Kaj pravi o Bogu in Jezusu Biblija

ALI bi ljudje sami od sebe prišli na takšno misel, če bi brali Biblijo od začetka do konca in če ne bi bili vnaprej obremenjeni z idejo o Trojici? Nikdar!

Nepristranskemu bralcu postane popolnoma jasno, da je samo Bog vsemogočen, da je Stvarnik, ločen in drugačen od kogarkoli drugega, in da je bil Jezus, tudi v svojem predčloveškem obstoju zmeraj ločen in drugačen, ustvarjen in podrejen Bogu.

Bog je eden, ne trije

BIBLIJSKI nauk, da je Bog samo eden, imenujemo monoteizem. In L. L. Paine, profesor cerkvene zgodovine, pravi, da monoteizem v svoji najčistejši obliki ne dopušča Trojice: »Stara zaveza je popolnoma monoteistična. Bog je eno, osebno bitje. Pomisel, da bi tu lahko našli Trojico, [. . .] je povsem brez osnove.«

Ali se je ta monoteizem kaj spremenil, ko je prišel Jezus na svet? Paine odgovarja takole: »V tej točki ni nikakršnega preloma med Staro in Novo zavezo. Monoteistična tradicija ni prekinjena. Jezus je bil Jud, vzgajala sta ga judovska starša po starozaveznih spisih. Njegov nauk je skozinskoz judovski; evangelij je sicer nov, ni pa nova teologija. [. . .] In za svoje je sprejel tudi velike besede judovskega monoteizma: ,Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini.‘«

 Te besede so zapisane v 5. Mojzesovi knjigi 6:4. Katoliška New Jerusalem Bible na tem mestu zapiše: »Poslušaj, Izrael: Jahve, naš Bog, je edini, samo on je Jahve.« * V slovnični podobi tega stavka ni nikakršne možnosti, da bi besedni sklop »je edini« pomenil kaj drugega kot eno samo osebo.

Krščanski apostol Pavel ravno tako ni nakazal nobene spremembe v Božji naravi, čeprav je bil takrat Jezus že na zemlji. »Bog je samo eden,« je zapisal. (Galačanom 3:20, NW; glejte tudi 1. Korinčanom 8:4-6)

Biblija nekaj tisočkrat govori o Bogu kot o eni sami osebi. Kadar govori sam, govori kot en sam in nedeljiv posameznik. Biblija je, kar se tega tiče, nadvse jasna. Kajti Bog sam pravi: »Jaz sem Jehova. To je moje ime; in svoje slave ne dam nobenemu drugemu« (Izaija 42:8, NW). »Jaz sem Jahve, vaš Bog. [. . .] Ne imejte drugih bogov zraven mene« (2. Mojzesova 20:2, 3, Jerusalem Bible, podčrtali mi).

Zakaj bi vsi biblijski pisatelji, ki jih je navdihnil Bog, govorili o Bogu kot o eni osebi, če so v resnici tri? Kakšnemu namenu bi to rabilo, razen morda temu, da bi ljudje obtičali v nevednosti? Če bi bil Bog res sestavljen iz treh oseb, potem bi zagotovo dal biblijskim pisateljem, da bi to stvar popolnoma pojasnili in da bi, kar se tega tiče, ne bilo prav nobenega dvoma. Vsaj tisti pisatelji, ki so zapisali Krščanske grške spise in ki so bili v osebnem stiku z Božjim sinom, bi to naredili. Pa niso.

Namesto tega pa so nadvse jasno povedali, da je Bog ena sama oseba – da je edini, nerazdeljen in da mu nihče ni enak: »Jaz sem Gospod [Jehova, NW], in ni drugega, razen mene ni Boga« (Izaija 45:5). »Da spoznajo, da si ti, ki ti je ime Jehova, sam Najvišji nad vesoljno zemljo« (Psalm 83:18, AC).

Jehova ni večštevilen Bog

JEZUS je rekel, da je Jehova »edini resnični Bog« (Janez 17:3). Nikdar ni rekel, da je Bog božanstvo, sestavljeno iz več oseb. Zaradi tega se v Bibliji razen Jehova nihče ne imenuje Vsemogočni. Saj bi se drugače pomen pojma »vsemogočni« izpraznil. Takšnega naziva nimata niti Jezus niti Božji duh, kajti edinole Jehova je najvišji. V 1. Mojzesovi knjigi 17:1 pravi Jehova sam zase: »Jaz sem vsemogočni Bog.« V 2. Mojzesovi knjigi 18:11 pa piše: »Jahve [je] večji ko vsi bogovi.«

V Hebrejskih spisih ima beseda ’eloháh (bog) dve množinski obliki: ’elohím (bogovi) in ’elohéh (bogov [koga ali česa]). Te množinske oblike se običajno nanašajo na Jehova in so v tem primeru prevedene z edninsko obliko »Bog«. Ali torej te množinske oblike kažejo na trojico? Ne. V A Dictionary of the Bible Williama Smitha piše: »Namišljena teza, da se [’elohím] nanaša na trojstvo oseb v istem božanstvu, zdaj med učenjaki komajda še najde zagovornika. Tu gre lahko za majestetično množino, kot temu pravijo slovničarji, ali pa je s takšno rabo poudarjena polnost Božje moči, seštevek vseh Božjih sposobnosti.«

The American Journal of Semitic Languages and Literatures (Ameriški občasnik za semitske jezike in literaturo) pravi za besedo ’elohím tole: »Skoraj zmeraj se veže na edninski povedek, in tudi pridevniški prilastki, ki se vežejo nanjo, so v ednini.« Za ilustracijo naj povemo, da se naziv ’elohím pojavi v poročilu o ustvaritvi 35-krat in da je v vseh teh primerih glagol, ki pripoveduje, kaj je Bog rekel ali naredil, v ednini (1. Mojzesova 1:1–2:4). Zato najdemo v tem občasniku takšenle sklep: »[’Elohím] je torej treba razložiti kot poudarjeno množino, ki pomeni veličastnost in majestetičnost.«

Beseda ’elohím ne pomeni »osebe«, ampak »bogovi«. Kdor torej pravi, da ta beseda namiguje na Trojico, je v resnici politeist in veruje v več kot le enega Boga. Zakaj? Zato, ker bi to pomenilo, da so v Trojici trije bogovi. Vendar pa malodane vsi zagovorniki Trojice zavračajo to idejo, namreč da bi bila Trojica sestavljena iz treh med seboj ločenih bogov.

Biblija pa uporablja besedi ’elohím in ’elohéh tudi takrat, ko govori o številnih lažnih malikovalskih bogovih (2. Mojzesova 12:12; 20:23). Včasih pa uporabi to besedo tudi za samo enega lažnega boga, na primer takrat, ko govori o Filistejcih, ki so častili ,svojega boga [’elohéh] Dagona‘ (Sodniki 16:23, 24). Tudi Baala imenuje »bog [’elohím]« (1. kraljev 18:27). Ista beseda pa je rabljena tudi za ljudi (Psalm 82:1, 6).  Za Mojzesa je bilo rečeno, da bo za Arona in faraona kot »bog [’elohím]« (2. Mojzesova 4:16; 7:1).

To, da Biblija uporablja besedi ’elohím in ’elohéh za lažne bogove in celo za ljudi, jasno kaže, da beseda sama po sebi ne pomeni mnoštva bogov; hkrati pa besedi, kadar sta rabljeni za Jehova, ne kažeta na to, da bi bil Jehova več kot ena oseba; to pa je še posebej res, če upoštevamo, kako o njem govorijo ostali deli Biblije.

Jezus kot samostojno stvarjenje

KO JE bil Jezus na zemlji, je bil popoln, čeprav človek, kajti v Marijino maternico je njegovo življenjsko silo prenesel sam Bog (Matej 1:18-25). To pa ni tudi njegov pravi začetek. Sam je namreč rekel, da je prišel »iz nebes« (Janez 3:13). Zato je kasneje svojim učencem lahko rekel: »Kaj pa, če boste videli Sina človekovega [Jezusa] iti gor, kjer je bil prej?« (Janez 6:62).

Jezus je torej živel v nebesih, preden je prišel na zemljo. Toda ali to pomeni, da je bil takrat ena od oseb vsemogočnega in večnega troedinega božanstva? Ne, kajti Biblija povsem jasno pove, da je bil Jezus v svojem predčloveškem obstoju ustvarjeno duhovno bitje, kakor so bili tudi angeli ustvarjena duhovna bitja, ustvaril pa jih je Bog. Niti Jezus niti angeli niso obstajali, preden so bili ustvarjeni.

V svojem predčloveškem obstoju je bil Jezus »prvorojenec vsega stvarstva« (Kološanom 1:15). Bil je »začetek Božjega stvarjenja« (Razodetje 3:14). »Začetek« (arkhé po grško) ni isto kot ,začetnik‘ Božjega stvarstva. Janez v svojih biblijskih spisih na več možnih načinov uporablja grško besedo arkhé; uporabi jo več kot 20-krat, in zmeraj samo v njenem osnovnem pomenu: »začetek«. Jezusa je Bog pač ustvaril kot začetek svojega nevidnega stvarstva.

Posebej naj opozorimo na to, kako je vse, kar je povezano z Jezusovim nastankom, povezano s pojmom »modrosti«, kakor je simbolično rabljen v biblijski knjigi Pregovori: »Gospod me je imel [ustvaril, NJB] v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli. Ko gore še niso bile utemeljene, pred hribi sem bila rojena, ko še ni naredil zemlje in polja in prvin zemeljskega kroga« (Pregovori 8:12, 22, 25, 26). Pojem modrost je tule rabljen kot personifikacija nečesa, kar je Bog ustvaril, in mnogi učenjaki so si edini, da je to pravzaprav samo metafora za Jezusa, kakršen je bil kot duhovno stvarjenje v svojem predčloveškem obstoju.

Jezus potem še reče, da je bil kot »modrost« v svojem predčloveškem obstoju »pri njem [t. j. pri Bogu] kot delovodja« (Pregovori 8:30). V skladu s tem gradbeniškim opravilom pa v Pismu Kološanom 1:16 piše za Jezusa, da je Bog »po njem ustvaril vse v nebesih in na zemlji« (Today’s English Version).

Tako je torej Bog po svojem delovodju ali po svojem mlajšem partnerju ustvaril vse ostale stvari. Biblija to takole povzame: »Za nas je en Bog, Oče, od katerega je vse [. . .] in en Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse« (1. Korinčanom 8:6).

Brez dvoma je prav temu delovodju Bog rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi« (1. Mojzesova 1:26). Nekateri seveda trdijo, da oblika »naredimo« meri na Trojico. Ampak kadar človek reče ,Zdaj bomo pa takole naredili‘, ne bo najbrž nihče zaradi tega mislil, da je v tem človeku več oseb hkrati. Človek s tem pač hoče reči, da bo isto stvar naredilo več ljudi. Ko Bog reče »naredimo«, potemtakem govori to še nekomu, svojemu prvemu duhovnemu stvarjenju, delovodju ali Jezusu v njegovem predčloveškem obstoju.

Ali bi bil Bog lahko izkušan

V EVANGELIJU po Mateju 4:1 piše, da je ,Jezusa izkušal Hudič‘. Pokazal mu je namreč »vsa kraljestva tega sveta in njihovo slavo«, potem pa mu je rekel: »Vse to ti bom dal, če predme padeš in me počastiš« (Matej 4:8, 9). Satan je skušal Jezusa, da bi ta prelomil svojo zvestovdanost Bogu.

Ampak kakšen preizkus zvestovdanosti bi to bil, če bi bil Jezus Bog? Ali bi se Bog lahko uprl samemu sebi? Ne, ampak se mu lahko uprejo angeli in ljudje in to so tudi storili. Preizkušnja  zvestovdanosti bi v tem primeru imela smisel le, če bi bil Jezus samostojna oseba s svobodno voljo, ne pa Bog: če bi torej smel izraziti svojo nezvestobo, kot so to storili angeli in ljudje.

Povsem nedoumljivo pa je, da bi Bog lahko grešil zoper samega sebe in bil samemu sebi nezvest. »Brez graje je njegovo delo, [. . .] Bog je zvest, [. . .] pravičen in pošten je« (5. Mojzesova 32:4). Če bi bil Jezus Bog, bi nikakor ne mogel biti preizkušan (Jakob 1:13).

Jezus bi bil pa lahko nezvest, ker pač ni bil Bog. Toda kaj takšnega ni naredil, saj je rekel: »Poberi se, satan, kajti pisano je: ,Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi‘« (Matej 4:10).

Kolikšna je bila odkupnina

TUDI eden najpomembnejših razlogov, zaradi katerega je Jezus prišel na svet, se neposredno nanaša na Trojico. Biblija namreč pravi: »Saj je samo en Bog; samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse« (1. Timoteju 2:5, 6).

Jezus — popoln človek, nič več in nič manj — je postal odkupnina, ki je odtehtala natančno za tisto, kar je Adam zapravil: pravico do popolnega človeškega življenja na zemlji. Zato je apostol Pavel lahko imenoval Jezusa »poslednji Adam« in v tej zvezi potem rekel še: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni« (1. Korinčanom 15:22, 45). Jezusovo popolno človeško življenje je bilo tista ustrezna »odkupnina«, ki jo je terjala Božja pravica — nič več in nič manj. To je osnovno načelo, ki velja tudi v človeški justici: cena, ki jo mora človek plačati, odgovarja napaki, ki jo je zagrešil.

Če bi Jezus bil del troedinega božanstva, bi bila cena za odkupnino neprimerno višja, kot jo je terjal Božji zakon (2. Mojzesova 21:23-25; 3. Mojzesova 24:19-21). V Edenu je grešil popoln človek, Adam, in ne Bog. Odkupnina bi morala po Božji pravici biti popolnoma enakovredna — popoln človek torej, »poslednji Adam«. Ko je Bog poslal na zemljo Jezusa za odkupnino, je naredil iz njega tisto, kar bi zadostilo pravici; Jezus zato ni bil inkarnacija, bog človek, ampak samo popoln človek, »nižji od angelov« (Hebrejcem 2:9; glejte še Psalm 8:5, 6). Kako bi vendar mogla ena od oseb božanske Trojice — Oče, Sin ali Sveti Duh — biti nižja od angelov?

Kako »edinorojeni Sin«

BIBLIJA imenuje Jezusa tudi Božji »edinorojeni Sin« (Janez 1:14; 3:16, 18; 1. Janezovo 4:9). Trinitarci pravijo, da je Božji Sin ravno tako večen, kot je večen sam Bog. Toda kako naj bo star ravno toliko kot njegov oče?

Trinitarci pravijo, da za Jezusa v tem primeru ne velja običajni pomen glagola roditi, ki je »dati, posredovati življenje komu kot [oče in] mati« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, IV. knj., str. 526). Pravijo, da to v Jezusovem primeru pomeni ,odnos, ki nima za osnovo nastanka ali rojstva‘, torej nekakšen edinorojenski odnos brez rojstva (Vineov Expository Dictionary of Old and New Testament Words). Ali se vam tole zdi kaj logično? Ali je lahko nekdo oče sinu, ki ga ni spočel?

Zakaj pa potem Biblija uporablja to isto grško besedo »edinorojeni« (kar priznava tudi Vine brez slehernega pojasnila) tudi za odnos med Abrahamom in Izakom? V Pismu Hebrejcem  11:17 namreč piše, da je bil Izak Abrahamov »edinorojeni sin«. Nobenega dvoma ni, da je bil Izak v resnici edinorojeni sin svojega očeta — in to v običajnem pomenu besede — da mu namreč ni bil niti po letih niti po položaju enak.

Osnovna grška beseda, ki je prevedena z »edinorojeni« in rabljena za Jezusa in Izaka, je monogenés, prihaja pa iz mónos, ki pomeni »samó, edino«, in gínomai, ki pomeni »roditi«, »spraviti na svet/v življenje«. Tako piše v Strongovi Exhaustive Concordance. Tako beseda monogenés pomeni »edinorojenca, edinca, edinega otroka« (A Greek and English Lexicon of the New Testament E. Robinsona).

V Theological Dictionary of the New Testament (Teološki slovar Nove zaveze), ki ga je uredil Gerhard Kittel, pa piše: »[Monogenés] pomeni, da je bil ,sam rojen‘, da nima bratov in sester.« V tej knjigi tudi piše, da v Evangeliju po Janezu 1:18; 3:16, 18 in v 1. Janezovem pismu 4:9 »Jezusov odnos ni samo primerjan z odnosom edinca do očeta. To namreč je odnos med edinorojenim otrokom in njegovim očetom.«

Jezus, edinorojeni sin, je torej imel svoj začetek. In vsemogočni Bog je potemtakem čisto prav imenovan roditelj ali oče in to v istem smislu, kot lahko zemeljski oče, kakršen je bil na primer Abraham, rodi sina (Hebrejcem 11:17). Ko torej Biblija pravi, da je Bog Jezusov »Oče«, potem tudi misli to, kar pravi, da sta namreč to dva med seboj ločena posameznika. Bog je starejši, Jezus je mlajši — in to glede na dejansko starost, na položaj, na moč in na spoznanje.

Če človek pomisli, da Jezus ni bil edini duhovni sin, ki ga je Bog ustvaril v nebesih, potem postane še toliko bolj jasno, zakaj je prav zanj uporabljen izraz »edinorojeni Sin«. Neštevilna druga ustvarjena duhovna bitja, angeli, so tudi »Božji sinovi«, prav tako kot je Božji sin tudi Adam, kajti življenjska sila vseh teh stvarjenj izhaja od Boga Jehova, studenca ali vira življenja (Job 38:7; Psalm 36:9; Luka 3:38). Toda vsi ti so bili ustvarjeni po »edinorojenem Sinu«, kajti samo njega je Bog ustvaril neposredno (Kološanom 1:15-17).

Ali so Jezusa imeli za Boga

V BIBLIJI je Jezus velikokrat imenovan Božji Sin, nihče ga pa v prvem stoletju ni imel za Boga Sina. Tudi demoni, ki so verovali, »da je en Bog«, so iz svojih nebeških izkušenj vedeli, da Jezus ni Bog. Zato so ga prav klicali za »Božjega Sina« (Jakob 2:19; Matej 8:29). In ko je Jezus umrl, so poganski rimski vojščaki, ki so bili takrat tam, od njegovih učencev zvedeli dovolj, da so bili prepričani, da je ta, ki visi na kolu, ,zagotovo Božji Sin‘ in ne Bog (Matej 27:54).

Potemtakem izraz »Božji Sin« pomeni Jezusa kot posebej ustvarjeno bitje in ne kot del Trojice. In če je bil Božji sin, ni mogel hkrati biti tudi Bog, kajti v Evangeliju po Janezu 1:18 piše: »Boga ni nikoli nihče videl.«

Tudi učenci so imeli Jezusa za ,enega srednika med Bogom in ljudmi‘ in ne za Boga (1. Timoteju 2:5). In ker srednik že po definiciji ne more biti hkrati tudi tisti, ki mu je posredovanje potrebno, bi bilo za Jezusa popolno nasprotje, če bi bil s katerokoli stranjo, med katerima je srednik, isto. Tako bi se pretvarjal, da je nekaj, kar v resnici ni.

Biblija odnos med Bogom in Jezusom ves čas prikazuje povsem jasno. Bog Jehova je edini vsemogočni Bog. Predčloveškega Jezusa je ustvaril neposredno. In tako je Jezus imel svoj začetek, zaradi česar nikakor ne more biti z Bogom isto niti po moči niti po času obstajanja.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

Ker je Jezusa ustvaril Bog, je ta drugi po položaju v času, po moči in po znanju

[Slika na strani 15]

Jezus je govoril o svojem predčloveškem obstoju in o tem, da ga je Bog ustvaril kot prvega izmed Božjih nevidnih stvarjenj