Kako je nauk o Trojici nastajal

ZDAJLE pa bi se lahko vprašali takole: ,Kako to, da je Trojica postala krščanski nauk, če ga Biblija ne uči?‘ Mnogi menijo, da je bil ta nauk utemeljen šele na nikejskem koncilu leta 325 n. š.

Vendar pa ta trditev povsem vendarle ne drži. Na nikejskem koncilu so resda sklenili, da sta Kristus in Bog isti substanci, iz česar se je kasneje razvila trinitarska teologija. Toda ta koncil ni ustanovil Trojice, ker na njem niso omenjali svetega duha kot tretje osebe tega troedinega božanstva.

 Konstantinova vloga v Nikeji

DOLGA leta so z biblijskimi argumenti močno nasprotovali novi ideji, da bi bil Jezus Bog. Rimski cesar Konstantin je hotel ta spor razrešiti, zato je pozval vse škofe na shod v Nikejo. Okrog 300, torej le del vseh škofov, jih je res prišlo na ta shod.

Konstantin ni bil kristjan. Domnevno se je spreobrnil šele kasneje, krstil pa se je, ko je umiral. O njem piše Henry Chadwick v knjigi The Early Church (Prva cerkev) takole: »Konstantin je častil Nepremagljivo sonce, tako kot njegov oče; [. . .] njegovo spreobrnjenje si ne smemo razlagati kot ponotranjeno doživetje milosti. [. . .] Spreobrnil se je iz vojaških razlogov. Krščanskega nauka ni nikdar do kraja dojel, prepričan pa je bil, da je zmaga v njegovih bitkah dar krščanskega Boga.«

In kakšno vlogo je odigral ta nekrščeni cesar na nikejskem koncilu? Encyclopædia Britannica pravi: »Konstantin je [koncilu] predsedoval, dejavno je vodil razprave in je sam predlagal [. . .] odločilno formulo za odnos med Kristusom in Bogom, ki so jo potem vnesli v kredo, kakršnega je na koncu izdal koncil, češ da sta ,oba iz iste substance‘. [. . .] Škofe je cesar zastrašil in tako so vsi, razen dveh, podpisali kredo, čeprav večinoma proti svojemu prepričanju.«

Konstantinova vloga je bila torej odločilna. Po dveh mesecih razvnetih verskih razprav se je ta poganski politik vmešal vanje in se odločil v korist tistih, ki so pravili, da je Jezus Bog. Ampak zakaj? Zaradi kakšnega biblijsko utemeljenega prepričanja gotovo ne. »Konstantin v bistvu sploh ni doumel vprašanj iz grške teologije, ki so mu jih postavljali,« piše v A Short History of Christian Doctrine (Kratka zgodovina krščanskega nauka). Razumel je samo to, da verska neskladja pretijo njegovemu cesarstvu, zato je pač gledal, kako si bo utrdil svoj položaj.

Povedati pa je treba, da noben od škofov z nikejskega koncila ni zagovarjal Trojice. Odločili so se samo o vprašanju Jezusove narave, ne pa tudi o vlogi svetega duha. In če bi Trojica bila biblijski nauk, ali ne bi bilo logično, da bi jo škofje tedaj sami predlagali?

Nadaljnji razvoj

PO NIKEJSKEM koncilu so o tem razpravljali še stoletja. Za nekaj časa so tisti, ki so menili, da Jezus ni enak Bogu, prišli celo spet v milost. Toda naslednji cesar, Teodozij, se je odločil zoper njih. Kredo (veroizpoved, prepričanje) nikejskega koncila je uvedel za merilo v svojem kraljestvu in je kasneje, 381 n. š., sklical še koncil v Konstantinopolu, kjer naj bi obstoječo formulo še prečistili.

Na tem koncilu so sklenili, da bodo sveti duh umestili na isti nivo kot Boga in Kristusa. Šele takrat je začela zares nastajati Trojica, kakršno pozna krščanstvo.

Pa tudi po koncilu v Konstantinopolu Trojice še niso povsod sprejeli. Mnogi so ji oporekali in si tako nakopali huda preganjanja. Šele v kasnejših stoletjih so Trojico formulirali kot enega osnovnih naukov. The Encyclopedia Americana zapiše: »Dokončen razvoj trinitarstva se je  na zahodu končal šele s srednjeveškimi sholastiki, ko so to razlago zasuli s filozofskimi in psihološkimi pojmi.«

Atanazijski krédo 

TROJICO malo bolje definira šele atanazijski kredo. Atanazij je bil škof, ki je na nikejskem koncilu podprl Konstantina. Kredo, ki se imenuje po njem, izjavlja tole: »Častimo enega Boga v Trojici [. . .]. Oče je Bog, Sin je Bog in Sveti Duh je Bog; pa vseeno to niso trije bogovi, ampak en sam Bog.«

Učenjaki, ki se dobro spoznajo na to stvar, pa vsi pravijo, da tega kreda ni napisal Atanazij. The New Encyclopædia Britannica nam stvar pojasnjuje takole: »Pred 12. stoletjem vzhodna cerkev tega kreda ni poznala. Do 17. stoletja so si bili sholastiki edini, da atanazijskega kreda ni napisal Atanazij (umrl 373. leta), ampak da so ga najbrž sestavili v 5. stoletju nekje v južni Franciji. [. . .] Vpliv tega kreda zasledimo predvsem v 6. in 7. stoletju v južni Franciji in Španiji. V Nemčiji so ga v cerkveni liturgiji uporabljali v 9. stoletju, v Rimu pa še nekoliko kasneje.«

Tako so torej morala preteči dolga stoletja od Kristusa pa do tedaj, ko je krščanstvo povečini sprejelo nauk o Trojici. In kaj je ljudi pri tem gnalo? Božja beseda ali cerkveni in politični oziri? E. W. Hopkins nam v knjigi Origin and Evolution of Religion (Nastanek in razvoj religije) odgovarja takole: »Dokončna in pravoverna definicija Trojice je bila predvsem stvar cerkvene politike.«

Napovedan odpad

TA NEČASTNA zgodovina Trojice se natančno ujema s tistim, kar so Jezus in apostoli napovedali, da se bo zgodilo po njihovi smrti. Napovedali so odpad, odklon od pravega bogočastja, ki bo trajal vse do Kristusovega ponovnega prihoda; potem pa se bo pravo bogočastje obnovilo in sledil bo Božji dan uničenja te stvarnosti.

O tem »dnevu« je apostol Pavel rekel: »Zakaj prej [pred tem dnevom] mora priti odpad in se razodeti veliki upornik« (2. Tesaloničanom 2:3, 7). Kasneje pa je napovedal še tole: »Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo« (Apostolska dela 20:29, 30). Tudi drugi Jezusovi učenci so pisali o odpadu in ,nezakonitosti‘, ki da se bosta pojavila predvsem v duhovniškem razredu. (Glejte na primer 2. Petrovo 2:1; 1. Janezovo 4:1-3; Juda 3, 4.)

Pavel je tudi zapisal: »Zakaj pride čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč si bodo za čehljanje ušes kopičili učitelje po svojih željah, in bodo ušesa odvračali od resnice, obračali pa se k bajkam« (2. Timoteju 4:3, 4, EI – 75).

Že sam Jezus je razložil, kaj v resnici pomeni ta odpad od pravega bogočastja. Dejal je, da je sam sicer posejal dobro seme, njegov sovražnik, Satan, pa je med to seme zasejal še plevel. S prvimi žitnimi kalčki je tako pognal tudi plevel. Zato moramo odklon od pravega krščanstva pričakovati vse do žetve, ko bo Kristus sam spravil stvari v red (Matej 13:24-43). The Encyclopedia Americana o tem pravi: »Trinitarstvo četrtega stoletja ne odseva tistega, kar so prvi kristjani učili o Božji naravi; v resnici gre za odklon od tega nauka.« Od kod potemtakem izvirajo zametki za ta odklon (1. Timoteju 1:6)?

Kaj je vplivalo na ta nauk

V VSEM starem svetu so bile tja do Babilona trojice ali triade božanstev običajne. Ta vpliv je prevladoval tudi v Egiptu, Grčiji in Rimu, in sicer stoletja pred Kristusom, za  njegovega življenja in po njegovi smrti. Te poganske predstave pa so se začele vrinjati v krščanstvo šele po smrti apostolov.

Zgodovinar Will Durant je opazil tole: »Krščanstvo ni uničilo poganstva, ampak ga je privzelo. [. . .] Ideja o božanski trojici je prišla iz Egipta.« Siegfried Morenz pa je v knjigi Egyptian Religion zapisal: »Trojica je bila glavna preokupacija egipčanskih teologov. [. . .] Po tri bogove so združili v eno bitje in jih tako tudi obravnavali, nagovarjali so jih v ednini. V tem primeru najdemo v duhovni moči egipčanske vere neposredno povezavo s krščansko teologijo.«

Tako so v Aleksandriji v Egiptu cerkveni možje v poznem tretjem in zgodnjem četrtem stoletju — na primer Atanazij — odsevali ta vpliv, ko so razvili nove ideje, ki so peljale k Trojici. Razširil pa se je tudi njihov lastni vpliv, zato Morenz meni, »da predstavlja aleksandrijska teologija vez med egiptovsko versko dediščino in krščanstvom«.

V predgovoru h knjigi Edwarda Gibbona History of Christianity beremo: »Če rečemo, da je krščanstvo premagalo poganstvo, potem ravno tako lahko rečemo, da je poganstvo spridilo krščanstvo. Čisti deizem prvih kristjanov [. . .] je rimska cerkev spremenila v nerazumljivo dogmo o Trojici. Marsikatero pogansko dogmo, ki so jo iznašli Egipčani in jo je kasneje domislil še Platon, so zadržali, ker se jim je zdela vredna vere.«

V A Dictionary of Religious Knowledge (Slovar verskega spoznanja) piše, da mnogi trdijo, kako je Trojica v resnici »popačenost, izposojena iz poganskih verstev in vcepljena v krščansko vero«. V knjigi The Paganism in Our Christianity pa piše: »[Nauk o Trojici] scela izvira iz poganstva.«

Zato je James Hastings v knjigo Encyclopædia of Religion and Ethics napisal: »V indijski veri najdemo na primer trojiško skupino bogov Brahme, Šive in Višnuja; v egiptovski veri so ti trije Oziris, Izis in Horus. [. . .] Trojiško razumljenega boga ne najdemo samo v zgodovinskih verstvih. Nekdo je posebej spomnil na neoplatonični pogled na najvišjo in poslednjo resničnost,« ki je tudi »predstavljena v obliki trojice«. Kaj ima torej grški filozof Platon opraviti s Trojico?

Platonizem

PLATON je po nekaterih domnevah živel od 428. do 347. leta pr. n. š. Trojice sicer ni učil v takšni obliki, kot jo poznamo danes, vendar pa je njegova filozofija utrla pot tej dogmi. Kasneje so se razcvetele filozofske struje, ki so temeljile na triadah in te so bile vse pod vplivom Platonove ideje o Bogu in naravi.

V francoskem Nouveau Dictionnaire Universel (Novi splošni slovar) piše o Platonovem vplivu tole: »Platonistična trojica, ki je sama le preurejena oblika starih trojic, se kaže kot racionalizirana trojica atributov, ki so izpeljani v tri hipostaze ali božanske osebe, kakor o njih učijo krščanske cerkve. [. . .] Koncept božanske trojice, kakor si jo je zamislil ta grški filozof [. . .] lahko najdemo v vseh starodavnih [poganskih] verstvih.«

O vplivu tega grškega filozofa piše tudi v delu The New Schaff-Herzog Encyclopedia of Religious Knowledge: »Doktrina o Logosu in Trojici je dobila svojo podobo od grških cerkvenih očetov, ki [. . .] so bili pod močnim posrednim ali neposrednim vplivom platonistične filozofije. [. . .] Nikakor ne moremo zanikati, da so se prav od tod v cerkev vtihotapile napake in popačenosti.«

V knjigi The Church of the First Three Centuries (Cerkev v prvih treh stoletjih) piše: »Doktrina o Trojici se je oblikovala postopoma in razmeroma pozno; [. . .] njen izvor je judovskim in krščanskim spisom popolnoma tuj; [. . .] rasla je in se vcepila v krščanstvo ob pomoči cerkvenih očetov, ki so bili pod vplivom platonizma.«

Proti koncu tretjega stoletja našega štetja sta postala »krščanstvo« in platonistična filozofija neločljivo povezana. Po besedah Adolfa Harnacka v knjigi Outlines of the History of Dogma (Oris zgodovine dogem) je bil cerkveni nauk »globoko vkoreninjen v helenističnih tleh [v poganski grški misli]. Zato pa je veliki večini kristjanov postal tako zelo skrivnosten.«

Cerkev trdi, da so njene nove doktrine osnovane na Bibliji. Harnack pa pravi: »V resnici je [cerkev] sprejela vase helenistično razmišljanje, praznoverje in običaje poganskega skrivnostnega bogočastja.«

 Andrews Norton pravi o Trojici v svoji knjigi A Statement of Reasons (Beseda razuma) takole: »Zgodovino te doktrine lahko sledimo do platonistične filozofije in najdemo vir v njej, ne pa v krščanskem razodetju. [. . .] Trojica ni Kristusov ali apostolski nauk, ampak je izmislek šole poznih platonistov.«

Tako se je v četrtem stoletju našega štetja razmahnil odpad, ki so ga napovedovali Jezus in apostoli. Nastajanje nauka o Trojici je le en dokaz za to. Odpadniška krščanska cerkev je začela privzemati še druge poganske ideje, na primer peklenski ogenj, nesmrtnost duše in malikovalstvo. Krščanstvo je v duhovnem smislu vstopilo v napovedano temno ero, v kateri je prevladoval »sin pogube« v podobi duhovščine (2. Tesaloničanom 2:3, 7).

Zakaj Božji preroki niso učili Trojice

ZAKAJ v vseh tisočih letih ni nobeden Božjih prerokov učil svojega ljudstva o Trojici? In ali ne bi navsezadnje prav Jezus uporabil svoje učiteljske sposobnosti in razjasnil Trojico svojim sledilcem? Ali bi mar Bog navdihnil stotine strani Svetega pisma, ne da bi z enim samim navodilom poučil ljudi o Trojici, če naj je ta »osnovni verski nauk«?

Ali naj kristjani verjamejo, da je Bog stoletja po Kristusovi smrti in potem, ko je še navdihnil celo Biblijo, podprl oblikovanje nauka, ki je bil njegovim služabnikom tisoče let popolna neznanka, nauka, ki je »nedoumna skrivnost«, »ki je človeška pamet ne more dojeti«, ki ima, kot vsi pravijo, pogansko osnovo in ki je bila »v glavnem le stvar cerkvene politike«?

Zgodovinsko pričevanje je popolnoma jasno: Nauk o Trojici je odklon od resnice, njena odpadniška oblika.

[Poudarjeno besedilo na strani 8]

,Trinitarstvo četrtega stoletja je pomenilo odklon od nauka prvih kristjanov.‘ (The Encyclopedia Americana)

[Okvir na strani 9]

»Triada velikih bogov«

Mnogo stoletij pred Kristusom so obstajale triade ali trojice bogov v stari Babiloniji in Asiriji. Francoska »Larousse Encyclopedia of Mithology« omenja eno izmed trojic s tega mezopotamskega področja: »Vesolje je bilo razdeljeno na tri dele in vsakemu je gospodoval po en bog. Nebo je pripadlo Anuju. Zemlja je bila dana Enlilu. Ea je postal gospodar vodá. Skupaj pa so sestavljali triado vélikih bogov.«

 [Okvir na strani 12]

Hindujska trojica

V knjigi Simbolism of Hindu Gods and Rituals piše o hindujski trojici, ki je obstajala stoletja pred Kristusom: »Šiva je eden izmed bogov trojice. Zanj pravijo, da je bog uničenja. Druga dva bogova sta Brahma, bog ustvaritve, in Višnu, ohranjevalec sveta. [. . .] Ti trije bogovi so spojeni v eno obliko, da bi se naznačilo, da so ti trije procesi eno in isto.« (Objavil A. Parthasarati v Bombaju.)

[Slika na strani 8]

»Konstantin v bistvu sploh ni doumel vprašanj iz grške teologije, ki so mu jih postavljali.« (A Short History of Christian Doctrine)

[Slike na strani 10]

1. Egipt: trojica, ki jo sestavljajo Horus, Oziris in Izis (2. tisočletje pr. n. š.)

2. Babilon: trojica, ki jo sestavljajo Ištar, Sin in Šamaš (2. tisočletje pr. n. š.)

3. Palmira: trojica boga meseca, gospodarja nebes in boga sonca (ok. 1. stol. n. š.)

4. Indija: troedino hindujsko božanstvo (ok. 7. stol. n. š.)

5. Kampučija: troedino budistično božanstvo (ok. 12. stol. n. š.)

6. Norveška: Trojica (Oče, Sin, Sveti Duh) (ok. 13. stol. n. š.)

7. Francija: Trojica (ok. 14. stol. n. š.)

8. Italija: Trojica (ok. 15. stol. n. š.)

9. Nemčija: Trojica (ok. 19. stol. n. š.)

10. Nemčija: Trojica, 20. stol. n. š.)