaritvi bi
bi pričakovali, da bi pričakovali, da bi okamninske
okamninske zbirke vsebovale: zbirke vsebovale:
1. najpreprostejše življenjske oblike, 1. zamotano zgrajene
ki bi se pojavljale postopoma življenjske oblike, ki bi
se nenadoma pojavile
2. preproste oblike, ki bi se 2. sledove zamotanih življenjskih
postopoma spreminjale oblik, množečih se ‚po svojih
v bolj zapletene vrstah‘ (bioloških družinah),
čeprav dovolj raznoliko
3. veliko prehodnih »veznih 3. da ne bi vsebovale »veznih
členov« med različnimi vrstami členov« med različnimi
biološkimi družinami
4. zametke novih telesnih 4. da ne bi vsebovale
značilnosti, npr. okončin, nedokončanih, pač pa
kosti, organov spopolnjene telesne značilnosti
[Okvir/slika na strani 56]
V neki knjigi o razvojnem nauku najdete takšnole risbo s podnapisom: »OD RIBE DO ČLOVEKA«. Ta ilustracija »prikazuje, kako so se kosti v ribji plavuti razvile v kosti človeške roke«. Tam tudi piše: »V okamninskih zbirkah so izpričane številne vmesne stopnje v tem prehodu.« Pa so tudi res?a
[Shema]
(Lega besedila – glej publikacijo)
zapestje
podlaket
komolec
nadlaket
rama
[Okvir/slike na straneh 68, 69]
Kaj pripovedujejo okamninska pričevanja [...] o nastanku živega sveta
O nastanku življenja:
»Vsaj tričetrt knjige geoloških časov, vklesane v zemeljsko skorjo, sestoji iz nepopisanih strani.« (The World We Live In)c
»Začetnih korakov [...] ne poznamo; [...] za njimi ni ostalo nikakršnih sledov.« (Red Giants and White Dwarfs)d
O mnogoceličnem življenju:
»Vprašanja, kako so nastali mnogoceličarji in ali se je to zgodilo enkrat ali večkrat na en ali na mnogo načinov, je še vedno problematično in stvar žgočih razprav, [...] na katere se ‚v končni posledici niti ne da odgovoriti‘.« (Science)e
»V okamninskih zbirkah ni nikakršnih sledov o začetih stopnjah razvoja mnogoceličarjev.« (Red Giants and White Dwarfs)f
O rastlinstvu:
»Večina botanikov išče vir navdiha v okamninskih zbirkah. Tam pa [...] ni ničesar, s čimer bi si lahko pomagali. [...] Niti sledu ni o kakšnih prednikih.« (The Natural History of Palms)g
O žuželkah:
»V okamninskih zbirkah ne najdemo nikakršnih podatkov o nastanku žuželk.« (Encyclopaedia Britannica)h
»Nikjer še nismo našli okamnin, po katerih bi lahko presodili kakšni so bili pražuželčji predniki.« (The Insects)i
O živalih s hrbtenico:
»V okamninskih ostankih ni najti ničesar o nastanku vretenčarjev.« (Encyclopaedia Britannica)i
O ribah:
»Kolikor vemo, ni bila ta nova žival povezana s kako predhodno življenjsko obliko z nikakršnim ‚veznim členom‘. Ribe so se kratko malo pojavile.« (Marvels & Mysteries of Our Animal World)k
O ribah, ki bi se levile v dvoživke:
»Kako in zakaj se je to pravzaprav zgodilo, ne bomo najbrž nikoli izvedeli.« (The Fishes)l
O dvoživkah, ki bi se levile v plazilce:
»Okamninska pričevanja iz zgodovine vretenčarjev nas med drugim spravljajo v zadrego tudi zato, ker nam povedo tako malo o razvoju plazilcev v njihovih prvih dneh, ko se je jajce z lupino šele razvijalo.« (The Reptiles)m
O plazilcih, ki bi se levili v sesalce:
»Manjkajočega veznega člena [ki bi povezoval] sesalce in plazilce, ni nikjer.« (The Reptiles)n
»Okamnine nam na žalost komajda kaj povedo o stvarjenjih, ki so po našem prvi sesalci.« (The Mammals)o
O plazilcih, ki bi se levili v ptiče:
»Prehod iz plazilcev v ptiče je še manj izpričan.« (Processes of Organic Evolution)p
»Dozdaj nismo še nikjer našli nobene okamnine takšnega ptiču podobnega plazilca.« (The World Book Encyclopedia)q
O opicah:
»Žal so okamninske zbirke, po katerih bi lahko izsledili pojav opic, še vedno brezupno nepopolne.« (The Primates)r
»Videti je na primer, kot bi se sodobne opice pojavile kar na lepem, kot iz niča. Za njimi ni preteklosti, nobenih okamnin.« (Science Digest)s
Od opice do človeka:
»Po okamninah ali kakih drugih fizičnih dokazih ne moremo človeka neposredno povezati z opicami.« (Science Digest)t
»Človeška družina ne sestoji iz ene same rodovne linije, ki bi držala od opicam podobnih oblik do naše vrste.« (The New Evolutionary Timetable)u
[Slika na strani 58]
Našli so že na milijone okamnin, ki so zdaj shranjene v muzejih in laboratorijih po vsem svetu
[Slike na strani 61]
Že kmalu v takoimenovani kambrijski dobi pride do veličastne »eksplozije« živega sveta: brez povezave s kakimi razvojnimi predniki se pojavijo okamnine glavnih nevretenčarskih skupin
spužva
trokrpar
meduza
[Slike na strani 63]
Nenadoma in popolnoma razvite se pojavljajo različne in zelo zapleteno zgrajene življenjske oblike
konj
veverica mošnjičarka
metulj
praprot
vrtnica
riba
[Slike na strani 64]
Po razvojnem nauku naj bi se ptiči razvili iz vmesnih prednikov; teh pa niso še nikjer našli
navadna čigra
kolibri
orel
[Slika na strani 65]
Nikjer niso našli žirafinih okamnin z dvotretjinskimi ali tričetrtinskimi vratovi sodobnih žiraf
[Sliki na strani 67]
Ta glodalec je baje podoben eohipu, domnevnemu konjevemu predniku. Nikakršnega dokaza pa ni, da bi se eohip razvijal v kaj konju podobnega
