Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kaj se skriva za to stvaritvijo?

Kaj se skriva za to stvaritvijo?

Peto poglavje

Kaj se skriva za to stvaritvijo?

DO SEDAJ smo spoznali, da sodobna znanstvena odkritja ponujajo obilje prepričljivih dokazov, da sta tako vesolje kot življenje na zemlji imeli začetek. Kaj pa je povzročilo ta začetek?

Mnogi so se s preučevanjem razpoložljivih dokazov dokopali do sklepa, da mora obstajati Pravzrok. Kljub temu se temu Vzroku morda bojijo nadeti osebnost. To, da ne želijo govoriti o Stvarniku, odseva stališče nekaterih znanstvenikov.

Albert Einstein denimo je bil prepričan, da vesolje ima začetek, in si je tudi želel »spoznati, kako je Bog ustvaril svet«. Kljub temu pa ni izpovedoval vere v osebnega Boga. Govoril je o nekakšnem kozmičnem »religioznem občutku, ki ne pozna ne dogme ne Boga, pojmovanega v človekovi podobi«. Omenimo naj tudi Nobelovega nagrajenca, kemika Kenichija Fukuija, ki je verjel v velik vseuokvirni princip v vesolju. Rekel je, da »bi lahko to veliko vez in ta vseuokvirni princip izrazili z besedo, kot je ,Absolutno‘ ali ,Bog‘«. Pa je to poimenoval le »posebnost narave«.

Ali veste, da je takšno verjetje v neoseben vzrok precej podobno vzhodnjaškemu religioznemu mišljenju? Mnogi vzhodnjaki namreč verjamejo, da je narava nastala sama od sebe. To zamisel nosijo v sebi tudi kitajske pismenke za naravo, ki dobesedno pomenijo »nastane samo od sebe« ali »samobitno«. Einstein je bil prepričan, da njegov kozmični religiozni občutek dobro izraža ravno budizem. Buda je namreč verjel, da ni pomembno, ali je imel Stvarnik kako vlogo pri nastanku vesolja in ljudi ali ne. Podobno tudi šintoizem ne pojasnjuje, kako je narava nastala, poleg tega pa šintoisti verjamejo, da so bogovi v resnici duhovi mrtvih, ki se lahko združijo z naravo.

Zanimivo je, da je takšna miselnost zelo podobna nazorom, priljubljenim v stari Grčiji. Filozof Epikur (341–270 pr. n. š.) je baje verjel, da ,so bogovi preveč odmaknjeni, da bi vam lahko naredili kaj žalega, niti ne dobrega‘. Trdil je, da je človek plod narave, porojen verjetno s spontanim nastankom in naravnim izborom najbolje prilagojenih. Iz tega lahko razberete, da podobne zamisli, ki jih poznamo danes, nikakor niso nove.

Sočasno z epikurejci so živeli tudi grški stoiki, ki pa so naravo pobožanstvili. Domnevali so, da se človekova neosebna energija ob smrti ponovno absorbira v energijsko morje, ki tvori Boga. Menili so, da je sodelovanje z naravnimi zakoni najvišja možna oblika dobrega. Ali se tudi danes srečujete s podobnimi nazori?

Pravda o osebnem Bogu

Vseh informacij iz stare Grčije pa le ne bi smeli zavračati zgolj kot del prijetne zgodovine. V kontekstu že omenjenih verjetij je imel znameniti učitelj iz prvega stoletja enega najpomenljivejših govorov v vsej zgodovini. Zdravnik in zgodovinar Lukež je ta govor zapisal v 17. poglavju knjige Dejanj apostolov. In ta govor nam lahko pomaga dognati naše pojmovanje Pravzroka ter razumeti, kaj imamo pri tem opraviti mi. Kako pa lahko govor izpred 1900 let vpliva na življenje iskrenih posameznikov, ki danes iščejo smisel v življenju?

Tega slavnega učitelja, Pavla, so povabili na atensko najvišje sodišče. Tam se je soočil z epikurejci in stoiki, ki niso verjeli v osebnega Boga. V uvodnih besedah je omenil, da je v njihovem mestu videl oltar, na katerem je pisalo »Nepoznanemu Bogu« (grško: Agnóstoi Theói). Kot zanimivost: po mnenju nekaterih naj bi biolog Thomas H. Huxley (1825–95) namigoval ravno na to, ko je skoval izraz »agnostik«. Huxley je s to besedo meril na tiste, ki verjamejo, da sta »končni vzrok (Bog) in bistvena narava stvari nepoznana oziroma nespoznavna«. Vendar ali je Stvarnik res ,nespoznaven‘, kot menijo mnogi?

Takšni si, odkrito rečeno, napačno razlagajo Pavlove besede; zgrešili so bistvo. Pavel namreč Atenčanom ni rekel, da Boga ni mogoče spoznati, temveč enostavno, da jim ni poznan. Pavlu takrat ni bilo na voljo toliko znanstvenih dokazov za obstoj Stvarnika, kot jih imamo mi danes, vendar kljub temu ni dvomil o obstoju osebnega, inteligentnega Načrtovalca, čigar vrline bi nas morale pritegniti k njemu. Prisluhnimo, kaj je Pavel povedal v nadaljevanju:

»Kar torej častite, dasi tega ne poznate, to vam jaz oznanjujem. Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, on, ki je neba in zemlje Gospodar, ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena; tudi se mu ne streže s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, ko sam daje vsem življenje in dihanje in vse; in je naredil, da iz ene krvi [enega človeka, NW] ves rod človeški prebiva po vsem licu zemlje.« (Dejanja 17:23–26) Zanimivo izpeljano sklepanje, mar ne?

Pavel torej ni namigoval, da Boga ni mogoče spoznati, temveč je poudaril, da Ga tisti, ki so postavili atenski oltar, pa tudi mnogi iz občinstva, še niso spoznali. Zbrane, s tem pa tudi vse tiste, ki so kdaj brali njegov govor, je v nadaljevanju spodbudil, naj si prizadevajo spoznati Stvarnika, »ko vendar ni daleč nobenemu od nas«. (Dejanja 17:27) Pavel je s tem taktno opozoril na dejstvo, da lahko dokaze o obstoju Stvarnika vseh stvari vidimo v njegovem stvarstvu. Tako lahko razpoznamo tudi nekatere od njegovih lastnosti.

Preiskali smo že več različnih sklopov dokazov, ki merijo na Stvarnika. Najprej smo pogledali v prostrano, inteligentno organizirano vesolje, ki je očitno imelo začetek. Govorili smo o življenju na zemlji in si ogledali načrtnost, ki je vidna v naših telesnih celicah. Nazadnje pa smo govorili še o naših možganih ter dejstvu, da se zavedamo sami sebe in se zanimamo za prihodnost. Sedaj pa vas vabimo, da skupaj raziščemo še dva zgleda Stvarnikove stvaritve, ki se nas tičeta prav vsak dan. Ob tem se vprašujte: ,Kaj mi to pove o osebnosti Tistega, ki je vse to načrtal in tudi oskrbel?‘

Učiti se od Njegove stvaritve

Že sámo opazovanje stvarstva nam veliko pove o Stvarniku. Pavel je ob neki drugi priložnosti omenil zgled za to, ko je zbrani množici v Mali Aziji rekel: »V preteklih časih [je Stvarnik] pustil vse narode, da so hodili po svojih potih. Vendar pa sebe ni pustil brez pričevanja s tem, da je delil dobrote, dajal vam z neba dež in rodovitne čase in napolnjeval srca vaša z jedjo in veseljem.« (Dejanja 14:16, 17) Upoštevajte, kako Stvarnik po Pavlovih besedah, s tem ko človeštvo oskrbuje s hrano, pričuje za Svojo osebnost.

Danes imajo morda prebivalci nekaterih držav zlahka dosegljivo hrano za nekaj samo po sebi umevnega. Drugod si morajo mnogi hudo prizadevati, da dobijo dovolj za pod zob. V obeh primerih pa je že to, da sploh lahko pridemo do živeža, odvisno od modrosti in dobrote našega Stvarnika.

Hrana namreč je tako za človeka kot živali rezultat zapletenih kroženj, na primer kroženja vode, ogljika, fosforja in dušika. Splošno znano je, da rastline v življenjsko važnem procesu fotosinteze iz ogljikovega dioksida in vode, ki sta jim za surovini, sončna svetloba pa za vir energije, izdelujejo sladkorje. Med fotosintezo nastaja tudi kisik. Ali bi tega lahko poimenovali »odpadni proizvod«? Za nas ta stranski proizvod nikakor ni odpadna snov. Nadvse pomembno je, da kisik vdihavamo, saj ga naše telo potrebuje pri presnavljanju oziroma zgorevanju hrane. Izdihavamo pa pri tem nastajajoči ogljikov dioksid, ki ga rastline reciklirajo kot surovino za fotosintezo. Morda smo se o tem procesu učili pri pouku osnov naravoslovja, kar pa še ne pomeni, da je zato kaj manj pomemben in čudovit. In to je šele začetek.

V naših, pa tudi živalskih, telesnih celicah je fosfor bistven pri prenašanju energije. Od kod pa dobimo fosfor? Zopet iz rastlin. Te namreč absorbirajo anorganske fosfate iz zemlje in jih pretvarjajo v organske. Mi potem rastline, ki vsebujejo fosfor v tej obliki, zaužijemo in fosfor uporabimo za življenjsko važne dejavnosti. Zatem pa se fosfor vrne v zemljo v obliki telesnih »odpadnih snovi«, ki jih lahko rastline kasneje zopet absorbirajo.

Potrebujemo pa tudi dušik, ki je sestavni del vsake beljakovinske in DNK-jine molekule v našem telesu. In od kod dobimo ta element, ki je tako bistven za življenje? Čeprav je približno 78 odstotkov zraka okoli nas dušik, ga niti rastline niti živali ne morejo absorbirati neposredno. Dušik iz zraka je torej treba prej pretvoriti v druge oblike, da ga lahko rastline zaužijejo, ljudje in živali pa kasneje koristno uporabijo. In kako se ta pretvorba oziroma fiksacija vrši? Na razne načine. Do fiksacije dušika prihaja s strelami. * Opravljajo jo tudi bakterije, ki živijo v koreninskih gomoljčkih stročnic, kot so grah, soja in lucerna. Te bakterije pretvarjajo atmosferski dušik v snovi, ki jih rastline lahko uporabijo. Ko tako jeste zelenjavo, zauživate tudi dušik, ki ga vaše telo potrebuje za gradnjo beljakovin. Presenetljivo pa je, da najdemo stročnične rastlinske vrste tako v tropskih deževnih gozdovih kot v puščavah in tundrah. In na požganih področjih se ponavadi najprej ponovno naselijo ravno stročnice.

Kako čudoviti reciklažni sistemi so to! Vsak od njih koristno izrablja odpadne produkte drugih kroženj. Potrebno energijo pa dobijo predvsem od našega Sonca, čistega, neskončnega in stalnega vira. Kako se to razlikuje od človekovih prizadevanj, da bi recikliral surovinske vire! Celo tako imenovani okolju prijazni človekovi izdelki morda ne prispevajo k čistejšemu planetu, in to zaradi kompleksnosti človekovih reciklažnih sistemov. V zvezi s tem so v U.S.News & World Report opozorili, da bi morali izdelke načrtovati tako, da bi lahko njihove najdragocenejše sestavine brez težav dobili nazaj z reciklažo. Mar se v teh naravnih kroženjih ne dogaja ravno to? Kaj nam torej to odkriva o Stvarnikovi predvidevnosti in modrosti?

Nepristranski in pravičen

Pa si sedaj poglejmo še en sistem, ki nam bo odkril še nekatere od Stvarnikovih lastnosti, namreč naš telesni imunski sistem, v katerem imajo pomembno vlogo tudi bakterije.

»Čeprav ljudi v zvezi z bakterijami najpogosteje zanimajo le njihovi škodljivi učinki,« piše v The New Encyclopædia Britannica, »pa je večina bakterij ljudem neškodljiva, pravzaprav jim mnoge od njih celo koristijo.« Zares, bakterije so življenjsko pomembne. Imajo namreč odločilno vlogo pri malo prej omenjenem kroženju dušika, kakor tudi drugih kroženjih, pri katerih sodelujejo ogljikov dioksid in nekateri elementi. Tudi v prebavnem traktu potrebujemo bakterije. Samó v debelem črevesu imamo kakih 400 vrst bakterij, ki pomagajo sintetizirati vitamin K in odpadne snovi, nastale pri predelavi. Bakterije pa nam koristijo še drugače, namreč tako, da kravam pomagajo predelati travo v mleko. Zopet druge so pomembne pri fermentaciji, torej pri izdelovanju sira, jogurta, kislih kumaric, kislega zelja in kimčija. Kaj pa, če bakterije zaidejo na nepravo mesto v našem telesu?

Potem se tudi do dva bilijona belih krvnih telesc v našem telesu spopade z bakterijami, ki bi nam lahko škodile. Daniel E. Koshland ml., urednik revije Science, pojasnjuje: »Imunski sistem je zasnovan tako, da prepoznava tujke. V ta namen proizvede približno 1011 [100.000,000.000] različnih vrst imunoloških receptorjev, tako da vsakemu tujku, ne glede na njegovo obliko, zagotovo ustreza vsaj po en receptor, ki ga prepozna in poskrbi, da se ga uniči.«

Ena vrsta celic, s katerimi se naše telo bojuje proti vsiljivcem, je makrofag, kar nadvse prikladno pomeni »veliki požiralec«, saj tujke v naši krvi dobesedno požre. Ko makrofag na primer požre napadalni virus, ga razgradi na majhne delčke. Potem to ali ono virusovo beljakovino razkazuje naokrog. Ta košček signalne beljakovine pomeni našemu imunskemu sistemu nekakšno rdečo zastavo, ki sproži alarm, s katerim opozarja, da se po našem telesu svobodno gibljejo tuji organizmi. Če neka druga celica v našem imunskem sistemu, tako imenovana podporna celica T, prepozna virusovo beljakovino, si z makrofagom izmenja kemične signale. Ti signali so sami v bistvu posebne beljakovine z osupljivo paleto funkcij. Med drugim regulirajo odziv našega imunskega sistema na napad in mu pri tem tudi pomagajo. Rezultat vsega tega je ogorčen spopad z določeno vrsto virusa. In tako nam ponavadi uspe premagati infekcije.

Pravzaprav k temu procesu spada še veliko več, vendar že ta kratki opis odkriva kompleksnost našega imunskega sistema. Kako pa smo dobili ta zapleteni mehanizem? Povsem brezplačno, ne glede na finančni ali socialni položaj naše družine. Pa sedaj to primerjajte z neenakostjo v zdravstvenem skrbstvu, kakršno je na voljo večini ljudem. »Za SZO [Svetovno zdravstveno organizacijo] je vedno večja neenakost dobesedno stvar življenja in smrti, saj revni ceno socialne neenakosti plačujejo s svojim zdravjem,« je zapisal generalni direktor SZO, dr. Hiroshi Nakajima. Tako lahko razumete izjavo neke Saopaulčanke, ene od mnogih, ki živijo v revnih četrtih. Takole je tožila: »Za nas je dobro zdravstveno skrbstvo kot razstavni predmet v izložbi razkošnega nakupovalnega središča. Lahko ga gledamo, toda ne moremo ga dobiti.« In milijoni po svetu bi pritrdili njenim besedam.

Zaradi takšnih neenakosti je Albert Schweitzer odpotoval v Afriko, da bi manj privilegiranim priskrbel zdravstveno oskrbo, in za svoje prizadevanje je dobil Nobelovo nagrado. Katere lastnosti pripisujete moškim in ženskam, ki opravljajo podobna dobra dela? Verjetno se strinjate, da ti ljudje ljubijo človeštvo in razodevajo močan čut za pravičnost, ker pač menijo, da so tudi ljudje iz držav v razvoju upravičeni do zdravstvene oskrbe. Kaj bi potem rekli o Darovalcu tega čudovitega imunskega sistema, ki ga je vgradil v nas ne glede na finančno ali socialno stanje? Mar to ne govori še zgovorneje o Stvarnikovi ljubezni, nepristranskosti in pravičnosti?

Spoznavati Stvarnika

Ti do sedaj omenjeni sistemi so le najosnovnejši zgledi Stvarnikove stvaritve, pa vendar, ali Ga že ti ne razodevajo kot resnično in inteligentno osebo, čigar lastnosti in poti nas privlačijo k njemu? Lahko bi sicer naštevali še številne druge zglede, vendar nas je verjetno že življenje poučilo, da človeka zgolj z opazovanjem njegovih del ne moremo zares dodobra spoznati. Lahko bi ga celo napačno razumeli, če si ne bi o njem ustvarili popolne slike! In če so nam tega človeka napačno predstavljali oziroma ga obrekovali, mar se ne bi bilo dobro z njim osebno pogovoriti, da bi slišali še njegovo plat medalje? Med pogovorom bi lahko skušali ugotoviti, kako se odziva v različnih okoliščinah in katere lastnosti odseva.

Seveda se z mogočnim Stvarnikom vesolja ne moremo pogovarjati osebno. Pa vendar je mnogo stvari o sebi kot resnični osebi razodel v knjigi, ki je v celoti ali delno na voljo v več kot 2000 jezikih, tudi vašem. Ta knjiga, Biblija, vas vabi, da Stvarnika spoznate in se z njim povežete. »Približajte se Bogu,« pravi, »in približa se vam.« Pokaže pa tudi, kako je mogoče postati njegov prijatelj. (Jakob 2:23; 4:8) Ali bi si to želeli zvedeti?

Potem vas vabimo, da skupaj z nami razmislite o Stvarnikovem resničnem in privlačnem poročilu o njegovih stvariteljskih dejavnostih.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 21 S strelami se nekaj dušika pretvori v obliko, ki se da absorbirati in ki z dežjem pade na zemljo, in tega rastline uporabijo kot naravno gnojilo. Ko ljudje in živali kasneje zaužijejo rastline ter ta dušik uporabijo, se ta vrne v zemljo v obliki amonijevih spojin in en del se naposled spremeni nazaj v plinasti dušik.

[Okvir na strani 79]

Razumen sklep

Precej znanstvenikov se strinja s tem, da je vesolje imelo začetek. Večina si je prav tako edina, da je pred tem začetkom moralo obstajati nekaj resničnega. Nekateri govorijo o večni energiji. Drugi izhajajo iz predpostavke, da v to predobstoječe stanje sodi prvobitni kaos. Kakor koli že to imenujejo, pa večina predpostavlja, da je nekaj obstajalo – nekaj, kar ni imelo začetka in je obstajalo neskončno dolgo.

Vprašanje se torej nazadnje zoži le še na to, ali predpostavljamo obstoj nečesa ali nekoga večnega. Katera od obeh možnosti se vam po tem pregledu znanstvenih odkritij o nastanku in naravi vesolja ter življenja v njem zdi bolj razumna?

[Okvir na strani 80]

»Bakterije vsakega od življenjsko važnih elementov (ogljik, dušik, žveplo) pretvorijo iz anorganske, plinaste spojine v obliko, uporabno rastlinam in živalim.« (The New Encyclopædia Britannica)

[Shema/slika na strani 78]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Kaj ste sklenili?

Naše vesolje

↓ ↓

nima ima

začetka začetek

↓ ↓

brez vzroka z vzrokom

↓ ↓

ga povzročilo ga povzročil

NEKAJ večnega NEKDO večen

[Slika na strani 75]

Mnogi vzhodnjaki verjamejo, da je narava nastala kar sama od sebe

[Slika na strani 76]

Na tem hribu, z Akropolo v ozadju, je imel Pavel svoj miselnoizzivalni govor o Bogu

[Slika na strani 83]

Bog nam je vsakemu dal imunski sistem, ki daleč presega vse, kar lahko ponudi sodobno zdravstvo