Boga slavimo po njegovem

JEZUS je v svoji molitvi Bogu rekel: »Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa« (Janez 17:3). Za kakšno spoznanje gre tukaj? »[Bog] hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice« (1. Timoteju 2:4). The Amplified Bible prevaja drugi del tega stavka takole: »Da bi natančno in pravilno spoznali [božansko] Resnico.«

Bog torej hoče, da dobro spoznamo njega in njegove namene, da jih spoznamo tako, kot jih predstavlja božanska resnica. In Božja Beseda, Biblija, je vir te resnice (Janez 17:17; 2. Timoteju 3:16, 17). Ko človek točno spozna, kako Biblija predstavlja Boga, potem ni takšen, kakršni so bili tisti iz Pisma Rimljanom 10:2, 3, ki so imeli »gorečnost za Boga, ali ne po pravem spoznanju« (AC). Ali takšen, kot so bili Samarijani, za katere je Jezus rekel: »Vi molite, česar ne poznate« (Janez 4:22).

Če hočemo, da nas Bog prizna, moramo odgovoriti na tale vprašanja: Kaj pravi o sebi Bog? Kako on hoče, da ga častimo? Kakšni so njegovi nameni, in kje se v njih najdemo mi? Točno spoznanje resnice nam bo pomagalo do pravih odgovorov na ta vprašanja. In potem bomo lahko Boga slavili po njegovem.

Sramotenje Boga

»TISTE, ki me časte, počastim tudi jaz,« je rekel Bog (1. Samuelova 2:30, AC). Ali je morda to čaščenje Boga, da se kdo okliče za njemu enakega? Ali je čaščenje to, da Marijo imenujemo »Božjo mater« in »posrednico [. . .] med Stvarnikom in njegovim stvarstvom«, kakor piše v New Catholic Encyclopedii? Ne, takšne ideje Boga sramotijo. Nihče mu ni enak; pa tudi mesene matere nima, ker Kristus pač ni Bog. In tudi »posrednice« ni med Bogom in ljudmi, kajti Bog je določil samo »posrednika«, Jezusa (1. Timoteju 2:5; 1. Janezovo 2:1, 2).

Nauk o Trojici je brez dvoma zmedel in razvodenil resnico o položaju Boga. Hkrati pa ljudem brani, da ne spoznajo Gospodarja vesolja, Boga Jehova, in ga ne častijo po njegovem. Teolog Hans Küng je ob tem dejal: »Čemu bi Božji edinosti in enosti hoteli pridajati kaj takšnega, kar bi razvodenilo ali izničilo to enost in edinost?« Ampak vera v Trojico je dosegla ravno to.

Tisti, ki verujejo v Trojico, »nimajo Boga [. . .] v [točnem, NW] spoznanju« (Rimljanom 1:28). V isti vrstici piše tudi tole: »Bog [jih je] izročil popačeni pameti, da so delali, kar ni spodobno« (AC). Od 29. do 31. vrstice pa imamo naštetih nekaj teh »nespodobnosti«: ubijanje, prepirljivost, zvijačnost, pomanjkanje ljubezni in usmiljenja. In prav te stvari so počenjala verstva, ki so sprejela nauk o Trojici.

Trinitarci so na primer velikokrat preganjali in celo morili tiste, ki niso hoteli sprejeti nauka o Trojici. In še dlje so šli. V vojnah so morili tudi ljudi, ki so tako kot oni verjeli v Trojico. Kaj je lahko še bolj »nespodobnega« kot katolik, ki ubije katolika, pravoslavec, ki ubije pravoslavca ali protestant, ki ubije protestanta — in vse to v imenu istega troedinega Boga?

Jezus pa je jasno in glasno povedal: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega« (Janez 13:35). Božja Beseda pa kasneje to stvar še razširi: »Otroke Boga in otroke Hudiča pa prepoznate po tem: kdor ne ravna pravično in kdor ne ljubi svojega brata, ni od Boga.« Tiste, ki morijo svoje duhovne brate, potem primerja s Kajnom, ki je bil od Hudiča in je ubil svojega brata (1. Janezovo 3:10-12).

Poučevanje zmedenih naukov o Bogu je tako pripeljalo do kršenja njegovih zakonov. V vseh dolgih stoletjih krščanstva se je zgodilo natanko to, kar je opisal danski teolog Soeren Kierkegaard: »Krščanstvo je opravilo s krščansko vero, ne da bi se tega sploh zavedalo.«

Duhovno stanje krščanstva je še najbolje opisal apostol Pavel, ko je rekel: »Trdijo, da Boga poznajo, a ga v dejanjih zanikajo, ker so zoprni in nepokorni in nezmožni za kakršnokoli dobro delo« (Titu 1:16).

 Kmalu bo Bog zdajšnjemu sprijenemu svetu naredil konec, in takrat bo trinitarsko krščanstvo poklical na odgovornost. Bog ga bo potem obsodil zaradi vseh njegovih dejanj in naukov, s katerimi ga je sramotilo. (Matej 24:14, 34; 25:31-34, 41, 46; Razodetje 17:1-6, 16; 18:1-8, 20, 24; 19:17-21)

Zavrnimo Trojico

Z BOŽJIMI resnicami ne moremo barantati. Slaviti Boga po njegovem pomeni zavreči nauk o Trojici. Ne sklada se ne s preroki ne z Jezusom ne z apostoli in niti s tem, kar so verjeli in učili prvi kristjani. Ne sklada se niti s tem, kar Bog v svoji besedi govori o sebi. Zato nam Bog tudi svetuje: »Spoznajte, da sem samo jaz Bog in da poleg mene ni drugega« (Izaija 64:9, Today’s English Version).

Bogu ni prav nič v prid, če pojme o njem pomešamo in jim nadenemo pridih skrivnostnosti. V resnici je tako, da bolj ko človek zmede pojme o Bogu in o njegovih namenih, bolj je to v prid Božjemu nasprotniku, Satanu Hudiču, ,bogu tega sveta‘. Ta namreč podpira takšne lažne nauke, da z njimi ,nevernikom zaslepi misli‘ (2. Korinčanom 4:4). Nauk o Trojici pa pride prav tudi duhovščini, ki tako drži ljudi na povodcu, ker pač daje vtis, kot da so edino teologi posvečeni v te skrivnosti. (Glejte Janez 8:44.)

Ko enkrat točno spoznamo Boga, nam to prinese veliko olajšanje. Osvobodi nas naukov, ki se ne skladajo z Božjo Besedo, in organizacij, ki so odpadle od Boga. Jezus je rekel: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Janez 8:32).

Če bomo Boga slavili po njegovem, bomo ušli sodbi, ki jo bo zdaj zdaj izvršil nad odpadniškim krščanstvom. Lahko se veselimo, da se bomo po koncu te stvarnosti znašli v Božji milosti: »Svet in njegovo poželenje mineta; kdor pa spolnjuje, kar hoče Bog, živi v večnost« (1. Janezovo 2:17).

[Slika na strani 31]

Ta stoletja stara skulptura iz Francije prikazuje, kako Trojica krona »devico« Marijo. Verovanje v Trojico je pripeljalo do čaščenja Marije kot »Božje Matere«