Prvo poglavje

Kaj vam lahko življenje še bolj osmisli?

ALI ste že kdaj sanjali o tem, da bi v življenju užili kaj boljšega, morda tam, kjer živite, ali pa kje v tropskem raju? Prej ali slej si tega zaželi skoraj vsak.

Leta 1891 je francoski umetnik Paul Gauguin v želji za takšnim življenjem odpotoval v Francosko Polinezijo. A je kmalu moral stopiti na realna tla. Zaradi razbrzdanega življenja v preteklosti je sebi in drugim nakopal bolezen in trpljenje. Ko je začutil, da se mu bliža smrt, je naslikal sliko, ki jo je nekdo opisal kar kot »dokončni izraz umetniške sile«. V knjigi Paul Gauguin 1848-​1903​—The Primitive Sophisticate piše: »Spekter človeške dejavnosti, zajet v tej sliki, obsega vse življenje, od rojstva do smrti [. . .] Življenje je razlagal kot veliko skrivnost.«

Gauguin je to sliko poimenoval »Od kod prihajamo? Kaj smo? Kam gremo?« *

Morda se vam zdijo ta vprašanja znana. Mnogi razmišljujoči ljudje si jih namreč zastavljajo. Urednik The Wall Street Journala je, potem ko je opozoril na človekov znanstveni in tehnološki napredek, zapisal: »Ko premišljamo o samem človeku, o njegovih dilemah, o njegovem položaju v tem vesolju, smo zelo malo napredovali od takrat, ko se je čas začel. Še vedno se bodemo z vprašanji: kdo smo, zakaj sploh živimo in kakšna je naša prihodnost.«

Resda nekatere ljudi popolnoma zaposluje skrb za družino, služenje kruha, popotovanja ali pa drugi osebni  interesi, ker pač ne poznajo drugega smisla življenja. Albert Einstein je nekoč rekel: »Človek, ki meni, da njegovo življenje nima smisla, ni le nesrečen, temveč tudi komajda sposoben živeti.« Ustrezno temu si nekateri skušajo življenje osmisliti tako, da se lotevajo umetnosti, znanstvenega raziskovanja ali človekoljubnih prizadevanj, da bi olajšali trpljenje. Ali poznate koga takega?

Povsem razumljivo je, da si ljudje zastavljajo osnovna vprašanja o smislu življenja. Koliko staršev se, kadar jim otrok umre za malarijo ali kako drugo boleznijo, vpraša: Zakaj takšno trpljenje? Ali ima to kakšen smisel? Podobna vprašanja begajo mnoge mlade obeh spolov ob pogledu na revščino, bolezni in krivico. Ob podivjanih vojnah se ljudje pogosto hočeš nočeš sprašujejo, ali ima življenje sploh kakšen smisel.

 Ne glede na to, ali ste že kdaj okusili takšne bridkosti ali ne, se boste morda strinjali s profesorjem Freemanom Dysonom, ki je rekel: »Kot že toliko uglednih mož pred mano se tudi jaz sprašujem, kar se je spraševal že [biblijski očak] Job. Zakaj trpimo? Zakaj je svet tako krivičen? Kakšen je smoter bolečin in tragedij?« Morda si odgovorov na to želite tudi vi.

Če bi si zadovoljivo odgovorili na ta vprašanja, bi se s tem zagotovo marsikaj spremenilo. Profesor, ki je pretrpel grozote auschwiškega koncentracijskega taborišča, je ugotovil: »Na svetu je ni stvari, ki bi lahko človeku tako uspešno pomagala preživeti v še tako groznih razmerah, kot je ravno védenje, da v življenju je neki smisel.« Po njegovem je tudi človekovo duševno zdravje povezano s tem iskanjem smisla.

Skozi stoletja so mnogi iskali odgovore v religiji. Gautama (Buda) je, potem ko je prvič videl bolnega človeka, starca in mrliča, iskal razsvetljenje, oziroma smisel, v religiji, vendar brez vere v osebnega Boga. Drugi so se obračali k svoji cerkvi.

Kaj pa ljudje danes? Mnogi se oklepajo znanosti, religijo in »Boga« pa zavračajo kot nepomembna. »Zdi se,« piše v knjigi Religion and Atheism, »da bolj ko znanost napreduje, manj je prostora za Boga. Bog je postal Razseljenec.«

Ne zmenijo se za Stvarnika – zakaj?

Pravzaprav ima ta težnja po zavračanju religije oziroma Boga korenine v filozofijah ljudi, ki so poudarjali zgolj razum. Charles Darwin je menil, da »naravni izbor« pojasnjuje živi svet bolje, kot pa ga pojasnjuje obstoj Stvarnika. Sigmund Freud je učil, da je Bog iluzija.  Današnje gledišče, da je ,Bog mrtev‘, pa izvira vse iz časa Friedricha Nietzscheja. Podobno učijo tudi vzhodnjaške filozofije. Budistični učitelji menijo, da Boga sploh ni treba poznati. Kar pa se tiče šintoizma, je profesor Tetsuo Yamaori izjavil, da »so bogovi zgolj ljudje«.

Vendar naj so ljudje še tako skeptični glede obstoja Stvarnika, ali je takšno gledišče upravičeno? Verjetno ste že slišali za kako ,znanstveno dejstvo‘, ki je bilo v preteklosti splošno uveljavljeno, a se je sčasoma izkazalo za povsem zgrešeno. Tako je dolga stoletja splošno veljalo, da je ,Zemlja ravna‘ in da ,se celotno vesolje vrti okrog naše Zemlje‘, danes pa dobro vemo, da to ni res.

Kaj pa kasnejše znanstvene zamisli? David Hume, filozof iz 18. stoletja, ki sicer ni priznaval obstoja Stvarnika, denimo nikakor ni mogel pojasniti kompleksnosti biološke zasnove na zemlji. Darwin je v svoji teoriji sicer ponujal razlago tega, kako naj bi se življenjske oblike razvile, ni pa pojasnil, kako se je življenje začelo in kakšen pomen ima za nas.

Zato mnogi ljudje, tako strokovnjaki kot nestrokovnjaki, čutijo, da tu nekaj manjka. Znanstvene teorije sicer res ponujajo razlage za kako, toda ključna vprašanja se vrtijo okrog zakaj. Tudi ljudje, ki so odrasli v okolju, ki je verjelo v Stvarnika, sedaj dvomijo o njegovem obstoju. Neka mlada študentka zgodovine iz Evrope je rekla: »Kar se mene tiče, je Bog mrtev. Če bi res obstajal, na svetu ne bi bilo takšnega nereda: nedolžni ljudje stradajo; živalske vrste izumirajo [. . .] Zamisel o Stvarniku je nesmisel.« Glede na stanje na zemlji mnogi ne morejo razumeti, zakaj Stvarnik, če seveda obstaja, ne poseže v zadeve in jih uredi.

 Ne smemo pa zanemariti dejstva, da mnogi zavračajo misel o obstoju Stvarnika zato, ker v to nočejo verjeti. »Četudi bi mi Bog osebno povedal, da moram spremeniti življenje,« je neki evropski industrialec rekel svojemu uslužbencu, »tega še vedno ne bi naredil. Hočem živeti tako, kot je to meni všeč.« Očitno torej nekateri menijo, da bi priznanje Stvarnikove oblasti oviralo njihovo svobodo oziroma življenjski slog, ki jim je najbolj pri srcu. Morda izjavljajo: ,Verjamem le v to, kar vidim, nevidnega Stvarnika pa ne morem videti.‘

Naj so razlogi, da se posamezniki ,ne zmenijo za Stvarnika‘, takšni ali drugačni, nam še vedno ostajajo vprašanja o življenju in njegovem smislu. Po tem, ko je človek začel potovati v vesolje, je teolog Karl Barth na vprašanje glede te tehnološke zmage odgovoril: »S tem še ni rešen nobeden od problemov, ki mi ponoči ne dajo spati.« Danes človek leta po vesolju in bliskovito napreduje v kiberprostoru. Razmišljajoči ljudje pa kljub temu čutijo potrebo po smotru, po nečem, kar bi jim osmislilo življenje.

Vse miselno odprte ljudi vabimo, naj razmislijo o tem. V knjigi Belief in God and Intellectual Honesty piše, da je za »intelektualno poštenega« človeka značilno to, da je »pripravljen temeljito preiskati to, kar sicer ima za resnično,« in »posvetiti zadostno pozornost tudi drugim razpoložljivim dokazom«.

O takšnih ,razpoložljivih dokazih‘ bomo govorili v tej knjigi in ob njih skušali pretehtati, ali sta življenje in vesolje delo Stvarnika ali ne. In če Stvarnik obstaja, kakšen neki potem je? Ali ima mogoče osebnost, ki se tako ali drugače tiče tudi našega življenja? S premislekom o tem si bomo laže odgovorili tudi na vprašanje, kako lahko naše življenje postane še smiselnejše in nagrajujoče.

[Podčrtna opomba]

 [Slika čez celo 4. stran]

[Slika na strani 6]

Gauguin je s to sliko vpraševal po smislu življenja