Deveto poglavje

Velik učitelj nam Stvarnika razodeva še jasneje

PALESTINSKO ljudstvo je v prvem stoletju »živelo v pričakovanju« (EI). Česa pa? V pričakovanju ,Kristusa‘ oziroma »Maziljenca«, ki so ga Božji preroki napovedovali že davna stoletja poprej. Ljudstvo je bilo prepričano, da so Biblijo pisali pod Božjim vodstvom in da so v njej zapisani vnaprejšnji prebliski o prihodnosti. In ena od teh prerokb, zapisana v Danielovi knjigi, je kazala na to, da bo Mesija prišel nekje na začetku njihovega stoletja. (Lukež 3:15; Daniel 9:24–26)

Vendar so morali biti previdni, saj naj bi se pojavili tudi samozvani mesije. (Matevž 24:5) Judovski zgodovinar Jožef jih omenja nekaj: Tevda, ki je svoje privržence peljal k Jordanu in trdil, da se bodo njegove vode razdelile; nekega Egipčana, ki je ljudstvo odpeljal na Oljsko goro, trdeč, da se bo jeruzalemsko obzidje na njegov ukaz porušilo; ter nekega sleparja, ki je živel v dneh guvernerja Festa in je obljubljal rešitev težav. (Primerjaj Dejanja 5:36; 21:⁠38.)

V nasprotju s takšnimi preslepljenimi sledilci pa je skupina, ki so jo imenovali »Kristjani«, za velikega učitelja in pravega mesija priznavala Jezusa iz Nazareta. (Dejanja 11:26; Marko 10:47) Jezus ni bil lažni mesija; imel je tehtna spričevala, kar zgovorno potrjujejo četvere zgodovinske knjige, imenovane evangeliji. * Tako so  Judje denimo vedeli, da se bo Mesija rodil v Betlehemu, da bo izšel iz Davidove rodbine in bo delal čudovite reči. Jezus je izpolnil vse to, o čemer so pričali celo njegovi nasprotniki. Da, Jezus je ustrezal vsem pogojem, ki jih za Mesija postavlja Biblija. (Matevž 2:3–6; 22:41–45; Janez 7:31, 42)

Množice, ki so se seznanile z Jezusom, videle njegova izredna dela, slišale njegove edinstvene besede modrosti ter uvidele njegovo predvidevnost, je vse to prepričalo, da je Jezus pravi Mesija. Med njegovo strežbo (29–33 n. š.) je prihajalo na dan vedno več dokazov, ki so potrjevali njegovo mesijevstvo. V resnici je Jezus dokazal, da je več kot le Mesija. Neki učenec, ki se je bil seznanil z dejstvi, je sklenil: »Jezus je Kristus, Sin Božji.« * (Janez 20:⁠31)

Jezus je lahko ravno zaradi takšne tesne povezanosti z Bogom pojasnil in razodel, kakšen je naš Stvarnik. (Lukež 10:22; Janez 1:18) Izpričal je, da sta si bila z Očetom tako blizu že v nebesih, kjer je sodeloval z njim pri ustvarjanju vseh drugih reči, živih in neživih. (Janez 3:13; 6:38; 8:23, 42; 13:3; Kološanom 1:15, 16)

Biblija poroča, da je Bog kasneje Sina premestil iz duhovne sfere in da je ta »postal podoben ljudem« (EI). (Filipljanom 2:5–8) To ni nekaj vsakdanjega; pa vendar, ali  je mogoče? Znanstveniki potrjujejo, da je nekatere naravne elemente, na primer uran, mogoče pretvoriti v kak drug element; izračunavajo celo rezultate ob pretvorbi mase v energijo (E = mc²). Zakaj bi torej dvomili Bibliji, ko ta govori, da je Bog neko duhovno bitje pretvoril, da bi živelo kot človek?

Da bi to ponazorili še drugače, pomislite, kaj vse nekateri zdravniki dosegajo na področju zunajtelesnega oplojevanja. Življenje, spočeto v »epruveti«, prenesejo v žensko, ta pa kasneje rodi otroka. Glede Jezusa pa nam Biblija pove, da je bilo njegovo življenje prenešeno v telo device Marije z ,močjo Najvišjega‘. In ker je bila Marija Davidova potomka, je Jezus lahko postal večni dedič Mesijanskega kraljestva, obljubljenega Davidu. (Lukež 1:26–38; 3:23–38; Matevž 1:⁠23)

Jezus je zaradi svojega zaupnega odnosa s Stvarnikom in svoje podobnosti njemu rekel: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« (Janez 14:9, EI) Rekel je še: »[Nihče ne ve,] kdo je Oče, razen Sin in komurkoli hoče Sin razodeti.« (Lukež 10:22) Zato se nam s tem, ko spoznavamo, kaj vse je Jezus učil in delal na zemlji, še jasneje razodeva Stvarnikova osebnost. Mislimo na to ob  tem, ko bomo obravnavali izkušnje ljudi, ki so imeli opraviti z Jezusom.

Samarijanka

»Kaj, če je on Kristus?« se je spraševala Samarijanka, potem ko se je nekaj časa pogovarjala z Jezusom. (Janez 4:29, EI) Tudi druge prebivalce bližnjega mesta Sihar je spodbodla, da so se seznanili z Jezusom. Kaj pa jo je vzgibalo, da je Jezusa sprejela za Mesija?

Ta ženska je Jezusa spoznala ravno pri počitku; ves dopoldan je namreč hodil po prašnih poteh samarijskega gričevja. In čeprav je bil utrujen, se je z njo pogovarjal. Opazil je, da jo živo zanimajo duhovne reči, zato jo je seznanil z globokimi resnicami, ki so poudarjale predvsem to, da je treba ,Očeta moliti [častiti, NW] v duhu in resnici‘. Kasneje ji je odkril, da je on res Kristus, kar dotlej v javnosti še ni priznal. (Janez 4:3–26)

Na Samarijanko je to srečanje z Jezusom naredilo močan vtis. Prej so se njene verske dejavnosti vrtele okoli čaščenja na gori Garizim in so temeljile le na prvih petih Biblijinih knjigah. Poleg tega so se Judje izogibali Samarijanov, katerih mnogi so bili potomci mešanih zakonov med pripadniki Izraelovih desetih rodov in drugih ljudstev. Kako drugače je na to gledal Jezus! Voljno je poučil to Samarijanko, pa čeprav mu je bilo naročeno, naj gre »k izgubljenim ovcam Izraelove hiše«. (Matevž 15:24) Jezus je ob tej priložnosti pokazal, da je Jehova pripravljen sprejeti iskrene ljudi vseh narodnosti. (1. kraljev 8:41–43) Da, tako Jezus kot Jehova sta nad ozkosrčno versko sovražnostjo, ki prežema današnji svet. In ker to vemo, nas bi moralo še bolj vleči k Stvarniku in njegovemu Sinu.

 Iz tega, da je bil Jezus pripravljen poučevati to žensko, pa se lahko naučimo še nekaj. Ta je takrat živela z moškim, ki ni bil njen zakonski mož. (Janez 4:16–19) Kljub temu pa Jezusa to ni odvrnilo od tega, da se ne bi z njo pogovarjal. Lahko si mislite, kako zelo je morala ceniti to, da je z njo ravnal dostojanstveno. Vendar ni bila edina, ki je imela takšno izkušnjo. Ko je nekaj judovskih voditeljev (farizejev) kritiziralo Jezusa, ker je obedoval s skesanimi grešniki, je ta rekel: »Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Pojdite pa in učite se, kaj se pravi: ,Usmiljenja hočem in ne daritve‘. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, temuč grešnike.« (Matevž 9:10–13) Jezus je pomagal ljudem, ki so se šibili pod bremenom svojih grehov, namreč svojega kršenja Božjih zakonov oziroma meril. Kako človeku prija spoznanje, da sta Bog in njegov Sin pripravljena pomagati  vsem, ki imajo probleme zaradi svojega preteklega načina življenja! (Matevž 11:28–30) *

Nikar pa ne pozabimo, da je bila Samarijanka, s katero se je Jezus tako prijazno pogovarjal in ji hotel pomagati, ženska. Zakaj je to tako pomenljivo? Ker so takrat judovske moške učili, da se na ulici ne smejo pogovarjati z ženskami, niti s svojo ženo ne. Judovski rabini so menili, da ženske niso dorasle globokemu duhovnemu pouku, imeli so jih za »lahkoumne«. Nekateri so govorili: »Besede postave bi bilo bolje sežgati, kot pa jih izročiti ženskam.« Jezusovi učenci so odraščali ob takšni miselnosti, zato so se ob vrnitvi k Jezusu »čudili, da je govoril z žensko«. (Janez 4:27, EI) Ta pripoved, ena od mnogih, je zgled za to, da Jezus odseva podobo svojega Očeta, ki je ustvaril tako moškega kot žensko ter obema podelil čast. (1. Mojzesova 2:⁠18)

Kasneje je Samarijanka someščane prepričala, da so tudi oni prisluhnili Jezusu. Mnogi od njih so preiskali dejstva in sprejeli vero. Govorili so: »Vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« (Janez 4:39–42, SSP) In ker smo del tega »sveta«, človeštva, je Jezus življenjsko pomemben tudi za našo prihodnost.

Gledišče nekega ribiča

Sedaj pa si oglejmo Jezusa še skozi oči dveh zaupnih tovarišev – Petra, zatem pa še Janeza. Ta navadna ribiča sta bila med njegovimi prvimi sledilci. (Matevž 4:13–22; Janez 1:35–42) Farizeji so nanju gledali kot na »preprosta človeka in brez izobrazbe«, kot na človeka, ki sta pripadala ljudstvu zemlje (ʽam-haʼárec), ljudem,  ki so jih farizeji prezirali, ker niso bili šolani tako kakor rabini. (Dejanja 4:13, EI; Janez 7:49) Mnogi takšni ljudje, ki jih je ,utrujal in obteževal‘ jarem verskih tradicionalistov, so hrepeneli po duhovni razsvetlitvi. Profesor Charles Guignebert s Sorbone je k temu rekel, da »je njihovo srce v celoti pripadalo Jahveju [Jehovu]«. Jezus tem ponižnim ljudem ni v prid bogatih ali vplivnih ljudi pokazal hrbta. Ne, s svojimi nauki in ravnanjem jim je razodel Očeta. (Matevž 11:25–28, EI)

Peter je Jezusovo srčno zavzetost okusil na lastni koži. Namreč nedolgo za tem, ko se je Jezusu pridružil v strežbi, mu je tašča zbolela za mrzlico. Jezus je šel v Petrovo hišo, taščo prijel za roko in mrzlica jo je zapustila! Danes sicer res ne vemo natanko, kako jo je Jezus ozdravil, tako kakor tudi današnji zdravniki ne morejo povsem pojasniti, kako nekateri ljudje ozdravijo, toda dejstvo je, da jo je mrzlica zapustila. Še važnejše kot vedeti, katero metodo zdravljenja je Jezus tu uporabil, je razumeti, da je z ozdravljanjem bolnih in trpečih dokazal, da z njimi sočustvuje. Ljudem je resnično hotel pomagati, tako kot jim hoče pomagati njegov Oče. (Marko 1:29–31, 40–43; 6:34) In Peter se je lahko iz te izkušnje z Jezusom naučil, da je v očeh Stvarnika prav vsak človek vreden skrbi in zavzetosti. (1. Petrov 5:⁠7)

 Nekoč kasneje je bil Jezus v jeruzalemskem templju, in sicer v Ženskem dvoru. Tam je gledal ljudi, kako mečejo v zakladnične nabiralnike svoje prispevke. Bogati so vanje metali veliko kovancev. Potem pa je ob skrbnem opazovanju zagledal tudi ubogo vdovo, kako je v nabiralnik vrgla kovanca zelo majhne vrednosti. Petru, Janezu in drugim je rekel: »Resnično vam povem: ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja; ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela.« (Marko 12:41–44, EI)

Vidite torej, da je Jezus v ljudeh iskal dobre lastnosti in da je cenil trud vsakega posameznika. Kaj menite, kako je to vplivalo na Petra in druge apostole? Peter je po Jezusovem zgledu doumel, kakšen je Jehova, in to ga je kasneje navedlo, da je citiral psalm: »Oči Gospodove so obrnjene v pravične in ušesa njegova k njih molitvam.« (1. Petrov 3:12; Psalm 34:15, 16) Mar vas ne vleče k Stvarniku in njegovemu Sinu, ki hočeta v vas najti dobre lastnosti in sta pripravljena prisluhniti vašim prošnjam?

Peter je bil po kakih dveh letih druženja z Jezusom prepričan, da je ta res Mesija. Jezus je nekoč svoje učence vprašal: »Kdo pravijo ljudje, da sem jaz?« Dobil je kaj različne odgovore. Potem pa jih je vprašal: »Kdo pa pravite vi, da sem jaz?« Peter je trdno prepričan odgovoril: »Ti si Kristus.« Morda vas bo presenetilo to, kar je Jezus naredil zatem. »Zapreti jim, naj nikomur ne pripovedujejo« o tem. (Marko 8:27–30; 9:30; Matevž 12:16) Zakaj neki je to rekel? Jezus je bil med njimi osebno navzoč, zato ni hotel, da bi ljudje kaj sklepali zgolj na podlagi nepotrjenih govoric. Logično, mar ne? (Janez 10:24–26) Toda bistveno pri vsem tem je to, da tudi naš  Stvarnik hoče, da bi ga spoznavali sami, z osebnim preiskovanjem trdnih dokazov. Pričakuje namreč, da bo naše prepričanje temeljilo na dejstvih. (Dejanja 17:⁠27)

Kot si morda že mislite, Jezusa nekateri sonarodnjaki kljub mnogim dokazom za to, da ga je podpiral Stvarnik, niso sprejeli. Mnogim, ki so se pretirano ukvarjali s svojim položajem ali političnimi cilji, ta iskreni, a ponižni Mesija ni bil pri srcu. Jezus je proti koncu svoje strežbe rekel: »Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnáš tiste, ki so k tebi poslani! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke [. . .], pa niste hoteli. Zato bo vaša hiša zapuščena.« (Matevž 23:37, 38, EI) S tem so se za ta narod okoliščine močno spremenile, to pa je zaznamovalo pomemben korak naproti uresničitvi Božjega namena, po katerem bodo blagoslovljeni vsi narodi.

Kmalu zatem so Peter in še trije apostoli slišali Jezusa izreči podrobno prerokbo o ,sklenitvi stvarnosti‘ (NW). * Jezusova napoved se je prvič spolnila med rimskim napadom na Jeruzalem in njegovim uničenjem, kar je trajalo od leta 66 do 70 n. š. Zgodovina potrjuje, da so se Jezusove napovedi uresničile. Peter je bil sam priča mnogim stvarem, ki jih je Jezus napovedal, kar se zrcali tudi v njegovih knjigah, Prvem in Drugem Petrovem listu. (1. Petrov 1:13; 4:7; 5:7, 8; 2. Petrov 3:1–3, 11, 12)

Jezus je bil med svojo strežbo do Judov okoli sebe potrpežljiv in dobrotljiv. Vendar je prav tako dosledno obsojal hudobijo. Petru, moralo pa bi tudi nam, je to pomagalo, da je še natančneje razumel našega Stvarnika.  Ko je namreč videl, da se Jezusova prerokba spolnjuje tudi v drugih rečeh, je kristjanom pisal, naj imajo »navzočnost Jehovovega dne trdno v mislih« (NW). Rekel je še: »Gospod ne odlaša obljube, kar imajo nekateri za odlašanje; temuč potrpežljiv je z vami, ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja.« Potem pa je spodbudno spregovoril še o ,novih nebesih in novi zemlji, kjer biva pravičnost‘ (EI). (2. Petrov 3:3–13) Ali tako kot Peter cenimo Božje vrline, ki se zrcalijo v Jezusu, in ali dokazujemo, da zaupamo Njegovim obljubam glede prihodnosti?

Zakaj je Jezus umrl?

Jezus je svoj zadnji večer z apostoli preživel ob prav posebnem obedu. Pri Judih je bilo v navadi, da je gostitelj gostom, ki so morda morali v sandalih pešačiti po prašnih poteh, pred takšnim obrokom izkazal gostoljubje, tako da jim je umil noge. Ker pa se sedaj nobeden od apostolov ni ponudil, da bi to storil Jezusu, je ta ponižno vstal, vzel brisačo in posodo ter jim začel umivati noge. Ko je prišel do Petra, je bilo tega preveč sram, da bi Jezusu dovolil storiti kaj takega. Rekel mu je: »Ne boš mi umival nog, na vekomaj ne!« »Če te ne umijem,« je odgovoril Jezus, »nimaš deleža z menoj.« Jezus je vedel, da bo moral kmalu umreti, zato je še dodal: »Če sem torej jaz,  Gospod in Učenik, vam umil noge, ste dolžni tudi vi drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem jaz vam storil.« (Janez 13:5–17)

Desetletja kasneje je Peter kristjane spodbujal, naj posnemajo Jezusa, toda ne v obrednem umivanju nog, temveč v tem, da naj drugim ponižno služijo in jim ne ,gospodujejo‘. Peter je iz Jezusovega zgleda prav tako jasno spoznal, da ,se Bog upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost‘. Kakšen pouk je to o Stvarniku! (1. Petrov 5:1–5; Psalm 18:35) Toda Peter se je naučil še več.

Po tem zadnjem obroku je Juda Iškariot, ki je bil sicer apostol, a je postal tat, pripeljal trumo oboroženih mož, da bi aretirali Jezusa. In ko so to storili, se je Peter odzval. Potegnil je meč in ranil nekega moškega v množici. Jezus je Petra pograjal: »Vtakni meč svoj na mesto njegovo; kajti vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« Peter je potem opazoval, kako se je Jezus dotaknil moža in ga ozdravil. (Matevž 26:47–52; Lukež 22:49–51) Jezus je tako dokazal, da je ravnal skladno s tem, kar je učil, namreč da naj ,ljubimo sovražnike svoje‘, s čimer je posnemal svojega Očeta, ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim«. (Matevž 5:44, 45, EI)

Jezusa je v tej stresni noči na hitro zaslišalo judovsko visoko sodišče. Lažno so ga obtožili bogokletja, ga odpeljali k rimskemu guvernerju, tam pa so ga potem krivično izročili usmrtiteljem. Judje in Rimljani so se norčevali iz njega. Kruto so ga pretepli, nazadnje pa pribili na kol. Z večino tega, kar je Jezus doživel hudega, so se spolnile prerokbe, napisane davna stoletja poprej. Celo vojaki, ki so opazovali Jezusa na mučilnem kolu,  so priznali: »Resnično, ta je bil Božji Sin!« (EI) (Matevž 26:⁠57–27:54; Janez 18:⁠12–19:⁠37)

Ti dogodki so morali Petra in druge prav gotovo navesti, da so se vpraševali: ,Zakaj je moral Kristus umreti?‘ To so doumeli šele kasneje. Predvsem se je s tem spolnila prerokba iz Izaijevega 53. poglavja, iz katere je razvidno, da bodo lahko po Kristusu svobode deležni ne le Judje, temveč vse človeštvo. Peter je napisal: »On je grehe naše sam na telesu svojem nesel na les, da bi grehom odmrli in živeli pravičnosti; ž njegovimi ranami ste bili ozdravljeni.« (1. Petrov 2:21–25) Peter je doumel smisel resnice, ki jo je bil oznanjeval Jezus: »Sin človekov ni prišel, da njemu služijo, ampak da služi in dá življenje svoje v odkupnino za mnoge.« (Matevž 20:28) Tako je, Jezus se je moral odpovedati svoji pravici do tega, da bi živel kot popoln človek, zato da bi človeštvo odkupil iz grešnega stanja, podedovanega od Adama. To je eden osnovnih biblijskih naukov, namreč odkupnina.

Za kaj pa gre pri odkupnini? Lahko si jo predstavljamo nekako takole: recimo da imate računalnik, vendar se v eni od njegovih datotek pojavi napaka (oziroma virus), ki jo je nekdo vnesel v sicer dovršen program. To dobro ponazarja posledice tega, kar je storil Adam, ko se je premišljeno uprl Bogu oziroma je grešil. Pa nadaljujmo našo ponazoritev. Vse kopije okužene datoteke, ki bi si jih morda naredili, bi imele isto napako. Toda ni še vse izgubljeno. Kvarno napako bi lahko s posebnim programom zaznali ter jo očistili iz svojih datotek in računalnika. Podobno smo tudi ljudje od Adama in Eve dobili »virus«, greh, in potrebujemo pomoč od zunaj, da bi ga lahko izbrisali. (Rimljanom 5:12) Iz Biblije izvemo, da je Bog poskrbel za to očiščenje po Jezusovi smrti.  To je ljubeča uredba, ki nam lahko res koristi. (1. Korinčanom 15:⁠22)

Peter je dobro razumel, kaj je Jezus naredil, in to ga je navedlo, da ,v času, ki mu je ostal v mesu, ni več živel za človeška poželenja, ampak za Božjo voljo‘. Za Petra, pa tudi za nas, je to pomenilo, da se je ogibal kvarnim navadam in nemoralnim življenjskim slogom. Človeku, ki si prizadeva spolnjevati »Božjo voljo«, ljudje sicer lahko skušajo delati probleme. Vendar pa bo tak kljub temu ugotovil, da postaja njegovo življenje bogatejše, smiselnejše. (1. Petrov 4:1–3, SSP, 7–10, 15, 16) Tako je bilo s Petrom in tako je lahko tudi z nami, ko ,Stvarniku izročamo duše [oziroma življenje] svoje, pridni v dobrih delih‘. (1. Petrov 4:⁠19)

Učenec, ki se je zavedal ljubezni

Apostol Janez pa je bil drugi učenec, ki je bil tesno povezan z Jezusom in nam lahko torej pomaga še bolje  spoznati Stvarnika. Janez je napisal evangelij in tri pisma (Prvi, Drugi in Tretji Janezov list). V enem od svojih pisem pravi naslednje: »Vemo, da je Božji Sin prišel in nam dal intelektualno zmožnost, da bi lahko spoznali resničnega [Stvarnika]. In mi smo v edinosti z resničnim, po njegovem Sinu Jezusu Kristusu. To je resnični Bog in večno življenje.« (1. Janezov 5:⁠20, NW)

Janez si je pri tem, ko je spoznaval »resničnega«, pomagal z ,intelektualno zmožnostjo‘. In kaj je Janez sprevidel o Stvarnikovih lastnostih? »Bog je ljubezen,« je napisal, »in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu.« Zakaj je lahko bil tako prepričan o tem? »V tem je ljubezen, ne da smo mi ljubili Boga, temuč da je on ljubil nas in poslal Sina svojega,« da bi za nas daroval odkupno žrtev. (1. Janezov 4:10, 16) Kot na Petra je tudi na Janeza močno vplivala ljubezen, ki jo je Bog dokazal s tem, da je poslal svojega Sina, da je umrl za nas.

Poleg tega je Janez lahko razumel Jezusova čustva, saj sta si bila z Jezusom zelo blizu. Neki dogodek iz Betanije, ki leži blizu Jeruzalema, se je Janezu močno vtisnil v srce. Jezusu so bili namreč sporočili, da je njegov prijatelj Lazar zelo bolan, zato se je odpravil proti Betaniji. Ko je z apostoli pripotoval tja, je bil Lazar mrtev že vsaj štiri dni. Janez je vedel, da Jezusa podpira Stvarnik, Vir človeškega življenja. Ali je bil torej Jezus sposoben obuditi Lazarja? (Lukež 7:11–17; 8:41, 42, 49–56) Lazarjevi sestri Marti je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« (Janez 11:1–23, EI)

Potem pa je Janez videl, da prihaja Jezusu naproti še druga Lazarjeva sestra, Marija. Kako se je Jezus odzval? »Zaječal je v duhu in se vznemiril.« (NW) Janez je Jezusov odziv opisal z grško besedo (v slovenščini prevedeno  z »zaječati«), ki govori o tem, da so Jezusu iz srca privrela najgloblja čustva. Janez je lahko opazil, da se je Jezus »vznemiril« oziroma se notranje razburil, se zelo užalostil. Jezus ni bil ravnodušen ali brezbrižen. ,Razjokal se je.‘ (Janez 11:30–37) Očitno je bil torej globoko in nežno čuteč človek, kar je Janezu pomagalo razumeti Stvarnikova čustva. In podobno bi to moralo pomagati tudi nam.

 Janez je tudi vedel, da so bila Jezusova čustva povezana s pozitivnimi dejanji, saj je slišal Jezusa zaklicati: »Lazar, pridi ven!« In tako se je tudi zgodilo. Lazar je oživel in prišel iz groba. Kako je moralo to vzradostiti njegovi sestri in druge opazovalce! Mnogi so takrat začeli verovati v Jezusa. Njegovi sovražniki sicer niso mogli zanikati Lazarjevega vstajenja, toda ko se je novica o tem, kaj je Jezus storil, razvedela, so se ti ,posvetovali, da bi Lazarja umorili‘, prav tako pa tudi Jezusa. (Janez 11:43; 12:9–11)

Biblija govori, da je Jezus ,podoba Stvarnikovega bitja‘. (Hebrejcem 1:3) Zato Jezusova strežba ponuja obilo dokazov o tem, da si tako Jezus kot njegov Oče srčno želita odstraniti pogubne učinke bolezni in smrti. In to ne velja le za tistih nekaj vstajenj, kolikor jih je zapisanih v Bibliji. V resnici je Janez slišal Jezusa reči: »Prihaja ura, ob kateri bodo vsi, ki so v spominskih grobnicah, slišali [Sinov] glas in prišli ven.« (Janez 5:28, 29, NW) Kot ste opazili, je Janez namesto obče besede za grob tukaj uporabil besedo, ki se prevaja s ,spominske grobnice‘. Zakaj?

Ker ima pri tem svojo vlogo Božji spomin. Stvarnik prostranega vesolja si prav gotovo lahko zapomni vse podrobnosti slehernega od naših ljubljenih, ki so pomrli, tudi njihove prirojene in pridobljene osebnostne poteze. (Primerjaj Izaija 40:26.) In ne le, da si to lahko zapomni. Tako on kot njegov Sin si to hočeta zapomniti. Ko je zvesti Job govoril o čudovitem vstajenjskem obetu, je o Bogu rekel: »Ko človek umre, ali bo oživel? [. . .] poklical boš [Jehova] in ti bom odgovoril, tožilo se ti bo po delu svojih rok.« (Job 14:14, 15, SSP; Marko  1:40–42) Kako čudovitega Stvarnika imamo! Zares je vreden, da ga častimo!

Obujeni Jezus – ključ do smiselnega življenja

Ljubljeni učenec Janez je Jezusa skrbno opazoval vse do njegove smrti. Še več, Janez je popisal najveličastnejše vstajenje, ki se je kdaj zgodilo, dogodek, ki je trden temelj, po katerem smemo upati na trajno in smiselno življenje.

Sovražniki so dali Jezusa usmrtiti, pribiti na kol kot navadnega kriminalca. Opazovalci, med katerimi so bili tudi verski voditelji, so ga med večurnim trpljenjem zasmehovali. In čeprav je bil Jezus, ko je visel na kolu, v agoniji, je videl svojo mater ter ji o Janezu rekel: »Žena, glej, sin tvoj!« Verjetno je Marija takrat že bila vdova, njeni ostali otroci pa še niso bili učenci. * Zato je Jezus skrb za svojo starajočo se mater zaupal učencu Janezu. V tem se zopet zrcali mišljenje Stvarnika, ki je spodbujal k skrbi za vdove in sirote. (Janez 7:5; 19:12–30; Marko 15:16–39; Jakob 1:⁠27)

Kako pa bi Jezus lahko izpolnil svojo vlogo ,semena‘, po katerem ,bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje‘, ko pa je bil mrtev? (1. Mojzesova 22:18) Jezus je s svojo smrtjo tistega aprilskega popoldneva leta 33 n. š. dal svoje življenje kot temelj za odkupnino. Njegovega čutečega Očeta so muke, ki jih je prestajal njegov nedolžni Sin, prav gotovo bolele. Vendar je bila s tem plačana odkupna cena, ki je bila potrebna, da bi bilo človeštvo rešeno sužnjevanja grehu in smrti. (Janez 3:16;  1. Janezov 1:7) Sedaj je bilo vse pripravljeno za veličastni finale.

Ker ima Jezus Kristus osrednjo vlogo pri uresničevanju Božjih namenov, je moral ponovno oživeti. To se je tudi res zgodilo, čemur je bil Janez priča. Zgodaj tretjega dne po Jezusovi smrti in pokopu se je nekaj učencev odpravilo h grobu. Toda grob je bil prazen. To jih je begalo, vse dokler se ni Jezus prikazal različnim ljudem. Marija Magdalena je poročala: »Gospoda sem videla.« (EI) Vendar učenci niso sprejeli njenega pričevanja. Kasneje so se ti zbrali v zaklenjeni sobi in takrat se je Jezus znova prikazal, z njimi je celo govoril. V naslednjih nekaj dnevih je več kot 500 ljudi postalo priča temu, da je Jezus res živ. Vsi, ki bi bili takrat glede tega skeptični, so lahko o tem povprašali verodostojne priče in tudi preverili njihovo pričevanje. Kristjani so lahko bili trdno prepričani, da je Jezus res vstal od mrtvih in da odtlej živi kot duhovno bitje, kakršno je bil tudi Stvarnik. Imeli so toliko zanesljivih dokazov o tem dogodku, da so bili mnogi raje pripravljeni umreti kot pa zanikati Jezusovo vstajenje. (Janez 20:1–29; Lukež 24:46–48; 1. Korinčanom 15:3–8) *

Tudi apostola Janeza so preganjali, ker je pričeval o Jezusovem vstajenju. (Razodetje 1:9) Toda ko je bil v kazenskem izgnanstvu, je prejel prav nenavadno nagrado. Jezus mu je dal vrsto videnj, po katerih se nam je  Stvarnik razodel še jasneje in ki nam odkrivajo, kaj vse nas čaka v prihodnosti. Več o tem si lahko preberete v Razodetju, v katerem je vse polno simbolike. Jezus Kristus je tu opisan kot zmagoviti Kralj, ki bo kmalu premagal svoje sovražnike, med katerimi sta tudi smrt, ki je sovražnik vseh nas, in pokvarjeno duhovno bitje, Satan. (Razodetje 6:1, 2; 12:7–9; 19:⁠19–​20:3, 13, 14)

Janez je imel tik pred koncem svojega apokaliptičnega sporočila tudi videnje o času, ko bo vsa zemlja postala raj. Neki glas je opisal razmere, ki bodo takrat vladale: »Bog sam bo z njimi [s človeštvom], njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Razodetje 21:3, 4, SSP) Bog bo med uresničevanjem svojega namena izpolnil obljubo, ki jo je dal Abrahamu. (1. Mojzesova 12:3; 18:⁠18)

 Življenje bo takrat ,resnično življenje‘, primerljivo s tistim, ki je čakalo Adama ob ustvaritvi. (1. Timoteju 6:19) Človeštvo ne bo nič več tipalo za tem, da bi našlo svojega Stvarnika in razumelo, v kakšnem odnosu si je z njim. Vendar pa boste morda vprašali: ,Kdaj se bo to zgodilo? In zakaj naš ljubeči Stvarnik še vedno dovoljuje zlo in trpljenje?‘ Pa si v nadaljevanju odgovorimo še na ti vprašanji.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 150]

Morda bi vas veselilo primerjati vzporedna poročila o tem, kako je Jezus ozdravil Petrovo taščo. (Matevž 8:14–17; Marko 1:29–31; Lukež 4:38, 39) Zdravnik Lukež je pripisal še medicinsko podrobnost, da je imela »hudo mrzlico«. Kaj je Jezusu omogočilo, da je ozdravljal ljudi? Lukež je priznal, da ,je bila Gospodova [Jehovova, NW] moč, da je [Jezus] ozdravljal‘. (Lukež 5:17, SSP; 6:19; 9:⁠43)

 [Okvir na strani 152]

Govor nad govori

Hindujski voditelj Mohandas Gandhi je baje nekoč izjavil, da bi z upoštevanjem teh naukov »rešili [. . .] težave vsega sveta«. Priznani antropolog Ashley Montagu pa je zapisal, da so novodobna odkritja o psihološki pomembnosti ljubezni le »potrditev« tega govora.

Ta moža sta govorila o Jezusovem govoru na gori. Gandhi je še rekel, da je bil »nauk tega govora [. . .] namenjen prav vsem«. Profesor Hans Dieter Betz je pred kratkim izjavil: »Vpliv tega govora na gori na splošno daleč presega meje judovstva in krščanstva oziroma tudi zahodne kulture.« Dodal je še, da ima ta govor v sebi »edinstveno univerzalnostno privlačnost«.

Zakaj si ne bi prebrali tega sorazmerno kratkega, a privlačnega govora? Zapisan je v Matevževem evangeliju, od 5. do 7. poglavja, ter v Lukeževem evangeliju 6:20–49. Navajamo nekaj pomembnejših točk iz tega govora nad govori:

Kako biti srečen – Matevž 5:3–12; Lukež 6:20–23

Kako ohraniti samospoštovanje – Matevž 5:14–16, 37; 6:2–4, 16–18; Lukež 6:43–45

Kako izboljšati odnose z drugimi – Matevž 5:22–26, 38–48; 7:1–5, 12; Lukež 6:27–38, 41, 42

Kako zmanjšati zakonske probleme – Matevž 5:27–32

Kako se spoprijemati s skrbmi – Matevž 6:25–34

Kako prepoznati versko prevaro – Matevž 6:5–8, 16–18; 7:15–23

Kako najti smisel življenja – Matevž 6:9–13, 19–24, 33; 7:7–11, 13, 14, 24–27; Lukež 6:46–49

[Okvir na strani 159]

Mož dejanj

Jezus Kristus ni bil pasiven samotar. Bil je odločen mož dejanj. Potoval je »po vaseh v okolišu in učil« ter pomagal ljudem, ki so bili »izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja«. (Marko 6:6; Matevž 9:36; Lukež 8:1) Jezus si v nasprotju z mnogimi današnjimi bogatimi verskimi voditelji ni nabiral bogastva; ni imel ,kam nasloniti svoje glave‘. (Matevž 8:⁠20)

In čeprav se je prvenstveno trudil, da bi ljudi ozdravljal in hranil duhovno, ni pozabil na njihove telesne potrebe. Tako je ozdravljal bolne, invalidne in od demonov obsedene ljudi. (Marko 1:32–34) Dvakrat je nahranil na tisoče svojih vnetih poslušalcev, ker so se mu smilili. (Marko 6:35–44; 8:1–8) K čudežem ga je vzgibavala skrb za ljudi. (Marko 1:40–42)

Jezus je ob tem, ko je tempelj očistil pohlepnih trgovcev, nastopil odločno. Ljudje, ki so ga pri tem opazovali, so se spomnili psalmistovih besed: »Gorečnost za hišo tvojo me razjeda.« (Janez 2:14–17) Prav tako ni varčeval z besedami, ko je obsojal hinavske verske voditelje. (Matevž 23:1–39) Pa tudi pritisku politično pomembnih ljudi se ni uklonil. (Matevž 26:59–64; Janez 18:33–37)

Branje o Jezusovi dinamični strežbi vas bo nedvomno prevzelo. Mnogi, ki se tega lotijo prvič, začnejo pri Markovi kratki, a živahni pripovedi o tem možu dejanj.

[Okvir na strani 164]

Jezus jih je spodbudil k dejanjem

V Dejanjih apostolov lahko najdemo zgodovinski zapis o tem, kako so Peter, Janez in drugi pričevali o Jezusovem vstajenju. Precejšen del knjige pripoveduje o dogodkih, povezanih z inteligentnim učencem postave Savlom oziroma Pavlom, ki je prej hudo nasprotoval krščanstvu. Potem pa se mu je prikazal obujeni Jezus. (Dejanja 9:1–16) Ta neizpodbitni dokaz, da je Jezus živ v nebesih, je Pavla navedel, da je o tem dejstvu odtlej goreče pričeval Judom in Nejudom, med drugim tudi filozofom in vladarjem. Ko beremo o tem, kaj je rekel takim izobraženim, vplivnim možem, nas to navdaja z občudovanjem. (Dejanja 17:1–3, 16–34; 26:1–29)

Pavel je v nekaj desetletjih napisal mnogo knjig tako imenovane Nove zaveze ali Krščanskih grških spisov. Večina biblij ima vsebinsko kazalo oziroma seznam knjig. Pavel jih je napisal kar štirinajst, od Lista Rimljanom do Lista Hebrejcem. V njih je takratnim kristjanom pisal o globokih resnicah in modrih smernicah. Vendar so te veliko vrednejše nam danes, ki nimamo neposrednega dostopa do apostolov in drugih očividcev Jezusovega poučevanja, dejanj in vstajenja. Spoznali boste, da vam lahko Pavlovi spisi pomagajo v družinskem življenju, pri vsakdanjih stikih s sodelavci in sosedi ter vam lahko pomagajo usmerjati življenje tako, da bo to zares smiselno in zadovoljivo.

[Slika na strani 146]

Znanstveniki opravljajo zunajtelesno oplojevanje. Podobno je Stvarnik prenesel življenje svojega Sina, da je ta postal človek.

[Slika na strani 148]

Mnogi, ki so slišali Jezusa in videli, kako je ravnal z ljudmi, so tako bolje spoznali njegovega Očeta

[Slika na strani 154]

Jezus je s tem, ko je apostolom umil noge, dal zgled ponižnosti, ki jo Stvarnik zelo ceni

[Slika na strani 157]

Računalniško napako (oziroma virus) je iz sistema mogoče očistiti. Človeštvo podobno potrebuje Jezusovo odkupnino, da bi se rešilo podedovane nepopolnosti.

[Slika na strani 163]

Očividci so videli, da so Jezusa položili v grob (kakršen je ta) in da je tretji dan vstal od mrtvih