Poglavje 3

Človek je bil ustvarjen za življenje

BOG je ustvaril človeka, da bi živel. To se vidi iz biblijskega opisa, ki pokaže, kako je Bog skrbel za prastarše človeškega rodu, Adama in Evo. Biblija poroča, da je Jehova Bog dal prvemu človeškemu paru za prebivanje raj, prelep vrt v pokrajini, imenovani »Eden«. V tem raju je bilo vse, kar sta rabila za svoje življenje. V prvi knjigi Biblije, to je v 1. Mojzesovi knjigi, beremo o tem: »In stori Bog, da je pognalo iz tiste zemlje vsaktero drevje, prijetno očesu in dobro v jed, tudi drevo življenja sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega«. (1. Mojzesova 2:9)

Kot vidimo, v tem raju miline ni bilo »drevesa smrti«, ampak le »drevo življenja«. To drevo je dalo vsakomur, ki je bil upravičen jesti z njega, zanesljivo jamstvo, da more živeti. Adam in Eva nista imela nobenega razloga za boleč strah pred morebitno smrtjo. Dokler bi poslušala svojega Stvarnika in upoštevala njegovo zapoved, da ne smeta jesti z »drevesa spoznanja dobrega in hudega«, bi ostala pri življenju. (1. Mojzesova 2:16, 17)

Je to, kar beremo v Bibliji (da je bil človek ustvarjen za večno življenje), v soglasju z našimi izkušnjami v zvezi z življenjem? Ali ni res, da so ljudje v minulih stoletjih stalno umirali? Seveda. Ali pa veš, da je v tvojem lastnem organizmu veliko dokazov za to, da bi moral pravzaprav živeti veliko dlje, kakor danes človek na splošno živi?

Za primerjavo vzemimo človeške možgane. Ali so sestavljeni samo za življenjsko dobo sedemdesetih ali osemdesetih let? Zanimivo je, kaj je napisal biokemik Izak Asimov v svojem sestavku o sposobnosti možganov. Pripomnil je, da je možganska sposobnost shranjevanja »popolnoma dorasla vsaki zahtevi, ki nastaja pri poteku učenja in spominjanja«, da zmorejo »napraviti celo milijonkrat več«.

Ali bi bilo razumno opremiti človeka z možgani, ki bi zmogli vskladiščiti milijonkrat več vtisov, kakor  jih sicer v teku povprečnega trajanja življenja? Ali ne razodevajo človeški možgani vse prej, da je bil človek ustvarjen za življenjsko dobo, ki zahteva možgane z neizmerno sposobnostjo spomina?

Toda to še ni vse.

EDINO ČLOVEK IMA PREDSTAVO O »VEČNOSTI«

Posebnost, ki jo je vredno upoštevati, je dejstvo, da ima po Bibliji samo človek — in nobeno drugo zemeljsko stvarjenje — upanje na neskončno življenje. V tej knjigi je celo rečeno, da ima edino človek predstavo o »nedoglednem času« ali večnosti, bodisi v preteklosti ali prihodnosti. Navdihnjeni pisec biblijske knjige »Propovednik« je napisal: »Videl sem trudno opravilo, ki ga je Bog dal otrokom človeškim, da se z njim ukvarjajo. On je vse storil, da je lepo ob svojem času; tudi nedogleden čas jim je položil v srce.« (Propovednik 3:10, 11, NS)

Če je res, kar govori Biblija o človeku, potem moramo za to imeti ustrezne dokaze. Ali jih imamo? Ali se človek vidno razlikuje od živali? Ali samo človek resno razmišlja o svoji bodočnosti, se z njo ukvarja in dela za prihodnost? Se on drugače odziva smrti kot žival, kar bi pokazalo, da le on spoznava, kaj mu je pomenilo življenje v preteklosti in kaj mu utegne pomeniti v bodočnosti?

Ne moremo zanikati, da se vsa živa stvarjenja oklepajo življenja. Živali, ki jih preganjajo druge živali, skušajo nagonsko pobegniti svojim zasledovalcem, s tem da se skrijejo ali zbežijo. Mnoge živali se borijo proti veliko močnejšemu sovražniku, da bi svoje mladiče obvarovale smrti. V takšni situaciji zmorejo zajci deliti tako krepke udarce, da žalostno podležejo celo rakuni. Na zahodu Združenih držav so opazovali antilopo, ki je uspešno branila svojega mladiča pred volkom. S svojim zadnjim delom je bila obrnjena proti volku ter mu s svojimi kot nož ostrimi kopiti delila udarce in mu izbila zobe. Ko je skušal zbežati, se je vrgla nanj in ga do smrti poteptala.

Takšne nagonske reakcije v smrtni nevarnosti igrajo zelo važno vlogo pri ohranitvi živalskega življenja. Toda, ali to pomeni, da imajo smisel za preteklost in prihodnost kot človek?

 Znano nam je, da more človek razmišljati o preteklosti in načrtovati za bodočnost. V tišini svojega doma morda premišlja o svojem otroštvu, svojih napakah, razočaranjih, svojih objestnostih, uspehih in radostih. Morda dela načrte, kaj bo še napravil v bodočnosti: zidal novo hišo, kupil opremo za stanovanje; morda odloča, kakšno izobrazbo bo dal svojim otrokom itd. Ali pa lahko pes razmišlja o času svoje mladosti, o otrocih, ki so se takrat z njimi igrali; o dobi, ko se je začel razmnoževati in pariti? Hans Bauer objavlja v svoji knjigi Živali so povsem drugačne raziskave v zvezi s tem in njihov izid:

»Njemu (psu) so vsakokrat potrebne realne čutne zaznave, da bi se »spomnil« prejšnjih dogodkov. Vzemimo ga samo enkrat v tuje mesto, kjer je karkoli doživel. V domačem kraju ti vtisi ne igrajo zanj nobene vloge več. Toda zopet oživijo, če se vrne na kraj in prostor dogodka. V nasprotju z živalmi je prav posebnost in odlika duševnega sestava človeka tista, ki mu omogoča, da njegova sposobnost spominjanja ni povezana le z dnevnimi potrebami, ampak je vključena v tok celotne zavesti.«

Zato se živali v nasprotju s človekom ne morejo po želji spominjati preteklih reči.

Kaj pa, ali ne morejo živali načrtovati za bodočnost? Ali si hrčki, veverice, nekatere mravlje in druge živali ne delajo zalog hrane? Ne skrbijo za bodočnost, da ne bi pozimi trpele lakote? Hans Bauer je to zanikal. V dokaz je navedel naslednja dejstva:

»Živali se ne zavedajo, kaj delajo in niti ne vedo, zakaj to počnejo. Postopajo le po nekem prirojenem nagonu. To nam dokazuje dejstvo, da so živali, ki so jih v zgodnji mladosti odvzeli staršem in vtaknili v kletke, jeseni prav tako začele z »zbiranjem« hrane. Nikdar niso poznale in v prihajajočih mesecih niso trpele lakote. Kljub temu so »skladiščile« hrano: vse to le na ljubo kopičenju.«

O razliki med človekom in živaljo je napisal v povzetku:

»Živalski svet je vseskozi le sedanjost in sicer v najožjem pomenu trenutka. Celo od najbolj mamljivih reči se jih zlahka odvrne s katerikoli drugo, trenutno zanje bolj aktualno vrednostjo, ne da bi se kasneje zopet povrnile k prvi.«

Tako vidimo, da ima le človek predstavo o »nedoglednem času«. Samo on ima sposobnost razmišljati o preteklosti ter zreti v bodočnost in zanjo načrtovati.

 Ker živijo živali samo za sedanjost, jim smrt očitno ne pomeni takšne tragedije, kot človeku. Iz tega, kako se živali odzivajo smrti, se vidi, da se jim to očitno zdi nekaj povsem naravnega.

V narodnem parku Sergenti so nekoč opazovali levinjo s tremi mladiči. Medtem ko je levinja odšla, so mladiči ležali skriti v goščavi. Naenkrat sta se pojavila dva leva iz drugega okoliša. Našla sta skrite levje mladiče in vse tri pobila. Enega sta požrla, drugega odvlekla, a tretjega sta pustila na mestu. Kaj je napravila levinja, ko se je vrnila in našla le še mrtvega mladiča? Nič ni kazalo, da je za njim žalovala, niti se ni videlo, da bi bila prizadeta. Nekaj časa je samo ovohavala truplo preostalega mladiča — in ga končno požrla.

Upoštevanja vredno je tudi, da se nekatere živali leva ne bojijo, če ga opazijo v določeni oddaljenosti. Brž ko je lev raztrgal svoj plen, se črede divjačine mirno pasejo naprej. Levu, ki ga opazijo, se približajo včasih tudi do štirideset metrov.

ČLOVEK VIDI V SMRTI NEKAJ NENARAVNEGA

Kako drugače reagira na smrt človek! Za večino ljudi je smrt zakonca ali otroka dogodek, ki jih najbolj vrže iz tira. Človek je še dolgo časa po tem, ko mu je smrt iztrgala ljubljenega človeka, najgloblje pretresen.

Celo osebe, ki zatrjujejo, da je »smrt za človeka nekaj povsem naravnega«, se ne morejo sprijazniti z mislijo, da bo njihova smrt pomenila konec vsega. V časopisu The Journal of Legal Medicine piše: »Psihiatri so si edini v tem, da človek nehote taji smrt, čeprav je očitno tik pred njo. Nek mlad ateist je na primer napisal pred svojo usmrtitvijo: »Razumsko pričakujem smrt kot dokončni konec obstoja, ki je bil sicer zelo kratek, toda zelo napet. Vendar mi je težko, da, skoraj nemogoče, priznati, da mi ni za prav nič koristil in da naj vse to razpade v nič.«

Kako močna je želja človeka, da bi bil deležen tega, kar se bo zgodilo v bodočnosti, se vidi v tem, da so mnogi ljudje storili vse potrebno, da bi ob smrti njihova trupla zamrznili. Osnovni stroški za ta postopek znašajo tudi do 8500 dolarjev. Za vsako leto takšnega načina shranjevanja trupla je treba  dodati še nadaljnjih 1000 dolarjev. Povod za odločitev teh oseb, naj zamrznejo njihova trupla, je v upanju, da jih bodo znanstveniki kasneje zopet obudili v življenje. Sedaj so seveda še daleč od tega, da bi kaj takega lahko napravili. Toda že sama misel, da bi se nekoč to vendarle moglo uresničiti, je dovolj, da so se nekatere osebe kljub visokim stroškom odločile za postopek zamrznitve njihovih trupel.

Ker je ljudem zelo težko sprejeti smrt kot konec vsega početja, se vsepovsod trudijo ohraniti spomin na pokojne in jih slovesno pokopati. V knjigi Funeral Customs the World Over (Pogrebni običaji po vsem svetu) piše:

»Ni ljudstva, ne glede na to, kako primitivno ali civilizirano bi bilo, ki ne bi ustrezno svojim možnostim svečano pokopavalo svojih mrtvih. Pokopavanje mrtvih je bilo v vseh časih povezano s kultom. Ta običaj je tako vsesplošen, da nas to pripelje do razumnega sklepanja, da poteka iz človeške narave. Je »naraven«, normalen, razumen. Z njim se potolaži splošno razširjeni notranji pritisk. Pokopati mrtve smatramo kot »»pravilno«; če tega ne napravimo (posebno pri osebah, s katerimi smo bili tesno povezani z družinskimi ali čustvenimi vezmi, skupnim življenjem, skupnimi doživljaji ali drugimi stiki) imamo to za »nepravilno«, za protinaravno opustitev; torej za nekaj, za kar se opravičujemo ali česar se sramujemo.«

Kaj sklepajo pisci te knjige na osnovi dejstva, da je pokopavanje mrtvih splošen običaj? V njej beremo:

»Vse to je tako resnično, da bi mogli različnim razlagam pojma »človek« dodati še nadaljno: človek je stvarjenje, ki svoje mrtve svečano pokopava.«

Toda kljub vsemu so v teku časa, ko se vrstijo rodovi, mrtvi pozabljeni. Danes se na splošno še komaj spominjamo mož, ki so pred stoletji prišli v zgodovino. Nekdaj slavni možje nimajo nobenega vpliva več na ljudi. Mogočni vladarji starega veka — kot Nebukadnezar, Aleksander Veliki in Julij Cezar, — ki so imeli nekoč vpliv na življenje milijonov svojih sodobnikov, danes na nas ne vplivajo več. Kruto resničnost, da so mrtvi v teku časa pozabljeni, je spoznal tudi ostroumni pisec biblijske knjige »Propovednik«: »Ni spomina prejšnjih rodov in prihodnjim, ki še bodo, tudi ne bo spomina pri tistih, ki pozneje nastanejo«. (Propovednik 1:11) Dejstvo, da napravi človek vse, kar more, samo da bi se ga spominjali,  čeprav ve, da bo končno pozabljen, je zadosten dokaz, da mu je prirojena zahteva po življenju, pa čeravno živi samo še v spominu.

ČLOVEŠKA SMRT SE ZDI NERAZUMNA

Ali ne pokaže odziv človeka na smrt, njegova presenetljiva sposobnost spominjanja in učenja ter njegovo znanje o večnosti povsem razločno, da je bil ustvarjen za življenje? Samo če sprejmemo pojasnilo Biblije, po katerem ni bil Božji prvotni namen, da bi človek umrl, nam postane razumljivo, kar bi za nas sicer še bilo skrivnostno. Spomnimo se na primer določenih rastlin in živali, ki živijo veliko dlje kot človek.

Nekatera drevesa utegnejo doživeti starost več sto let. So celo drevesa, ki so stara več tisoč let, npr. mamutovci in igličasti bori. Ni redkost, da doživijo ogromne želve 150 let. Zakaj tako? Zakaj so nerazumna drevesa in živali, kot že omejena želva, mnogo starejši od človeka, ki ima razum?

Poleg tega, ali ni človeška smrt strašanska razsipnost? Človek izroči drugim morda samo delček svojega znanja in izkušenj, a še večina tega je za poznejše rodove izgubljena. Naj nam naslednje služi kot primer: morda je nekdo slaven znanstvenik, odličen arhitekt, ali popoln glasbenik, slikar ali kipar. Mogoče je izučil tudi druge. Ko pa umre, ni nikogar, ki bi imel vse njegove talente in vse njegovo znanje. Morda se je ukvarjal ravno s tem, da odkrije nekaj novega, potem ko je premagal mnoge probleme. Njegovi nasledniki, ki bi se lahko okoristili z njegovim znanjem in izkušnjami, se bodo sedaj po vsej verjetnosti morali ubadati z novimi poizkusi in se iz njih učiti — in morda bo zopet njim smrt preprečila dokončati delo. Zakaj naj bi se človek boril z oviro, da s smrtjo stalno izgublja izkušene ljudi, medtem, ko so področja znanosti tako obsežna?

Mišljenja, naj bi človek samo nekaj let živel na Zemlji in potem umrl, prav tako ne moremo vskladiti z verovanjem v ljubeznivega Stvarnika. Zakaj ne? Ker bi to pomenilo, da Stvarnik veliko bolj ceni določene rastline in živali, ki nimajo razuma, kakor človeka, ki lahko Stvarniku izrazi ljubezen in hvaležnost. Pomenilo bi tudi, da ima Stvarnik zelo malo sočutja  s človekom, ki ga izmed vseh zemeljskih živih stvarjenj najbolj prizadene smrt.

Kako bi mogli resnično ljubiti Boga, če bi bilo s sedanjim življenjem vse končano in če bi on to tako predvidel? Kako bi nas mogel pritegniti Stvarnik, ki bi nam preprečil popolnoma izkoristiti naše sposobnosti? Ali ne bi bilo podobno sebičnosti, če bi nam dal vse pogoje za pridobitev neskončnega znanja, potem pa bi nas oviral, da bi ga uporabili?

Ako pa je bil človek ustvarjen, da bi živel, potem mu je treba odgovoriti na vprašanje: Zakaj človek umre? Dobiti mora zadovoljiv odgovor, ki mu bo pomagal razumeti, zakaj je Bog dolga tisočletja dopuščal, da so ljudje umirali. S tem bo morda odstranjena velika ovira, ki je doslej marsikomu onemogočila priti v dober odnos s Stvarnikom ter videti v življenju pravi smoter in se razveseljevati življenja.

Toda kako lahko dobimo zanesljivo znanje o tem, zakaj moramo umreti?

 [Slika na strani 20]

ZAKAJ JE ČLOVEŠKO ŽIVLJENJE TAKO KRATKO?

Kljub svoji presenetljivi sposobnosti učenja, doživi človek samo 70 do 80 let.

Celo labodi živijo čez 80 let.

Čeprav niso obdarjene z razumom, živijo želve čez 150 let.

So drevesa, ki stara več tisočletij