Tretje poglavje

Kako je življenje nastalo?

NAŠA zemlja kar mrgoli od življenja. Od zasnežene Arktike do amazonskega deževnega gozda, od puščavske Sahare do močvirja Everglades, od temnega oceanskega dna do svetlih gorskih vrhov – povsod je življenja v obilju. In to takšnega, da se mu nikoli ne nehamo čuditi.

Življenja je toliko različnih vrst, oblik in je tako mnogoštevilno, da presega vsako predstavo. Po našem planetu brenči in lazi kak milijon vrst insektov. V vodah okoli nas plava več kot 20.000 vrst rib – nekatere so velike kot zrno riža, druge dolge kot tovornjak. Zemeljsko površje prav tako krasi vsaj 350.000 vrst rastlin, med temi je nekaj nenavadnih, večina pa je čudovitih. Nad nami pa leta tudi več kot 9000 vrst ptic. Vsa ta bitja skupaj s človekom tvorijo panoramo in simfonijo, ki jima pravimo življenje.

Še bolj presenetljiva od očarljive raznolikosti okoli nas pa je izredna enotnost, ki povezuje ta bitja. Biokemiki, kateri jih podrobno raziskujejo, pojasnjujejo, da so vse žive stvari, pa naj so to amebe ali ljudje, odvisne od spoštovanje zbujajočega vzajemnega delovanja, timskega dela nukleinskih kislin (DNK in RNK) ter beljakovinskih molekul. Zapleteni procesi, v katerih sodelujejo te sestavine, se odvijajo v praktično vseh celicah človeškega telesa, in isto se dogaja tudi v celicah kolibrijev, levov in kitov. Sad takega enotnega medsebojnega delovanja pa je čudovita raznolikost življenja. Od kod ta medsebojno uglašena organiziranost življenja? Saj, kako je življenje sploh nastalo?

 Verjetno se strinjate s tem, da na zemlji nekoč ni bilo življenja. Temu pritrjujejo tudi znanstveniki in mnoge verske knjige. Morda pa veste tudi to, da se ravno znanost in vera razhajata v razlagi tega, kako se je na zemlji življenje začelo.

Na milijone ljudi vseh izobrazbenih stopenj verjame, da je življenje na zemlji delo inteligentnega Stvarnika, izvirnega Načrtovalca. Mnogi znanstveniki pa pravijo,  da je življenje nastalo iz nežive materije, s postopnimi kemičnimi procesi, in to zgolj po naključju. Katero je torej res?

Ne smemo misliti, da to vprašanje nima nobene zveze z nami niti z našim iskanjem smiselnejšega življenja. Že prej smo namreč omenili, da se eno najbolj temeljnih vprašanj, na katera želi človek najti odgovor, glasi: Kako smo nastali mi, živi ljudje?

Večina naravoslovnih učnih programov govori predvsem o tem, kako so se življenjske oblike prilagajale in preživele, namesto da bi se posvečali zares osrednjemu vprašanju samega nastanka življenja. Morda ste že opazili, da se poskusne razlage o nastanku življenja ponavadi posploši nekako takole: ,V milijonih let se je iz molekularnih trčenj nekako razvilo življenje.‘ Toda ali je takšna razlaga res zadovoljiva? To bi pomenilo, da se je neživa materija ob Sončevi energiji, streli ali vulkanskem delovanju nekje zganila, se organizirala in navsezadnje oživela, in to brez kakršne koli nadzorovane pomoči. Kako ogromen preskok bi to bil! Iz nežive materije naj bi nastala živa! Ali bi se to lahko zgodilo kar takole?

V srednjem veku morda ne bi bil noben problem sprejeti takšne zamisli, saj so takrat na splošno verjeli v spontani nastanek življenja – nazor, da se življenje lahko poraja spontano iz nežive materije. Potem pa je v 17. stoletju italijanski zdravnik Francesco Redi dokazal, da se ličinke v gnijočem mesu pojavijo šele za tem, ko muhe nanj odložijo jajčeca. Na mesu, do katerega muhe ne morejo, se ličinke ne razvijejo. In če se že živali mušje velikosti ne pojavijo kar tako, same od sebe,  kako je potem z mikrobi, ki so se v hrani pojavljali vedno znova, najsi je bila ta pokrita ali ne? S kasnejšimi poskusi so sicer dokazali, da mikrobi ne nastajajo spontano, vendar so takrat o tem vprašanju še vedno polemizirali. Potem pa je s svojim delom nastopil Louis Pasteur.

Mnogi poznajo Pasteurjevo delo v zvezi z reševanjem problemov glede fermentacije in nalezljivih bolezni. Opravljal pa je tudi poskuse, da bi ugotovil, ali lahko drobcene življenjske oblike nastanejo same od sebe. Dokazal je, o čemer ste morda že kdaj brali, da se v sterilizirani vodi, zaščiteni pred okužbami, ne razvije niti najmanjša bakterija. Leta 1864 je objavil: »Nauk o spontanem nastanku življenja si ne bo nikoli opomogel od smrtnega udarca, ki mu ga je zadal ta preprosti poskus.« In te besede veljajo še danes. V nobenem poskusu do sedaj se še ni razvilo življenje iz nežive materije.

Kako pa je potem življenje na zemlji nastalo? Novodobne poskuse, da bi odgovorili na to vprašanje, lahko zasledimo v dvajsetih letih tega stoletja v delu ruskega biokemika Aleksandra I. Oparina. Oparin, za njim pa še drugi znanstveniki, je napisal nekakšen scenarij za dramo v treh dejanjih, v katerem opisuje, kaj naj bi se baje dogajalo na odru planeta Zemlje. Prvo dejanje prikazuje, kako se zemeljski elementi oziroma surovine preobražajo v skupine molekul. Potem sledi preskok k večjim molekulam. Zadnje, tretje dejanje te drame pa uprizarja preskok k prvi živi celici. Toda ali je bil razvoj dogodkov res takšen?

Ta drama temelji na razlagi, da je bila Zemljina praatmosfera precej drugačna od današnje. Ena izmed teorij  predvideva, da prostega kisika takrat v bistvu ni bilo in da sta se iz dušika, vodika in ogljika tvorila amoniak in metan. Domnevajo, da naj bi ob udarcih strele in sevanju ultravijoličnih žarkov v atmosferi, nasičeni s temi plini in vodno paro, nastajali sladkorji in aminokisline. Ne pozabite pa, da je to le teorija.

Po tej teoretični drami naj bi voda takšne molekularne oblike spirala v oceane ali druga vodovja. Sčasoma  naj bi se sladkorji, kisline in druge spojine nakopičile v nekakšni enolončnici podobni »prajuhi«, v kateri naj bi se aminokisline na primer združile v beljakovine. Po tej teoriji naj bi se v nadaljevanju druge spojine, imenovane nukleotidi, združevale v verige in postale nukleinska kislina, kakršna je denimo DNK. Vse to naj bi bilo uvod v sklepno dejanje molekularne drame.

Morda bi to zadnje dejanje, ki pa ni dokumentirano, poimenovali kar ljubezenska zgodba. Beljakovinske molekule in molekule DNK se po naključju srečajo, se spoznajo ter objamejo, in tik preden se spusti zavesa, se rodi prva živa celica. Če bi to dramo spremljali, bi se morda spraševali: ,Je to resničnost ali gola fantazija? Ali bi življenje na zemlji res lahko nastalo tako?‘

Geneza v laboratoriju?

V zgodnjih petdesetih letih tega stoletja so se znanstveniki odločili preskusiti teorijo Aleksandra Oparina. Kljub dokazanemu dejstvu, da življenje nastaja samo iz življenja, so še vedno teoretizirali, da bi življenje ob drugačnih razmerah v preteklosti vendarle lahko počasi nastalo iz neživljenja. Ali bi se dalo to kako dokazati? Znanstvenik Stanley L. Miller je v laboratoriju Harolda Ureyja v poskusni posodi ustvaril mešanico vodika, amoniaka, metana in vodne pare (takšna naj bi pač bila praatmosfera), posodo neprodušno zaprl, na njenem dnu pa je vrel vodo (z njo je simuliral ocean). Skozi mešanico plinov je potem spuščal električne iskre, ki so opravljale vlogo strele. V manj kot tednu dni je v zmesi zasledil rdečkasto lepljivo snov, ki jo je analiziral  in ugotovil, da je v njej vse polno aminokislin, ki so bistveni sestavni del beljakovin. Verjetno ste že kdaj slišali za ta poskus, saj ga v naravoslovnih učbenikih in šolskih predavanjih že vrsto let navajajo kot pojasnilo začetka življenja na zemlji. Toda ali ga tudi res pojasnjuje?

V resnici danes o vrednosti Millerjevega poskusa resno dvomijo. (Glej »Splošno priznan, a sporen« na straneh 36–37.) Kljub temu pa je navidezna uspešnost tega eksperimenta vodila še do drugih poskusov, pri katerih so nastale celo sestavine nukleinskih kislin (DNK ali RNK). Strokovnjaki na tem področju (včasih jim rečejo kar znanstveniki nastanka življenja) so bili optimistični, saj jim je na videz uspelo replicirati prvo dejanje molekularne drame. In zdelo se je, da jim bo uspelo laboratorijsko ponoviti tudi drugi dve dejanji. Neki profesor kemije je trdil: »Smo tik pred tem, da z mehanizmi evolucije pojasnimo nastanek primitivnega živega sistema.« Neki znanstveni pisec pa je pripomnil: »Kritiki so predpostavljali, da bodo znanstveniki, tako kot dr. Frankenstein pisateljice Mary Shelley, v svojih laboratorijih v kratkem pričarali žive organizme in tako do podrobnosti prikazali, kako je potekala geneza.« Mnogi so menili, da je skrivnost spontanega nastanka življenja rešena. (Glej »Desna roka, leva roka« na strani 38.)

 Mnenja se spreminjajo, uganke ostajajo

V letih za tem pa se je ta optimizem razblinil. Minila so desetletja in skrivnosti glede nastanka življenja so še vedno zavite v meglo. Profesor Miller je kakih 40 let po svojem poskusu za Scientific American povedal: »Izkazalo se je, da je problem nastanka življenja veliko večji, kot pa si je večina, z mano vred, mogla predstavljati.« Tudi drugi znanstveniki so spremenili svoje mnenje. Profesor biologije Dean H. Kenyon je bil denimo leta 1969 soavtor knjige Biochemical Predestination. Pred kratkim pa je sklenil, da je »v samem temelju neverjetno, da bi se materija in energija brez tuje pomoči organizirali v žive sisteme«.

Laboratorijsko delo potrjuje Kenyonovo ugotovitev, da »obstajajo v vseh sedanjih teorijah o kemičnem nastanku življenja temeljne pomanjkljivosti«. Po tistem,  ko so Miller in drugi sintetizirali aminokisline, so se znanstveniki odločili izdelati beljakovine in DNK, ki so oboje bistvene za življenje na zemlji. In kakšen je bil rezultat tisočih poskusov v tako imenovanih predživljenjskih okoliščinah? V The Mystery of Life’s Origin: Reassessing Current Theories piše: »Med dokajšno uspešnostjo pri sintetiziranju aminokislin in vztrajno neuspešnostjo pri sintetiziranju beljakovin in DNK vlada izrazito nasprotje.« Te slednje poskuse so poimenovali kar »vedno ista polomija«.

Stvarno gledano pa ni skrivnost samo nastanek prve beljakovinske molekule in prve molekule nukleinske kisline (DNK ali RNK). Skrivnost je tudi njuno medsebojno delovanje. »Današnje življenje na zemlji je možno le zaradi sodelovanja teh dveh molekul,« piše v The New Encyclopædia Britannica. Kljub temu pa v tej enciklopediji še dodajajo, da je to, kako je do tega sodelovanja prišlo, še vedno »bistven in nerešen problem pri nastanku življenja«. Pa še res je tako!

V dodatku A z naslovom »Timsko delo za življenje« (strani 45–47) navajamo nekatere osnovne podrobnosti o komaj doumljivem timskem delu beljakovin in nukleinskih kislin v naših celicah. Že takšen bežen pogled v svet naših telesnih celic nas sili k temu, da moramo občudovati delo znanstvenikov na tem področju. Seznanili so nas namreč z izredno kompleksnimi procesi, o katerih razmišljajo le redki, pa čeprav potekajo vsak trenutek našega življenja. Po drugi strani pa nas strahotna kompleksnost in za to potrebna preciznost vračata k vprašanju: Kako je vse to nastalo?

Verjetno veste, da znanstveniki, ki se ukvarjajo z nastankom življenja, še vedno skušajo izoblikovati  verjeten scenarij drame o prazačetku življenja. Vendar je videti, da niso ti novi scenariji nič kaj prepričljivi. (Glej dodatek B »Iz ,sveta RNK‘ ali z drugega sveta?« na strani 48.) Klaus Dose z Inštituta za biokemijo iz Mainza (Nemčija) je na primer komentiral: »Za sedaj se vse razprave o vodilnih teorijah in poskusih na tem področju končajo ali na mrtvi točki ali s priznanjem nevednosti.«

Tudi na Mednarodni konferenci o nastanku življenja leta 1996 ni bilo slišati najav o kakih novih rešitvah. Revija Science je poročala, da si je skoraj 300 zbranih znanstvenikov »prizadevalo rešiti uganko, kako sta se molekuli [DNK in RNK] prvič pojavili in kako sta se razvili v samoreproduktivne celice«.

Da bi preučili in tudi začeli pojasnjevati, kaj se dogaja na molekularnem nivoju v naših celicah, sta bili potrebni inteligenca in visoka izobrazba. Ali je potem razumno verjeti, da so se tako zapleteni procesi prvič pojavili v »prajuhi«, in to povsem brez nadzora, spontano in po naključju? Ali pa je za tem stalo kaj več?

Zakaj uganke?

Dandanes se lahko človek ozre po že skoraj polstoletnih ugibanjih in tisočih poskusih, s katerimi so želeli dokazati spontani nastanek življenja. In če to stori, se bo verjetno moral strinjati z Nobelovim nagrajencem  Francisom Crickom. Ta je med razpravljanjem o teorijah o nastanku življenja izjavil, da »preveč domnev temelji na premalo dejstvih«. Zato je povsem razumljivo, da nekateri znanstveniki po raziskavi dejstev sklenejo, da je življenje preveč kompleksno, da bi se moglo pojaviti nenadoma, celo v organiziranem laboratoriju ne, kaj šele v nenadzorovanem okolju.

Če visoka znanost ne more dokazati, da bi življenje lahko nastalo spontano, zakaj se potem nekateri znanstveniki še vedno oklepajo takšnih teorij? Pred nekaj desetletji je profesor J. D. Bernal nekoliko osvetlil to zadevo v knjigi The Origin of Life: »Z aplikacijo natančnih  kanonov znanstvene metode na to temo [spontanega nastanka življenja] je mogoče učinkovito dokazati, in to na več mestih v razlagi, kako da življenje ni moglo nastati [spontano]; neverjetnosti so prevelike, možnosti za nastanek življenja pa premajhne.« Dodal je še: »Žal pa – žal le iz tega zornega kota – življenje na zemlji obstaja, in to v vsej svoji mnogoterosti oblik in dejavnosti, in argumente je treba pač prirediti, tako da le govorijo za njegov obstoj.« In danes ni prav nič drugače.

Razmislite, kaj v bistvu pomeni takšno umovanje. Tako je, kot da bi rekli: ,Znanstveno je prav reči, da se življenje ni moglo začeti samo od sebe. Toda spontano porajajoče se življenje je edina možnost, o kateri bomo razglabljali. Zato je treba argumente prirediti, da bi podprli hipotezo o spontanem nastanku življenja.‘ Ali se vam zdi takšna logika sprejemljiva? Mar ne zahteva takšno umovanje kar precej ,prirejanja‘ dejstev?

So pa seveda tudi vsestransko razgledani, ugledni znanstveniki, ki se jim ne zdi potrebno prirejati dejstev, da bi ta ustrezala prevladujoči filozofiji o nastanku življenja. Dejstvom dovoljujejo, da sama vodijo do razumnega sklepa. Katera pa so ta dejstva in kakšen je sklep?

Informacije in inteligenca

Profesor Maciej Giertych, priznani genetik z Inštituta za dendrologijo na poljski Akademiji znanosti, je v intervjuju za neki dokumentarec na to vprašanje odgovoril:

»Začeli smo se zavedati množine informacij, ki jih vsebujejo geni. Znanost ne zna razložiti, kako bi te  informacije lahko nastale spontano. Za kaj takega je potrebna inteligenca; ne morejo namreč nastati naključno. S samim mešanjem črk še ne dobimo besed.« Potem pa je dodal: »Na primer: zelo kompleksni DNK, RNK in beljakovinski replikacijski sistemi v celici so morali biti dovršeni že na samem začetku. Če ne bi bili, življenjskih sistemov ne bi moglo biti. Edina logična razlaga torej je, da je ta ogromna količina informacij prišla od inteligence.«

Bolj ko spoznavate čudesa življenja, logičneje se je strinjati z naslednjim sklepom: za nastanek življenja je potreben inteligenten vir. Kateri vir pa?

Že prej smo rekli, da se je na milijone izobraženih ljudi dokopalo do sklepa, da je življenje na zemlji morala ustvariti višja inteligenca, načrtovalec. Da, pošteno so preiskali zadevo in priznali, da se je tudi v našem znanstvenem veku razumno strinjati z biblijskim pesnikom, ki je o Bogu že pred davnimi časi rekel: »Kajti pri tebi je življenja vir.« (Psalm 36:⁠9)

Ne glede na to, ali ste že trdno odločeni o tem ali ne, usmerimo sedaj pozornost na nekatera čudesa, ki se tičejo vas osebno. To nam bo v veliko zadovoljstvo, obenem pa bomo morda precej razjasnili to zadevo, ki tako vpliva na naše življenje.

 [Okvir na strani 30]

Koliko je možnosti za naključje?

»Naključje in samó naključje je povzročilo vse to, od prajuhe do človeka,« je rekel Nobelov nagrajenec Christian de Duve, ko je govoril o nastanku življenja. Vendar ali je naključje razumna razlaga nastanka življenja?

Kaj sploh je naključje? Nekateri ob tem pomislijo na matematično verjetnost, kot je na primer naključje pri metanju kovanca. Vendar pa mnogi znanstveniki besede »naključje«, ko z njo razlagajo nastanek življenja, ne rabijo v tem pomenu. S to nedoločno besedo »naključje« v resnici nadomeščajo preciznejšo besedo, na primer »vzrok«, še zlasti kadar je vzrok neznan.

»Poosebiti ,naključje‘, kot da bi govorili o povzročitelju,« pravi biofizik Donald M. MacKay, »je isto, kot da bi proti vsem pravilom preklopili z znanstvenega na kvaziverski mitološki pojem.« Podobno tudi Robert C. Sproul opozarja: »S tem da neznani vzrok že tako dolgo nosi ime ,naključje‘, ljudje počasi pozabljajo, da je prišlo do zamenjave. [. . .] Za mnoge je predpostavka ,naključje je enako neznani vzrok‘ postala kar ,naključje je enako vzrok‘.«

Po načelu naključje-enako-vzrok je denimo razmišljal tudi Nobelov nagrajenec Jacques L. Monod. »Golo naključje, povsem svobodno, a slepo, [je] vgrajeno v sam temelj osupljive evolucijske zgradbe,« je zapisal. »Človek končno ve, da je sam v vsej vesoljni brezčutni prostranosti, iz katere je nastal le po naključju.« Upoštevajte, da je rekel: ,PO naključju.‘ Monod dela to, kar delajo tudi mnogi drugi – naključje povzdiguje v stvarjenjsko počelo. Naključje naj bi bilo tisto sredstvo, po katerem je na zemlji nastalo življenje.

V resnici slovarji kažejo, da je »naključje« »domnevni neosebni brezciljni določevalec nerazložljivih dogodkov«. Tako človek, ki govori, da je življenje nastalo naključno, pravzaprav pravi, da ga je naredil neznan povzročitelj. Ali je mogoče, da nekateri pravzaprav pišejo »Naključje« z veliko začetnico in s tem v bistvu pravijo: Stvarnik?

[Okvir na strani 35]

»[Najmanjša bakterija] je v primerjavi z zmesjo kemikalij Stanleyja Millerja veliko bolj podobna ljudem, ker že ima te sistemske lastnosti. Zato je od bakterije do človeka manjši korak kakor od zmesi aminokislin do te bakterije.« (Profesorica biologije Lynn Margulis)

 [Okvir/slika na straneh 36, 37]

Splošno priznan, a sporen

Poskus Stanleyja Millerja iz leta 1953 pogosto navajajo kot dokaz, da se je spontani nastanek v preteklosti lahko zgodil. Vendar pa veljavnost njegove razlage temelji na predpostavki, da je bila Zemljina prvotna atmosfera »reduktivna«. To pomeni, da je bilo v ozračju zelo malo prostega (kemično nevezanega) kisika. Zakaj?

The Mystery of Life’s Origin: Reassessing Current Theories opozarja, da ob večji koncentraciji prostega kisika v ozračju ,ne bi mogla nastati nobena aminokislina, in če bi se to po kakem naključju že zgodilo, bi se zelo hitro razgradila‘. * Kako tehtna pa je bila ta Millerjeva domneva o tako imenovani praatmosferi?

Miller je v znamenitem referatu, objavljenem dve leti po poskusu, zapisal: »Te zamisli so seveda domneve, saj ne vemo, ali je Zemlja ob svojem nastanku res imela reducirajočo atmosfero. [. . .] Do sedaj nismo našli še nobenega neposrednega dokaza za to.« (Journal of the American Chemical Society, 12. maj 1955)

Ali so kdaj našli dokaz? Kakih 25 let kasneje je znanstveni pisec Robert C. Cowen poročal: »Znanstveniki morajo ponovno premisliti nekatere svoje domneve. [. . .] Do sedaj je prišel na dan komaj kakšen dokaz, ki bi podpiral predstavo o močno reduktivni atmosferi, bogati z vodikom, nekaj dokazov pa govori proti temu.« (Technology Review, april 1981)

In od takrat naprej? Leta 1991 je John Horgan za Scientific American napisal: »Nekako v zadnjem desetletju se pojavlja vedno več dvomov o domnevah Ureyja in Millerja glede atmosfere. Laboratorijski poskusi in računalniško  podprte rekonstrukcije atmosfere [. . .] kažejo na to, da bi bilo ultravijolično sevanje s Sonca, ki ga danes zadržuje atmosferski ozon, uničilo na vodik vezane molekule v atmosferi. [. . .] Takšna atmosfera [ogljikovega dioksida in dušika] ne bi bila spodbujala sinteze aminokislin in drugih predhodnikov življenja.«

Zakaj potem mnogi še vedno menijo, da je bila Zemljina prvotna atmosfera reduktivna, da je torej bilo v njej malo kisika? Odgovarjata Sidney W. Fox in Klaus Dose v knjigi Molecular Evolution and the Origin of Life: V atmosferi naj bi bilo primanjkovalo kisika že zato, ker prvič, »laboratorijski poskusi kažejo, da bi kisik kemično evolucijo [. . .] bolj kot ne oviral«, drugič pa zato, ker spojine, kot so aminokisline, »med minevanjem geoloških dob ob navzočnosti kisika niso stabilne«.

Mar ni to umovanje, ki se vrti v krogu? Praatmosfera naj bi bila reduktivna, ker drugače ne bi moglo priti do spontanega nastanka življenja. Zagotovila, da je res bila reduktivna, pa v resnici ni.

Ne pozabimo pa še na eno zgovorno podrobnost: če omenjena zmes plinov predstavlja atmosfero, električna iskra posnema strelo, vrela voda pa predstavlja morje, kaj oziroma koga potem predstavlja znanstvenik, ki pripravlja in opravlja poskus?

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 38]

Desna roka, leva roka

Tako kot obstajajo desne in leve rokavice, obstajajo tudi desnosučne in levosučne aminokislinske molekule. Od kakih 100 znanih aminokislin jih je v beljakovinah le 20, in vse so levosučne. Kadar pa znanstveniki aminokisline sestavijo v laboratoriju, tako kot naj bi po njihovem nastale v prajuhi, je število desnosučnih in levosučnih molekul enako. »Takšna delitev pol na pol,« poroča The New York Times, »ni značilna za življenje, ki je odvisno izključno od levosučnih aminokislin.« Zakaj so živi organizmi sestavljeni le iz levosučnih aminokislin, je »velika skrivnost«. Celo med aminokislinami, ki so jih našli v meteoritih, »je bil presežek levosučnih oblik«. Dr. Jeffrey L. Bada, ki preučuje probleme glede nastanka življenja, je rekel, da »je lahko pri določanju sučnosti bioloških aminokislin imel določeno vlogo kak zunajzemeljski vpliv«.

[Okvir na strani 40]

»Ti poskusi . . . zagovarjajo abiotično sintezo nečesa, kar je v resnici izdelal in zasnoval zelo inteligenten in še kako biotičen človek v poskusu, da bi potrdil zamisli, katerim je bil tako zelo predan.« (Origin and Development of Living Systems)

 [Okvir/slika na strani 41]

»Premišljeno intelektualno dejanje«

Britanski astronom sir Fred Hoyle že desetletja preučuje vesolje in življenje v njem; zagovarja tudi misel, da je življenje prišlo na zemljo iz vesolja. Med predavanjem na Kalifornijskem inštitutu za tehnologijo je razpravljal o razporeditvi aminokislin v beljakovinah.

»Veliki problem v biologiji,« je rekel, »ni ravno precej očitno dejstvo, da beljakovina sestoji iz verige aminokislin, ki so med sabo povezane na določen način, temveč to, da daje točno določeni vrstni red aminokislin verigi presenetljive lastnosti [. . .] Če bi bile aminokisline med sabo povezane na slepo, bi bilo veliko razvrstitev nekoristnih, ne bi rabile namenu žive celice. Ko pomislite, da ima tipičen encim verigo iz morda 200 veznih členov in da je za vsak vezni člen 20 možnosti, lahko hitro ugotovite, da je število nekoristnih razvrstitev ogromno, večje od števila atomov v vseh galaksijah, vidnih z največjimi teleskopi. In to velja za samo en encim, jih je pa več kot 2000, od katerih večina rabi zelo različnim namenom. Kako je torej vse to postalo takšno, kot se nam kaže zdaj?«

Hoyle je še dodal: »Namesto da bi sprejeli neverjetno majhno verjetnost, da bi življenje nastalo po slepih naravnih silah, se je zdelo boljše domnevati, da je bil nastanek življenja premišljeno intelektualno dejanje.«

[Okvir na strani 44]

Profesor Michael J. Behe je izjavil: »Človek, ki ga ne obremenjuje obveza, da mora svoje iskanje omejiti na neinteligentne vzroke, pošteno sklene, da so bili mnogi biokemični sistemi narejeni namensko. Narejeni niso bili zaradi zakonov narave, niti po naključju ali iz potrebe; bili so načrtovani. [. . .] Življenje na zemlji je na svoji najbolj temeljni stopnji, pri svojih najodločilnejših sestavnih delih, izdelek inteligentne dejavnosti.«

[Shema/slika na strani 42]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Že bežen pogled v kompleksni svet telesnih celic in zapleteno delovanje v njih vodi do vprašanja: Kako je vse to nastalo?

• celična membrana

Nadzoruje prehajanje snovi v celico in iz nje.

• jedro

Nadzorni center celice.

• kromosomi

Vsebujejo DNK, temeljni genetski načrt.

• ribosomi

V njih nastajajo beljakovine.

• celično jedrce

V njem so zbrani ribosomi.

• mitohondrij

Proizvodno središče za molekule, ki celico napajajo z energijo.

[Slika na strani 33]

Mnogi znanstveniki sedaj priznavajo, da kompleksne molekule, ki so bistvene za življenje, niso mogle nastati spontano v nekakšni prajuhi