Deseto poglavje

Če je Stvarniku mar, zakaj potem toliko trpljenja?

VSAKIČ, ko vaša ura odtiktaka 60 sekund, umre zaradi nalezljivih bolezni več kot 30 ljudi, 11 jih izgubi boj proti raku, 9 pa jih pokosi bolezen srca. Dobro pa veste, da so to le nekatere bolezni, za katerimi ljudje bolehajo; mnogi trpijo in umirajo zaradi drugih vzrokov.

Leta 1996 je ura, ki so jo imeli v preddverju zgradbe Združenih narodov v New Yorku, simbolično tiktakala za vsakega dojenčka, rojenega v revni družini – 47-krat v minuti. Povedano drugače, ob vsakem obratu Zemlje gre 20 odstotkov ljudi na njej spat lačnih. In kaj, če bi poskusili izračunati, koliko je tam, kjer živite vi, kriminala?

Sprijazniti se moramo z dejstvom, da je danes trpljenja v svetu okoli nas vedno več.

 »Kljub temu,« pravi bivši policist, »smo mnogi globoko v sebi še vedno neprizadeti ob vseh krivicah, ki se dogajajo okoli nas.« Vendar pa ta vtis neprizadetosti ponavadi traja samo tako dolgo, dokler ni tako ali drugače ogroženo naše življenje oziroma življenje naših ljubljenih. Vživite se na primer v položaj Masako, ki je negovala mater in očeta, ki sta bolehala za rakom. Izgubljala sta težo in stokala od bolečin, ona pa se je čutila povsem nemočno. Pomislite tudi na obup Šarade, mlade Azijke, ki ji je bilo le devet let, ko jo je oče prodal za borih 14 ameriških dolarjev. Iz vasi so jo odpeljali v njej neznano mesto in jo tam prisilili, da je ponujala spolne storitve šestim moškim na dan.

Zakaj je takega trpljenja vedno več? In zakaj ga Stvarnik ne prepreči? Mnogi namreč zaradi tega Bogu obračajo hrbet. Mati prej omenjenega bivšega policista je postala žrtev nekega psihopata. Sin pojasnjuje, kako se je odzval na to: »Misel o vrhovnem, ljubečem Bogu, ki nadzoruje vesolje, mi ni bila še nikoli tako tuja.« Morda se tudi vi sprašujete: ,Zakaj?‘ Pač, zakaj takšno trpljenje? Kaj je temu vzrok in ali je Stvarniku kaj mar za to?

Ali je trpljenje posledica prejšnjega življenja?

Milijoni po svetu verjamejo, da je trpljenje posledica človekove preteklosti; njegovo sedanje trpljenje naj  bi bila kazen za to, kar je naredil v preteklem življenju. »Človeško trpljenje je posledica naše ujetosti v karmo, kajti vsi že od rojstva nosimo težko breme pretekle karme.« * Tako meni Daisetz T. Suzuki, filozof, ki je zen populariziral v zahodni družbi. Hindujski modreci so »zakon karme« izumili v prizadevanju, da bi pojasnili človekovo trpljenje. Toda ali je njihova razlaga trpljenja razumna oziroma resnično zadovoljiva?

Neka budistka je rekla: »Mislila sem si, da ni logično trpeti zaradi nečesa, s čimer sem se rodila, pa o tem nisem nič vedela. To sem morala sprejeti kot svojo usodo.« Takšna razlaga trpljenja je ni zadovoljila. In mogoče je tako tudi z vami. Čeprav morda zamisel o ponovnem rojevanju tam, kjer živite vi, ni splošno sprejeta, pa temelji na nauku, ki ga je mogoče najti v vsem tako imenovanem krščanstvu in tudi drugod – nauku, da imamo ljudje nesmrtno dušo, ki preživi smrt telesa. Ta »duša« naj bi bila tako ali drugače povezana s trpljenjem, najsibo v sedanjem ali posmrtnem življenju.

Takšne zamisli najdemo skoraj povsod. Toda kakšne dokaze imamo za to, da jim gre zaupati? Ali se ni v tako pomembnih zadevah, kakršna je ta, bolj modro pustiti voditi temu, kar pravi naš Stvarnik? Človek se lahko namreč v svojih zamislih in trdni prepričanosti zmoti, Božje izjave, kot smo že videli, pa so zanesljive.

Že v prejšnjem poglavju smo spoznali, da sta nam naša prva človeška starša z grešenjem nakopala največjo možno nesrečo – smrt. Stvarnik je Adama  posvaril: »Tisti dan, ko bodeš jedel od njega [se uprl oziroma grešil], gotovo zapadeš smrti!« (1. Mojzesova 2:17; 3:19) Bog ni tu nič govoril o tem, da bi Adam imel nesmrtno dušo; Adam je bil človek. V biblijskem izrazoslovju to pomeni, da je Adam bil duša. Ko je torej umrl, je duša, imenovana Adam, umrla. Adam se po tem ni ničesar več zavedal niti ni trpel.

Naš Stvarnik ne podpira niti se ne strinja z nauki, kot so karma, ciklusi ponovnih rojstev in nesmrtna duša, ki naj bi trpela v kasnejšem obstoju. Toda če jasno  spoznamo, kakšne so posledice Adamovega greha, lahko bolje razumemo, zakaj to današnje trpljenje.

Od kod trpljenje?

Čeprav je težko doumeti celotno sliko človeškega trpljenja, nam je lahko ustrezen instrument v tem v veliko pomoč. Tako kot lahko z daljnogledom jasneje opazujemo oddaljene predmete, lahko z Biblijo razvidimo, kakšen je vzrok trpljenja.

Kot prvo nas Biblija opozarja na dejstvo, da »čas in naključje« zadevata vse ljudi. (Propovednik 9:11, EI) Jezus je na primer ob neki priložnosti omenil takrat aktualno novico, ko se je porušil neki stolp in pod sabo pokopal 18 ljudi. Jasno je povedal, da ti ljudje niso bili nič večji grešniki od drugih. (Lukež 13:1–5) Življenje so izgubili, ker so bili v napačnem trenutku na napačnem mestu. Toda Biblija gre še dlje in nam zadovoljivo odgovarja na vprašanje, kateri so glavni vzroki trpljenja. In kaj nam pove?

Potem ko sta prva človeka grešila, je božanski Sodnik Jehova razsodil, da sta zapravila pravico do tega, da bi še naprej živela. Tako sta morala Adam in Eva vse do takrat, ko sta dejansko umrla, precej trpeti. Vendar sta si bila za to trpljenje kriva povsem sama. Pojavile so se namreč posledice staranja in bolehanja, morala sta trdo delati, da sta se preživela, poleg tega pa ju je žalostilo tudi to, da sta njuno družino prežemala ljubosumnost in nasilje. (1. Mojzesova 3:16–19; 4:1–12) Pomembno pa je, da razumemo, kdo je bil prvenstveno kriv za takšno trpljenje. Nakopala sta si ga sama. Pa vendar, kako naj si odgovorimo na vprašanje, zakaj danes ljudje še vedno trpimo?

 Mnogi bi sicer ugovarjali temu, da bi jih imeli za grešnike, toda Biblija postavi dejstva v pravo luč, ko govori, da »je po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili«. (Rimljanom 5:12) Prvi človeški par je sicer požel posledice lastnega škodljivega ravnanja, toda to je vplivalo tudi na njune potomce. (Galatom 6:7) Podedovali so nepopolnost, katere posledica je bila smrt. Nekaterim je to lažje razumeti, ko pomislijo na znanstveno dejstvo, da lahko tudi današnji otroci od svojih staršev podedujejo kako bolezen ali hibo. Mednje spadajo hemofilija, talasemija (sredozemska anemija), koronarna srčna bolezen, vrsta diabetesa in celo rak na dojki. Otroci za to osebno niso krivi, a morajo kljub temu trpeti zaradi tega, kar so podedovali od staršev.

Naša genetska prednika, Adam in Eva, sta zavestno zavrnila Jehovov način vladanja človeštvu. * Iz zgodovine veste, da so ljudje v želji, da bi vladali zemlji, preskusili že raznovrstne vladavine. Nekateri posamezniki so v teh prizadevanjih sicer imeli dobre namene. Toda kako bi ocenili rezultate človekove samovlade? Ali je človeku uspelo odstraniti večino trpljenja? Komajda. Pravzaprav so mnogi politični načrti in vojne trpljenje le še povečali. Pred kakimi 3000 leti je  moder vladar izjavil: »Človek vlada ljudem v njih nesrečo.« (Propovednik 8:⁠9)

Ali se vam zdi, da so se razmere danes kaj bistveno spremenile, morda na boljše? Večina bi odgovorila nikalno. Mnogi moški, ženske in otroci namreč trpijo ne le zaradi podedovane grešnosti in nepopolnosti, temveč tudi zaradi lastnih dejanj oziroma dejanj drugih. Pomislite samo na človekovo slabo gospodarjenje z zemljo, ki je pogosto posledica pohlepnosti. Ljudje so prav tako krivi za to, da je zemlja vedno bolj onesnažena, da je vse več revščine, pospešujejo pa tudi lakoto in epidemične bolezni. Celo za nekatere naravne nesreče, ki jih mnogi pripisujejo Bogu, je kriv človek. Je pa še drug pomemben vzrok za trpljenje, ki ga ljudje ponavadi spregledajo.

Kdo se skriva za trpljenjem?

Še zlasti ena Biblijina knjiga nam veliko odkriva o tem, kaj je glavni vzrok za trpljenje in zakaj ga ljubeči Stvarnik še vedno dovoljuje. Ta knjiga, namreč Jobova knjiga, nam lahko razjasni še tako nejasne predstave glede trpljenja, saj nas povede v nevidno sfero, kjer so se zvrstili nekateri ključni dogodki.

 Pred kakimi 3500 leti, malo preden je Mojzes napisal prve Biblijine knjige, je na področju današnje Arabije živel Job. Zapis odkriva, da je bil ta mož moralno pokončen, dobrohoten in močno spoštovan človek. Bil je zelo bogat, imel je namreč veliko živine, tako da je bil znan celo kot »največji med vsemi sinovi Vzhoda« (SSP). Imel je tudi srečno družino – ženo, sedem sinov in tri hčere. (Job 1:1–3; 29:7–9, 12–16) Potem pa je nekega dne k njemu prihitel sel s sporočilom, da mu je tolpa roparjev uplenila nekaj dragocene živine. Kmalu za tem je prišel še eden in mu poročal o izgubi čred ovc. Potem so mu Kaldejci odpeljali še vseh 3000 kamel in mu pobili vse razen enega hlapca. Končno pa je zvedel še najhujšo novico. Nenavaden veter je porušil hišo njegovega prvorojenca, pri čemer so izgubili življenje vsi njegovi otroci, ki so bili tam zbrani. Ali je Job ob vsem tem trpljenju za to krivil Boga? Kako bi se vi počutili na njegovem mestu? (Job 1:13–19)

Joba pa so čakale še druge nadloge. Zbolel je za strašno boleznijo, od katere so se mu po vsem telesu pojavile maligne bule. * Postal je tako bolan in odvraten, da je njegova žena za to okrivila Boga. »Boga prekolni in umri!« mu je rekla. Job sicer ni vedel, zakaj trpi, toda Boga vseeno ni obtožil za to trpljenje. Takole beremo: »Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami.« (Job 2:6–10)

Ko so trije Jobovi znanci slišali za njegove nadloge, so ga prišli obiskat. »Kje so zatrli poštenjake?«4:7 je  vprašal Elifaz, ki je sklepal, da je moral Job storiti kaj zlega. (Job, 4. in 5. poglavje) Joba je obtožil skrivnih grehov, med drugim tudi tega, da ni dajal kruha potrebnim ter da je zatiral vdove in sirote. (Job, 15. in 22. poglavje) Tudi druga dva navidezna tolažnika sta Joba grajala, kakor da je on odgovoren za svoje trpljenje. Pa so imeli prav? Nikakor ne.

Jobova knjiga nam pomaga razpoznati temeljni vzrok Jobovega trpljenja in uvideti, zakaj je Bog vse to dopustil. Prvo in drugo poglavje odkrivata, kaj se je tik pred tem dogajalo v nevidnih nebesih, v duhovni sferi. Uporni duh, imenovan Satan *, je skupaj z drugimi duhovnimi bitji prišel pred Božje obličje. Ob omembi Jobove neoporečnosti je Satan oporekal: »Se li Job zastonj boji Boga? [. . .] Stegni le svojo roko in se dotakni vsega, kar ima! Resnično, v obraz te bo preklinjal.« (Job 1:9–12, EI)

Z drugimi besedami: Satan je Boga obtožil, da je Joba podkupil. To kljubovalno duhovno bitje je trdilo, da bo Job Jehova preklel takoj, ko bi mu ta odvzel bogastvo in zdravje. Pravzaprav je Satan s tem trdil, da Boga noben človek, ko bi moral trpeti, ne bi več ljubil in mu ne bi bil zvestovdan. Ta izziv je imel globalen in trajen vpliv. Na vprašanja, ki jih je postavil Satan, je bilo treba odgovoriti. Zato mu je Bog dovolil, da je po svoji volji ukrepal zoper Joba, nakar je Satan Joba udaril z vsemi temi različnimi oblikami trpljenja.

 Razumljivo je, da Job ni in tudi ni mogel vedeti za vesoljno sporno vprašanje, ki je bilo postavljeno v nebesih. Poleg tega je Satan zadeve uredil tako, da je bilo videti, kakor da je za vse Jobove nadloge kriv Bog. Ko je na primer strela zadela Jobove črede ovc, je preživeli hlapec sklepal, da je bil to »ogenj Božji«1:16. Čeprav Job ni vedel, zakaj se mu vse to godi, pa Boga Jehova kljub temu ni hotel prekleti niti ga ni zavrgel. (Job 1:16, 19, 21)

Če skrbno raziščete okoliščine, ki so vodile do te Jobove izkušnje, se vam bo razkrilo pravo sporno vprašanje: Ali bomo ljudje kljub težavam služili Jehovu iz ljubezni? Job je pomagal odgovoriti na to vprašanje. Namreč le prava ljubezen do Boga lahko človeka navede, da mu ostane zvest, in prav to je naredil Job. Kakšno pričevanje je s tem dal zoper Satanove lažne obtožbe! Vendar pa se ta zadeva ni začela in končala z Jobom. Aktualna je še stoletja kasneje, in vanjo smo vpleteni tudi mi.

Kako se mnogi odzovejo, kadar vidijo ali doživljajo trpljenje, pa naj je razlog zanj tak ali drugačen? Mogoče se ne zavedajo spornih vprašanj, ki so se pojavila v Jobovih dneh, mogoče niti ne verjamejo, da Satan obstaja. Zato pogosto dvomijo o tem, da Stvarnik sploh obstaja, ali pa ga krivijo za trpljenje. In kaj menite o tem vi? Mar se ne bi, glede na to, kar že veste o Stvarniku, strinjali z biblijskim piscem Jakobom? Ta je bil kljub trpljenju prepričan o naslednjem: »Nihče naj ne reče, ko je v izkušnjavi: Bog me izkuša; zakaj Bog ne more biti izkušan v hudo, sam pa tudi ne izkuša nikogar.« (Jakob 1:⁠13)

 Da bi si pridobili modro gledišče, nam je lahko v dragoceno pomoč premišljevanje o Jezusovem zgledu. Vemo, da Jezusa svet močno spoštuje zaradi njegovega uvida, znanja in učiteljskih sposobnosti. In kakšno je bilo njegovo mnenje glede Satana in trpljenja? Prepričan je bil, da Satan Hudič obstaja in da lahko povzroča trpljenje. Satan, ki je skušal zlomiti Jobovo značajnost, si je to močno prizadeval storiti tudi pri Jezusu. Ob tem se ni dokazalo le to, da je Satan resnična oseba, temveč tudi to, da je izziv, ki je nastal v Jobovih dneh, še vedno aktualen. Prav kakor Job je tudi Jezus dokazal, da je zvest Stvarniku, pa čeprav se je za to odrekel bogastvu in oblasti ter je moral zaradi tega fizično trpeti in umreti na mučilnem kolu. To, kar je doživel Jezus, kaže, da je Bog še vedno dopuščal, da ljudje dokažejo, da mu hočejo biti zvestovdani kljub problemom. (Lukež 4:1–13; 8:27–34; 11:14–22; Janez 19:1–30)

 Čas mineva iz dobrega razloga

Da bi razumeli trpljenje, se moramo torej zavedati, da so vzroki zanj nesreče, grešna človeška nagnjenja, človekovo slabo gospodarjenje z zemljo in Satan Hudič. Toda sámo poznavanje vzrokov trpljenja še ni dovolj. Trpeči bi lahko kaj hitro začel razmišljati tako kot staroveški prerok Habakuk, ki je rekel: »Kako dolgo, o GOSPOD, sem vpil k tebi, in ne slišiš! Vpijem k tebi o nasilstvu, a ne rešiš. Zakaj dopuščaš, da vidim krivico, zakaj gledaš nadlogo? Kajti pustošenje in nasilstvo je pred menoj, in nastaja prepir in vnema se boj!« (Habakuk 1:2, 3) Da, zakaj Jehova ,gleda nadlogo‘ in navidez nič ne ukrepa? Kot Vsemogočni ima vse, kar je potrebno, da bi trpljenje preprečil, namreč moč in ljubezen do pravice. Kdaj bo torej to naredil?

Že prej smo omenili, da je bil Stvarnik, ko se je prvi človeški par odločil za popolno neodvisnost od njega, prepričan, da bodo nekateri njuni potomci ravnali drugače. Zato je modro dovolil, da je minilo nekaj časa. Zakaj? Hotel je dokazati, da vladanje, neodvisno od njega, vodi le v nesrečo, da pa je nasprotno temu prav živeti v soglasju s Stvarnikom in da to človeka osrečuje.

Ves ta čas pa je Bog vzdrževal zemljo, tako da je bila ta v dokaj prijetno bivališče. Apostol Pavel je razglabljal: »V preteklih časih [je] pustil vse narode, da so hodili po svojih potih. Vendar pa sebe ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval srca vaša z jedjo in veseljem.« (Dejanja 14:16, 17) Očitno je, da Stvarnik trpljenja ne povzroča, ga pa dopušča, da bi razrešil življenjsko pomembna sporna vprašanja.

 Kdaj lahko pričakujemo olajšanje?

Dejstvo, da danes človeštvo vedno bolj trpi, v resnici dokazuje, da je čas, ko bo trpljenja konec, že zelo blizu. Zakaj lahko to trdimo? Tako kot Biblija razodeva, kaj se je zgodilo v nevidni sferi v Jobovih dneh, nam odkriva tudi dogodke v naših dneh. Njena zadnja knjiga, Razodetje, se osredotoča na spopad, ki se je vnel v nebesih. In s kakšnim izidom? Satan je bil s svojimi demonskimi hordami vred ,vržen na zemljo‘. »Zato,« nadaljuje ta biblijska knjiga, »veselite se, nebesa in kateri stanujete v njih! Gorje zemlji in morju, ker doli je šel hudič k vam, z veliko jezo, ker ve, da ima malo časa.« (Razodetje 12:7–12)

Skrbna raziskava biblijskih prerokb kaže, da se je to zgodilo v tem stoletju. Morda veste, da ugledni zgodovinarji priznavajo dejstvo, da je leto 1914, ko se je začela prva svetovna vojna, zaznamovalo pomemben zgodovinski preobrat. * Namreč po tem letu je bilo vedno več trpljenja in gorja. Ko so Jezusa njegovi najbližji učenci povprašali o »znamenju [njegove] navzočnosti in sklenitve stvarnosti« (NW), je meril ravno na to obdobje. Rekel jim je: »Vstane narod zoper narod in kraljestvo zoper kraljestvo; in bodo veliki potresi ter po raznih krajih lakote in kuge, tudi bodo grozote in znamenja velika z neba.« (Matevž 24:3–14; Lukež 21:5–19) Te besede, ki kažejo na veliko trpljenje, se danes v celoti spolnjujejo prvič v vsej človeški zgodovini.

 Biblija opisuje te dogodke kot uvod v ,veliko stisko, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli ne bo‘. (Matevž 24:21) Bog bo s tem odločilno posegel v človeške zadeve. Ukrepal bo, da bi naredil konec tej hudobni stvarnosti, ki že tako dolgo povzroča trpljenje. Vendar pa to ne bo pomenilo ,konca sveta‘ v nekakšnem jedrskem holokavstu, v katerem bi bilo uničeno vse človeštvo. Božja Beseda nam namreč zagotavlja, da bodo nekateri preživeli. To stisko bo preživela »velika množica [. . .] iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov«. (Razodetje 7:9–15)

Da pa bi si ustvarili res zaokroženo sliko, razmislite o tem, kaj naj bi se po Bibliji zgodilo za tem. Vrtu podoben dom, ki je bil človeštvu že na samem začetku namenjen v prebivanje, bo zopet obnovljen. (Lukež  23:43, NW) V njem ne bo brezdomcev. Izaija je namreč napisal: »Zidali bodo hiše ter v njih prebivali, in sadili vinograde in jedli njih sad [. . .]; zakaj kakor so dnevi drevesa, bodo ljudstva mojega dnevi, in rok svojih delo bodo dolgo uživali izvoljenci moji. Trudili se ne bodo brezuspešno in rodili ne bodo otrok za naglo smrt; kajti seme bodo blagoslovljenih od GOSPODA in njih zarod ž njimi. [. . .] Volk in jagnje se bosta pasla skupaj in lev bo slamo grizel kakor vol [. . .]. Ne bodo delali škode, ne pogubno ravnali po vsej gori svetosti moje, pravi GOSPOD.« (Izaija 65:21–25)

 Kako pa bo z osebnim trpljenjem? Takrat ne bo ne vojn, ne nasilja, ne kriminala. (Psalm 46:8, 9; Pregovori 2:22, EI; Izaija 2:4) Človekov Izdelovalec in Življenjedajalec bo poslušnemu človeštvu pomagal, da bo popolnoma ozdravelo. (Izaija 25:8; 33:24) Nič več ne bo lakote, saj bo na zemlji znova vzpostavljeno ekološko ravnovesje in bo ta obilo rodila. (Psalm 72:16) Res, vse to, zaradi česar danes trpimo, bo takrat le še stvar preteklosti. (Izaija 14:⁠7)

To je nedvomno najboljša od vseh novic. Toda nekateri bodo ob tem morda še vedno pomislili na dva tako imenovana temna oblaka, ki lebdita nad nami. Človekovo uživanje teh blagoslovov bi bilo namreč zelo omejeno, če bi moral ta po samo 70 ali 80 letih življenja umreti. In ali ne bi žaloval za ljubljenimi, ki so umrli, še preden je Stvarnik naredil konec trpljenju človeštva? Kakšen je odgovor na to?

Odstranitev najhujšega trpljenja

Stvarnik ima rešitev. On je Izdelovalec vesolja in človeškega življenja tu na zemlji. Naredi lahko to, česar človek ni zmožen, oziroma to, kar ljudje šele začenjamo doumevati kot mogoče. Razmislite samo o dveh zgledih.

Obstaja možnost, da bi živeli neskončno.

Biblija zelo jasno govori o upanju na večno življenje, ki ga daje Bog. (Janez 3:16; 17:3) Dr. Michael Fossel je po končani študiji o genih v človeških celicah izjavil, da se kvaliteta moških reproduktivnih celic z leti ne slabša. »Geni, takšni, kot jih že imamo, so zmožni naše celice vzdrževati, ne da bi se te starale, če je le njihov zapis prav izražen.« To se ujema s tem,  kar smo spoznali v četrtem poglavju, namreč da sedaj v vsem življenju porabimo komaj kakšen delček naše možganske kapacitete; zdi se, da so možgani zasnovani tako, da bi lahko delovali neskončno. To sta seveda le postranska argumenta, saj samo dopolnjujeta to, kar Biblija govori neposredno, in sicer da nam bo Jehova omogočil, da bomo lahko živeli večno brez trpljenja. Upoštevajte, kaj nam Jehova obljublja v zadnji Biblijini knjigi: ,Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.‘ (Razodetje 21:4, SSP)

Stvarnik je zmožen pomagati nekomu, ki je trpel in umrl – lahko ga zopet oživi, obudi.

Lazar je bil eden teh, ki so bili obujeni. (Janez 11:17–45; glej strani 158–60.) Profesor Donald MacKay je to ponazoril z računalniško datoteko. Napisal je, da uničenje računalnika še ne pomeni nujno tudi trajnega uničenja enačbe oziroma procesa, ki je bil v njem. To isto enačbo oziroma proces bi namreč lahko vstavili v nov računalnik in ga zagnali v njem, »če bi  bila takšna matematikova želja«. Profesor MacKay je še povedal: »Zdi se, da bi mehanistična znanost o možganih prav tako kaj malo ugovarjala upanju na večno življenje, izraženem v [Bibliji], katerega značilen poudarek je na ,vstajenju‘.« Če bi človek umrl, bi ga lahko Stvarnik kasneje zopet oživil, prav kakor je naredil z Jezusom, Jezus pa z Lazarjem. MacKay je sklenil, da človekova smrt ne bi predstavljala prav nobene ovire, da ta ne bi mogel ponovno oživeti v novem telesu, »če bi bila takšna Stvarnikova želja«.

Tako je, dokončno rešitev ima v rokah naš Stvarnik. Edino on lahko povsem odstrani trpljenje, razveljavi učinke greha in odstrani smrt. Jezus Kristus je svojim učencem govoril o izrednem razvoju dogodkov, ki je še pred nami. Rekel jim je: »Pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven.« (Janez 5:28, 29)

Samo pomislite! Suvereni vladar vesolja je pripravljen in tudi zmožen obuditi v življenje vse tiste, ki jih ima v svojem spominu. Vsi ti bodo imeli priložnost dokazati, da so vredni, da prejmejo ,resnično življenje‘. (1. Timoteju 6:19; Dejanja 24:⁠15)

Toda ali se od nas sedaj, ko še čakamo na popolno odrešitev od človeškega trpljenja, pričakuje, da bomo tudi kaj ukrenili? In če se, ali nam lahko to potem današnje življenje še dodatno osmisli? Pa si poglejmo.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 168]

Nesmrtne duše ni

Biblija uči, da je vsak človek duša; ko umre človek, umre duša. V Ezekielu 18:4, EI, piše: »Duša, ki greši, umre.« Mrtvi se ne zavedajo ničesar več, pa tudi živijo ne kje drugje. Salomon je napisal: »Mrtvi pa se ničesar več ne zavedajo.« (Propovednik 9:5, 10, NW) Niti Judje niti prvi kristjani prvotno niso učili, da je duša nesmrtna.

»Duša v S[tari] Z[avezi] ne pomeni zgolj dela človeka, temveč celotnega človeka – človeka kot živo bitje. Podobno ta beseda tudi v N[ovi] Z[avezi] zaznamuje človeško življenje [. . .] Biblija ne govori o preživetju nesnovne duše.« (New Catholic Encyclopedia)

»Zamisel o nesmrtnosti duše in verovanje v vstajenje od mrtvih [. . .] sta pojma na dveh povsem različnih ravneh.« (Teolog Philippe H. Menoud, Dopo la morte: immortalità o resurrezione?)

»Ker je človek grešen kot celota, ob smrti umre skupaj s telesom in dušo (popolna smrt). [. . .] Med smrtjo in vstajenjem obstaja vrzel.« (Luteranski katekizem Evangelischer Erwachsenenkatechismus)

[Okvir na strani 175]

Ali je res minilo že toliko časa?

Morda se nam zdi, da je kakih 1600 let trpljenja, kolikor jih je preteklo od Jobovih pa do Jezusovih dni, dolga doba. Za ljudi, ki čakamo na konec trpljenja, je že 100 let zelo dolga doba. Vendar pa ob tem ne smemo pozabiti, da so ključna sporna vprašanja, ki jih je postavil Satan, vrgla na Stvarnika zelo negativno luč. V Božjih očeh je takšno dopuščanje trpljenja in hudobnosti zelo kratko. On je ,Kralj vekov‘, za katerega je ,tisoč let kakor včerajšnji dan, ko je minil‘. (1. Timoteju 1:17; Psalm 90:4) In tudi ljudem, ki jim bo zagotovljeno trajno življenje, se bo to obdobje trpljenja kasneje zdelo zelo kratko.

[Okvir na strani 178]

Zgodovinski preobrat

»Če se danes iz zornega kota sedanjosti ozremo v preteklost, lahko jasno vidimo, da se je z izbruhom prve svetovne vojne pričelo ,Obdobje težav‘ dvajsetega stoletja – kot se je o tem ekspresivno izrazil britanski zgodovinar Arnold Toynbee – iz katerega se naša civilizacija nikakor še ni uspela rešiti.« (Edmond Taylor, The Fall of the Dynasties)

»Preobrat v našem času prav gotovo zaznamuje leto 1914, in ne Hirošima, saj zdaj že lahko vidimo, da [. . .] je ravno s prvo svetovno vojno nastopilo prehodno obdobje, polno zmede, sredi katerega se še vedno opotekamo.« (Dr. René Albrecht-Carrié, Barnardov kolidž)

»Leta 1914 je bil svet ob sovisnost, ki je odtlej še ni uspel obnoviti. [. . .] To je čas nenavadnega nereda in nasilja znotraj in zunaj državnih meja.« (The Economist)

[Okvir na strani 181]

Ali je vstajenje od mrtvih mogoče?

Nevrolog Richard M. Restak je glede človeških možganov in njihovih nevronov izjavil naslednje: »Vse to, kar smo in kar smo kdaj naredili, bi opazovalec, ki bi bil sposoben razvozlati stike in tokokroge, ki zdaj potekajo v naših 50 milijardah živčnih celic, zlahka prebral.« Če je temu res tako, mar ne bi bil naš ljubeči Stvarnik na podlagi informacij, ki jih ima shranjene, sposoben človeka rekonstruirati?

 [Okvir na strani 182]

Vsi stiki so vam sešteti

Jezus je rekel: »Vam so [. . .] tudi lasje na glavi vsi sešteti.« (Matevž 10:29–31) Kaj pa možganska sivina v vaši glavi? Možganske celice (imenovane nevroni) so tako majhne, da jih je moč videti le pod močnim mikroskopom. Zamislite si, da bi poskusili prešteti ne le nevrone, temveč tudi toliko manjše medstike (sinapse), katerih je lahko pri nekaterih nevronih tudi do 250.000.

Dr. Peter Huttenlocher, ki si je pomagal z močnim elektronskim mikroskopom, se je med prvimi lotil štetja nevronskih stikov, in sicer med obdukcijo plodov, preminulih dojenčkov in starih ljudi. Presenetljivo je, da je v vseh vzorcih, velikih približno za bucikino glavico, našel približno enako število nevronov, kakih 70.000.

Potem pa je začel v teh istih vzorčkih šteti nevronske stike. V plodu jih je naštel 124 milijonov, v novorojenčku 253 milijonov in v osemmesečnem otroku 572 milijonov. Ugotovil je še, da je bilo to število pri starejših otrocih potem vedno manjše.

Ta odkritja so še zlasti zanimiva glede na to, kar Biblija govori o vstajenju. (Janez 5:28, 29) Odrasel človek ima v celotnih možganih približno en milijon milijard nevronskih stikov, to je enica s 15 ničlami. Toda ali je Stvarnik sposoben te stike ne le prešteti, temveč jih tudi rekonstruirati?

The World Book Encyclopedia navaja, da je v vesolju kakih 200 milijard milijard zvezd oziroma 2 z 20 ničlami. In Stvarnik pozna vse te zvezde po imenu. (Izaija 40:26) Torej je še kako sposoben priklicati si v spomin in rekonstruirati nevronske stike, ki tvorijo spomin in občutke ljudi, ki bi jih hotel obuditi.

[Slika na strani 166]

Mnogi verjamejo v krog karme, ki naj bi trajal od rojstva do smrti

[Slika na strani 171]

Aleksej, sin carja Nikolaja II. in Aleksandre, je od staršev podedoval hemofilijo. Mi smo od našega praočeta Adama podedovali nepopolnost.

[Slika na strani 179]

Čeprav Stvarnik dopušča trpljenje, je človeštvu naklonil tudi mnogo radosti