Zakaj Bog dopusča trpljenje
16. poglavje
Zakaj Bog dopusča trpljenje
1. Zaradi katerega najpogostejšega razloga ljudje dvomijo v Stvarnikov obstoj?
LJUDJE največkrat podvomijo v Stvarnikov obstoj zato, ker je v svetu toliko trpljenja. Ogromno krutosti, prelivanja krvi in brezmejne hudobije je bilo v minulih stoletjih, in zaradi vsega tega je trpelo na milijone nedolžnih ljudi. Marsikdo se je zato vprašal: ‚Če Bog je, zakaj dopušča vse to?‘ In ker smo videli, da biblijsko poročilo še najbolje dokazuje ustvaritev, nas zdaj zanima, ali nam lahko Biblija pomaga odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj tako mogočen Stvarnik že tako dolgo dopušča toliko trpljenja.
2. Kako Biblija opisuje svet, v kakršnem sta živela prva dva človeka?
2 V uvodnih poglavjih 1. Mojzesove knjige najdemo osnovo za odgovore na ta vprašanja. Tam namreč piše, da je bil svet ustvarjen brez trpljenja. Prvi moški in prva ženska sta se znašla v rajskem okolju, v čudovitem domu, ki je bil kakor kakšen gaj in se je imenoval Eden. Tam sta dobila prijetno in izzivov polno delo. Zemljo sta morala ‚obdelovati in jo varovati‘. Imela pa sta tudi oblast nad »ribami morja in pticami neba in vsemi živimi bitji, ki se gibljejo na zemlji«. (1. Mojz. 1:28, EI; 2:15)
3. Kakšno upanje sta imela Adam in Eva?
3 Poleg tega sta bila prva človeka ustvarjena s popolnima telesoma in popolnim razumom, tako da nista imela nobene pomanjkljivosti. Zato jima ni bilo treba trpeti v bolezni, starosti in ne bi jima bilo treba umreti. Pred njima je bilo upanje na neskončno prihodnost na rajski zemlji. (5. Mojz. 32:4)
4. Kakšne namene je imel Bog s človekom in z zemljo?
4 Prvima človekoma je bilo tudi naročeno, naj »rodita in se množita in napolnita zemljo«. Tako bi se jima rojevali otroci in človeška družina bi rasla in razširila meje raja, in na koncu bi vsa zemlja postala raj. Človeški rod bi bil potem kot enotna družina, vsi bi živeli v popolnem zdravju na rajski zemlji.
Treba je priznati Božjo oblast
5. Zakaj bi ljudje morali sprejeli Božjo oblast?
5 Toda če sta hotela ohraniti to skladnost, sta morala priznati Stvarniku pravico, da vlada nad človeškimi zadevami. Priznati bi torej morala njegovo suverenost ali vrhovno oblast. Zakaj? Predvsem zato, ker je tako prav. Kdor kaj ustvari, ima prav gotovo pravico, da do neke mere nadzoruje, kar je ustvaril. To načelo se je dolga stoletja obdržalo v vseh zakonih o lastništvu. Poleg tega pa bi se morali ljudje podrediti Stvarnikovemu vodstvu še zaradi tegale odločilnega dejstva: Ustvarjeni smo bili namreč, da brez Stvarnika sami sebi nikakor ne moremo vladati, kakor ne moremo preživeti brez hrane, vode in zraka. Zgodovina je potrdila, da držijo tele besede iz Svetega pisma: »Vem, o Jehova, da ni človeku v oblasti pot njegova in ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jer. 10:23) Dokler bi se ljudje držali vodil, ki jim jih je postavil njihov Stvarnik, toliko časa bi uspešno in srečno živeli.
6, 7. a) Kakšno svobodo je Bog zagotovil človeku in zakaj? b) Za katero napačno izbiro sta se odločila prva človeka?
6 Človek je bil ustvarjen tudi s svobodno voljo, ni namreč robot in ne deluje predvsem nagonsko kot živali ali mrčes. Toda njegova svoboda je relativna in ne absolutna. Z njo mora ravnati odgovorno in v okviru Božjih zakonov, ki so namenjeni v vsesplošni prid. Biblija to načelo opiše takole: »Bodite svobodni, vendar ne tako, da bi vaša svoboda prikrivala hudobijo, ampak kot ljudje, ki so predani Bogu.« (1. Pet. 2:16, EI) Brez zakona, ki bi uravnaval medčloveške odnose, bi nastala samo zmeda, in to bi potem na vsakogar vplivalo silno škodljivo.
7 Relativna svoboda je torej zaželena, preveč svobode pa ne. Če damo otroku preveč svobode, se bo morda šel igrati na prometno ulico ali pa bo hotel vtakniti roko v razbeljeno peč. Popolna svoboda, ko se odločamo povsem sami in brez Stvarnikovega vodstva, zna pripeljati do vsakovrstnih težav. Tako se je zgodilo tudi prvima človekoma. Svobodo, ki sta jo dobila v dar, sta zlorabila. Odločila sta se — kajpak narobe — da bosta segla po neodvisnosti od svojega Stvarnika in da bosta tako postala »kakor Bog«. Zazdelo se jima je, da bosta potem lahko sama odločala, kaj je zanju prav in kaj ne. (1. Mojz. 3:5)
8. Kaj se je zgodilo, ko sta se Adam in Eva odtegnila Božji oblasti?
8 Ko sta se prva človeka ločila od svojega Stvarnika, se je zgodilo nekaj podobnega, kot če bi električni ventilator izključili iz omrežja. Ventilator dela, dokler je pač priključen v omrežje. Ko ga izključimo, se začne počasi ustavljati in se na koncu tudi čisto ustavi. Nekaj takšnega se je zgodilo Adamu in Evi, ko sta se ločila od svojega Stvarnika, ‚studenca življenja‘. (Ps. 36:9) Ker sta se pa samovoljno odločila za pot neodvisnosti od svojega Stvarnika, ju je ta pustil, da sta lahko do kraja doumela pomen svoje izbire — prepustil ju je samim sebi. Biblijsko načelo pravi: »Če ga boste zapustili [Boga], vas bo zapustil.« (2. Let. 15:2, EI) Brez Stvarnika, ki ju je s svojo močjo držal pri življenju, sta jima postopoma začela pešati razum in telo. Čez čas sta se postarala in umrla. (1. Mojz. 3:19, 5:5)
9. Kako je vse človeštvo prizadeto zaradi napačne izbire prvih dveh ljudi?
9 Ko sta se Adam in Eva odločila za neodvisnost od svojega Stvarnika, jima je začela pojemati tudi popolnost. In to se je zgodilo, preden sta imela kakšnega otroka. Otroci, ki sta jih imela kasneje, so potem kazali tisto lastnost, kakršno sta imela tudi starša: nepopolnost. Prva starša sta bila torej kot nekakšen vzorec z napako. Vse, kar sta spravila na svet, je potem imelo to napako. Zato smo se vsi rodili nepopolni in smo vsi podedovali pomanjkljivosti, kakršne so na primer staranje, bolezni in smrt. Ta nepopolnost je skupaj z ločitvijo od Stvarnika in njegovih zakonov na stežaj odprla vrata človeški neumnosti. In človekova zgodovina se od takrat naprej polni s trpljenjem, žalostjo, boleznimi in smrtjo. (Ps. 51:5; Rim. 5:12)
10. a) Do kakšnega upora je prišlo v duhovnem svetu? b) Kako je moglo do česa takšnega sploh priti?
10 Ali to pomeni, da je za vse hudo odgovoren samo človek? Ne. Tu je treba povedati še nekaj. Bog ni obdaril z razumom le ljudi. Takrat je imel ob sebi že neštevilna duhovna nebeška stvarjenja. (Job. 38:4, 7) Tudi njim je dal svobodno voljo in so se zato lahko sami odločali, ali bodo spoštovali vodstvo svojega Stvarnika ali ne. Eno od teh duhovnih stvarjenj pa je začelo v sebi gojiti željo po neodvisnosti, ki se je potem v njem tako razrasla, da je z njo to stvarjenje izzvalo Božjo oblast. Adamovi ženi Evi je reklo, da sme prekršiti Božji zakon in ji potem zagotovilo: »Nikakor ne umrješ.« (1. Mojz. 3:4; Jak. 1:13—15) To stvarjenje je s tem trdilo, da človeku za večno življenje in srečo ni treba Stvarnika. V resnici je reklo, da bo zanju sploh bolje, če prekršita Božji zakon, kajti tako bosta postala kakor Bog. S tem je zastavilo vprašanje o vrednosti Božjih zakonov in vrglo senco dvoma na Božji način vladanja. V resnici je s tem podvomilo nič manj kot v Božjo pravico do oblasti. Zaradi te laži je bitje dobilo ime Satan, ki pomeni »upornik«, in Hudič, ki pomeni »ubijalec«. To Satanovo stališče se vseh 6000 let že odraža na človeštvu in povzdiguje politiko, s katero je svetu mogoče edinole vladati ali pa ga razdejati. (Luk. 4:2-8; 1. Jan. 5:19; Raz. 12:9)
11. Zakaj ni Bog upornikov uničil že na začetku?
11 Ampak zakaj ni Bog takoj uničil teh ljudi in duhovnih stvarjenj, ki so kršili njegove zakone? Odgovor moramo iskati v dejstvu, da je bil osnovni dvom zastavljen pred vsem razumnim stvarstvom. Del tega dvoma je zajet v tehle vprašanjih: Ali bi neodvisnost od Boga res lahko prinesla trajne koristi? Katero vodstvo bo za ljudi boljše: njihovo lastno ali Stvarnikovo? Ali bi ljudje lahko uspešno vladali svetu, ne da bi se pri tem ozirali na Stvarnika? Skratka: Ali ljudje res rabijo Božje vodstvo? To so pa vprašanja, na katera lahko odgovori šele čas.
Zakaj tako dolgo
12. Česa bi lahko obtožili Boga, če bi se v ta spor vmešal že kar v začetku?
12 Ampak zakaj je Bog dopustil, da je preteklo že toliko časa — že kakih 6000 let — te stvari pa še zmeraj niso rešene? Ali se jih ne bi dalo urediti že pred davnim časom? No, če bi Bog posegel že pred davnimi časi, bi ga ljudje lahko obdolžili, da jim ni dal dovolj časa, da bi razvili ustrezno metodo oblasti in naredili tak tehnološki skok, ki bi vsem prinesel mir in uspeh. V svoji modrosti je Bog namreč videl, da bo moralo preteči nekaj časa, preden se bodo rešila ta vprašanja. Zato je pa dal toliko časa.
13, 14. Kaj je prinesla neodvisnost od Boga?
13 V minulih stoletjih je človek preskusil že vse oblike oblasti, vse vrste družbenih in gospodarskih sistemov. Imel pa je tudi dovolj časa, da je ustvaril velik tehnološki napredek, od tega, da je obrzdal atom, pa vse do potovanja na Mesec. In kaj ima zdaj od tega? Ali se je iz vsega tega rodil svet, ki bi bil vsej človeški družini v resničen blagoslov?
14 Še zdaleč ne. Človeku nikakor ni uspelo zagotoviti miru in sreče za cel svet. Po vsem tem času so razmere veliko bolj negotove kot kadarkoli prej. Ni ga kraja na svetu, kjer ne bi bilo zločinov, vojn, razpadlih družin, revščine in lakote. Zdaj je ogrožen že sam obstoj človeka. Jedrski izstrelki strašne rušilne moči lahko uničijo večji del človeške rase, če ne kar vso. In tako se kljub tisočletjem naporov, kljub stoletnim človeškim izkušnjam, na katerih bi morali graditi, in kljub novim dosežkom tehnološkega napredka, svet še zmeraj povsem neuspešno ubada z najosnovnejšimi problemi.
15. Kaj je človekov upor prinesel vsemu svetu?
15 Tudi sami zemlji je prizadejane že veliko škode. Zaradi brezbrižnosti in pohlepa so se nekatera področja že spremenila v puščave, ker so izgubila svoj zaščitni gozdni plašč. Kemikalije in drugi odpadki so onesnažili zemljo, morje in zrak. Biblija je že pred 2000 leti povsem pravilno napovedala stanje, kakršno je na svetu danes: »Celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi.« (Rim. 8:22)
Kaj je bilo dokazano
16, 17. Kaj se je sčasoma dokazalo?
16 Kaj se je v vsem tem času brez dvoma dokazalo? Dokazalo se je, da človek brez svojega Stvarnika ne more uspešno vladati. Jasno se je dokazalo tudi to, da zemeljskih zadev ni mogoče uspešno voditi brez človekovega Stvarnika. Zgodovina sama potrjuje nepristransko oceno človekovih vladarskih naporov, kakršno najdemo v Bibliji: »Človek vlada človeku v nesrečo.« (Prop. 8:9)
17 Kakšna nesreča je pravzaprav ves človekov trud, če ga primerjamo z redom in natančnostjo v vesolju, v katerem je čutiti vodstvo Stvarnikovih zakonov! Zato človeštvo gotovo rabi to vrsto vodstva in oblasti nad svojimi zadevami, kajti zmeraj, ko ni upoštevalo Božjega nadzora, se je znašlo v nesreči. Za vselej se je tudi izkazalo, da res rabimo Božje vodstvo, kot pač rabimo zrak, vodo in hrano. (Mat. 4:4)
18. Kako je lahko to, da je ostalo dovolj časa, priskrbelo precedenčni primer za vso prihodnost?
18 Bog je s tem, da je pustil dovolj časa, v katerem naj bi se rešilo vprašanje o človeški oblasti, ustvaril tudi trajni precedens za vso prihodnost. To je nekako tako, kot kadar vrhovno sodišče odloči o kakšnem osnovnem sporu. Za vse čase je bilo sklenjeno: Človekova oblast brez Boga nikakor ne more na zemljo prinesti zaželenega stanja. Če bi torej kadarkoli v prihodnosti kdo s svobodno voljo hotel podvomiti v Božji način urejanja stvari, ne bi bilo treba spet tisoče let, v katerih bi ta skušal dokazati svoj prav. Vse, kar je bilo treba dokazati, se je dokazalo v teh 6000 letih, ki jih je dopustil Bog. Vso večnost, ki je pred nami, tako noben upornik ne bo več smel kaliti miru in sreče na zemlji ali se kjerkoli v vesolju vmešati v Božjo vrhovno oblast. Biblija to takole poudari: »Ne dvigne se dvakrat nesreča.« (Nah. 1:9, EI)
Božja rešitev
19. Kako bo Bog opravil s problemom sprijenosti?
19 Sveto pismo nam takole še najbolje razloži, zakaj obstaja zlo na svetu, ki ga je ustvaril Bog. Jasno nam pa tudi pove, da je zdaj blizu čas, ko bo Bog s svojo vsemogočnostjo odstranil tiste, ki so krivi za trpljenje. V Pregovorih 2:21, 22 piše: »Pošteni bodo prebivali v deželi in brezmadežni bodo ostali v njej, hudobne pa bodo iztrebili iz dežele in nezveste iztrgali iz nje.« (EI) Da, Bog bo »uničil tiste, ki uničujejo zemljo«. (Raz. 11:18) Takrat bo odstranil tudi Satana Hudiča. (Rim. 16:20) Bog ne bo več dovolil, da bi sprijenci kvarili njegovo čudovito delo, zemljo. Kdor se ne bo podredil njegovim zakonom, bo izkoreninjen. Živeli bodo le tisti, ki bodo spolnjevali Božjo voljo. (1. Jan. 2:15-17) Nihče ne posadi cvetja v pleve niti ne zapre v isti kurnik kokoši in lisic. Tako tudi Bog ne bo dovolil, da bi po raju, ki ga bo obnovil za pravične, vedrili in oblačili hkrati tudi zlikovci.
20. Kako bo izbrisano trpljenje iz preteklosti?
20 V stoletjih trpljenja so žrtve resda skusile veliko hudega, toda to trpljenje je bilo hkrati tudi koristno. Saj se zgodi, da človek dovoli opraviti nad svojim otrokom prav posebej bolečo operacijo, samo da se s tem pozdravi huda bolezen. Dolgoročne koristi zato daleč odtehtajo trenutno bolečino. Poleg tega pa bo prihodnost, kakršno je Bog obljubil zemlji in ljudem, izbrisala težo preteklosti iz njihovih spominov: »O prejšnjem ne bo več spomina in ne pride več na misel.« (Iz. 65:17) Še tako trpljenje, ki ga je kdo skusil, bo torej sčasoma ušlo iz spomina vseh tistih, ki bodo živeli takrat, ko bo Bog vzel v svoje roke oblast nad svojo zemljo. Takrat bo veselje preglasilo hude spomine, kajti Bog bo »obrisal vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Zakaj prejšnji svet je minil. Tisti, ki je sedel na prestolu je rekel: ‚Glej, vse delam novo!‘« (Raz. 21:4, 5, EI)
21. Kakšno priložnost bodo dobili celo mrtvi?
21 Jezus Kristus je o tem prihajajočem novem svetu govoril kot o »vnovični stvaritvi«. (Mat. 19:28, NS) Vsi, ki so skusili trpljenje in tudi umrli, bodo takrat spoznali, da je Bogu mar zanje, kajti to bo čas, ko bodo vsi, ki so v grobovih, tudi zares doživeli vnovično ustvaritev. Jezus je rekel: »Vsi, ki so v grobeh, [...] bodo vstali« v življenje na zemlji. (Jan. 5:28, 29) Tako bodo tudi mrtvi dobili priložnost, da se podredijo Božji pravični oblasti in tako dosežejo prednost večnega življenja »v raju«, kot je rekel Jezus. (Luk. 23:43)
22. Kakšno stanje se bo povrnilo tudi v živalski svet?
22 Celo v živalskem svetu bo vladal mir. Biblija pravi, da se bosta »volk in jagnje skupaj pasla« in da bo »lev slamo jedel kot vol« in celo to, da jih bo »majhen deček gonil«. Živali v Božjem novem svetu ne bodo ‚naredile nič hudega‘ niti druga drugi niti človeku. (Iz. 11:6-9; 65:25)
23. V kakšno stanje se bo povrnilo vse Božje stvarstvo?
23 Tako se bo »stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo poveličanih Božjih otrok«, kot piše v Pismu Rimljanom 8:21 (EI). Čez čas bo vsa zemlja postala raj in naseljena bo s popolnimi ljudmi, ki jih ne bodo več mučile bolezni, gorje in smrt. Vsi deli Božjega zemeljskega stvarstva bodo v popolnem soglasju z njegovim namenom in bodo iz njegovega vesolja s tem odpravili grd madež, ki ga je kazil dolga tisočletja.
24. Kaj bi se lahko vprašali o Bibliji?
24 Tako nam Biblija pojasnjuje, zakaj Bog dopušča trpljenje in kaj bo naredil, da bo ta problem rešil. Vseeno pa se lahko kdo vpraša: ‚Kako naj vem, da lahko verjamem vse, kar piše v Bibliji?‘
[Vprašanja za preučevanje]
[Poudarjeno besedilo na strani 188]
Marsikdo se vpraša: »Če Bog je, zakaj dopušča vse to?«
[Poudarjeno besedilo na strani 190]
Človek ni ustvarjen tako, da bi mogel vladati samemu sebi brez Stvarnika
[Poudarjeno besedilo na strani 190]
Svoboda naj bi bila relativna in ne absolutna
[Poudarjeno besedilo na strani 192]
Če človek veliko premišlja o napačnih stvareh, jih kmalu lahko tudi zagreši
[Poudarjeno besedilo na strani 193]
Sporna vprašanja so se lahko razrešila šele po preteku določenega časa
[Poudarjeno besedilo na strani 194]
»Celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi«
[Poudarjeno besedilo na strani 196]
Stvarnik ne bo dovolil, da bi sprijenci kvarili njegovo čudovito zemljo
[Poudarjeno besedilo na strani 198]
Stvarstvo se bo na vsak način »rešilo iz suženjstva razpadljivosti«
[Slika na strani 189]
Pred prvima človekoma je bilo upanje na neskončno prihodnost na rajski zemlji
[Slike na strani 191]
Kot se električni ventilator počasi ustavi, če ga izključimo iz omrežja, tako sta se tudi Adam in Eva postarala in sta umrla, ko sta se odtegnila svojemu viru življenja
[Slike na strani 194]
Po vseh teh stoletjih so razmere v svetu bolj negotove, kot kadarkoli prej
[Slika na strani 195]
Bog je s tem, da je pustil dovolj časa, v katerem naj bi se razrešila ta vprašanja, ustvaril tudi trajni precedens za vso prihodnost
[Slike na strani 197]
Še tako trpljenje, ki ga je kdo skusil, bo ušlo iz spomina zaradi radosti v Božjem novem svetu
