Kako Trojico razlagajo

RIMSKOKATOLIŠKA cerkev pravi takole: »Trojica je pojem, ki pomeni osnovni nauk krščanske vere. [. . .] Zato je po atanazijski veroizpovedi ,Oče Bog, Sin Bog in Sveti Duh Bog, toda to niso trije Bogovi, ampak en sam Bog‘. V tej trojici so [. . .] vse tri osebe enako večne in tudi sicer enake: med seboj so si podobne, niso ustvarjene in so vsemogočne« (The Catholic Encyclopedia).

Skoraj vse krščanske cerkve se s tem strinjajo. Grška pravoslavna cerkev na primer pravi, da je Trojica »osnovni krščanski nauk« in trdi celo tole: »Kristjan je tisti, ki sprejema Kristusa za Boga.« V knjigi Our Orthodox Christian Faith (Naša pravoslavna krščanska vera) ista cerkev izjavlja: »Bog je troedin. [. . .] Oče je v celoti Bog. Sin je v celoti Bog. Sveti Duh je v celoti Bog.«

Po nauku o Trojici je torej »en Bog v treh osebah«. Vsaka teh treh oseb pa naj bi bila brez začetka, obstajala naj bi že vso večnost. Hkrati pa so vse tri vsaka zase vsemogočne, nobena med njimi ni višja in nobena nižja.

Ali težko sledite takšnemu razmišljanju? Mnogi odkritosrčni verniki menijo, da je to  zmedeno razmišljanje, da se ne sklada z zdravo pametjo in da ni podobno nobeni stvari, ki jo sicer poznamo iz izkušenj. Sprašujejo se, kako je mogoče, da bi bil Oče Bog, Sin tudi Bog in potem še sveti duh Bog, da pa ti trije v resnici niso trije Bogovi, ampak en sam Bog?

,Človeška pamet tega ne more dojeti‘

TA ZMEDA je na široko razširjena. Encyclopedia Americana pravi, da je nauk o Trojici na splošno sprejet kot nauk, ki »ga človeška pamet ne more dojeti«.

Tudi tisti, ki verujejo v Trojico, so velikokrat istega mnenja. Monsinjor Eugene Clark pravi: »Bog je eden in Bog so trije. Kaj takšnega ne najdemo nikjer v stvarstvu, zato tega pač ne moremo razumeti, ampak moramo kratko in malo sprejeti.« Kardinal John O’Connor pa trdi: »Zavedamo se, da je to zelo globoka skrivnost, ki je še nismo začeli dojemati.« Papež Janez Pavel II. pa govori o »nedoumni skrivnosti troedinega Boga«.

A Dictionary of Religious Knowledge zato piše: »O tem, kaj natanko ta nauk pomeni ali kako bi ga razložili, se med seboj tudi njegovi zagovorniki ne strinjajo.«

Zato je kajpak jasno, zakaj v New Catholic Encyclopedia (Nova katoliška enciklopedija) piše: »V rimskokatoliških semeniščih je malo profesorjev, ki bi se tako ali drugače ne ubadali z vprašanjem: ,Kako naj človek pravzaprav uči nauk o Trojici?‘ In če je to vprašanje značilno za zmedo med študenti, potem najbrž ni nič manj značilno za podobno zmedo tudi med njihovimi profesorji.«

Resničnost tega mnenja se da potrditi že samo s tem, da gre človek v knjižnico in preišče vse knjige, ki podpirajo nauk o Trojici. Neskončno veliko strani so popisali, ko so skušali razložiti ta nauk. In tudi potem, ko se človek prebije skozi labirinte zmedenih teoloških pojmov in razlag, nikakor ne najde pravega odgovora na svoja vprašanja.

Za ta del je jezuit Joseph Bracken v svoji knjigi What Are They Saying About the Trinity? (Kaj pravijo o Trojici) zapisal: »Duhovniki, ki so se z znatnim naprezanjem dokopali [. . .] v svojih semeniščnih letih do nauka o Trojici, ga brez dvoma oklevajo s prižnic predstaviti svojim ljudem, pa čeprav na prvo nedeljo po binkoštih. [. . .] Čemu bi človek dolgočasil ljudi z nečim, kar na koncu itak ne bodo razumeli?« Zapisal pa je tudi tole: »Trojica je gotovo stvar formalne plati vere, čeprav ima v vsakdanjem krščanskem življenju in bogočastju kaj malo učinka, če sploh kaj.« Vseeno pa je to »osnovni nauk« krščanskih cerkva!

Katoliški teolog Hans Küng je v svoji knjigi Christianity and the World Religions (Krščanstvo in svetovna verstva) pripomnil, da je nauk o Trojici eden od razlogov, zaradi katerih cerkve niso zmogle kakega znatnega prodora med nekrščanska ljudstva. Takole trdi: »Ideji o Trojici celo razgledani muslimani kratko in malo ne morejo slediti, pa tudi judje je do zdaj še niso prav doumeli. [. . .] Razlike, ki jih nauk o Trojici dela med edinim Bogom in tremi bitji, muslimanov ne zadovoljijo: teološki pojmi, ki so zrasli na starosirskih, grških in latinskih tleh, jih prej begajo kot razsvetljujejo. Muslimanom se vse skupaj zdi prejkone le besedna igra. [. . .] Čemu bi Božji edinosti in enosti hoteli pridajati kaj takšnega, kar bi razvodenilo ali izničilo to enost in edinost?«

»Bog ni Bog zmešnjave«

KJE naj iščemo izvore tako zmedenega nauka? Catholic Encyclopedia trdi takole: »Skrivnostnost te dogme predpostavlja, da jo je razkril sam Bog.« Katoliška učenjaka Karl Rahner in Herbert Vorgrimler v svojem Theological Dictionary trdita takole: »Trojica je skrivnost [. . .] v najstrožjem pomenu besede, [. . .] in se je ne da spoznati brez razodetja, pa tudi z razodetjem se je ne da povsem doumeti.«

 Toda takšno razmišljanje, češ Trojica je tako zagonetna skrivnost, da je morala priti po Božjem razodetju, ustvarja še eno veliko težavo. Zakaj? Zato, ker Božje razodetje samo po sebi ne dopušča takšnega gledanja na Boga: »Kajti Bog ni Bog zmešnjave.« (1. Korinčanom 14:33).

Ali naj si glede na ta biblijski navedek mislimo, da je Bog sam spravil na svetlo tako zmeden nauk o sebi, da ga niti hebrejski niti grški niti latinski učenjaki ne znajo zares razložiti?

Pa še tole: Ali mora človek res biti teolog, da zmore doumeti ,edinega pravega Boga in tistega, ki ga je ta Bog poslal, Jezusa Kristusa‘ (Janez 17:3). In če to drži, kako je potem mogoče, da je tako malo učenih judovskih verskih voditeljev spoznalo Jezusa za Mesija? Njegovi zvesti učenci so bili namreč preprosti kmetje, ribiči, davkarji, gospodinje. Ti preprosti ljudje so bili tako zelo prepričani v vse, kar je Jezus učil o Bogu, da so potem ta nauk prenašali tudi na druge in so bili za svoje prepričanje pripravljeni celo umreti. (Matej 15:1-9; 21:23-32, 43; 23:13-36; Janez 7:45-49; Apostolska dela 4:13)

[Slika na strani 4]

Jezusovi učenci so bili ponižni navadni ljudje in ne verski voditelji