Sveti duh — Božja dejavna sila

NAUK o Trojici uči, da je sveti duh tretja božanska oseba in da je enakovreden Očetu in Sinu. V knjigi Our Orthodox Christian Faith (Naša pravoslavna krščanska vera) piše: »Sveti Duh je v celoti Bog.«

V Hebrejskih spisih je za »duh« največkrat uporabljena beseda rúaḥ, ki pomeni »dih, veter, duh«. V Grških spisih ima beseda pneúma podoben pomen. Ali te besede kaj kažejo na to, da bi bil sveti duh lahko del Trojice?

Dejavna sila

IZ TEGA, kako Biblija uporablja pojem »sveti duh«, lahko razberemo, da je to sila, ki jo ima v oblasti Jehova in s katero spolnjuje vse svoje različne namene. Do neke mere bi sveti duh lahko primerjali z električno energijo, s katero lahko opravljamo veliko število različnih operacij.

V 1. Mojzesovi knjigi 1:2, [NW] piše, da se je »Božja dejavna sila [»duh« (hebr. rúaḥ)] gibala sem ter tja nad površjem voda«. Tu Božji duh predstavlja njegovo dejavno silo, ki je oblikovala zemljo.

Bog s svojim duhom tudi razsvetljuje svoje služabnike. David je takole molil: »Uči me spolnjevati tvojo voljo; saj si ti moj Bog! Tvoj duh [rúaḥ] je dobrotljiv, naj me vodi po ravni zemlji« (Psalm 143:10). Ko je bilo postavljeno 70 mož, da bi pomagali Mojzesu, mu je Bog rekel: »Vzel bom od duha [rúaḥ], ki je nad teboj, in ga dal nadnje« (4. Mojzesova 11:17).

Biblijske prerokbe so zapisali ljudje, ki so bili »navdihovani od svetega duha [grško pneúma]« (2. Petrovo 1:20; 21). Tako je bila Biblija »navdihnjena od Boga«; za ta pojem je uporabljena grška beseda theópneustos, ki pomeni »vdahnjeno, navdihnjeno od Boga« (2. Timoteju 3:16). In sveti duh je dal nekaterim ljudem, da so imeli videnja ali da so sanjali preroške sanje (2. Samuelova 23:2; Joel 2:28, 29; Luka 1:67; Apostolska dela 1:16; 2:32, 33).

Sveti duh je navedel Jezusa, da je po svojem krstu odšel v puščavo (Marko 1:12). Ta duh je bil kot ogenj v Božjih služabnikih in jim je dajal moč. Dal jim je tudi, da so smelo in neustrašno oznanjevali (Mihej 3:8; Apostolska dela 7:55-60; 18:25; Rimljanom 12:11; 1. Tesaloničanom 5:19).

S svojim duhom Bog izvršuje svoje sodbe nad posamezniki in nad celimi ljudstvi (Izaija 30:27, 28; 59:18, 19). In Božji duh seže prav povsod, ljudem pa lahko pomaga ali pa deluje proti njim (Psalm 139:7-12).

,Moč, ki je večja od običajne‘

BOŽJI duh lahko da tistim, ki služijo Bogu »moč, ki je večja od običajne« (2. Korinčanom 4:7, NW). Ta jim pomaga, da prestanejo  preskušnje svoje vere in da delajo stvari, ki bi jih sicer ne mogli.

O Samsonu, na primer, piše v Knjigi sodnikov 14:6 takole: »Tedaj je šinil duh Gospodov vanj, da ga je raztrgal [leva], kakor se raztrga kozlič, čeprav ni imel nič v rokah.« Ali to pomeni, da je ena od Božjih oseb vstopila vanj in potem tako vodila njegovo telo, da je naredil, kar je pač naredil? Ne, kajti v resnici je bila »GOSPODOVA moč tista, ki je dala Samsonu moč« (Today’s English Version).

Biblija tudi pravi, da je nad Jezusa ob krstu prišel sveti duh v podobi goloba in ne v človeški podobi (Marko 1:10). Ta dejavna sila je dala Jezusu moč, da je lahko zdravil bolne in obujal mrtve. Ali kot piše v Lukovem evangeliju 5:17: »Gospodova [Božja] moč ga je [Jezusa] gnala, da je ozdravljal.«

Božji duh je tudi Jezusovim učencem dal, da so delali čudeže. V Apostolskih delih 2:1-4 piše, kako so se učenci zbrali na binkoštni dan, ko je »nenadoma nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar. [. . .] Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dal izgovarjati.«

Božji duh je Jezusu in drugim Božjim služabnikom dal moči, da so delali, kar sicer ne bi mogli narediti.

Božji duh ni oseba

ALI PA morda niso v Bibliji tudi vrstice, ki govorijo o svetem duhu kot o osebi? So. Ampak poglejmo, kaj je v knjigi The Triune God (Troedini Bog) zapisal katoliški teolog Edmund Fortman: »Čeprav je ta duh pogosto opisan kot oseba, pa se zdi povsem jasno, da si sveti pisatelji [Hebrejskih spisov] niso Svetega Duha nikoli zamišljali kot osebo in ga tudi nikoli niso tako predstavili.«

Sveto pismo velikokrat kakšno stvar poosebi. Za modrost na primer pravi, da ima otroke (Luka 7:35). Grehu in smrti pravi kralja (Rimljanom 5:14, 21). V 1. Mojzesovi knjigi 4:7 piše po prevodu The New English Bible takole: »Greh je démon, ki preži pred vrati.« Tule je greh predstavljen kot hudobni duh, ki preži pred Kajnovimi vrati. Toda greh seveda ni duhovna oseba; tako tudi sveti duh ni oseba, čeprav je včasih poosebljen.

Podobno v 1. Janezovem pismu 5:6-8 piše, da ne pričuje le duh, ampak da pričujeta tudi »voda in kri«. Očitno pa je, da voda in kri nista osebi in tudi duh ni oseba.

S tem se sklada tudi dejstvo, da Biblija na splošno uporablja pojem »sveti duh« povsem neosebno, kakor vodo in ogenj (Matej 3:11; Marko 1:8). Ljudem priporoča, da naj se raje napolnijo s svetim duhom in ne z vinom (Efežanom 5:18). Ko pripoveduje, da so ljude napolnjeni s svetim duhom, to pove z istim izrazjem, kot kadar pripoveduje, da so napolnjeni z modrostjo, vero in  veseljem (Apostolska dela 6:3; 11:24; 13:52). In v 2. pismu Korinčanom je sveti duh vključen med vse ostale lastnosti. Takšni izrazi pa ne bi bili tako pogosto v rabi, če bi bil sveti duh zares oseba.

In če v nekaterih delih Biblije piše, da sveti duh govori, lahko iz drugih delov razberemo, da govori v resnici po angelih ali po ljudeh (Matej 10:19, 20; Apostolska dela 4:24, 25; 28:25; Hebrejcem 2:2). V teh primerih je delovanje duha podobno delovanju radijskih valov, ki na veliko razdaljo prenašajo sporočila od enega človeka k drugemu.

V Evangeliju po Mateju 28:19 je omenjeno celo ,ime [. . .] svetega duha‘. Toda beseda »ime« ne pomeni zmeraj le osebnega imena, tako je v grščini in tudi v slovenščini. Če rečemo »v imenu zakona«, s tem ne mislimo, da bi bil zakon oseba. Mislimo pač na tisto, kar zakon predstavlja, na oblast, ki jo ima. V Robertsonovi knjigi Word Pictures in the New Testament (Besedna slikovitost Nove zaveze) piše: »Takšna raba imena (ónoma) je v Septuaginti in v papirusih običajna za upodabljanje moči in oblasti.« Krst ,v imenu svetega duha‘ je potemtakem priznanje moči, ki jo ima sveti duh, priznanje, da prihaja od Boga in da deluje po njegovi volji.

»Tolažnik«

JEZUS je o svetem duhu govoril tudi kot o »tolažniku«, ki bo ljudi učil, vodil in jim govoril (Janez 14:16, 26; 16:13). Grška beseda za tolažnika (parákletos) je moškega spola. Ko je torej Jezus pravil, kaj vse bo ta tolažnik naredil, je uporabil osebne zaimke moškega spola (Janez 16:7, 8). Kadar pa je uporabljena beseda duh (pneúma), ki je v grščini srednjega spola, so tudi zaimki v srednjem spolu.

Večina trinitarskih prevajalcev Biblije to dejstvo skrije, kar je priznala katoliška New American Bible (Nova ameriška Biblija) ob besedilu iz Evangelija po Janezu 14:17: »Grška beseda za duh je srednjega spola in čeprav v angleščini [tudi v slovenščini] uporabljamo osebne zaimke moškega spola, je treba reči, da večina grških rokopisov uporablja na teh mestih srednji spol.«

Ko torej Biblija v Janezovem evangeliju 16:7, 8 uporablja ob besedi parákletos zaimke moškega spola, se s tem pač ravna po slovnici, ne pa da podpira nauk o Trojici.

Božji duh ni del Trojice

IZ RAZLIČNIH virov lahko izvemo, da Biblija v resnici sploh ne podpira ideje o svetem duhu kot o tretji osebi Trojice. Na primer:

The Catholic Encyclopedia (Katoliška enciklopedija): »V Stari zavezi nikjer ne najdemo kakšne jasne sledi za tretjo osebo.«

Katoliški teolog Fortman: »Judje duha niso nikdar imeli za osebo; pa tudi sicer nimamo nobenega trdnega dokaza, da bi bil takšnega mnenja katerikoli od starozaveznih pisateljev. [. . .] Sveti Duh je v sinoptikih (evangelijih) in Apostolskih delih običajno predstavljen kot Božja sila ali moč.«

New Catholic Encyclopedia: »S[tara] z[aveza] očitno nikjer ne gleda na Božji duh kot na osebo. [. . .] Božji duh je kratko in malo Božja moč. Če je včasih predstavljen kot ločen od Boga, potem je vzrok v tem, da Jahvejev duh deluje navzven.« Tam piše tudi tole: »Večina novozaveznih besedil razkriva Božji duh kot nekaj in ne kot nekoga; to se da še posebej lepo razbrati iz paralelizma med duhom in Božjo močjo.« (Podčrtali mi.)

A Catholic Dictionary: »Nova zaveza v celoti, ravno tako kot Stara zaveza, govori o duhu kot o božanski energiji ali sili.«

Svetega duha torej niti Judje niti prvi kristjani niso imeli za del Trojice. Ta nauk je nastal šele stoletja za tem. V A Catholic Dictionary piše: »Tretja oseba se je uveljavila na cerkvenem zboru v Aleksandriji 362. leta, [. . .] dokončno pa na cerkvenem zboru v Konstantinopolu 381. leta.« To je bilo torej kake tri stoletja in pol po tem, ko so učenci na binkoštni dan prejeli svetega duha!

Ne, sveti duh ni oseba in ni del Trojice. Sveti duh je Božja dejavna sila, s katero Bog spolnjuje svojo voljo. Bogu ni enakovreden, pač pa Bog razpolaga z njim kot s svojim podrejenim sredstvom.

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

»Nova zaveza v celoti, ravno tako kot Stara zaveza, govori o duhu kot o božanski energiji ali sili.« (A Catholic Dictionary)

[Slike na strani 21]

Ob neki priložnosti se je sveti duh pojavil v obliki goloba. Ob drugi priložnosti se je pojavil v obliki ognjenih jezikov, nikoli pa se ni pojavil kot oseba