Četrto poglavje

Kako ste edinstveni!

ALI se zjutraj, preden se lotite vsakodnevnih opravil, pogledate v ogledalo in preverite svoj videz? Morda takrat nimate časa za razmišljanje. A zakaj si ne bi sedaj vzeli trenutek časa ter se načudili temu, kar spada k takemu preprostemu, bežnemu pogledu?

Oči vam omogočajo, da se vidite v barvah, čeprav barvni vid ni bistven za življenje. Položaj vaših ušes pa vam omogoča stereofonski sluh, s katerim lahko določite, od kod prihaja zvok, denimo glas ljubljene osebe. Morda jemljemo to za nekaj samo po sebi umevnega, toda v knjigi, namenjeni strokovnjakom za akustiko, piše: »Pri podrobnem raziskovanju človekovega slušnega sistema si ne moremo kaj, da ne bi  sklenili, da zapletene funkcije in strukture govorijo o radodarni roki pri njegovi zasnovi.«

Tudi vaš nos kaže čudovito zasnovanost. Skozenj lahko vdihavate zrak, ki vas ohranja pri življenju. Poleg tega je v njem na milijone čutnih receptorjev, s katerimi lahko zaznavate kakih 10.000 odtenkov vonja. Pri jedi prevzame nalogo zopet drug čut. Tisoče okušalnih brbončic vam sporoča okus. Z drugimi receptorji na jeziku pa lahko občutite, ali imate čiste zobe.

Da, imate pet čutov – vid, sluh, voh, okus in tip. Resda imajo nekatere živali ostrejši nočni vid, občutljivejši voh ali prefinjenejši sluh, toda človeku uravnovešena raba vseh teh čutov zagotovo omogoča, da se v mnogočem odlikuje.

Pa si poglejmo, zakaj nam te sposobnosti in zmožnosti sploh morejo kaj koristiti. Vse so odvisne od 1,4 kilograma težkega organa v naši glavi – naših možganov. Resda imajo tudi živali delujoče možgane, vseeno pa so človekovi razred zase, zaradi njih smo nesporno nekaj edinstvenega. V čem pa? In kako je ta edinstvenost povezana z našim iskanjem smiselnega, trajnega življenja?

Vaši čudoviti možgani

Človekove možgane že vrsto let primerjajo z računalnikom, toda novejša odkritja kažejo, da ta primerjava še zdaleč ni primerna. »Kako naj človek sploh začenja doumevati delovanje organa z nekako 50 milijardami nevronov z bilijardo sinaps (stikov) in splošno strelno močjo morda desetbilijardokrat na sekundo?« je vprašal dr. Richard M. Restak. In njegov odgovor? »Zmogljivost tudi najbolj spopolnjenega računalnika z nevralnim  omrežjem [. . .] je približno ena desettisočinka umske zmogljivosti hišne muhe.« Samo pomislite potem, kako zelo računalnik zaostaja za človeškimi možgani, ki so tako presenetljivo sposobnejši.

Kateri računalnik, ki ga je naredil človek, se lahko sam popravi, si ponovno napiše program ali se z leti zboljša? Kadar je treba računalniški sistem popraviti, mora programer napisati in vnesti nova kodirana navodila. Naši možgani pa delajo vse to avtomatično, od prvih let življenja pa do pozne starosti. Prav nič ne bi pretiravali, če bi rekli, da so tudi najbolj spopolnjeni  računalniki v primerjavi z možgani zelo primitivni. Znanstveniki pravijo možganom »najbolj komplicirana znana struktura« in »najkompleksnejši predmet v vesolju«. Vabimo vas, da razmislite o nekaterih odkritjih, ki so mnoge privedla do sklepa, da so človeški možgani delo ljubečega Stvarnika.

Uporabljajte jih, da vam ne zakrnijo

Praktične iznajdbe, kot sta avto in letalo, so v osnovi omejene s fiksnimi mehanizmi in električnimi sistemi, za katere je človek naredil načrte in jih tudi vgradil. V nasprotju z njimi pa so naši možgani v najslabšem primeru zelo fleksibilen biološki mehanizem oziroma sistem. Lahko se nenehno spreminjajo, odvisno pač od tega, kako jih uporabljamo oziroma zlorabljamo. Videti je, da sta za razvoj možganov v našem življenju odgovorna dva glavna dejavnika: to, kar dovolimo, da vstopi vanje skozi naša čutila, in to, o čemer se odločimo razmišljati.

Dedni dejavniki sicer lahko nekoliko vplivajo na umsko učinkovitost, vendar sodobne raziskave kažejo, da geni ob spočetju še ne fiksirajo naših možganov. »Nihče si ni mislil, da so možgani tako spremenljivi, kot znanost danes ve, da so,« piše avtor Ronald Kotulak, dobitnik Pulitzerjeve nagrade. Intervjuval je več kot 300 raziskovalcev, potem pa sklenil: »Možgani niso statičen organ; so nenehno spreminjajoča se gmota celičnih povezav, na katere močno vpliva osebna izkušnja.« (Inside the Brain)

Kljub temu pa naših možganov ne oblikujejo samo osebne izkušnje. Nanje vpliva tudi naše razmišljanje. Znanstveniki ugotavljajo, da imajo možgani umsko dejavnih  ljudi tudi do 40 odstotkov več stikov (sinaps) med živčnimi celicami (nevroni), kakor jih imajo možgani umsko lenih. Nevroznanstveniki sklepajo: morate jih uporabljati, da vam ne zakrnijo. Kako pa je z ostarelimi ljudmi? Zdi se, da s staranjem odmre nekoliko možganskih celic, in starost lahko s sabo prinese tudi izgubo spomina. Toda razlika ni tako velika, kot so mislili nekoč. V poročilu National Geographica o človeških možganih piše: »Starejši ljudje [. . .] ohranjajo zmožnost proizvajanja novih stikov in čuvanja starih tako, da so umsko dejavni.«

Nedavna odkritja o fleksibilnosti naših možganov se ujemajo z Biblijinimi nasveti. Ta knjiga modrosti spodbuja svoje bralce, naj se ,preobražajo z obnovo svojega uma‘ oziroma se ,obnavljajo‘ po »točnem spoznanju« (NW), ki ga umsko usvajajo. (Rimljanom 12:2, SSP; Kološanom 3:10) Jehovove priče vidimo takšno preobražanje v praksi, ko se ljudje učijo o Bibliji in udejanjajo njen nasvet. To dela na tisoče ljudi z različno družbeno in izobrazbeno preteklostjo. Še  vedno ohranjajo sebi lastne značilnosti, le da so srečnejši in uravnovešenejši, ko kažejo ,razumnost‘, kot se je izrazil pisec iz prvega stoletja. (Dejanja 26:24, 25) Takšne in podobne izboljšave so večidel plod dobrega izkoriščanja tistega dela možganske skorje, ki leži v sprednjem delu glave.

Vaš čelni reženj

Večina nevronov v zunanji plasti možganov, v možganski skorji, ni neposredno povezana z mišicami in čutili. Razmislite na primer o milijardah nevronov, ki sestavljajo čelni reženj. (Glej risbo na strani 56.) S skeniranjem možganov so dokazali, da postane čelni reženj dejaven, ko premišljujete o kaki besedi ali pa si prikličete kaj v spomin. Čelni del možganov igra posebno vlogo pri tem, da ste vi vi.

»Prefrontalna skorja [. . .] je kar najbolj povezana z oblikovanjem misli, z inteligenco, motivacijo in osebnostjo. Med sabo povezuje izkušnje, ki so bistvene za nastanek abstraktnih zamisli, presojanje, vztrajanje, načrtovanje, skrb za druge in vest. [. . .] Ravno razvijanje tega predela ločuje človeka od drugih živali.« (Elaine N. Marieb, Human Anatomy and Physiology) Dokaz takšne drugačnosti se nedvomno kaže v tem, kaj vse so ljudje že dosegli na področjih, kot so matematika,  filozofija in pravosodje, pri katerih ima poglavitno vlogo ravno prefrontalna skorja.

Zakaj imamo ljudje tako veliko, fleksibilno prefrontalno skorjo, ki nam omogoča višje umske funkcije, medtem ko je pri živalih to področje neizoblikovano oziroma ga sploh ni? Razlika je tako velika, da biologi, ki trdijo, da se je človek razvil, govorijo o »skrivnostni eksploziji možganskega obsega«. Profesor biologije Richard F. Thompson je, ko je govoril o nenavadni razširitvi možganske skorje, priznal: »Do sedaj nam še ni povsem jasno, zakaj se je to zgodilo.« Ali bi lahko bil razlog to, da je bil človek s to edinstveno možgansko kapaciteto že ustvarjen?

Neprimerljive komunikacijske sposobnosti

Tudi drugi deli možganov prispevajo k naši edinstvenosti. Za našo prefrontalno skorjo se nahaja dolg ozek pas, ki se razteza čez glavo, to je motorična skorja. V njej je na milijarde nevronov, ki so povezani z  našimi mišicami. Tudi nekatere njene značilnosti prispevajo k temu, da smo zelo drugačni od opic in drugih živali. Primarna motorična skorja nam omogoča »1. izredno zmožnost, da z roko, prsti in palcem opravljamo zelo precizna ročna opravila, in 2. da z usti, ustnicami, jezikom ter obraznimi mišicami oblikujemo govor«. (Guytonov Textbook of Medical Physiology)

Za trenutek pomislite, kako motorična skorja vpliva na vašo govorno sposobnost. Več kot polovica je je namenjene organom za komuniciranje, kar pomaga razumeti,  zakaj ima človek take neprimerljive komunikacijske sposobnosti. Pri komuniciranju imajo sicer svojo vlogo tudi roke (pri pisanju, vsakdanjih kretnjah ali znakovnem jeziku), vendar pa imajo glavno vlogo ponavadi usta. Človeški govor, od dojenčkove prve besede do glasu starejšega človeka, je nedvomno pravo čudo. Pri oblikovanju neštetih različnih glasov sodeluje kakih 100 jezičnih, ustničnih, čeljustnih, grlnih in prsnih mišic. Upoštevajte naslednjo primerjavo: ena sama možganska celica lahko usmerja 2000 vlaken  atletove mečne mišice, možganske celice za grlo pa se usmerijo morda le na dve ali tri mišična vlakna. Mar to ne govori za to, da so naši možgani posebej opremljeni za komuniciranje?

Vsaka, še tako kratka besedna zveza, ki jo izgovorite, zahteva specifičen vzorec mišičnega gibanja. Pomen enega samega izraza se lahko spremeni glede na stopnjo gibanja in do delčka sekunde natančne usklajenosti mnogih različnih mišic. »Pri normalno hitrem govoru,« pojasnjuje govorni strokovnjak dr. William H. Perkins, »izrečemo približno 14 glasov v sekundi. To je dvakrat hitreje, kakor lahko nadzorujemo svoj jezik, ustnice, čeljusti ali kateri koli drug del govornega mehanizma, ko ti delujejo vsak zase. Toda združite jih v govor, in delovali bodo kakor prsti veščih strojepisk in koncertnih pianistov. Njihovi gibi se medsebojno prekrijejo v izredno časovno usklajeno simfonijo.«

Dejanski podatki, ki so potrebni, da zastavite enostavno vprašanje »Kako si kaj danes?«, so shranjeni v delu možganskega čelnega režnja, imenovanega brokovo  polje, ki je po mnenju nekaterih vaš govorni center. Nobelov nagrajenec, nevroznanstvenik sir John Eccles, je napisal: »V opicah nismo našli nobenega območja, ki bi ustrezalo [. . .] brokovemu govornemu polju.« Dejstvo je, da znanstveniki živali, na primer opic, četudi najdejo v njih kako podobno polje, ne morejo pripraviti do tega, da bi oblikovale več kot le nekaj najokornejših govornih glasov. Vi pa lahko oblikujete zapleten jezik, tako da zlagate besede po slovničnih pravilih vašega jezika. In pri tem vam tako v govorjenju kot pri pisanju pomaga brokovo polje.

Seveda vam govorni čudež prav nič ne pomaga, če ne znate vsaj enega jezika in ne razumete, kaj pomenijo  njegove besede. Za to pa potrebujemo še en poseben del možganov, znan kot wernickejevo območje. V njem na milijarde nevronov razpoznava pomen govorjenih ali pisanih besed. Wernickejevo območje vam pomaga razumeti izjave in doumeti tisto, kar slišite ali berete. Tako se lahko učite novih informacij in se nanje razumno odzivate.

H govorni tekočnosti pa prispeva še veliko več. Naj ponazorimo. Govorni »Zdravo« lahko pove marsikaj. Ton vašega glasu kaže, ali ste veseli, vznemirjeni, zdolgočaseni, se vam mudi, ste razdraženi, žalostni ali preplašeni, lahko pa odkrije tudi stopnjo teh čustvenih stanj. In podatke za čustveni del govora posreduje zopet drugo območje možganov. Tako torej pri komuniciranju sodelujejo različni deli vaših možganov.

Šimpanze so sicer naučili nekaterih kretenj znakovnega jezika, vendar pa ti znajo z njimi v bistvu le prositi za hrano ali druge osnovne stvari. Dr. David Premack, ki je šimpanze učil preprostega neverbalnega komuniciranja, je sklenil: »Človeški jezik je evolucijski  teoriji le v zadrego, ker zmore veliko več, kot pa to lahko kdo pojasni.«

Morda bi se tu zamislili: ,Zakaj imamo ljudje to čudovito sposobnost komuniciranja misli in občutkov, pa tudi sposobnost poizvedovanja in odzivanja?‘ The Encyclopedia of Language and Linguistics pravi, da je »[človeški] jezik nekaj posebnega«, in priznava, da »iskanje predhodnikov v živalskem komuniciranju ne pomaga kaj dosti pri premoščanju ogromnega prepada, ki ločuje jezik in govor od nečloveških vedenj«. Profesor Ludwig Koehler je razliko povzel takole: »Človeški govor je skrivnost; je božji dar, čudež.«

Kolikšna razlika vlada med opičjim znakovnim sporazumevanjem in kompleksno jezikovno zmožnostjo otrok! Sir John Eccles je omenil tudi nekaj, kar je opazila že večina med nami, namreč sposobnost, »ki jo kažejo že triletni otroci, ko nas v želji, da bi razumeli svet okoli sebe, zasujejo s kopico vprašanj«. In nato dodal: »Opice pa ne postavljajo vprašanj.« Tako je, edino ljudje oblikujemo vprašanja, tudi vprašanja o smislu življenja.

Več kot le spomin!

Ko se pogledate v ogledalo, morda pomislite na svoj videz takrat, ko ste bili še mlajši, in ga celo primerjate s tem, kakšni boste morda videti čez toliko in toliko  let oziroma kakšni boste videti po ličenju. Te misli se lahko porajajo skoraj povsem nezavedno, vendar se pri tem dogaja nekaj prav posebnega, nekaj, kar ne more doživeti nobena žival.

Živali živijo in ravnajo predvsem skladno s trenutnimi potrebami, človek pa lahko premišljuje o preteklosti in načrtuje za prihodnost. To nam omogoča skoraj neomejena spominska kapaciteta naših možganov. Resda imajo tudi živali nekoliko spomina, zato se znajo vrniti domov ali pa se spomnijo, kje bi lahko našle hrano. Toda človeški spomin je veliko obsežnejši. Neki znanstvenik je ocenil, da lahko naši možgani sprejmejo informacije, s katerimi »bi napolnili približno dvajset milijonov knjig, toliko kot jih premorejo največje knjižnice na svetu«. Nekateri nevroznanstveniki ocenjujejo, da človek v povprečno dolgi življenjski dobi uporabi le stotinko enega odstotka (0,0001) svoje potencialne možganske kapacitete. Upravičeno bi se lahko vprašali: ,Zakaj vendar imamo možgane s tolikšno kapaciteto, ko pa je v povprečni življenjski dobi uporabimo komaj kak del?‘

Naši možgani tudi niso le nekakšna velika shramba informacij, nekakšen superračunalnik. Profesorja biologije  Robert Ornstein in Richard F. Thompson sta napisala: »Sposobnost človeškega uma, da se uči – da informacije shranjuje in jih ponovno prikliče – je najpresenetljivejši fenomen v biološkem svetu. Vse, kar iz nas dela ljudi (jezik, mišljenje, znanje, kultura), je plod te izredne zmožnosti.«

To pa še ni vse. Vaš um se tudi zaveda. Ta trditev se morda zdi sama po sebi umevna, vendar povzema nekaj, zaradi česar ste brez dvoma edinstveni. Nekateri opisujejo um kot »tista neulovljiva entiteta, kjer imajo svoj sedež inteligenca, odločanje, zaznavanje, zavest in samozavedanje«. Tako kot se studenci, potoki in reke zlivajo v morje, se tudi spomini, misli, podobe, glasovi in občutki nenehno stekajo v oziroma skozi naš  um. Zavest pa je po neki definiciji »zaznavanje tega, kar priteka v človekov um«.

Sodobni raziskovalci so že zelo napredovali v razumevanju fizičnega ustroja naših možganov in nekaterih elektrokemičnih procesov, ki potekajo v njih. Ravno tako lahko pojasnijo shemo vezja in delovanje spopolnjenega računalnika. Vendar pa obstaja med možgani in računalnikom velikanska razlika. Vi ste s svojimi možgani zavestno bitje, ki se zaveda svojega obstoja, računalnik pa ne. Zakaj ta razlika?

Odkrito rečeno, še vedno se ne ve, kako in zakaj se iz fizičnih procesov v naših možganih poraja zavest. »Ne vem, kako bi sploh kateri znanosti uspelo to pojasniti,«  je izjavil neki nevrobiolog. Podobno je ugotavljal tudi profesor James Trefil: »Kaj natanko pomeni, da je človek zavestno bitje, [. . .] je edino bistveno vprašanje v znanstvenih vedah, o katerem ne vemo niti, kako naj ga zastavimo.« En razlog, zakaj je tako, je to, da si znanstveniki pomagajo z možgani, da bi razumeli možgane. In morda samó preučevanje fiziologije možganov za kaj takega še ne bo dovolj. Zavest je »ena najnedoumljivejših skrivnosti obstoja«, je pripomnil dr. David Chalmers, »vendar [znanstveniki] s samim znanjem o možganih skrivnosti morda še ne bodo prišli do dna«.

Pa vendar se vsak od nas zaveda samega sebe. Na primer: živi spomini na pretekle dogodke nam niso zgolj shranjena dejstva, kakor so to računalniški podatki. O svojih izkušnjah lahko premišljujemo, se iz njih učimo in na njihovi podlagi načrtujemo prihodnost. Razmišljamo lahko o več možnih scenarijih prihodnosti in ocenjujemo možne posledice vsakega od njih. Sposobni smo tudi analizirati, ustvarjati, ceniti in ljubiti. Lahko se veselimo ob prijetnih pogovorih o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vodijo nas etične vrednote glede vedenja in te lahko upoštevamo pri odločitvah, ki nam lahko koristijo takoj ali pa tudi ne. Privlači nas lepota v umetnosti in morali. V svojem umu lahko oblikujemo in izboljšujemo zamisli ter ugibamo, kako bi se ljudje odzvali nanje, če bi jih izpeljali.

Nasledek vseh teh dejavnikov je zavedanje, ki ljudi ločuje od drugih življenjskih oblik na zemlji. Kadar se pes, mačka ali ptica zagleda v ogledalu, se odzove, kakor da vidi sebi enakega. Kadar pa se v ogledalo  pogledate vi, se zavedate samega sebe kot človeka z malo prej omenjenimi zmožnostmi. Premišljujete lahko o dilemah, na primer: ,Zakaj nekatere želve živijo po 150 let in nekatera drevesa po več kot 1000 let, inteligentni ljudje pa postanejo novica dneva že, če jih dočakajo 100?‘ Dr. Richard Restak pravi: »Človeški možgani, in edino človeški možgani, so zmožni stopiti nazaj, pregledati svoje lastno delovanje, ter tako doseči neko stopnjo transcendentnosti. Zares, naša zmožnost, da si ponovno napišemo lastni scenarij in ponovno definiramo svojo vlogo v tem svetu, je tisto, kar nas ločuje od vseh drugih bitij na svetu.«

Človekova zavest nekatere bega. Avtor knjige Life Ascending, čeprav zagovarja zgolj biološko razlago, priznava: »Kadar se sprašujemo, kako so lahko v [evolucijskem] procesu, ki spominja na igro na srečo, v kateri so poražencem namenjene strašne kazni, nastale vrline, kot so ljubezen do lepote in resnice, sočutje, svoboda in še zlasti razteznost človekovega duha, nas to zbega. Bolj ko premišljujemo o naši zmožnosti za duhovnost, bolj se čudimo.« Natanko tako. Naš pregled človekove edinstvenosti bi tako lahko zaokrožili z nekaterimi dokazi o naši zavesti, ki kažejo, zakaj so mnogi prepričani, da mora nekje obstajati inteligentni Načrtovalec, Stvarnik, ki mu je še kako mar za nas.

Umetnost in lepota

»Zakaj se ljudje tako strastno ženejo za umetnostjo?« je vprašal profesor Michael Leyton v Symmetry, Causality, Mind. Opozoril je na to, da umska dejavnost, kot je matematika, vsaj po mnenju nekaterih ljudem že še prinaša zelo očitne koristi, toda zakaj umetnost?  Leyton je v ponazoritev tega navedel dejstvo, da ljudje prepotujejo velike razdalje, da bi prišli na kako umetnostno razstavo ali koncert. Kateri notranji čut jih žene k temu? Podobno si ljudje po vsem svetu na stene stanovanja ali pisarne obešajo privlačne risbe oziroma slike. Pomislite tudi na glasbo. Večina ljudi rada posluša kako zvrst glasbe doma ali v avtu. Zakaj? Prav gotovo ne zato, ker bi glasba nekoč pomagala preživeti najbolje prilagojenim. Leyton pravi: »Umetnost je morda najbolj nerazložljiv fenomen človeške vrste.«

Vendarle pa vsi dobro vemo, da je uživanje ob glasbi in lepoti del tega, zaradi česar se počutimo »ljudje«. Žival sicer lahko sedi na griču in gleda v živobarvno nebo, toda ali jo privlači lepota kot takšna? Mi pa gledamo v gorski potok, ki se lesketa v soncu, nepremično opazujemo omamno pestrost tropskega deževnega  gozda, strmimo v plažo, obdano s palmami, ali pa občudujemo zvezde, posute po črnem žametnem nebu. Pogosto nas to navda s strahospoštovanjem, mar ne? Od takšne lepote nam srce zasije, v duhu kar poletimo. Zakaj?

Zakaj nam je prirojeno, da hrepenimo po rečeh, ki v resnici fizično zelo malo prispevajo k našemu preživetju? Od kod nam naše estetske vrednote? Če izvzamemo Stvarnika, ki bi človeku vsadil te vrednote ob ustvaritvi, na ta vprašanja ne bomo našli zadovoljivega odgovora. In to velja tudi za moralno lepoto.

Moralne vrednote

Mnogi priznavajo, da so najvišja oblika lepote dobra dela. Dejanja, kot so denimo zvestovdanost načelom, in to kljub preganjanju, nesebično lajšanje trpljenja drugim in odpuščanje nekomu, ki nas je prizadel, godijo moralnemu čutu mislečih ljudi povsod po svetu. To je lepota, omenjena v starodavnem biblijskem pregovoru: »Razumnost dela človeka potrpežljivega, in njegova čast [lepota, NW] je spregledati pregrešek.« Oziroma kot pravi neki drug pregovor: »Človekov čar je v njegovi milosrčnosti.« (Pregovori 19:11, 22, EI)

Vsi dobro vemo, da se nekateri ljudje, pa tudi skupine, ne menijo za visoko moralo oziroma jo teptajo, toda večina tega ne počne. Od kod torej moralne vrednote, ki jih najdemo praktično na vseh področjih in v vseh obdobjih? Če Vira moralnosti, Stvarnika, ni, ali potem to, kaj je prav in kaj ne, prihaja kar od ljudi, iz človeške družbe? Razmislite o naslednjem: večina posameznikov in skupin ima umor za krivično dejanje. Toda vprašajmo se: ,Krivično v primerjavi s čim?‘ Očitno  je torej v človeški družbi na splošno nekakšen čut za to, kaj je moralno, in ta čut lahko zasledimo tudi v zakonih mnogih držav. Od kod to moralno merilo? Ali ni mogoče vest, oziroma etični čut, v ljudi vsadil inteligentni Stvarnik, ki ima moralne vrednote? (Primerjaj Rimljanom 2:14, 15.)

Premišljujete lahko o prihodnosti in načrtujete zanjo

Še ena posebnost človeške zavesti je sposobnost, da razmišljamo o prihodnosti. Ko so profesorja Richarda Dawkinsa vprašali, ali se ljudje v katerih osebnostnih potezah ločujemo od živali, je priznal, da imamo ljudje zares edinstvene lastnosti. Najprej je omenil »sposobnost vnaprejšnjega načrtovanja z zavestnim, domišljijskim predvidevanjem«, potem pa dodal: »Že od nekdaj v evoluciji nekaj velja edinole kratkoročna korist; dolgoročna korist ni nikoli veljala nič. Nikoli ni bilo mogoče, da bi se kaj razvilo, če je to škodilo takojšnemu kratkoročnemu razvoju posameznika. Prvič v zgodovini lahko vsaj nekateri rečejo: ,Pozabite na to, da si lahko z izsekavanjem gozdov ustvarite kratkoročen dobiček; kaj pa dolgoročne koristi?‘ Menim, da je to tisto zares novo in edinstveno.«

Tudi drugi raziskovalci potrjujejo, da je človekova sposobnost zavestnega, dolgoročnega načrtovanja nekaj edinstvenega. Nevrofiziolog William H. Calvin opaža: »Če odmislimo hormonsko spodbujano pripravljanje na zimo in parjenje, kažejo živali presenetljivo  malo dokazov za to, da bi načrtovale kaj več kot le za nekaj minut vnaprej.« Živali sicer shranjujejo hrano pred zimo, vendar ob tem ne premišljujejo in ne načrtujejo. Ljudje pa to počnemo, razmišljamo celo o daljni prihodnosti. Nekateri znanstveniki preudarjajo celo o tem, kaj bi se lahko dogajalo z vesoljem čez milijarde let. Ali ste se že kdaj spraševali, zakaj lahko človek, tako drugače od živali, premišljuje o prihodnosti in o njej tudi načrtuje?

V Bibliji beremo glede ljudi naslednje: »Celo nedoglednost jim je [Stvarnik] dal v srce.« (NW) Po Revised Standard Version pa se stavek glasi takole: »Večnost je položil človeku v um.« (Propovednik 3:11) To posebno  sposobnost uporabljamo vsak dan, celo pri tako običajnih opravilih, kot je gledanje v ogledalo in razmišljanje, kakšni bomo videti čez deset ali dvajset let. Besede iz Propovednika 3:11 potrjujemo tudi, kadar le bežno pomislimo denimo na neskončnost časa in prostora. Že sámo dejstvo, da imamo to sposobnost, se ujema z izjavo, da je Stvarnik položil človeku ,večnost v um‘.

Privlači nas Stvarnik

Mnogi ljudje pa niso zadovoljni le s tem, da uživajo v lepoti, delajo dobro bližnjim in razmišljajo o prihodnosti. »Zares nenavadno,« opaža profesor C. Stephen Evans, »toda celo v najbolj srečnih in dragocenih trenutkih ljubezni pogosto občutimo, da nam nekaj manjka. Ugotavljamo, da si želimo več, vendar ne vemo, kaj je tisto več, kar si želimo.« Tako je, človek, ki se kot zavestno bitje tako razlikuje od živali, s katerimi si deli ta planet, čuti še drugačno potrebo.

»Religija je zakoreninjena globoko v človeški naravi in jo je najti na vseh različnih gospodarskih in izobrazbenih nivojih.« Te besede so povzetek raziskave, ki jo je profesor Alister Hardy predstavil v knjigi The Spiritual Nature of Man, potrjujejo pa to, kar so dognali že s številnimi drugimi raziskavami, namreč da je človek bogozavedno bitje. Posamezniki sicer so ateisti, narodi kot celota pa ne. V knjigi Is God the Only Reality? piše: »Religiozno iskanje smisla [. . .] je skupno izkustvo v vsaki kulturi in vseh obdobjih že od pojava človeštva.«

Odkod nam ta na videz prirojena zavest o Bogu? Če naj bi človek nastal zgolj iz naključnega združevanja nukleinskih kislin in beljakovinskih molekul, zakaj  naj bi potem te molekule razvile ljubezen do umetnosti in lepote, postale verne in premišljevale o večnosti?

Sir John Eccles je sklenil, da evolucijska razlaga človekovega obstoja »odpove ravno v najpomembnejšem vidiku. Ne more namreč pojasniti obstoja vsakega od nas, obstoja edinstvenega bitja, ki se zaveda samega sebe.« Več ko vemo o delovanju naših možganov in našega uma, laže razumemo, zakaj milijoni sklepajo, da je človekov zavestni obstoj dokaz za Stvarnika, ki mu je mar za nas.

V naslednjem poglavju bomo videli, zakaj ljudje vseh družbenih položajev ugotavljajo, da je ta razumski sklep temelj, po katerem se lahko dokopljemo do zadovoljivih odgovorov na bistveni vprašanji: Zakaj smo tu in kam gremo?

[Okvir na strani 51]

Šahovski prvak proti računalniku

Ko je vrhunsko spopolnjeni računalnik Globoka modrina premagal svetovnega šahovskega prvaka, se je postavilo vprašanje: »Mar nismo prisiljeni skleniti, da mora Globoka modrina imeti um?«

Profesor David Gelernter z Yalske univerze je odgovoril: »Ne. Globoka modrina je le stroj. Uma ima ravno toliko, kolikor ga ima cvetlični lonček. [. . .] Njegovo glavno sporočilo je, da so ljudje prvovrstni izdelovalci strojev.«

Profesor Gelernter je opozoril na to bistveno razliko: »Možgani so stroj, ki je zmožen ustvariti svoj ,jaz‘. Možgani lahko prikličejo v bivanje cele umske svetove, računalniki pa tega ne morejo.«

Sklenil pa je takole: »Prepad med človekom in [računalnikom] je trajen in se ne bo nikoli zaprl. Stroji nam bodo življenje še naprej lajšali, ga delali bolj zdravega, zanimivega in ga še naprej begali. Ljudje pa se bomo na koncu koncev še naprej zanimali za iste reči kot do sedaj: zase, drug za drugega in, mnogi med nami, za Boga. Kar se tiče tega, se zaradi strojev ni nikoli nič spremenilo. In se tudi nikoli ne bo.«

[Okvir na strani 53]

Superračunalnik enakovreden polžu

»Današnji računalniki se v sposobnosti vida, govora, gibanja ali zdrave pameti ne morejo niti približno primerjati s štiriletnim otrokom. Eden od razlogov je seveda sama zmogljivost računalnika. Ocenjujejo, da je zmogljivost obdelovanja podatkov tudi pri najmočnejšem superračunalniku enakovredna živčnemu sistemu polža, kar je spet le neznaten delček moči, ki je na voljo superračunalniku znotraj [naše] lobanje.« (Steven Pinker, direktor Centra za kognitivno nevroznanost na Massachuseškem tehnološkem inštitutu)

[Okvir na strani 54]

»Človeške možgane skoraj v celoti sestavlja [možganska] skorja. Tudi šimpanzovi možgani denimo imajo skorjo, vendar je ta veliko manjša. Skorja nam omogoča, da mislimo, se spominjamo, si predstavljamo. Pravzaprav nas ravno naša možganska skorja dela ljudi.« (Edoardo Boncinelli, direktor raziskav v molekularni biologiji iz Milana v Italiji)

[Okvir na strani 55]

Od fizike osnovnih delcev do vaših možganov

rofesor Paul Davies je razpravljal o sposobnosti možganov, da se ukvarjajo z abstraktno matematično vedo. »Matematika ni nekaj, kar bi vam ležalo na dvorišču za hišo. Je stvaritev človekovih možganov. Pa vendar, če se vprašamo, kje se matematika še najbolj obnese, ugotovimo, da na področjih, kot sta fizika osnovnih delcev in astrofizika, področjih temeljne znanosti, ki nimajo prav nobene zveze z vsakodnevnim življenjem.« O čem nam to govori? »To mi govori, da zavest in naša matematična sposobnost nista zgolj naključni, nista neznatna elementa niti nepomembna stranska proizvoda evolucije.« (Are We Alone?)

[Okvir/slike na strani 56, 57]

(Lega besedila – glej publikacijo)

čelni reženj

prefrontalna skorja

brokovo polje

wernickejevo območje

motorična skorja

● Možganska skorja je zunanji sloj možganov, ki je zelo tesno povezan z inteligenco. Če bi človekovo možgansko skorjo sploščili, bi jo razgrnili čez štiri pole papirja formata A4, šimpanzovo bi razgrnili le čez eno polo, podganjo pa čez poštno znamko. (Scientific American)

[Okvir na strani 58]

Vsako ljudstvo ima svojega

Kadar koli je v zgodovini kako ljudstvo naletelo na drugo ljudstvo, je ugotovilo, da to že govori neki jezik, in obratno. V The Language Instinct piše: »Nikoli do sedaj še niso našli nemega plemena, in nobenega poročila ni, da bi kako področje kdaj bilo ,zibelka‘ jezika, od koder bi se ta širil na skupine, ki bi bile prej brez njega. [. . .] Univerzalnost kompleksnega jezika je odkritje, ki jezikoslovce navdaja z globokim spoštovanjem, in je hkrati prvi razlog za domnevo, da je jezik [. . .] plod posebnega človeškega instinkta.«

[Okvir na strani 59]

Jezik in inteligenca

Zakaj je človeška inteligenca toliko višja od živalske, denimo opičje? Odgovor se skriva v naši uporabi skladnje v najširšem pomenu besede, to je tvorjenju besed z zlaganjem glasov in skladanju besed v stavke. Teoretični nevrofiziolog dr. William H. Calvin pojasnjuje:

»Divji šimpanzi uporabljajo kakih šestintrideset različnih glasov, s katerimi izražajo kakih šestintrideset različnih pomenov. Glas lahko tudi ponovijo, da poudarijo njegov pomen, vendar pa ne zlagajo po treh glasov, da bi svojemu besednjaku dodali novo besedo.

Tudi ljudje uporabljamo kakih šestintrideset glasov, imenovanih fonemi. Vendar pa ti dobivajo svoj pomen šele v kombinaciji z drugimi: ljudje torej zlagamo glasove brez pomena v besede s pomenom.« Dr. Calvin je pripomnil, da ni »do sedaj še nikomur uspelo pojasniti« preskoka od živalskega »en glas – en pomen« do človeške edinstvene zmožnosti, da uporabljamo skladnjo.

[Okvir na strani 60]

Znate več kot le čečkati

»Ali je edino človek, Homo sapiens, zmožen komunicirati z jezikom? Odgovor je očitno odvisen od tega, kaj mislimo z ,jezikom‘, kajti vse višje živali vsekakor komunicirajo z zelo raznovrstnimi znaki, denimo z vonjem, s kretnjami, klici, kriki in petjem, čebele tudi s plesom. Vendar pa je videti, da živali nimajo strukturiranega slovničnega jezika, tako kot ga ima človek. Živali prav tako, kar je morda zelo pomenljivo, ne rišejo slik, ki bi kaj predstavljale. V najboljšem primeru le čečkajo.« (Profesorja R. S. in D. H. Fouts)

[Okvir na strani 61]

»Tudi kar se tiče človeškega uma, najdemo tu presenetljivo zapletene strukture,« pravi profesor A. Noam Chomsky. »Jezik je le en tak zgled, nikakor pa ne edini. Pomislite samo na zmožnost ukvarjanja z abstraktnimi pojmi številskega sistema, [ki je videti] tako edinstveno človeška.«

[Okvir na strani 62]

»Obdarjeni«, da vprašujemo

Fizik Lawrence Krauss je glede prihodnosti našega vesolja napisal: »O stvareh, ki jih morda nikoli ne vidimo neposredno, pogumno postavljamo vprašanja, ker jih pač moremo postavljati. Naši otroci, ali pa njihovi otroci, bodo nekega dne odgovorili nanje. Obdarjeni smo z domišljijo.«

[Okvir na strani 69]

Če je vesolje in to, da v njem živimo, nastalo naključno, potem naše življenje nima trajnega smisla. Če pa je naše življenje v vesolju plod načrtnosti, mora zagotovo imeti zadovoljiv smisel.

[Okvir na strani 72]

Plod izogibanja sabljastim tigrom?

John Polkinghorne s Cambriške univerze v Angliji je izjavil:

»Teoretični fizik Paul Dirac je odkril tako imenovano kvantno teorijo polja, ki je bistvenega pomena za naše razumevanje fizičnega sveta. Ne morem verjeti, da bi lahko bila Diracova sposobnost, da je odkril to teorijo, ali pa Einsteinova sposobnost, da je odkril splošno teorijo relativnosti, nekakšen stranski produkt tega, da so se morali naši predniki izogibati sabljastim tigrom. Tu je na delu nekaj mnogo bolj nedoumljivega, veliko skrivnostnejšega. [. . .]

Ko pogledamo ta razumski red in očitno lepoto fizičnega sveta, ki se nam odkriva skozi fizikalno znanost, vidimo svet, v katerem je vse polno dokazov za um. Za vernega človeka je to Stvarnikov um, ki ga človek razpoznava ravno na ta način.« (Commonweal)

[Slika na strani 63]

Samo ljudje postavljamo vprašanja. Nekatera vprašanja se tičejo smisla življenja.

[Slika na strani 64]

Ljudje se zavedamo sebe in prihodnosti, živali pa se ne

[Slika na strani 70]

Edino ljudje vrednotimo lepoto, premišljujemo o prihodnosti in edino nas privlači Stvarnik