Kaj pa navedki, ki navidezno podpirajo Trojico

PRAVIJO, da nekateri navedki iz Biblije podpirajo nauk o Trojici. Ampak kadar beremo te navedke, moramo misliti na to, da biblijski in zgodovinski dokazi v resnici ne podpirajo Trojice.

Vse navedke iz Biblije, ki naj bi Trojico podpirali, je treba brati v sobesedilu enotnega nauka celotne Biblije. Zelo pogosto se pravi pomen takšnega navedka da razbrati šele iz sobesedila, iz vrstic torej, ki ta navedek obdajajo.

Trije v enem

NEW CATHOLIC ENCYCLOPEDIA nam ponuja tri takšne dokazne navedke, hkrati pa prizna: »Nauka o Trojici S[tara] z[aveza] ne uči. V N[ovi] z[avezi] pa je najstarejši dokaz najti v Pavlovih pismih, še prav posebej v 2 Kor 13.13 [v nekaterih Biblijah 14. vrstica] in v 1 Kor 12:4-6. V evangelijih pa je dokaz za Trojico najti edinole v krstitvenem obrazcu iz Mt 28:19.«

Navedke, v katerih so naštete te tri »osebe« smo povzeli po Ekumenski izdaji Biblije. V 2. pismu Korinčanom 13:13 (14) so takole združene: »Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi.« V 1. pismu Korinčanom 12:4-6 piše: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.« V Evangeliju po Mateju 28:19 pa beremo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Ali iz teh navedkov lahko razberemo, da so Bog, Kristus in sveti duh vsi skupaj isto trinitarsko božanstvo, da so si med seboj enaki po bistvu, moči in večnosti? Ne, saj tudi Janez, Peter in Marjan niso ena oseba samo zato, ker jih navajamo drugega za drugim.

McClintock in Strong priznavata v svoji Cyclopedii of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature (Enciklopedija biblijske, teološke in cerkvene literature), da takšno sklicevanje na biblijske navedke »ne dokazuje nič drugega kot to, da so pač imenovani trije subjekti, [. . .] nikakor pa to ne dokazuje, da pripadajo isti božanski naravi in da imajo isto božansko slavo«.

Čeprav omenjeno delo podpira Trojico, pa ob 2. pismu Korinčanom 13:13 (14) vseeno zapiše: »Iz tega ne moremo logično izpeljati sklepa, da imajo trije isto oblast, ali da so iste narave.« Ob Matejevem evangeliju 28:18-20 pa zapiše: »To besedilo samo po sebi še ne pove, ali gre tu le za naštevanje treh poosebljenih substanc ali pa za njihovo enost ali božanskost.«

Tudi ob Jezusovem krstu so v istem stavku omenjeni vsi trije: Bog, Jezus in sveti duh. Jezus je zagledal »Božjega duha, ki se je spuščal kakor golob in je prišel nadenj« (Matej 3:16). To pa seveda še ne pomeni, da so ti trije eno. Abraham, Izak in Jakob so velikokrat omenjeni skupaj, pa zato še niso ena in ista oseba. Tudi Peter, Jakob in Janez so večkrat omenjeni skupaj, pa zato še niso eden. Poleg tega je Božji duh prišel nad Jezusa šele ob njegovem krstu, kar pomeni, da pred tem Jezus ni bil maziljen z njim. In če je to res, kako bi potem lahko Jezus bil del Trojice, v kateri bi moral biti s svetim duhom ves čas eno?

Še en navedek, ki govori o vseh skupaj, najdemo v nekaterih starejših prevodih Biblije v 1. Janezovem pismu 5:7. Strokovnjaki priznavajo, da teh besed v prvotnem biblijskem besedilu ni bilo, ampak so jih dodali mnogo kasneje. Večina novejših prevodov zato čisto pravilno to podtaknjeno besedilo spusti.

Vsi drugi »dokazi« pa govorijo samo o odnosu med dvema — med Očetom in Jezusom. Pa si jih oglejmo nekaj.

»Jaz in Oče sva eno«

TE BESEDE iz Evangelija po Janezu 10:30 velikokrat navajajo kot dokaz za Trojico, čeravno tukaj tretja oseba ni omenjena. Toda Jezus je sam pokazal, kaj mu to, da je z Očetom »eno«, pravzaprav pomeni. Iz Evangelija po Janezu 17:21, 22 izvemo, da je Jezus molil za svoje učence, »da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama, [. . .] da bodo eno, kakor sva midva eno«. Ali je Jezus molil, da bi njegovi učenci postali ena sama oseba? Ne, molil je, da bi bili med seboj enotni v mislih in namenih, kakor sta bila med seboj enotna on sam in Bog. (Primerjajte 1. pismo Korinčanom 1:10.)

V 1. pismu Korinčanom 3:6, 8 pravi Pavel takole: »Jaz sem sadil, Apolo je zalival. [. . .] Kdor sadi in kdor zaliva, sta eno.« Pavel s tem ni mislil, da sta skupaj z Apolom dve osebi v eni; hotel je samo povedati, da sta v namenih med seboj enotna. Grška beseda (hen), ki jo je tule uporabil Pavel in smo jo prevedli z »eno«, je tudi srednjega spola in kaže na enost v sodelovanju. In to je ista beseda, ki jo je uporabil tudi Jezus v Evangeliju po Janezu 10:30, ko je opisoval svoj odnos z Očetom. To besedo je uporabil tudi v besedilu iz Janezovega evangelija 17:21, 22. Ko je torej uporabil to besedo za »eno« (namreč hen), je govoril o enotnosti v mislih in namenih.

O besedilu iz Evangelija po Janezu 10:30 pa je Jean Calvin (ki je bil trinitarec) zapisal v svojem delu Commentary on the Gospel According to John (Komentar k Janezovemu evangeliju) tole: »Klasiki so napak rabili ta stavek, ko so z njim hoteli dokazati, da je Kristus [. . .] po svojem bistvu enak Očetu. Kajti Kristus ne govori o enosti substance, ampak o svojem soglasju z Očetom.«

In prav besedilo, ki sledi temu stavku iz Evangelija po Janezu 10:30, posebej jasno dokazuje, da Jezus s svojimi besedami ni nikdar trdil, da je Bog. Jude, ki so tudi tako napačno sklepali in so ga skoraj kamenjali, je vprašal: »Boste mar tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali bogokletje, ker sem rekel: ,Božji sin sem?‘« (Janez 10:31-36). Ne, Jezus ni trdil, da je Bog — Sin, ampak da je Božji sin.

,Delal se je enakega Bogu‘?

ŠE EN navedek nam ponujajo v podporo Trojici: Janez 5:18. Tudi tu so Judje (kot v Janezu 10:31-36) hoteli Jezusa umoriti, ker je »Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu«.

Kdo pa je rekel, da se je Jezus delal enakega Bogu? Jezus sam že ne. Pred to obtožbo se je takole branil (19. vrstica): »Jezus je torej spregovoril in rekel: ,[. . .] Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče.‘«

S tem je Jezus pokazal Judom, da ni enak Bogu in da zato ne more ničesar delati na svojo pobudo. Ali si lahko predstavljamo, da bi bil kdo enak vsemogočnemu Bogu in bi vseeno rekel, da ne more delati »ničesar sam od sebe«? (Primerjajte Danijelovo knjigo 4:34, 35.) Zanimivo je, da se je v obeh primerih (Janez 5:18 in 10:30) Jezus v resnici samo branil pred krivimi obtožbami Judov, ki so tako kot kasneje trinitarci napačno sklepali!

»Enak Bogu«?

V PISMU Filipljanom 2:6 beremo po katoliškem Douayevem prevodu iz 1906. leta takole: »Čeprav je bil v podobi Božji, ni imel za plen, da je enak Bogu.« Zelo podobno piše tudi v prevodu King James iz leta 1611. Veliko takšnih prevodov še danes uporabljajo, ko hočejo dokazati podmeno, da je Jezus enak Bogu. Toda poglejmo, kako to isto vrstico prevajajo še nekateri drugi prevodi:

 1869: »Čeprav je bil v Božji podobi, se mu ni zdelo, da bi moral kar planiti po enakosti z Bogom« (The New Testament, prevod G. R. Noyesa).

1965: »Nikdar se ni — resda Božje narave — samozavestno delal enakega Bogu« (Das Neue Testament, popravljen prevod Friedricha Pfäfflina).

1968: »Ki je bil sicer Božje narave, pa ni nikdar mislil, da bi bila enakost z Bogom stvar, ki bi si jo moral pohlepno prisvojiti« (La Bibbia Concordata).

1976: »Od zmeraj je bil Božje narave, nikdar pa ni mislil, da bi moral po vsej sili postati enak Bogu« (Today’s English Version).

1984: »Ki ni nikdar, čeravno je obstajal v Božji podobi, pomislil na polastitev, da bi namreč moral postati enak Bogu« (New World Translation of the Holy Scriptures).

1985: »Ki, čeprav je bil v Božji podobi, ni menil, da je enakost z Bogom nekaj, česar bi se moral polastiti« (The New Jerusalem Bible).

Nekateri pa trdijo, da tudi ti sodobnejši prevodi namigujejo na dve možnosti: 1. da je Jezus že bil enak Bogu, le da se te enakosti ni hotel oklepati, ali pa, 2. da mu ni bilo treba seči po tej enakosti, ker jo je itak že imel.

Kar se tega tiče pa Ralph Martin v svoji knjigi The Epistle of Paul to the Philippians (Epistola apostola Pavla Filipljanom) piše o grščini tole: »Vprašanje je, ali pomen glagola lahko zdrsne od ,seči po‘ in ,na silo si lastiti‘ do ,trdno držati‘.« Tudi v knjigi The Expositor’s Greek Testament piše: »Nobenega odlomka ne najdemo, kjer bi αρπάζω [harpázo] ali katerakoli njegova izpeljanka lahko pomenila ,imeti v posesti‘, ,zadržati‘. Videti je, da povsod pomeni le ,seči po‘, ,na silo si lastiti‘. Zato nikakor ne smemo pravi pomen ,seči po‘ zamenjati s popolnoma nasprotnim pomenom ,imeti v lasti‘.«

Iz tegale je zdaj razvidno, da so prevajalci, ki so delali na primer Douayev prevod ali prevod King James, potvorili pravila, da so tako lahko podprli Trojico. Če objektivno beremo besedilo iz Pisma Filipljanom 2:6, ne moremo reči, da je Jezus menil, da bi bilo enačenje z Bogom pravilno, ampak je resnica ravno obratna, da se namreč Jezusu to ni zdelo prav.

Iz sobesedila (3-5, 7, 8) tudi lahko razberemo, kako je treba prav razumeti 6. vrstico. Filipljanom je bilo naročeno: »Imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.« In potem Pavel pokaže na Kristusa kot na najboljši zgled za to: »Isto mišljenje bodi v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu.« Kakšno »mišljenje«? Da to ni nikakršen ,rop, če bi hoteli biti enaki Bogu‘? Ne, to bi bilo ravno nasprotno od smisla, ki je v tem stavku! Jezus, ki je ,Boga cenil više od sebe‘, ni nikdar posegel po ,enakosti z Bogom‘, ampak »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti.«

Tega pa gotovo ne bi mogli reči za noben del vsemogočnega Boga. Govorili smo o Jezusu Kristusu, ki je še najbolje ponazoril bistvo teh Pavlovih priporočil, da je namreč silno pomembno biti ponižen in ubogati Najvišjega in Stvarnika, Boga Jehova.

»Sem jaz«

BESEDE iz Evangelija po Janezu 8:58 veliko prevajalcev, med drugim tudi prevajalci, ki so delali Ekumensko izdajo, zapiše: »Preden je bil Abraham, sem jaz.« Ali je Jezus tukaj morda učil, da je bil poznan pod nazivom »Jaz sem«, kot to pravijo trinitarci? In ali to pomeni, da je bil Kristus v resnici Jehova Hebrejskih spisov,  kot tudi trdijo trinitarci, ker pač v 2. Mojzesovi knjigi po prevodu King James piše: »In Bog reče Mojzesu: ,JAZ SEM, KI SEM‘«?

V 2. Mojzesovi 3:14 (KJ) je fraza »JAZ SEM« uporabljena kot naziv za Boga, ki kaže na to, da Bog obstaja in da bo spolnil, kar je obljubil. V knjigi dr. J. H. Hertza The Pentateuch and Haftorahs piše o tej frazi: »Izraelskim ujetnikom je gotovo pomenila: ,Čeprav vam še ni pokazal svoje moči, jo zagotovo še bo; on je večen in vas bo gotovo osvobodil.‘ Zadnje čase večinoma vsi sledijo Rashiju [francoskemu razlagalcu Biblije in Talmuda] in prevedejo [2. Mojzesova 3:14] z ,Bom, kar bom‘.«

Izraz iz Evangelija po Janezu 8:58 je drugačen od izraza iz 2. Mojzesove knjige 3:14. Jezus ga ni uporabil kot svoj naziv, ampak kot sredstvo, s katerim je razložil svoj predčloveški obstoj. Poglejmo zato, kaj nekateri drugi prevajalci zapišejo na tem mestu:

1869: »Preden je bil Abraham, sem bil že jaz« (The New Testament, prevod G. R. Noyesa).

1935: »Obstajal sem, preden je bil Abraham rojen« (The Bible—An American Translation, prevod J. M. P. Smitha in E. J. Goodspeeda).

1965: »Preden je bil Abraham rojen, sem že bil to, kar sem« (Das Neue Testament, prevod Jörga Zinka).

1981: »Živel sem, preden se je Abraham rodil« (The Simple English Bible).

1984: »Preden je obstajal Abraham, sem bil že jaz« (New World Translation of the Holy Scriptures).

Pravi pomen tega grškega stavka je potemtakem ta, da je Božji »prvorojenec« Jezus obstajal davno, preden se je Abraham rodil. (Kološanom 1:15; Pregovori 8:22, 23, 30; Razodetje 3:14)

Spet nam sobesedilo pove, da je takšno razumevanje pravilno. To pot so Judje hoteli kamenjati Jezusa, ker naj bi trdil, da je »videl Abrahama«, čeprav še ni bil, kot so rekli, star 50 let (57. vrstica). Jezus je odgovoril kajpak tako, da je povedal za svojo pravo starost. Zato jim je pač povedal, da je »živel, preden se je Abraham rodil« (The Simple English Bible).

»Beseda je bila Bog«

V EVANGELIJU po Janezu 1:1 beremo po prevodu King James takole: »V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda.« Trinitarci trdijo, da je bila »Beseda« (grško ho lógos), ki je prišla na zemljo kot Jezus Kristus v resnici sam vsemogočni Bog.

Tudi tule se zavedajmo, da šele sobesedilo daje pravi temelj za razumevanje teh besed. Celo prevod King James zapiše: »Beseda je bila pri Bogu.« (Podčrtali mi.) Če je človek »pri« kom, ne moreta ta dva biti isti človek. To potrjuje tudi Journal of Biblical Literature, ki ga izdaja jezuit Joseph A. Fitzmeyer, saj pravi, da bi bil drugi del vrstice iz Evangelija po Janezu 1:1, če bi v njej pisalo Bog (z veliko začetnico v slovenščini ali z določnim členom v tistih jezikih, ki poznajo člene pred samostalniki), »v nasprotju s prejšnjim stavkom«, ki pravi, da je bila Beseda pri Bogu.

Poglejmo, kako nekateri drugi prevodi zapišejo to vrstico:

1808: »In beseda je bila bog« (The New Testament in an Improved Version, Upon the Basis of Archbishop Newcome’s New Translation: With a Corrected Text).

1864: »In bog je bila beseda« (The Emphatic Diaglott, medvrstični prevod Benjamina Wilsona).

 1928: »In Beseda je bila božansko bitje« (La Bible du Centenaire, L’Evangelie selon Jean, prevod Mauricea Goguela).

1935: »In Beseda je bila božanska« (An American Translation, prevod J. M. P. Smitha in E. J. Goodspeeda).

1946: »In božanske vrste je bila Beseda« (Das Neue Testament, prevod Ludviga Thimmeja).

1950: »In Beseda je bila bog« (New World Translation of the Christian Greek Scriptures).

1958: »In beseda je bila [nekakšen] Bog« (The New Testament, prevod Jamesa L. Tomaneka).

1975: »In bog (ali neke vrste božanstvo) je bila Beseda« (Das Evangelium nach Johannes, prevod Siegfrieda Schulza).

1978: »In bogu sličen je bil Logos« (Das Evangelium nach Johannes, prevod Johannesa Schneiderja).

V Evangeliju po Janezu 1:1 se grški samostalnik theós (bog) pojavi dvakrat. Najprej pomeni vsemogočnega Boga, pri katerem je bila Beseda (»in Beseda [lógos] je bila pri Bogu [oblika samostalnika theós]«). Pred prvim theós stoji ton, oblika grškega določnega člena, ki kaže na čisto določeno identiteto, v tem primeru na vsemogočnega Boga.

Pred drugim theós, ki se pojavi v Evangeliju po Janezu 1:1 pa ni nobenega člena. Zato bi ta del dobesedno morali prevesti: »In bog je bil Beseda.« Videli pa smo, da mnogi prevodi prevajajo ta drugi theós (samostalniško povedkovo določilo) z »božanska«, »kakor bog« ali »bog«. Zakaj to naredijo?

Občevalni jezik helenistične dobe (koiné), v katerem je napisan ta del Biblije, je poznal določni člen pred samostalniki, ne pa tudi nedoločnega. Če torej pred edninskim povedkovniškim samostalnikom ne stoji določni člen, bi lahko stal nedoločni, odvisno od sobesedila pač.

V Journal of Biblical Literature piše, da so izrazi »s samostalniškim povedkovim določilom, ki je brez člena in stoji pred glagolom, po pomenu običajno kvalitativni.« To potemtakem pomeni, da bi lógos lahko primerjali z bogom. O Evangeliju po Janezu 1:1 tudi pravi: »Kvalitativna moč tega samostalniškega povedkovega določila je tako pomembna, da samostalnik [theós] nikakor ne more biti opremljen z določnim členom.«

Besedilo iz Evangelija po Janezu 1:1 torej kaže na lastnost Besede, ki je bila »božanska«, »podobna bogu« ali da je bila »bog«, vendar ne Vsemogočni Bog. To se sklada tudi s preostalimi biblijskimi besedili, ki kažejo, da je bil Jezus — tule imenovan Beseda ali Božji govornik — poslušen in podložen svojemu nadrejenemu, vsemogočnemu Bogu, ki ga je poslal na zemljo.

V Bibliji je še veliko stavkov, v katerih prevajalci dosledno vstavljajo nedoločni člen, kadar gre pač za isto stavčno strukturo. V Evangeliju po Marku 6:49 prevod King James na primer zapiše, da so učenci, ki so videli hoditi Jezusa po vodi, »mislili, da je duh«. V pogovorni grščini (koiné) pred tem »duhom« ni nedoločnega člena. Toda skoraj vsi prevajalci ga tu vseeno vstavijo (v tistih jezikih seveda, ki te člene poznajo), sicer se cela stvar ne bi skladala s sobesedilom. Tako torej Beseda, za katero iz Evangelija po Janezu 1:1 izvemo, da je bila pri Bogu, ni mogla sama biti Bog, ampak samo »bog« ali »božanska«.

Joseph Henry Thayer, teolog in strokovnjak, ki je sodeloval pri prevodu American Standard Version, je s tem opravil kar na kratko: »Logos je bil božanski, ni pa bil božansko bitje kot tako.« Jezuit John L. McKenzie pa je v svojem Dictionary of the Bible (Biblijski slovar) zapisal: »Jn 1:1 bi morali natančno prevesti [. . .] ,beseda je bila božansko bitje‘.«

Ali kršimo pravilo?

NEKATERI pravijo, da takšni prevodi kršijo slovnična pravila pogovorne grščine (koiné), kakor jih je 1933. leta napisal grecist E. C. Colwell. Ta je izjavil, da ima grški povedkovniški samostalnik »[določni] člen, če stoji za glagolom, in da nima [določnega] člena, če stoji pred njim«. S tem je v bistvu povedal, da je treba povedkovniški samostalnik, ki stoji pred glagolom razumeti, kot da pred seboj ima določni člen. V Evangeliju po Janezu 1:1 stoji drugi samostalnik (theós) pred glagolom — »in [theós] je bila Beseda«. Zato bi po Colwellu moralo  tu pisati: »In [določni člen ho] Bog je bila Beseda.«

Ampak vzemimo v misel dva primera, ki ju najdemo v Evangeliju po Janezu 8:44. Tam Jezus pravi za Hudiča: »On je bil ubijalec« in »je lažnik«. Tu ravno tako kot v Janezovem evangeliju 1:1 v grščini povedkovniški samostalnik (»ubijalec« in »lažnik«) stoji pred glagolom (»je bil« in »je«). Pred tema dvema ni nedoločnega člena, ker ga tudi v pogovorni grščini (koiné) ni bilo. Večina prevajalcev pa (v tistih jezikih, kjer določni in nedoločni člen obstajata) vseeno vstavi na tem mestu nedoločni člen, ker tako pač terja grška slovnica in sobesedilo. (Glejte tudi Marko 11:32; Janez 4:19; 6:70; 9:17; 10:1; 12:6.)

Colwell je moral to stvar okoli povedkovniškega samostalnika priznati, kajti sam je zapisal: »Nedoločni člen je na tem mestu samo takrat, kadar to zahteva sobesedilo.« Tako tudi sam priznava, da smejo prevajalci v teh stavčnih strukturah vstaviti nedoločni člen, če to terja sobesedilo. *

Ali potem sobesedilo iz Evangelija po Janezu 1:1 terja nedoločni člen? Seveda, saj vendar cela Biblija pričuje, da Jezus ni vsemogočni Bog. Zato mora prevajalca pri odločitvi voditi sobesedilo in ne Colwellovo vprašljivo slovnično pravilo. Iz mnogih prevodov, ki na tem mestu vstavijo nedoločni člen in ki ga vstavljajo tudi na drugih podobnih mestih, je očitno, da mnogi strokovnjaki nasprotujejo takšnemu umetno postavljenemu pravilu, nasprotuje pa mu tudi Božja Beseda.

Nikakršnega nasprotja

ALI s tezo, da je Jezus Kristus »bog« in »božanski«, nasprotujemo biblijskemu nauku, da obstaja samo en Bog? Ne, kajti Biblija uporabi ta izraz velikokrat tudi zato, da z njim opiše mogočna stvarjenja. V Psalmu 8:5 tako beremo: »Naredil si ga le malo nižjega od Bogu podobnih [hebr. ’elohím]« se pravi od angelov (NW). Ko se je Jezus branil pred judovskimi obtožbami, češ da se je postavljal na Božje mesto, je pripomnil, da naziv ,bogovi‘ velja za tiste, »ki jim je bila namenjena Božja beseda«, torej za človeške sodnike (Janez 10:34, 35, Jeruzalemska Biblija; Psalm 82:1-6). Tudi Satan je v 2. pismu Korinčanom 4:4 imenovan kot »bog tega sveta«.

Jezusov položaj je višji od položaja angelov, nepopolnih ljudi in tudi Satana. In če je že tem včasih pritaknjen naziv »bog« ali mogočnik, potem ta izraz gotovo lahko velja tudi za Jezusa. Zaradi svojega edinstvenega odnosa do Boga pa je Jezus celo »Mogočni Bog« (Janez 1:1; Izaija 9:6).

Ali ta »Mogočni Bog« (pisano z velikimi začetnicami) morda kaže na to, da je Jezus vendarle kako enak Bogu Jehovu? Nikakor. Izaija je tule samo prerokoval, da bo to eno od imen, ki jih bo nosil Jezus, in ime pač smemo pisati tudi z veliko začetnico. Čeprav je Jezus »Mogočni«, še zmeraj ni »Vsemogočni«. Če bi Boga Jehova imenovali »Vsemogočni«, bi to ne imelo veliko smisla, če ne bi bilo še drugih, ki bi jih ravno tako imenovali bogovi in ki bi bili po položaju nižji in podložni.

Bulletin of the John Rylands Library ob tem zapiše mnenje katoliškega teologa Karla Rahnerja, da se beseda theós za Kristusa tako rabi samo v Janezovem evangeliju 1:1, »sicer pa tako uporabljen ,theos‘ nikjer ne kaže na Jezusa kot takšnega, kakršnega na drugih mestih v Novi zavezi predstavlja ,ho Theos‘, kar pomeni Najvišji Bog«. Omenjeno glasilo dodaja: »Če bi novozavezni pisatelji menili, da morajo verniki priznati Jezusa za ,Boga‘, si potem komaj lahko pojasnimo dejstvo, da v Novi zavezi skoraj ni sledi po takšnem priznanju.«

Kaj pa apostol Tomaž, ki je vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!«; ko pa vemo, da je bil ta vzklik, ki je zapisan v Evangeliju po Janezu 20:28, namenjen Jezusu? Za Tomaža je bil  Jezus kot »bog«, posebej še, če upoštevamo, kakšne čudežne okoliščine so mu izvile ta vzklik iz prsi. Nekateri učenjaki namigujejo, da je bil to Tomažev čustveni izbruh navdušenja, ki je bil sicer naslovljen na samega Boga, namenjen pa k njemu prek Jezusa. Naj bo tako ali drugače, za Tomaža vemo, da Jezusa ni imel za Vsemogočnega Boga, kajti sam je skupaj z vsemi ostalimi apostoli dobro vedel, da Jezus zase ni nikdar trdil, da bi bil Bog, in da jih je celo učil, da je samo en »pravi in resnični Bog« (Janez 17:3).

Tudi tule nam do pravega razumevanja pomaga sobesedilo. Nekaj dni prej je namreč Jezus Mariji Magdaleni naročil, naj reče učencem: »Grem k svojemu Očetu in k vašemu Očetu, k svojemu Bogu in k vašemu Bogu« (Janez 20:17). Čeprav je bil Jezus tedaj že obujen kot mogočno duhovno bitje, je bil Jehova še zmeraj njegov Bog. In za takšnega ga je Jezus štel tudi po svojem poveličanju, kar lahko razberemo iz zadnje knjige Biblije, iz Razodetja (Razodetje 1:5, 6; 3:2, 12).

Samo tri vrstice po tem Tomaževem vzkliku, v Evangeliju po Janezu 20:31, Biblija še nekoliko pojasni to stvar, ko zatrdi: »Ta [znamenja] pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Kristus Božji Sin,« in ne da je Vsemogočni Bog. In beseda »Sin« ima tu svoj pravi pomen, kakršnega ima pač v odnosu med pravim očetom in pravim sinom; tu ne gre za nikakršno skrivnostno troedino božanstvo.

Skladati se mora z Biblijo

PRAVIJO, da Trojico podpira še nekaj drugih navedkov iz Biblije. Toda vsi so podobni tem, o katerih smo zdaj razpravljali, in po pazljivem preučevanju ugotovimo, da tudi ti nič bolj ne podpirajo Trojice. Vse to samo še bolj kaže, da bi se moral človek ob vsaki navidezni podpori Trojice vprašati: Ali se ta interpretacija sklada z enotnim naukom celotne Biblije, da je namreč edinole Jehova najvišji? Če se ne sklada, potem je napačna.

Zavedati se tudi moramo, da niti en sam navedek iz Biblije ne trdi, da bi bili Bog, Jezus in sveti duh vsi trije ista oseba nekakšnega skrivnostnega božanstva. Niti en sam stavek v celotni Bibliji ne trdi, da bi bili vsi trije eno po bistvu, moči in večnosti. Biblija vseskozi razkriva vsemogočnega Boga, Jehova, kot edinega najvišjega Boga, Jezusa kot njegovega ustvarjenega Sina in sveti duh kot Božjo dejavno silo.

[Podčrtne opombe]

 [Poudarjeno besedilo na strani 24]

»Klasiki so napak rabili [Janeza 10:30], ko so z njim hoteli dokazati, da je Kristus [. . .] po svojem bistvu enak Očetu.« (Commentary on the Gospel According to John, od Jeana Calvina)

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Če je človek »pri« kom, ne moreta ta dva biti isti človek

[Poudarjeno besedilo na strani 28]

»Logos je bil božanski, ni pa bil božansko bitje kot tako.« (Biblicist Joseph Henry Thayer)

[Slike na strani 24, 25]

Jezus je molil k Bogu, da bi njegovi učenci »vsi bili eno«, kakor sta on in njegov Oče »eno«

[Slika na strani 26]

Jezus je Judom prikazal, da ni enak Bogu. Dejal je, da ,ničesar ne dela sam od sebe, ampak samo to, kar vidi, da dela Oče‘

[Slike na strani 29]

Biblija za ljudi, angele in celo za Satana uporablja naziv »bogovi« ali mogočniki, zato lahko tudi Jezusa na vzvišenem položaju v nebesih imenujemo »bog«