Sedmo poglavje

Kaj se lahko o Stvarniku naučite iz knjige?

VERJETNO se strinjate, da je poučna in zanimiva knjiga res nekaj vredna. In Biblija je takšna knjiga. V njej boste našli nadvse zanimive življenjske zgodbe, ki izrekajo visoke moralne vrednote, prav tako pa tudi žive ponazoritve pomembnih resnic. Eden njenih piscev, ki je slovel po svoji modrosti, je rekel, da »si je prizadeval, da najde privlačnih besed in napiše odkritosrčne besede resnice«. (Propovednik 12:⁠10, EI)

Knjiga, ki ji pravimo »Biblija«, je v resnici zbirka 66 knjižic, napisanih v dobrih 1500 letih. Mojzes na primer je med letoma 1513 in 1473 pr. n. š. napisal prvih pet knjig, začenši z Genezo, Prvo Mojzesovo knjigo. Janez, eden Jezusovih apostolov, pa je bil zadnji od biblijskih piscev. Napisal je zgodovino Jezusovega življenja (Janezov evangelij), nekaj krajših pisem in knjigo Razodetje, ki jo boste v večini biblij našli na koncu.

Biblijo je v 1500 let dolgem obdobju od Mojzesa do Janeza pisalo kakih 40 mož. To so bili iskreni, pobožni ljudje, ki so hoteli drugim pomagati, da bi se poučili o našem Stvarniku. Iz njihovih spisov lahko uvidevamo osebnost Boga in se učimo, kako mu lahko ugajamo. Biblija nam prav tako pomaga razumeti, zakaj je vse polno hudobije in kako bo ta odpravljena. Biblijski pisci so kazali v prihodnost, v čas, ko bo človeštvo še neposredneje živelo pod Božjim vladarstvom, ter opisovali nekatere od navdušujočih razmer, ki jih  bomo lahko takrat doživljali. (Psalm 37:10, 11, NW; Izaija 2:2–4; 65:17–25; Razodetje 21:3–5)

Verjetno veste, da Biblijo mnogi zavračajo, češ da je to starinska knjiga, iz katere veje človeška modrost. Vseeno pa so milijoni prepričani, da je njen pravi Avtor Bog, da je on vodil misli njenih piscev. (2. Petrov 1:20, 21) Kako lahko torej ugotovite, ali je to, kar so ti zapisali, res od Boga ali ne?

Razmislimo lahko o številnih dokaznih nitih, ki se vse stekajo v isti točki. Mnogi ljudje so ravno s tem prišli do sklepa, da je Biblija več kot zgolj človeška knjiga, da je nadčloveškega izvora. Ponazorimo si to le z enim sklopom dokazov. Ob tem pa se bomo lahko naučili še česa o Stvarniku našega vesolja, Viru človeškega življenja.

Napovedi, ki so se uresničile

Precej biblijskih piscev je zapisalo prerokbe. Nihče od njih pa ni trdil, da je osebno sposoben napovedovati prihodnost, temveč so vse zasluge za to pripisovali Stvarniku. Izaija denimo je o Bogu govoril kot o Tistem, ,ki oznanja od začetka konec‘. (Izaija 1:1; 42:8, 9; 46:8–11, EI) In ta Izaijev Bog je edinstven ravno zato, ker je bil sposoben napovedovati dogodke, ki naj bi se zgodili desetletja, celo stoletja kasneje. Nič ni podoben idolom, ki jih ljudje že od nekdaj častijo po božje. Biblijine prerokbe so prepričljiv dokaz, da njen avtor ni človek. Pa si poglejmo, kako to potrjuje Izaijeva knjiga.

Pri primerjavi vsebine Izaijeve knjige z zgodovinskimi podatki se pokaže, da je knjiga nastala okoli leta 732 pr. n. š. Izaija je napovedal, da bo prebivalce Jeruzalema in Judovega doletela nesreča, ker so bili krivi  prelivanja krvi in malikovanja. Napovedal je, da bo dežela opustošena, Jeruzalem s templjem vred uničen, preživeli pa da bodo kot ujetniki odpeljani v Babilon. Vendar pa je tudi prerokoval, da Bog ujetega naroda ne bo pozabil. Po napovedi v njegovi knjigi naj bi tuj kralj z imenom Cir osvojil Babilon in Judom dovolil vrnitev v domovino. V resnici Izaija opisuje Boga kot Tistega, ki ,veli Ciru: Pastir moj je, in dopolni vso voljo mojo, ko ukaže za Jeruzalem: Bodi sezidan! in za tempelj: Ustanovi se!‘. (Izaija 2:8; 24:1; 39:5–7; 43:14; 44:24–28; 45:⁠1)

V Izaijevih dneh, torej v osmem stoletju pr. n. š., so se takšne napovedi morda zdele neverjetne. Babilon namreč takrat ni bil niti pomembna vojaška sila. Bil je podrejen dejanski svetovni sili tistih dni, asirskemu imperiju. Enako nenavadna je bila misel, da bi se podjarmljeno ljudstvo, ki so ga odpeljali v daljno deželo v izgnanstvo, moglo osvoboditi in zahtevati nazaj svojo deželo. »Kdo je slišal kaj takega?« je napisal Izaija. (Izaija 66:⁠8)

Toda kaj ugotovimo, če se po zgodovinski lestvici pomaknemo za dve stoletji naprej? Kasnejša zgodovina staroveških Judov potrjuje, da se je Izaijevo prerokovanje izpolnilo v vseh podrobnostih. Babilon je res postal mogočna sila, ki je uničila Jeruzalem. Ime perzijskega kralja (Cira, oziroma Kira), njegovo kasnejše zavzetje Babilona in vrnitev Judov so sprejeta zgodovinska dejstva. Te prerokovane podrobnosti so se izpolnile tako natančno, da so kritiki v 19. stoletju trdili, da je Izaijeva knjiga potegavščina. V bistvu so govorili: ,Prvih nekaj poglavij je morda res napisal Izaija, toda ostali del knjige je sestavil neki kasnejši pisec iz časa kralja Cira,  tako da bi bilo to videti kot prerokba.‘ Morda bi kdo to prerokovanje res zavrnil s temi besedami, toda kaj govorijo dejstva?

Resnične napovedi?

Napovedi iz Izaijeve knjige se ne navezujejo le na dogodke, povezane s Cirom in judovskimi pregnanci. Izaija je napovedal tudi končno stanje Babilona in v svoji knjigi navedel mnoge podrobnosti o prihajajočem Mesiju, oziroma Odrešitelju, ki da bo trpel in bo potem oslavljen. Ali lahko kako ugotovimo, ali so bile te napovedi napisane že precej vnaprej in so torej bile prerokbe, ki naj bi se šele spolnile, ali ne?

Razmislite o naslednjem. Izaija je o končnem stanju Babilona napisal: »Babilon, dika kraljestev, s katerim so se ponašali prevzetni Kaldejci, bode podoben Sodomi in Gomori, ki ju je Bog razdejal. Ne bo se vekomaj v njem prebivalo, nihče se v njem ne nastani od roda do roda.« (Izaija 13:19, 20; 47. poglavje) In kaj se je dejansko zgodilo?

Dejstvo je, da je bil Babilon dolgo časa odvisen od kompleksnega namakalnega sistema nasipov in kanalov med Tigrisom in Evfratom. Zdi se, da je bil ta vodni sistem okoli leta 140 pr. n. š. med uničevalnimi partskimi osvajanji poškodovan in je bolj ali manj propadel. In s kakšnimi posledicami? The Encyclopedia Americana pojasnjuje: »Prst je postala nasičena z rudninskimi solmi, in na površini je nastala alkalna skorja, zaradi katere poljedelstvo ni bilo več mogoče.« Kakih 200 let kasneje je bil Babilon sicer še vedno gosto naseljeno mesto, toda ne za dolgo. (Primerjaj 1. Petrov 5:13.) V tretjem stoletju n. š. je zgodovinar Dio Kasij  (ok. 150–235 n. š.) opisal, kako je obiskovalec v Babilonu našel le »kupe zemlje in kamenje in ruševine«. (LXVIII, 30) Pri tem pa je pomenljivo to, da je bil Izaija takrat že dolgo mrtev in je njegova knjiga v celoti krožila med ljudmi že več stoletij. Še danes lahko med obiskom Babilona vidite le ruševine tega nekoč tako veličastnega mesta. In čeprav nekdanja mesta, denimo Rim, Jeruzalem in Atene, obstajajo še dandanes, je Babilon opustošen, nenaseljen, razrušen, natanko tako, kot je bil napovedal Izaija. Napoved se je uresničila.

Sedaj pa se ustavimo še pri Izaijevem opisu prihajajočega Mesija. Po Izaiju 52:13, Wolfova Biblija, naj bi bil ta posebni Božji služabnik nazadnje ,povišan in silno visok‘. Vendar pa je Izaija v naslednjem poglavju  (53. poglavju) prerokoval, da bo Mesija, preden bo povišan, doživel presenetljivo drugačno izkušnjo. Morda boste osupnili nad podrobnostmi, zapisanimi v tem poglavju, ki ga splošno priznavajo za mesijansko prerokbo.

V njem beremo, da bodo Mesija njegovi rojaki prezirali. Izaija je bil o tem tako prepričan, da je pisal, kakor da se je to že zgodilo: »Zaničevan je bil in preziran med možmi.« (3. vrstica) Vendar naj bi bilo takšno grdo ravnanje povsem neupravičeno, saj bo Mesija ljudstvu delal dobro. »On je nosil bolezni naše,« je Izaija opisal Mesijevo ozdravljanje. (4. vrstica) Kljub temu naj bi ga postavili pred sodišče in ga nepravično obsodili, on pa bo pred svojimi tožniki molčal. (7. in 8. vrstica) Dovolil bo, da ga bodo dali usmrtiti skupaj z zločinci; med izvrševanjem obsodbe mu bodo prebadali telo. (5. in 12. vrstica) In čeprav bo umrl kot zločinec, bo pokopan kot bogataš. (9. vrstica) Poleg tega je Izaija večkrat ponovil, da bo Mesijeva nepravična smrt imela zadostitveno moč, da bo torej pokrila grehe drugih ljudi. (5., 8., 11. in 12. vrstica)

Vse to se je uresničilo. Zgodovinopisi Jezusovih sodobnikov (Matevža, Marka, Lukeža in Janeza) potrjujejo, da so se Izaijeve prerokbe dejansko spolnile. Nekaj dogodkov se je zvrstilo šele po Jezusovi smrti, torej Jezus nanje nikakor ni mogel vplivati. (Matevž 8:16, 17; 26:67; 27:14, 39–44, 57–60; Janez 19:1, 34) Celotna spolnitev Izaijeve mesijanske prerokbe je v naslednjih stoletjih močno vplivala na iskrene biblijske bralce, tudi na nekatere, ki prej niso sprejemali Jezusa. Učenjak William Urwick pripominja: »Mnogi judje, ki so  pisali o razlogih svoje spreobrnitve h krščanstvu, so priznali, da jim je ravno skrbno branje tega poglavja [53. poglavja] omajalo vero v njihovo staro veroizpoved in učitelje.« (The Servant of Jehovah) *

Urwick je to izjavil v poznem 19. stoletju, ko so nekateri morda še vedno dvomili o tem, ali je Izaija napisal 53. poglavje stoletja pred Jezusovim rojstvom ali ne. Vendar so kasnejša odkritja v bistvu odstranila vsakršno podlago za dvom. Leta 1947 je beduinski pastir blizu Mrtvega morja odkril starodaven zvitek celotne Izaijeve knjige. Strokovnjaki za stare pisave so zvitek datirali v čas med letoma 125 in 100 pr. n. š. Leta 1990 pa so zvitek analizirali še z metodo ogljikovega izotopa 14 in ga datirali v čas med letoma 202 in 107 pr. n. š. Da, ta slavni Izaijev zvitek je bil takrat, ko se je Jezus rodil, že precej star. In kaj ugotovimo, če ga primerjamo s sodobnimi biblijami?

V Jeruzalemu bi si lahko ogledali fragmente Mrtvomorskih zvitkov. Arheolog profesor Yigael Yadin na nekem posnetku pojasnjuje: »Med časom, ko je Izaija dejansko izrekel te besede, in časom, ko so ta zvitek v drugem stoletju n. š. prepisali, ni minilo več kot kakih petsto ali šeststo let. Presenetljivo pa je, da je besedilo originalnega zvitka iz muzeja, pa čeprav je staro že več kot dva tisoč let, tako zelo podobno Bibliji, ki jo beremo danes bodisi v hebrejščini bodisi v prevodih, narejenih iz originalne hebrejščine.«

Očitno bi to moralo vplivati na naše gledišče. O čem pa? No, pregnati bi nam moralo vsakršne kritične pomisleke, češ da je Izaijeva knjiga zgolj prerokba,  napisana po dogodkih. Sedaj je znanstveno dokazano, da so prepisi Izaijevih spisov nastali dobrih sto let pred rojstvom Jezusa in še precej prej, preden je Babilon opustel. Ali torej sploh še lahko dvomimo o tem, da je Izaija v svojih spisih napovedal končno stanje Babilona, pa tudi nepravično trpljenje Mesija, način njegove smrti in to, kako bodo ravnali z njim? Poleg tega zgodovinski dokazi spodbijajo vsakršno podlago za oporekanje temu, da je Izaija točno napovedal ujetništvo Judov in njihovo izpustitev iz Babilona. Takšne uresničene napovedi pa so le eden od mnogih sklopov dokazov  za to, da je pravi Avtor Biblije Stvarnik in da je Biblija ,navdihnjena od Boga‘. (2. Timoteju 3:⁠16)

O božanskem avtorstvu Biblije pa govorijo tudi mnogi drugi kazalci. Mednje spadajo Biblijina astronomska, geološka in medicinska točnost, notranja skladnost njenih knjig, ki jih je v mnogih stoletjih pisalo mnogo mož, njeno ujemanje z mnogimi dejstvi svetne zgodovine in arheologije ter njen moralni zakonik, ki je prekašal zakonike takratnih okolnih ljudstev in ki mu še danes priznavajo edinstvenost. Ti in drugi dokazi so številne prizadevne in poštene ljudi prepričali, da je Biblija zares knjiga, ki smo jo dobili od našega Stvarnika. *

Poleg tega nas lahko to vodi do nekaterih dobro utemeljenih spoznanj o Stvarniku, o njegovih lastnostih. Mar njegova sposobnost, da vidi v prihodnost, ne dokazuje, da ima mnogo večjo sposobnost zaznavanja od nas ljudi? Ljudje namreč ne vemo, kaj se bo zgodilo v daljni prihodnosti, niti je ne moremo nadzorovati. Stvarnik pa lahko. On lahko prihodnost predvidi in tudi poskrbi, da se njegova volja uresniči. Zato Izaija Stvarnika ustrezno opisuje kot Tistega, ,ki oznanja od početka konec in od starodavnosti, kar se ni še zgodilo; ki veli: Sklep moj bo stal in storil bom vse, kar me veseli‘. (Izaija 46:10; 55:⁠11)

Pobliže spoznati Avtorja

S sočlovekom se seznanimo tako, da se z njim pogovarjamo in opazujemo, kako se odziva na različne  okoliščine. Na oba načina je mogoče spoznavati ljudi, kaj pa Stvarnika? Z njim se nikakor ne moremo pogovarjati neposredno. Ugotovili pa smo, da lahko mnogo reči o njem zvemo iz Biblije. Tako ga spoznavamo po tem, kar je rekel in kako je ravnal. Poleg tega nas ta edinstvena knjiga v resnici vabi, naj s Stvarnikom navežemo odnos. Spodbuja nas: »Približajte se Bogu, in približa se vam.« (Jakob 2:23; 4:⁠8)

Razmislite o prvem koraku: če bi komu želeli postati prijatelj, bi zagotovo najprej pozvedeli za njegovo ime. Kako je torej ime Stvarniku in kaj nam njegovo ime pove o njem samem?

Hebrejski del Biblije (pogosto mu rečejo kar Stara zaveza) nas seznanja z edinstvenim Stvarnikovim imenom. V starih rokopisih je to ime zapisano s štirimi hebrejskimi soglasniki, ki jih lahko prečrkujemo v YHWH ali JHVH. Stvarnikovo ime se v Bibliji pojavlja kakih 7000-krat, precej večkrat kot naziv Bog ali Gospod. Bralci hebrejske Biblije so precej stoletij to osebno ime tudi uporabljali. Toda sčasoma se je pri mnogih Judih pojavil praznoveren strah pred izgovarjanjem božjega imena, in njegova izgovarjava je utonila v pozabo.

»Prvotna izgovarjava se je nazadnje izgubila; sodobni poskusi, da bi jo obnovili, temeljijo zgolj na domnevah,« piše v judovskem komentarju k Drugi Mojzesovi knjigi. Kako je Mojzes izgovarjal božje ime, zapisano v Drugi Mojzesovi knjigi 3:16 in 6:3, resda ne moremo z gotovostjo trditi. Toda, odkrito rečeno, kdo bi se danes čutil dolžnega poskušati Mojzesovo ali Jezusovo ime izgovarjati z natanko tako glasovno podobo in  intonacijo, kot so ju izgovarjali takrat, ko sta Mojzes in Jezus še hodila po zemlji? A se zaradi tega vseeno ne ogibamo poimenovati ju z njunim imenom. Zakaj ne bi torej tudi Božjega imena izgovarjali tako, kot je to v splošni rabi v našem jeziku, namesto da nas pretirano skrbi, kako natanko ga je staroveško ljudstvo izgovarjalo v drugem jeziku? Oblika »Jehova« se denimo v slovenščini uporablja že več kot 400 let in je še vedno dokaj splošno sprejeta kot Stvarnikovo ime.

Vendar pa je bolj kot same podrobnosti glede izgovarjave imena pomembno nekaj drugega: njegov pomen. To ime je v hebrejščini vzročna oblika glagola hawáh, ki pomeni »postajati« oziroma »izkazovati se«. (1. Mojzesova 27:29; Propovednik 11:3; oboje glej NW.) The Oxford Companion to the Bible razlaga to kot » ,on povzroča‘ oziroma ,bo povzročal, da bo‘ «. Torej lahko rečemo, da Stvarnikovo osebno ime dobesedno pomeni »On povzroča, da postaja«. Bodite pozorni, da poudarek ni na Stvarnikovi dejavnosti v daljni preteklosti, kot to morda menijo nekateri, ko uporabljajo izraz »Pravzrok«. Zakaj ne?

Ker je božje ime tesno povezano s tem, kar Stvarnik šele namerava narediti. Hebrejski glagoli imajo v osnovi le dve (vidski) stanji, in oblika, ki jo najdemo v Stvarnikovem imenu, »zaznamuje dejanja [. . .] v procesu odvijanja. Ne izraža zgolj trajanja glagolskega dejanja [. . .], temveč njegovo odvijanje od začetka do dovršitve.« (A Short Account of the Hebrew Tenses) Da, Jehova s svojim imenom odkriva, da je dejaven kot namenjevalec. Tako spoznavamo, da Jehova postaja (torej nedovršno, še vedno trajajoče) Izpolnjevalec  obljub. In spoznanje, da Stvarnik to, kar se nameni, vedno tudi izvrši, daje mnogim občutek zadovoljstva in jim vliva zaupanje.

Njegov namen – vaš namen

Medtem ko Božje ime jasno govori o smotru, pa mnogi v lastnem bivanju težko vidijo pravi smoter. Opazujejo, kako se človeštvo opoteka iz krize v krizo – vojne, naravne katastrofe, epidemične bolezni, revščina in kriminal. Celo redki privilegiranci, ki jim nekako uspeva ubežati takšnim pogubnim posledicam, pogosto priznavajo, da se jim vedno znova porajajo dvomi o prihodnosti in smislu življenja.

Biblija pravi: »Fizični svet je bil podvržen frustraciji, a ne po lastni želji, temveč po volji Stvarnika, ki mu je, ko je to tako naredil, dal upanje, da bi bil nekega dne lahko rešen [. . .] in bi smel biti deležen veličastne svobode Božjih otrok.« (Rimljanom 8:20, 21, J. W. C. Wand, The New Testament Letters) Pripoved iz Prve Mojzesove knjige kaže, da so bili ljudje nekoč v miru s svojim Stvarnikom. Ker pa so se pregrešili, je Bog človeštvo upravičeno podvrgel položaju, katerega posledica je v nekem smislu res bila frustracija. Pa si poglejmo, kako se je vse to sploh zgodilo, kaj nam to pove o Stvarniku in kaj lahko pričakujemo od prihodnosti.

Iz te pisane zgodovine, ki se je v mnogočem izkazala za preverljivo, izvemo, da je bilo prvima ustvarjenima človekoma ime Adam in Eva. Zapis nam tudi pove, da ju Bog ni pustil tavati brez smotra oziroma navodil glede tega, kaj pravzaprav hoče. Stvarnik je naredil to, kar bi za svoje potomstvo naredil vsak ljubeč in pozoren človeški oče – dal jima je koristne smernice. Naročil  jima je: »Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji.« (1. Mojzesova 1:⁠28)

Tako je prvima človekoma življenje zapolnjeval smiseln cilj. Med drugim sta morala skrbeti za okolje in zemljo naseliti z odgovornimi prebivalci. (Primerjaj Izaija 11:9.) Nihče ne more upravičeno kriviti Stvarnika za stanje, v katerem je danes naš onesnaženi planet, češ, saj je Stvarnik ljudem dal pravico, da zemljo izrabljajo in uničujejo. Z besedo ,podvreči‘ jim ga ni dovolil izžemati. Hotel je le, da bi obdelovali in varovali planet, ki jim ga je zaupal v upravljanje. (1. Mojzesova 2:15) Poleg tega so imeli pred sabo trajno prihodnost, v kateri bi lahko to smiselno nalogo uresničili. In to, da jim ne bi bilo treba nikoli umreti, se ujema z dejstvom, da je kapaciteta človeških možganov daleč večja  od njihovega dejanskega izkoristka v 70, 80 ali celo 100 let dolgem življenju. Možgani so bili ustvarjeni za večno rabo.

Bog Jehova je kot stvaritelj in upravnik svojega stvarstva dal ljudem kar nekaj svobode pri tem, kako bodo uresničili njegov namen z zemljo in človeštvom. Ni bil niti pretirano zahteven niti prekomerno omejevalen. Adamu je na primer dal nalogo, ki bi bila vsakemu zoologu v pravo veselje – preučiti je moral živali in jih poimenovati. Adam je najprej skrbno opazoval njihove značilnosti, potem pa jim nadel imena, med katerimi je bilo mnogo opisnih. (1. Mojzesova 2:19) In to je le eden od zgledov, kako bi lahko ljudje skladno z Božjim namenom izkoristili svoje darove in sposobnosti.

Ni težko razumeti, da bi modri Stvarnik celotnega vesolja lahko še naprej brez problemov nadzoroval razmere na zemlji, četudi bi se ljudje odločili za nespametno ali škodljivo pot. Iz zgodovinskega zapisa izvemo, da je Bog Adamu dal le eno omejitev, ki je bila obenem tudi zapoved: »Od vsega drevja s tega vrta prosto jej; a od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej: zakaj tisti dan, ko bodeš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!« (1. Mojzesova 2:16, 17)

Ta zapoved je od človeštva zahtevala, da Bogu prizna pravico do tega, da ga ljudje ubogamo. Ljudje moramo denimo že vse od Adama sprejemati gravitacijski zakon in živeti soglasno z njim, saj bi bilo neumno in škodljivo delati drugače. Zakaj ne bi potem živeli soglasno tudi s tem zakonom oziroma zapovedjo dobrodelnega Stvarnika? Stvarnik je Adamu jasno povedal,  kakšne bodo posledice, če bosta z Evo zavrnila njegov zakon, vseeno pa jima je dal možnost, da ga ubogata prostovoljno. Iz pripovedi o zgodnji človekovi zgodovini nam ni težko razbrati, da daje Stvarnik ljudem možnost svobodne izbire. Kljub temu pa želi, da bi bila njegova stvarjenja nadvse srečna, to pa že naravno sledi iz tega, če ljudje živijo soglasno z njegovimi dobrimi zakoni.

V enem prejšnjih poglavij smo omenili, da je Stvarnik ustvaril inteligentna, nam nevidna duhovna bitja. In iz zgodovine o človekovih začetkih izvemo, da je eno od teh bitij obsedla ideja, da bi si nezakonito prisvojilo Božji položaj. (Primerjaj Ezekiel 28:13–15.) Zlorabilo je od Boga podeljeno svobodo odločanja in prva človeka naščuvalo k nič manj kot odkritemu uporništvu. Prvi človeški par je s kljubovalnim dejanjem odkrite neposlušnosti, s tem ko je jedel od »drevesa spoznanja dobrega in hudega«, zase zahteval neodvisnost od Božje vlade. Poleg tega je s tem pokazal, da soglaša s trditvijo, da Stvarnik človeka prikrajšuje za nekaj dobrega. Bilo je tako, kakor bi Adam in Eva zase zahtevala pravico odločanja o tem, kaj je dobro in kaj hudo, ne glede na to, kaj bi sodil njun Izdelovalec.

 Kako nerazumno bi bilo, če bi se ljudje odločili, da jim gravitacijski zakon ni pri srcu, in bi ravnali proti njegovim določilom! Enako nesmiselno je bilo od Adama in Eve, da sta zavrnila Stvarnikova moralna merila. Ljudje, ki se odločijo prelomiti Božji temeljni zakon, ki predpisuje ubogljivost, bi nedvomno morali pričakovati negativne posledice takšnega ravnanja, tako kot jih mora pričakovati vsak, ki se ne meni za gravitacijski zakon.

Zgodovina nam pove, da je Jehova potem ukrepal. Še tistega ,dne‘, ko sta se Adam in Eva odrekla Stvarnikovi volji, sta začela propadati, z vsakim dnem sta bila bliže svoji smrti, tako kot ju je bil posvaril Bog. (Primerjaj 2. Petrov 3:8.) S tem pa se nam razodene še en vidik njegove osebnosti. Stvarnik je pravičen Bog, ki pred očitno nepokorščino ne zatiska oči, kot da ne bi nič mogel za to. Ima modra in pravična pravila, za katerimi stoji in jih tudi uveljavlja.

Bog se je skladno s svojimi odličnimi vrlinami milostno odločil, da človeškega življenja ne bo pokončal takoj. In zakaj ne? Iz obzira do potomcev Adama in Eve, ki takrat niso bili še niti spočeti in niso bili neposredno odgovorni za to, da sta njihova prednika stopila na pot greha. In dejstvo, da se je Stvarnik ozrl na še ne spočeto življenje, nam govori o tem, da to ni brezobziren, brezčuten sodnik. Ne, on je pravičen, vsakemu je pripravljen dati priložnost, poleg tega pa tudi spoštuje svetost človeškega življenja.

Vendar pa to ni pomenilo, da bodo kasnejše generacije živele v enako razveseljivih razmerah kot prvi par. S tem ko je Stvarnik Adamovemu potomstvu dovolil  priti na svet, je bil »fizični svet [. . .] podvržen frustraciji«. Še vedno pa to ni bila najvišja oblika frustracije oziroma brezupnosti. Spomnite se, da v Listu Rimljanom 8:20, 21 piše tudi, da je Stvarnik svetu »dal upanje, da bi bil nekega dne lahko rešen«. To pa je nekaj, o čemer bi si morali želeti zvedeti kaj več.

Ali ga lahko najdete?

Sovražnika, ki je prvi človeški par povedel v upor, Biblija imenuje Satan Hudič, kar pomeni »Nasprotovalec« in »Obrekovalec«. Bog je tega glavnega pobudnika upora v izreku obsodbe ožigosal za sovražnika, obenem pa položil tudi temelj, po katerem bi bodoče človeštvo moglo upati. Rekel je: »Sovraštvo stavim med tebe [Satana] in ženo, in med seme tvoje in njeno seme: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (1. Mojzesova 3:15) Očitno je Bog tu govoril figurativno oziroma ponazorilno. In kaj je mislil s tem, ko je rekel, da naj bi nekoč prišlo neko »seme«?

To nadvse zanimivo vrstico nam osvetljujejo drugi deli Biblije. Kažejo nam, da je ta vrstica tesno povezana s tem, da Jehova ravna skladno s svojim imenom in ,postaja‘ to, kar je potrebno, da bi spolnil svoj namen s človeštvom na zemlji. Pri tem si je pomagal z nekim posebej izbranim narodom, in zgodovina njegovega občevanja s tem staroveškim narodom zajema precejšen del Biblije. Pa si na kratko poglejmo to pomembno zgodovino, saj se bomo lahko ob tem naučili še več o Stvarnikovih lastnostih. Zares, o njem se lahko naučimo mnogo neprecenljivih reči, če se le lotimo nadaljnjega raziskovanja knjige, ki jo je dal človeštvu, to je Biblije.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 107]

Mogočni Babilon se je spremenil v opustele ruševine stoletja po tem, ko je to napovedala Biblija, in takšen je še danes

[Slika na strani 110]

Ta Izaijev zvitek, prepisan v drugem stoletju pr. n. š., so našli v votlini blizu Mrtvega morja. V njem so bili podrobno napovedani dogodki, ki so se zgodili stotine let za tem, ko je bil napisan.

[Slika na strani 115]

To pismo, napisano v stari hebrejščini na kosu lončenine, so izkopali pri Lahisu. Božje ime (glej puščici) se pojavi dvakrat, kar kaže, da so Stvarnikovo ime takrat poznali in ga tudi splošno uporabljali.

[Slika na strani 117]

Isaac Newton je formuliral gravitacijski zakon. Stvarnikovi zakoni so razumni, in če jih ubogamo, je to v naše dobro.