Poglavje 9

Ali lahko z mrtvimi govorimo?

LJUDJE imamo močno potrebo govoriti s tistimi, ki jih ljubimo. Radi bi vedeli, kako se godi našim dragim in če so srečni. Veseli nas, če jim gre dobro. Kadar zvemo, da so zaradi naravne ali druge nesreče v nevarnosti, smo zaskrbljeni. S tesnobo pričakujemo njihovo sporočilo. Ko se prepričamo, da se jim ni nič pripetilo, nam je takoj lažje.

Želja, da bi zvedeli, kako se godi bližnjim, je pri mnogih ljudeh povzročila, da so iskali način, kako bi govorili z mrtvimi. Radi bi vedeli, če so njihovi pokojniki v »onostranstvu« srečni. Ali je sploh mogoče govoriti z mrtvimi?

Nekateri trdijo, da so od časa do časa čutili prisotnost umrlega sorodnika ali prijatelja in slišali njegov glas. Drugi so podobno izkusili s posredovanjem medija. Prepričani so, da jim je medij pomagal slišati glasove iz »onostranstva«. Kaj jim govorijo ti glasovi? Na splošno jim pravijo: »Mrtvi so zelo srečni in zadovoljni. Še vedno se zanimajo za življenje svojih sorodnikov in morejo videti in slišati vse, kar oni delajo.«

O takšnih vesteh je pisal Francois Gregoire v svoji knjigi L’au-delá (Onostranstvo): »Kaj nam imajo ti duhovi povedati? ,Želijo predvsem dokazati, kdo so in da še živijo‘ ... o bistvu drugega sveta ne povedo nič pomembnega, niti najmanjšega odkritja.«

Kaj misliš o takšnih vesteh? Ali veruješ, da resnično govorijo mrtvi? Ali morejo biti ti glasovi res glasovi umrlih, če pomislimo na to, da po Bibliji ni po smrti telesa, nobenega zavestnega obstoja več ter da niti duša niti duh ne živita naprej?

PRIMER KRALJA SAVLA

Ljudje, ki verujejo, da se mrtvi lahko pogovarjajo z živimi, navajajo za potrditev svojih domnev Sveto pismo. Primer, ki ga navajajo, je dogodek v zvezi s kraljem Savlom v starem Izraelu.

 Kralj Savel je postal Jehovi Bogu nezvest. Zato ga Bog ni več vodil in usmerjal pri izpolnjevanju njegovih nalog. Ko so Filistejci napadli Savla, je ta v svoji stiski iskal pomoč pri mediju. Zapovedal mu je, naj mu pokliče umrlega preroka Samuela. Kaj se je zgodilo potem, beremo v Bibliji:

»In ko žena (medij) zagleda Samuela, zavpije z močnim glasom, in reče Savlu: ,Zakaj si me prekanil? ker ti si Savel!‘ In kralj ji reče: ,Ne boj se!‘ Žena odgovori Savlu: ,Vidim boga stopati gori iz zemlje.‘ On jo vpraša: ,Kakšna je njegova podoba?‘ Ona reče: ,Star mož prihaja gori, ogrnjen s plaščem.‘ In Savel zazna, da je Samuel, in se skloni z obličjem k tlom in se prikloni. In ,Samuel‘ reče Savlu: Zakaj me vznemirjaš s tem, da me kličeš gori?« (1. Samuelova 28:12—15).

Ali je bila v tem primeru med Savlom in mrtvim prerokom Samuelom resnično vzpostavljena zveza? Kako je to mogoče, ko pa Biblija s smrtjo ne povezuje govora, ampak molk. Beremo lahko: »Ne kateri so umrli, hvalijo Jehovo, ne nihče teh, ki doli gredo v kraj molčanja.« (Psalm 115:17)

Drugi stavki Svetega pisma nam osvetljujejo to vprašanje. Najprej: s tem ko je Savel povprašal medija, je nedvomno prestopil Božji zakon. Po tej postavi so bili mediji in ljudje, ki so jih povpraševali, krivi zločina, ki je zaslužil smrt. (3. Mojzesova 20:6, 27) Zakon, ki ga je dal Bog Izraelcem, se je glasil: »Ne obračajte se k rotilcem mrtvih, ne k vražarjem, ne iščite jih, da bi se po njih oskrunili.« (3. Mojzesova 19:31) »Ko prideš v deželo, ki ti jo daje Jehova, tvoj Bog, ne uči se posnemati gnusob tistih poganskih narodov. Naj ne bo med vami nikogar, ki se posvetuje z duhom pokojnih ali z vedežnim duhom ali izprašuje mrtve.« (5. Mojzesova 18:9—11; Izaija 8:19, 20)

Če bi mediji resnično vzpostavljali zvezo z mrtvimi, zakaj je potem takšno dejanje po Božjem zakonu »nečisto«? Zakaj se ga prišteva h »gnusobam«? Zakaj zasluži takšno dejanje smrt? Vzemimo, da gre pri tem za zvezo z našimi dragimi, ki so umrli? Zakaj bi Bog ljubezni to označil za težak prestopek? Zakaj bi živim želel preprečiti, da slišijo od mrtvih tolažilno vest? Ali ne daje prav Božje stališče spoznati, da takšne osebe v resnici ne govorijo z umrlimi, ampak gre pri tem za strašansko prevaro? Biblijski dokazi pokažejo, da je res tako.

 Na to moramo misliti, ko bomo pregledovali Savlov primer. Savel je priznal, da ni imel nobene zveze več z Bogom. Rekel je: »Bog me je zapustil in mi ne odgovarja več, ne po prerokih, ne po sanjah; zato sem dal poklicati tebe (Samuela), da mi oznaniš, kaj naj storim«. (1. Samuelova 28:15) Povsem razumljivo je, da Bog, ki je prekinil vsak stik s Savlom, nikakor ne bi dopustil, da se takšen stik zopet vzpostavi po nekem mediju, ki bi vstopil v zvezo z umrlim prerokom, da bi ta posredoval Savlu Božje sporočilo. Zvesti Božji prerok Samuel je v zadnjih letih svojega življenja pretrgal vse stike s Savlom. Ali bi bilo potem razumno sklepati, da je bil Samuel pripravljen govoriti s Savlom s pomočjo medija, torej na način, ki ga je Bog obsodil?

Pri tem gre povsem gotovo za prevaro, za nekaj tako gnusnega, da so mediji in ljudje, ki so jih vpraševali, zaslužili smrt. Tudi danes mora biti človek, ki trdi, da je govoril z mrtvimi, žrtev prevare.

 To vidimo lahko iz dejstva, da so pod vplivom takšnih domnevnih »glasov« iz onostranstva že mnogi ljudje napravili samomor. Žrtvovali so svoj največji dar, svoje življenje, samo da bi bili zopet združeni s svojimi dragimi, ki so umrli. Nekateri so se teh glasov sčasoma začeli bati, ker je šlo vedno za nesrečne vesti: ali so jim glasovi napovedali strašno nesrečo ali pa smrt. Kako morejo takšni glasovi prihajati iz dobrega vira? Kdo ali kaj se morda skriva za temi glasovi?

[Slika na strani 63]

Kdo je bil ta, ki je govoril po špiritističnem mediju s Savlom v Endoru?