Ali je Bog večji od Jezusa v vseh pogledih

JEZUS zase ni nikdar trdil, da je Bog. Po vsem, kar je rekel o sebi, lahko sklepamo, da se ni nikdar imel za enakega Bogu — niti po moči niti po znanju niti po starosti.

V slehernem trenutku svojega življenja, pa naj bo v nebesih ali na zemlji, je s svojim govorjenjem in obnašanjem kazal, da je Bogu podrejen, da je nižji od tistega, ki ga je ustvaril.

 Jezus drugačen od Boga

JEZUS je zmeraj znova dokazoval, da je ustvarjen, da ni isto kot Bog in da ima Boga nad seboj, da ga časti in da ga kliče »Oče«. V molitvi k Bogu, se pravi k svojemu Očetu, je Jezus rekel: »T[i], edin[i] prav[i] Bog« (Janez 17:3). V Janezovem evangeliju 20:17 pa beremo, da je rekel Mariji Magdaleni: »Grem k svojemu Očetu in k vašem Očetu, k svojemu Bogu in k vašemu Bogu.« To razmerje pa je potrdil tudi apostol Pavel, saj v 2. pismu Korinčanom 1:3 beremo: »Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Ker je torej Jezus imel Boga in Očeta, potem ni mogel biti hkrati sam ta Bog in Oče.

Apostol Pavel brez vseh zadržkov govori o Jezusu in Bogu kot o dveh različnih osebah: »Pa je vendar za nas en Bog, Oče, [. . .] in en Gospod, Jezus Kristus« (1. Korinčanom 8:6). Apostol je na razliko med njima pokazal tudi takrat, ko je sodelavce rotil »pri Bogu, pri Kristusu Jezusu in pri izvoljenih angelih« (1. Timoteju 5:21). Kot so po Pavlovih besedah med seboj različni Jezus in angeli, tako se razlikujeta tudi Jezus in Bog.

Pomembne so tudi Jezusove besede, zapisane v Janezovem evangeliju 8:17, 18: »Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi veljavno. Jaz pričujem o sebi in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.« Jezus tule pokaže, da si morata biti z Očetom, se pravi z Vsemogočnim Bogom, različna, da morata biti dve različni osebi, kajti kako bi bila sicer lahko dve priči.

Jezus je pokazal, da je ločen od Boga tudi s temle: »Kaj me imenuješ dobrega. Nihče ni dober, razen Boga« (Marko 10:18). Jezus je tule rekel, da je dober edinole Bog in nihče drug, tudi Jezus sam ne. Način, po katerem je Bog dober, ga ločuje od Jezusa.

Bogu podložen služabnik

JEZUS je velikokrat govoril tudi takole: »Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče« (Janez 5:19). »Nisem prišel iz nebes, da bi spolnjeval svojo voljo, marveč voljo tistega, ki me je poslal« (Janez 6:38). »Moj nauk ni moj, temveč tistega, ki me je poslal« (Janez 7:16). Ali ni poslanec nižji od tistega, ki ga je poslal?

Ta odnos je posebej dobro razviden iz Jezusove prilike o vinogradu. Jezus je Boga, svojega Očeta, primerjal z lastnikom vinograda, ki je odpotoval v daljne kraje, vinograd pa prepustil v oskrbo viničarjem, ki v tej priliki predstavljajo judovsko duhovščino. Ko je potem lastnik poslal hlapca, naj mu prinese nekaj grozdja iz vinograda, so ga viničarji pretepli in ga nagnali praznih rok. Potem je lastnik poslal še enega hlapca, pa potem še enega, in vsi trije so prav tako odšli praznih rok. Na koncu pa je lastnik dejal: »Svojega ljubljenega sina [Jezusa] bom poslal, vsaj njega bodo spoštovali.« Obdelovalci pa so rekli: »,To je dedič, dajmo, ubijmo ga, da bo dediščina naša.‘ Vrgli so ga iz vinograda in ga ubili« (Luka 20:9-16). Tako je Jezus ponazoril svoj položaj pred Bogom, ki ga je poslal, da bi spolnil njegovo voljo, tako kot pač oče lahko pošlje poslušnega sina.

Tudi Jezusovi sledilci so v njem zmeraj videli le Božjega poslušnega služabnika, ne pa Bogu enako osebo. V svojih molitvah so Bogu govorili o ,tvojem svetem služabniku Jezusu‘ in o ,znamenjih in čudežih v imenu tvojega  svetega služabnika Jezusa‘ (Apostolska dela 4:23, 27, 30).

Bog je bil zmeraj večji

ČISTO na začetku Jezusovega delovanja, v hipu, ko je stopil iz krstilne vode, je glas iz nebes oznanil: »To je moj sin, moj ljubljenec, ki sem ga priznal« (Matej 3:16, 17, NW). Ali je s tem Bog morda rekel, da je sam svoj sin, ki se je priznal in se poslal iz nebes? Ne, Bog in Stvarnik je tule rekel, da kot višji prizna nižjega, svojega Sina Jezusa, zaradi dela, ki je bilo še pred njim.

Jezus je Očetovo vrhovno oblast priznal tudi takrat, ko je rekel: »Gospodov [Jehovov, NW] duh je nad menoj, ker me je posvetil z maziljenjem. Poslal me je z veselo novico k ubogim« (Luka 4:18, JM). Pomazili lahko samo višji nižjega, kajti pomaziliti pomeni dati oblast ali pooblastilo tistemu, ki tega še nima. In v tem primeru je jasno, da je Bog višji, saj je mazilil Jezusa in mu s tem dal pooblastila, ki jih prej ni imel.

Jezus je Očetovo vrhovno oblast priznal tudi takrat, ko je materi svojih dveh učencev, ki ga je prosila, ali bi smela njena sinova v njegovem kraljestvu oba sedeti ob njem, takole odgovoril: »Dajati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, ki jim je to pripravil moj Oče« (Matej 20:23). Če bi bil Jezus sam vsemogočni Bog, potem bi jima ti mesti pač lahko zagotovil. Ampak Jezus tega ni mogel storiti, ker je to Božja volja, Jezus pa ni bil Bog.

Tudi Jezusove molitve so velik dokaz, da se je zavedal svoje podrejenosti. Ko je bil že tik pred smrtjo, je takole pokazal, kdo je najvišji: »Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi« (Luka 22:42). H komu je Jezus tule molil? K sebi? Ne, molil je k nekomu, ki je bil nekaj popolnoma drugega, kot je bil sam, k svojemu Bogu in Očetu, katerega volja je bila višja od njegove in je lahko bila tudi povsem drugačna, k tistemu torej, ki bi edini lahko vzel »kelih« spred njega.

Ko je umiral, je kriknil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Marko 15:34). H komu je Jezus kriknil? K samemu sebi, ali h kakšnemu svojemu delu? Ta krik »moj Bog« bi gotovo ne prišel iz ust tistega, ki bi bil sam Bog. In če je bil Jezus Bog, kdo ga je v tistih trenutkih pravzaprav zapuščal? Sam sebe? To bi ne imelo nikakršnega smisla. Jezus je tudi rekel: »Oče, v tvoje roke izročam duha svojega!« (Luka 23:46, AC). Zakaj bi Jezus izročal svojega duha v Očetove roke, če bi bil sam Bog?

Ko je Jezus umrl, je bil skoraj tri dni v grobu. Če bi bil Jezus Bog, potem tele Habakukove besede ne bi veljale: »O, moj Bog, moj Sveti, ti ne umrješ« (Habakuk 1:12, NW). Biblija pa poroča, da Jezus je umrl in da je brez zavesti ležal v grobu. In kdo ga je potem obudil od mrtvih? Če je bil res mrtev, samega sebe nikakor ni mogel obuditi. Če pa ni bil zares mrtev, ampak se je samo pretvarjal, potem pač ni mogel plačati odkupne cene za Adamov greh. Toda to ceno je plačal, ker je zares umrl. Potemtakem je bil Bog tisti, ki je »obudil« Jezusa in ga »rešil smrtnih muk« (Apostolska dela 2:24). Tako je višji, vsemogočni Bog, obudil nižjega, svojega služabnika Jezusa, od mrtvih.

Ali morda Jezusova sposobnost, da je delal čudeže, da je na primer obudil človeka od mrtvih, kaže, da je bil Bog? No, to moč so imeli tudi apostoli, pa preroka Elija in Elizej, pa so bili vsi ti še zmeraj samo ljudje. To moč, da so lahko delali čudeže, je dal prerokom, Jezusu in apostolom Bog, in s tem pokazal, da  jih podpira. Toda s tem jih nikakor ni povzdignil v del nekakšnega množinskega božanstva.

Jezus ni vedel vsega

KO JE Jezus prerokoval o koncu te stvarnosti, je rekel: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče« (Marko 13:32). Če bi bil Jezus enakovreden del troedinega božanstva, bi gotovo vedel, kar ve Oče. Toda Jezus ni vedel vsega, ker ni bil Bogu enak.

Tako tudi v Pismu Hebrejcem 5:8 beremo, da se je »Sin iz tega, kar je pretrpel, učil pokorščine«. Ali se ti zdi mogoče, da bi se Bog moral česa učiti? Ne, Jezus pa se je moral učiti, ker pač ni vedel vsega, kar je vedel Bog. Naučiti se je moral tistega, česar se Bogu nikakor ni treba učiti — pokorščine. Bogu gotovo ni treba nikogar ubogati.

Razlika med tem, kar ve Oče, in tem, kar ve Kristus, je obstajala tudi tedaj, ko je bil Jezus obujen in je prišel k Bogu v nebesa. Oglejmo si, kar se tega tiče, začetne besede zadnje knjige Biblije: »Razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog« (Razodetje 1:1). Če bi bil Jezus del božanstva, bi mu potemtakem moral to razodetje dati neki drugi del istega božanstva, morda Bog? Gotovo bi moral vse to že vedeti, kajti vedel je tudi Bog. Jezus pa ni vedel, ker ni bil Bog.

Jezus bo zmeraj podložen

JEZUS je bil podložen svojemu Očetu že v svojem predčloveškem obstoju pa tudi takrat, ko je bil na zemlji. Tudi po vstajenju je ostal na podložnem, drugem mestu.

Ko so Peter in tisti, ki so bili z njim, govorili judovskemu sanhedrinu o obujenem Jezusu, so rekli tudi tole: »Bog [. . .] ga je [Jezusa] [. . .] povišal na svojo desnico« (Apostolska dela 5:31). Pavel pa je rekel: »Bog ga je povzdignil nad vse« (Filipljanom 2:9). Kako bi mogel biti Jezus povzdignjen na višji položaj od prej, če bi bil Bog? Če bi bil Bog, bi bil pač že zato povzdignjen — kot del Trojice. In če bi bil Jezus že pred tem povzdignjenjem enak Bogu, bi se potem povzpel še nad Boga.

Pavel je tudi rekel, da je Kristus vstopil »v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred Božjim obličjem« (Hebrejcem 9:24). Ali mar stopiš pred samega sebe, ko stopiš pred koga? Seveda ne. Od tistega, pred katerega stopiš, moraš biti ločen in drugačen.

Tudi mučenec Štefan je tik pred smrtjo »uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici« (Apostolska dela 7:55). Tule je menda jasno, da je videl dve različni osebi: ni pa videl svetega duha in nikakršnega troedinega božanstva.

V poročilu iz Razodetja 4:8 do 5:7 je opisan Bog, kako sedi na nebeškem prestolu, toda na tem prestolu ni Jezusa. Ta se mu približa in prejme iz njegove desnice zvitek. Iz tega poročila vidimo, da je Jezus tudi v nebesih nekaj drugega kot Bog in da je ločen od njega.

To stvar potrjuje tudi Bulletin of the John Rylands Library iz Manchestra v Angliji: »V svojem nebeškem življenju po vstajenju je Jezus opisan kot osebnost, ki je zadržala svoje osebne lastnosti do poslednje trohice in je ravno tako drugačen in ločen od Boga, kakor je bil drugačen in ločen tudi na zemlji. V primerjavi z Bogom pa je videti kot še eno nebeško bitje v Božjem nebeškem dvoru, kakršni so tudi angeli — čeprav je Božji Sin seveda v povsem drugi kategoriji in daleč nad njimi.« (Primerjajte Pismo Filipljanom 2:11.)

V tem glasilu pa piše tudi tole: »Iz vsega tega, kar piše o njegovem življenju in dejavnosti v nebesih, pa ne moremo razbrati niti namiga na to, da bi ga glede na njegov božanski položaj lahko primerjali z Bogom ali da bi celo bil Bog. Ravno nasprotno: njegova novozavezna podoba nebeškega bitja in nebeške službe kaže na Bogu podložno in od Boga ločeno osebo.«

Tudi v vsej nebeški večnosti bo Jezus ostal od Boga ločen in Bogu podložen služabnik. Biblija to pove takole: »Nato bo dovršitev. [. . .] Kraljevanje pa bo [Jezus v nebesih] izročil Bogu Očetu, [. . .] [potem] se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem« (1. Korinčanom 15:24, 28).

 Jezus ni zase nikdar trdil, da je Bog

BIBLIJA je glede tega jasna. Ne samo, da je vsemogočni Bog Jehova od Jezusa ločena oseba, ampak je tudi ves čas višji od njega. Jezus je zmeraj predstavljen kot ločen in nižji, kot Božji ponižni služabnik. Zato Biblija tudi tako jasno pove, da je »glava Kristusa Bog« in to tako, kot je »vsakemu moškemu glava Kristus« (1. Korinčanom 11:3). Prav zaradi tega je Jezus tudi sam rekel: »Oče je večji od mene« (Janez 14:28).

Jezus torej ni Bog in tega tudi nikdar ni trdil. Do tega so prišli tudi nekateri učenjaki, in zmeraj več jih je. Ali kot piše v prej omenjenem glasilu knjižnice Rylands: »Sprijazniti se bomo pač morali z dejstvom, da je v zadnjih tridesetih ali štiridesetih letih preučevanja Nove zaveze veliko število uglednih učenjakov prišlo do sklepa, da Jezus [. . .] zase zagotovo ni nikdar mislil, da je Bog.«

O kristjanih iz prvega stoletja pa v tem glasilu piše: »Ko so mu [Jezusu] nadeli takšne častne nazive, kakršni so na primer Kristus, Sin človekov, Božji Sin ali Gospod, niso s tem hoteli reči, da bi bil Jezus Bog, ampak samo da je opravljal Božje delo.«

Tako torej tudi verski učenjaki priznajo, da ideja o Jezusu Bogu nasprotuje celotnemu pričevanju Biblije. V njej je Bog zmeraj najvišji, Jezus pa njegov poslušni služabnik.

[Poudarjeno besedilo na strani 19]

,Preiskovanje Nove zaveze je vedno večje število učenjakov pripeljalo do sklepa, da Jezus zase zagotovo ni nikdar mislil, da je Bog.‘ (Bulletin of the John Rylands Library)

[Slika na strani 17]

Jezus je Judom dejal: »Nisem prišel iz nebes, da bi spolnjeval svojo voljo, marveč voljo tistega, ki me je poslal.« (Janez 6:38)

[Slika na strani 18]

Jezus z vzklikom »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«, gotovo ni meril na to, da bi bil sam ta Bog